VSL Sodba VI Kp 20273/2017

Jedro

Pritožbene navedbe, da bi obtoženka s plačilom premoženjskopravnega zahtevka izvršila novo kaznivo dejanje oškodovanja upnikov, ker je po drugi pravnomočni sodbi obtoženka dolžna plačati določen znesek drugemu upniku, so neutemeljene. Kaznivo dejanje po 227. členu KZ-1 se nanaša na oškodovanje upnikov v zvezi z opravljanjem gospodarske dejavnosti. Oškodovanec pri tem kaznivem dejanju je upnik, ki ga pri opravljanju gospodarske dejavnosti storilec, ki ima v gospodarskem subjektu tak položaj, da lahko sprejema odločitve o ravnanju s premoženjem oziroma sredstvi dolžnika, ki je postal nezmožen plačila, v primerjavi z drugimi upniki spravi v neenakopraven položaj. Pod opravljanje gospodarske dejavnosti pa ni mogoče šteti plačila obveznosti, ki jih je obtoženki kot fizični osebi naložilo sodišče s pravnomočno sodbo.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obtoženke se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obtoženko se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Krškem je s sodbo II K 20273/2017 z dne 10. 9. 2018, izrečeno na podlagi priznanja krivde, obtoženko spoznalo za krivo nadaljevanega kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 in dveh kaznivih dejanj goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 ter ji izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je za kaznivo dejanje poslovne goljufije določilo kazen osem mesecev zapora, za prvo kaznivo dejanje goljufije kazen tri mesece zapora, za drugo kaznivo dejanje goljufije pa kazen šest mesecev zapora. Nato ji je določilo enotno kazen eno leto in dva meseca zapora s preizkusno dobo pet let ter posebnim pogojem, da oškodovancem do 30. 4. 2019 plača prvo polovico glavnice, in sicer A. A. 1.044,70 EUR, B. B. 1.264,37 EUR, C. C. 785,50 in 248,88 EUR (skupaj 1.034,38 EUR), D. D. 785,50 EUR ter E. E. in F. F. 360,50 EUR, do 10. 9. 2019 pa drugo polovico glavnice, in sicer A. A. 1.044,70 EUR, B. B. 1.264,37 EUR, C. C. 785,50 in 248,88 EUR (skupaj 1.034,38 EUR), D. D. 785,50 EUR ter E. E. in F. F. 360,50 EUR. Sodišče prve stopnje je obtoženki naložilo plačilo premoženjskopravnih zahtevkov oškodovancem, in sicer A. A. 2.089,40 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12. 8. 2016, B. B. 2.528,74 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 2016, C. C. 1.571,00 in 497,75 EUR (skupaj 2.068,76 EUR) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24. 3. 2017, D. D. 1.571,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24. 3. 2017 ter E. E. in F.F. 360,50 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2. 11. 2016. Delno jo je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka, naložilo pa ji je plačilo sodne takse v višini 168,00 EUR.

2. Zoper sodbo se je pritožil obtoženkin zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov ter zaradi kršitve ustavnih pravic in svoboščin ter kršitve Konvencije o varstvu človekovih pravic in svoboščin s protokoli. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženki izreče zgolj pogojno obsodbo brez posebnega pogoja, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek.

3. Na pritožbo je odgovoril okrožni državni tožilec, ki zatrjuje, da je pritožba neutemeljena in predlaga, da jo sodišče zavrne.

4. Po preučitvi pritožbe in podatkov v spisu pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev iz prvega odstavka 383. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), na katere pazi po uradni dolžnosti, je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

5. Pritožbene navedbe, da bi obtoženka s plačilom premoženjskopravnega zahtevka izvršila novo kaznivo dejanje oškodovanja upnikov, ker je po drugi pravnomočni sodbi obtoženka dolžna plačati določen znesek drugemu upniku, so neutemeljene. Kaznivo dejanje oškodovanja upnikov po 227. členu KZ-1 se nanaša na oškodovanje upnikov v zvezi z opravljanjem gospodarske dejavnosti. Oškodovanec pri tem kaznivem dejanju je upnik, ki ga pri opravljanju gospodarske dejavnosti storilec, ki ima v gospodarskem subjektu tak položaj, da lahko sprejema odločitve o ravnanju s premoženjem oziroma sredstvi dolžnika, ki je postal nezmožen plačila, v primerjavi z drugimi upniki spravi v neenakopraven položaj.¹ Pod opravljanje gospodarske dejavnosti pa ni mogoče šteti plačila obveznosti, ki jih je obtoženki kot fizični osebi naložilo sodišče s pravnomočno sodbo.

6. Zagovornik obtoženke navaja, da bi lahko sodišče prve stopnje izreklo milejšo kazensko sankcijo, še posebno ker je obtoženka priznala krivdo na predobravnavnem naroku. V odgovoru na pritožbo državni tožilec temu upravičeno nasprotuje, saj je obtoženka sama sprejela predlagano kazensko sankcijo in obvezo glede rokov izpolnitve posebnega pogoja. To nazorno izhaja tudi zapisnika o predobravnavnem naroku (list. št. 133), in zato ni dvoma, da se je obtoženka strinjala s posebnim pogojem, ki je ji bil nato s sodbo tudi naložen, ter da so navedbe pritožbe glede milejše kazenske sankcije, pogojna obsodba brez posebnega pogoja, neutemeljene. Tudi po oceni pritožbenega sodišča bo šele pogojna obsodba s posebnim pogojem učinkovito odvračala obtoženko od ponavljanja kaznivih dejanj, sodišče prve stopnje pa je za takšno svojo odločitev v izpodbijani sodbi navedlo prepričljive razloge (točke 11, 12 in 13 obrazložitve).

7. Ker se na podlagi drugega odstavka 370. člena ZKP sodba, izrečena na podlagi sprejetega priznanja krivde ne sme izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožba pa se v točki b.) nanaša prav na dejanski stan (obtoženka naj bi bila sama žrtev goljufije in kazniva dejanja storila v stiski, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo in posledično ugotovilo direktni naklep), jo je pritožbeno sodišče tudi v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno, saj je obtoženka očitana kazniva dejanja priznala v celoti, torej tudi glede subjektivnega odnosa do kaznivih dejanj, sodišče prve stopnje pa je njeno priznanje upravičeno sprejelo kot jasno in v podprto z drugimi dokazi.

8. Ker je glede na podatke kazenskega spisa obtoženka prejemnica denarne socialne pomoči in brez premoženja, jo je pritožbeno sodišče oprostilo plačila sodne takse (prvi odstavek 98. v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP) kot stroška pritožbenega postopka.

PRAVNI POUK:

Zoper to sodbo pritožba ni dopustna.

-------------------------------
¹ VSC sodba II Kp 40425/2010

Datum zadnje spremembe:

23.04.2019

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 18380/2018
• VSRS Sodba I Ips 18797/2016
• Sodba I Ips 51/2010