VSL Sodba VII Kp 42191/2017

Jedro

De lege lata lahko oškodovanec pri predlagalnih kaznivih dejanjih razpolaga s predlogom za kazenski pregon (umik) do konca glavne obravnave, ne pa tudi kasneje.

Izrek

I. Ob odločanju o pritožbi se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obdolženemu A. A. v izrečeni pogojni obsodbi določena kazen zniža na

6 (šest) mesecev zapora, preizkusna doba pa skrajša na 2 (dve) leti.

II. Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je obdolženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1. Sodišče je obdolžencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po prvem odstavku 122. člena KZ-1 določilo kazen devet mesecev zapora, preizkusno dobo pa v trajanju treh let. Na temelju prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolženi dolžan povrniti stroške kazenskega postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP pa je obdolženca oprostilo plačila sodne takse.

2. Zoper sodbo je vložil pritožbo zagovornik obdolženca zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožnik je predlagal, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se v obravnavani zadevi izda zavrnilna sodba, podrejeno, da se obdolženca obtožbe oprosti, še podredno pa, da se prvostopenjska sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik je pritožbi priložil izjavo oškodovanca B. B., katerega podpis je overila notarka C. C. V izjavi oškodovanca je zapisano, da umika kazensko ovadbo zoper obdolženega A. A. in da je dolgo časa razmišljal ter prišel do zaključka, da ni povsem prepričan, če ga je pred gostinskim lokalom D. udaril prav obdolženi A. A. Sledi pa še zapis, da če se bo oškodovanec spomnil, kdo ga je udaril, da bo dal ponovno prijavo na policijo ter da ima težave z alkoholom in psiho.

5. V zvezi z izjavo oškodovanca, da umika kazenski pregon zoper obdolženca je pritožnik najprej povzel določbe ZKP (prvi odstavek 57. člena), da lahko oškodovanec za predlagalne delikte umakne predlog za pregon do konca glavne obravnave in da se v tem primeru izda zavrnilna sodba. Vendar pa pritožnik nadaljuje, da je nedvomna ustavno zagotovljena svoboščina oškodovanca, da kadarkoli vse do pravnomočnosti razpolaga s svojo izjavo o umiku predloga za pregon. Slednje bo lahko pomembno pri procesni zakonodaji de lega ferenda, glede na to, da je de lege lata časovna omejitev o razpolaganju s predlogom za pregon do konca glavne obravnave, pa je seveda potrebno zaključiti, da je prvi predlog zagovornika za spremembo izpodbijane sodbe, za izdajo zavrnilne sodbe, neutemeljen.

6. V nadaljevanju se pritožba ukvarja z vprašanjem dokazne presoje, skratka, ali je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil prav obdolženi A. A. tisti, ki je lahko telesno poškodoval oškodovanca B. B. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje kot nosilne argumente za ugotovitev storilca tega kaznivega dejanja, skratka obdolženega A. A. utemeljevalo s tem, da je oškodovanec obdolženca pred samim kaznivim dejanjem poznal že dve leti. Prav tako je pomembno dejstvo, da je oškodovanec vedel, da je storilcu ime X., kar je izpeljanka iz imena obdolženca: A. A. in da je izmed 12 fotografij tudi izločil fotografijo na kateri je obdolženi A. A., kar dodatno utrjuje dokazni sklep o pravilni ugotovitvi storilca kaznivega dejanja. Predvsem pa je ravnanje obdolženca po podani kazenski ovadbi in ko je policija ugotovila storilca, nadaljnja podlaga za pravilno presojo o identiteti storilca. Obdolženi je namreč oškodovanca nagovarjal, da umakne predlog za pregon in oškodovancu so celo ponujali nekaj denarja, če to stori. Oškodovanec je posredoval telefonsko številko policiji in policija je na podlagi poizvedb v predkazenskem postopku ugotovila, da je bil uporabnik telefonske številke, ki je klical oškodovanca prav obdolženi A. A. Tudi pritožbeno sodišče, tako kot sodišče prve stopnje med drugim tudi zaradi klicev obdolženca oziroma njegovega prijatelja, da naj oškodovanec umakne prijavo, da so mu za to celo ponujali denar, nedvomno kaže, da kaj takega tisti, ki ne bi storil kaznivega dejanja, oškodovancu ne bi ponujal denarja oziroma ga nagovarjal, da naj umakne predlog za pripor. Teh segmentov pa pritožba niti ne problematizira, ampak se zateka k izjavi, ki jo je napisal oškodovanec, k pritožbi pa priložil zagovornik obdolženca, ki pa zaradi nedvoumno ugotovljenih dejstev (prepoznava, vedenje o imenu, zapletanje obdolženčevih prijateljev pri pojasnjevanju alibija, kar je prvo sodišče prav tako ugotovilo, zlasti pa denarna nagrada, če umakne predlog za pregon) ovrže že samo po sebi izjavo oškodovanca, ki jo je podal po končani glavni obravnavi in očitno za potrebe pritožbenega postopka. Prvo sodišče je tako pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, zato je pritožbeni razlog v pritožbi, kot ga je koncepiral pritožnik glede zmotne in nepopolne ugotovljenega dejanskega stanja, neutemeljen.

7. Sodišče prve stopnje je v 9. točki obrazložitve utemeljevalo okoliščine glede višine določene kazni devetih mesecev tudi s predkaznovanostjo obdolženca. Pritožbeno sodišče je na podlagi dokaznih virov, ki jih je prvo sodišče izvedlo (podatki iz kazenske evidence), ugotovilo, da je bil sicer obdolženi spoznan za krivega nazadnje po sodbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VI K 32504/2014 z dne 16. 9. 2014, v kateri mu je bila izrečena pogojna obsodba s preizkusno dobo tri leta. Konec preizkusne dobe je v podatkih kazenske evidence zapisan z dnem 16. 9. 2017. Kazenski materialni zakon predpisuje med drugim tudi zakonsko rehabilitacijo in izbris obsodbe (člen 82 KZ-1). V tretjem odstavku 82. člena KZ-1 je določeno, da se obsodba izbriše iz kazenske evidence v določenem roku, od takrat ko je bila kazen izvršena, če obsojenec v tem roku ne stori novega kaznivega dejanja. Rok za izbris obsodbe je v primeru izrečene pogojne obsodbe po 2. točki četrtega odstavka 82. člena KZ-1 eno leto od takrat, ko je potekla preizkusna doba.

8. Po zadnji obsodbi je preizkusna doba potekla 16. 9. 2017. Čas storitve obravnavanega kaznivega dejanja je 17. 12. 2016. Sodišče prve stopnje je sodbo izreklo 13. 12. 2018. Irelevantno pri tem je, da je pritožbo zagovornika obdolženca s spisom predložilo pritožbenemu sodišču 21. 2. 2019. Drugače povedano predkaznovanost obdolženca bi bila lahko upoštevna okoliščina, če bi postala sodba v obravnavani zadevi pravnomočna pred 16. 9. 2018. Besedna zveza iz tretjega odstavka 82. člena KZ-1 namreč zahteva afirmativno ugotovitev storitve novega kaznivega dejanja, to pa je lahko le s pravnomočno obsodilno sodbo. Da je takšna razlaga pravilna, je podprta tudi z novelo ZKP-L, ki ureja postopek za odločbe o izbrisu obsodbe. V nasprotju z domnevo nedolžnosti iz 27. člena Ustave RS bi bilo stališče, da že sam obstoj kazenskega postopka, ne pa pravnomočnost z obsodilno obsodbo zadoščal, da bi lahko "novo" kaznivo dejanje suspendiralo izbris obsodbe iz kazenske evidence. Ker je tako pritožbeno sodišče ugotovilo kršitev kazenskega zakona glede odločbe o kazenski sankciji je poseglo v dolžino določene kazni in jo skrajšalo na šest mesecev in jo utemeljuje z okoliščinami, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in vplivajo na višino določene kazni zapora. Prav tako pa je pritožbeno sodišče zaradi redukcije obteževalne okoliščine, skratka predkaznovanosti, skrajšalo čas trajanja preizkusne dobe na dve leti.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti poseglo v odločbo o kazenski sankciji v obsegu, kot je to razvidno iz izreka te sodbe, sicer pa pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

10. Ker je bilo deloma odločeno v korist obdolženca, sodišče druge stopnje na podlagi drugega odstavka 98. člena ZKP ni določilo sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Datum zadnje spremembe:

23.04.2019

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 50/2010
• VSL sklep II Kp 195/2009
• Sodba Kp 2/2007