VSL Sodba VI Kp 53723/2018

Jedro

Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo izreklo na podlagi sporazuma o priznanju krivde z dne 17. 12. 2018 (list. št. 182 in 183). Drugi odstavek 370. člena ZKP določa, da se v takih primerih sodba ne sme izpodbijati iz razlogov po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP (zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja) in po 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP (zaradi odločb o kazenskih sankcijah, odvzemu premoženjske koristi, stroških kazenskega postopka, premoženjskopravnih zahtevkih in zaradi odločbe o objavi sodbe v tisku, po radiu ali po televiziji). Zato so vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločbi o kazenski sankciji in odvzemu premoženjske koristi, v katerih se pritožnik zavzema za znižanje kazni zapora in "oprostitev" odvzema premoženjske koristi, povsem neupoštevne.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obtoženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obtoženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Krškem je z v uvodu navedeno sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem in tretjem odstavku 308. člena KZ-1. Izreklo mu je kazen eno leto in tri mesece zapora ter denarno kazen v višini dvesto dnevnih zneskov po 5,00 EUR, to je skupno 1.000,00 EUR, ki jo mora obtoženec plačati v roku trideset dni po pravnomočnosti sodbe; če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka dva dnevna zneska določilo en dan zapora. Po 56. členu KZ-1 je obtožencu v izrečeno kazen zapora vštelo čas pridržanja in pripora od 16. 11. 2018 od 7.02 ure dalje. Po 48a. členu KZ-1 mu je izreklo stransko kazen izgon tujca iz države za dobo treh let. Po 75. členu KZ-1 mu je naložilo v plačilo znesek 500,00 EUR, ki ustreza s kaznivim dejanjem pridobljeni premoženjski koristi, ki jo mora plačati v dvajsetih zaporednih mesečnih obrokih po 25,00 EUR, najkasneje v roku dveh let. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je še odločilo, da je obtoženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, po četrtem odstavku 95. člena ZKP ga je oprostilo plačila sodne takse, glede stroškov zagovornika po uradni dolžnosti pa je odločilo, da bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo se je pritožil obtoženčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču je predlagal, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožencu izreče milejšo kazen oziroma odloči, da se izrečena zaporna kazen izvrši na enega izmed alternativnih načinov; podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo izreklo na podlagi sporazuma o priznanju krivde z dne 17. 12. 2018 (list. št. 182 in 183). Drugi odstavek 370. člena ZKP določa, da se v takih primerih sodba ne sme izpodbijati iz razlogov po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP (zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja) in po 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP (zaradi odločb o kazenskih sankcijah, odvzemu premoženjske koristi, stroških kazenskega postopka, premoženjskopravnih zahtevkih in zaradi odločbe o objavi sodbe v tisku, po radiu ali po televiziji). Zato so vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločbi o kazenski sankciji in odvzemu premoženjske koristi, v katerih se pritožnik zavzema za znižanje kazni zapora in "oprostitev" odvzema premoženjske koristi, povsem neupoštevne.

5. O predlogu pritožnika, da naj sodišče druge stopnje odloči o načinu izvršitve izrečene zaporne kazni (hišni zapor, vikend zapor, delo v splošno korist), pa bo odločalo sodišče prve stopnje (prvi odstavek 129.a člena ZKP), v kolikor bo obtoženec tak predlog ponovno vložil. Zato pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

6. Glede na navedeno pritožbeni razlogi niso bili utemeljeni, pri preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti pa niso bile ugotovljene kršitve iz prvega odstavka 383. člena ZKP, zato je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. ZKP).

7. Obtoženec je brez premoženja, izrečena mu je kazen zapora, zato ga je sodišče druge stopnje po četrtem odstavku 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, saj bi v nasprotnem lahko bilo ogroženo njegovo preživljanje.

PRAVNI POUK:

Zoper to sodbo ni pritožbe.

Datum zadnje spremembe:

19.04.2019

Podobni dokumenti:

• VSM Sklep II Kp 18445/2019
• sodba in sklep II U 20/2009
• VSC sodba II Kp 10326/2016