VSL Sklep VII Kp 46469/2017

Jedro

Opis kaznivega dejanja poleg znakov prekrška obsega še natančen opis lahke telesne poškodbe, ki je pri obravnavanem kaznivem dejanju bistvena, zato ni podana objektivna identiteta med prekrškom in kaznivim dejanjem. Povedano še drugače, opis kaznivega dejanja je glede na izvršitveno ravnanje in predmet napada v bistvenem enak opisu prekrška, vendar opis prekrška ni vseboval posledice izvršitvenega ravnanja obdolženke, to je lahke telesne poškodbe, storjene na način in s sredstvom, da se lahko telo hudo poškoduje, kar je bistven zakonski znak očitanega kaznivega dejanja in prav v tem je kvalitativna razlika med opisom obeh ravnanj.

Izrek

Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo VI K 46469/2017 z dne 18. 4. 2018 zavrnilo obtožbo zoper obdolženo A. A. zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem in prvem odstavku 122. člena KZ-1 iz razloga po 3. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP je sodišče prve stopnje odločilo, da obremenjujejo stroški iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženke ter nagrada in izdatki njenega zagovornika, proračun.

2. Zoper sodbo se je pritožila državna tožilka iz razlogov kršitve kazenskega zakona in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo in odločitev.

3. Na pritožbo je odgovoril zagovornik obdolžene, ki predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

4. Po preučitvi pritožbe in podatkov v spisu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču pritožnice, da ne gre za že razsojeno stvar in s tem za kršitev načela ne bis in idem. Sodišče prve stopnje se je namreč oprlo na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 22153/2014 z dne 7. 12. 2017, ki pravi, da abstraktna primerjava dispozicij kaznovalnih norm prekrška in kaznivega dejanja ter različna pravna opredelitev na presojo, ali je med opisanima ravnanjema podana objektivna identiteta, nima nikakršnega vpliva, a je pri tem spregledalo kasnejšo sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 43745/2012 z dne 1. 2. 2018. V njej je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da pravna kvalifikacija dejanj in namen varstva posamezne norme sama zase nista pomembna oziroma na presojo, ali gre za isto stvar, ne vplivata. Ne gre prezreti, da se v slednjem judikatu dispoziciji obravnavanih zakonskih norm (drugi odstavek 6. člena Zakona o javnem redu in miru (ZJRM-1) in prvi odstavek 123. člena KZ-1) ne prekrivata, saj je pri prekršku inkriminiran sam udarec in telesna poškodba ni njegov zakonski znak, pri kaznivem dejanju hude telesne poškodbe pa je posledica - huda telesna poškodba bistveni znak tega kaznivega dejanja, čemur sledi tudi različen konkretni opis obeh dejanj. V opisu prekrška je bilo sicer navedeno, da je obdolženec oškodovanca poškodoval, vendar je bila ta poškodba popolnoma nekonkretizirana in v primeru, da bi poškodba bila zakonski znak prekrška, takšen opis ne bi zadostoval za konkretizacijo takšnega zakonskega znaka. Iz opisa prekrška nikakor ni bilo razvidno, da bi oškodovanec pri dejanju utrpel hudo telesno poškodbo.

6. V obravnavani zadevi gre za zelo podoben primer. Iz obrazložitve plačilnega naloga št. 114014671 z dne 14. 9. 2016, ki je postal pravnomočen 4. 4. 2018 in je bil izdan zaradi kršitve prvega odstavka 6. člena ZRJM-1, izhaja, da je obdolženka oškodovanko zadela s sprednjim delom vozila zadaj v stegno, jo s plosko roko udarila v predel levega lica in po desnem ušesu, ki jo je zaradi udarca bolelo in da bo zaradi tega oškodovanka iskala zdravniško pomoč. Kakšne poškodbe naj bi utrpela oškodovanka v času izdaje plačilnega naloga še ni bilo niti znano, a to za prekršek tudi ni bilo bistveno. Bistven pa je ta podatek za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe. Tako ohlapnih navedb v plačilnem nalogu pritožbeno sodišče ne more šteti za opis ali konkretizacijo lahke telesne poškodbe. Dodatno v primerjavi z opisom ravnanja v prekršku, pa iz konkretnega dela opisa kaznivega dejanja v obtožnem predlogu izhaja, da je zaradi ravnanja obdolženke (ko je s sprednjim delom svojega osebnega avtomobila namenoma trčila v oškodovanko ter jo nato še večkrat udarila po obrazu, rokah in v desno uho) oškodovanka utrpela udarnino glave, udarnino ušesa, izvin in nateg vratne hrbtenice, udarnino in hematom na rami, nadlakti in podlakti ter udarnino stegna. Poleg tega opis kaznivega dejanja vsebuje še očitek, da poškodba, povzročena z avtomobilom, predstavlja sredstvo in način, da se lahko telo hudo poškoduje. Opis kaznivega dejanja torej poleg znakov prekrška obsega še natančen opis lahke telesne poškodbe, ki je pri obravnavanem kaznivem dejanju bistvena, zato ni podana objektivna identiteta med prekrškom in kaznivim dejanjem. Povedano še drugače, opis kaznivega dejanja je glede na izvršitveno ravnaje in predmet napada v bistvenem enak opisu prekrška, a je sodišče prve stopnje prezrlo, da opis prekrška ni vseboval posledice izvršitvenega ravnanja obdolženke, to je lahke telesne poškodbe, storjene na način in s sredstvom, da se lahko telo hudo poškoduje, kar je bistven zakonski znak očitanega kaznivega dejanja in prav v tem je kvalitativna razlika med opisoma obeh ravnanj.

7. Obravnavani primer se v tem tudi bistveno razlikuje od primera iz sodbe I Ips 22153/2014 z dne 7. 12. 2017, saj je bila v slednjem posledica izvršitvenega ravnanja storilca (lahka telesna poškodba - udarnina v predelu ustnice) v prekrškovnem postopku dovolj natančno ugotovljena in opisana, opis pa je bil v bistvenem enak opisu v kazenskem postopku, zato je Vrhovno sodišče tudi ugotovilo subjektivno-objektivno identiteto med kaznivim dejanjem in prekrškom ter posledično kršitev načela ne bis in idem. Ker v obravnavanem primeru v trenutku odločanja o prekršku, kar pravilno navaja tudi pritožnica, še niso bila znana vsa dejstva, ki so pravno relevantna v kazenskem postopku, je tako podana zgolj subjektivna identiteta, saj je postopek o prekršku pravnomočno končan in gre v obeh primerih za isto storilko, zato ne gre za že razsojeno stvar in kršitev načela ne bis in idem.

8. Pritožbeno sodišče pritožnici pojasnjuje, da pri odločanju, ali gre za že razsojeno zadevo, kot izhaja tudi iz zgoraj omenjene sodne prakse, primerjava dispozicij prekrška in kaznivega dejanja ne igra bistvene vloge, tudi če opis kaznivega dejanja vsebuje še druge elemente, ki so lastni le kaznivemu dejanju, ne pa tudi prekršku. To sta pravilno povzela tudi sodišče prve stopnje in zagovornik obdolženke v odgovoru na pritožbo. Posledično se to navezuje tudi na nepomembnost dejstva, ali je bila obdolženka obravnavana za prekršek po prvem ali pa po drugem odstavku 6. člena ZJRM.

9. Nerelevantne za obravnavani primer so navedbe pritožnice, da lahko policija oglobi storilca prekrška, ne more pa ga kaznovati za izvršitev kaznivega dejanja. Policija je res pristojna za obravnavanje prekrškov, prav tako pa je pristojna za preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj. Če policija ugotovi, da je smiselno podati kazensko ovadbo, jo v skladu z ZKP poda državnemu tožilcu, ki nato postopa v skladu z zakonodajo. V obravnavanem primeru ni bistveno, kdo kaznuje, ampak, ali primerjava konkretnih opisov prekrška in kaznivega dejanja pokaže, da postopek o prekršku in kazenski postopek izhajata iz istega historičnega dogodka, kar je podrobneje pojasnjeno že zgoraj. V sodni praksi je že sprejeto stališče, da se načelo prepovedi odločanja o isti stvari nanaša tudi na primere, ko je bil za prekršek že izdan plačilni nalog, torej da se prekršek in kaznivo dejanje medsebojno ne izključujeta, ne glede na to, kdo je pristojen za kaznovanje.

10. Prav tako so v fazi odločanja, ali gre za že razsojeno stvar, nerelevantne navedbe pritožnice, ali je bil izdan plačilni nalog tudi oškodovanki kaznivega dejanja in ali je ta bil že plačan. Res je, da je pritožnica napačno navedla, da je tudi oškodovanka že plačala globo za prekršek, a to za obravnavano zadevo ni pomembno.

11. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da ne gre za že razsojeno stvar, je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje v katerem bo slednje po izvedbi vseh potrebnih dokazov in njihovi skrbni oceni presodilo, ali je mogoče obdolženki očitati kaznivo dejanje na ravni gotovosti.

PRAVNI POUK:

Zoper ta sklep pritožba ni dopustna.

Datum zadnje spremembe:

18.04.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep VII Kp 52361/2016
• VSM Sodba IV Kp 63024/2021
• VSRS Sodba I Ips 43745/2012