VSL Sklep II Kp 2201/2017

Jedro

Pri kaznivem dejanju z blanketno dispozicijo mora biti pravni predpis, ki dispozicijo dopolnjuje, naveden v opisu kaznivega dejanja, poleg tega pa morajo biti v izreku obtožnice navedene konkretne okoliščine, ki utemeljujejo očitek kršitve dopolnilne norme.

Izrek

Pritožba okrožne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom ugodilo ugovoru obdolženca ter odločilo, da se iz razloga po 1. in 4. točki prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obtožba zoper obdolženega zaradi kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 323. člena KZ-1, ne dopusti in se kazenski postopek ustavi. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, obremenjujejo proračun.

2. Zoper sklep se pritožuje okrožna državna tožilka zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo pošlje v novo odločitev.

3. Na pritožbo okrožne državne tožilke je odgovoril obdolženčev zagovornik in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po presoji razlogov izpodbijanega sklepa in pritožbenih navedb, pritožbeno sodišče pritrjuje in sprejema presojo sodišča prve stopnje, da opisano ravnanje v obtožnici ne vsebuje vseh zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zaključilo, da se iz razloga po prvi točki prvega odstavka 277. člena ZKP obtožnica ne dopusti ter se obravnavani kazenski postopek zoper obdolženega ustavi.

6. Namreč kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, gre pri predmetnem kaznivem dejanju za kaznivo dejanje z blanketno dispozicijo, kar pomeni, da mora biti pravni predpis, ki dispozicijo dopolnjuje, naveden v opisu kaznivega dejanja, poleg tega pa morajo biti v izreku obtožnice navedene konkretne okoliščine, ki utemeljujejo očitek kršitve dopolnilne norme. V obravnavanem primeru pa je, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, tožilstvo v izrek obtožnice, vneslo le abstraktne zakonske znake prekrška po prvem in drugem odstavku 45. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP- Uradni list RS, št. 109/10 in nsl.), in sicer, da obdolženi hitrost vožnje ni prilagodil prometnim in vremenskim razmeram, stanju in vidljivosti vozišča, posebej, ker se je približeval križišču, niso pa navedeni abstraktni znaki prekrška konkretizirani.

7. Ni se mogoče strinjati s pritožbeno navedbo državne tožilke, da podrobna razčlenitev dopolnilne norme iz drugega predpisa sodi v obrazložitev ter da opustitev le-te ne bi smela voditi v ustavitev postopka. Opis kaznivega dejanja je namreč temelj oziroma okvir za kazenski postopek in mora zaradi tega vsebovati vse znake kaznivega dejanja, ki se očita v obtožbi ter vse okoliščine, ki so potrebne, da se kaznivo dejanje kar najbolj natančno označi. Vsebovati mora vsa odločilna dejstva in gotovo je, da je pri obravnavanem kaznivem dejanju, kot je to že pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, kršitev predpisov o varnostni cestnega prometa konstitutivni znak tega kaznivega dejanja, zaradi česar mora biti v izreku obtožnice konkretiziran.

8. Na pravilno odločitev sodišča prve stopnje ne vpliva pritožbeno navajanje, da se sodišče sklicuje na primere sodne prakse nekritično in selektivno, ker da gre v vseh primerih za obsodilne sodbe, kjer se kritični očitek ni pojavil tekom ugovornega postopka, ampak šele kasneje tekom sojenja, ko je standard utemeljenega suma višji kot ob preizkusu obtožnice ter da je opis v danem primeru v katerem je povzeta konkretna kršitev 45. člena ZPrCP konkretiziran do te mere, da omogoča pravno vrednotenje oz. sklepanje o obstoju kaznivega dejanja in hkrati s tem uresničevanja obdolženčeve pravice do obrambe. Najprej pritožbeno sodišče ugotavlja, da v tem delu pritožbenega navajanja državna tožilka meša vprašanje utemeljenega suma in opisa kaznivega dejanja oz. vprašanje, ali opis kaznivega dejanja kot ga ponuja obtožnica, vsebuje vse znake kaznivega dejanja in v zvezi s tem je pritožbeno sodišče že pojasnilo, da pritrjuje sodišču prve stopnje, da kršitev predpisa o varnosti cestnega prometa kot konstitutivnega zakonskega znaka predmetnega kaznivega dejanja ni konkretizirana.

9. Kot nadalje ugotavlja pritožbeno sodišče, se senat v točki 8 obrazložitve ukvarja z vprašanjem, da tudi sicer po opravljeni preiskavi ni zadosti dokazov, ki bi na ravni utemeljenega suma kazali na to, da bi bilo treba vzrok za nastalo prometno nesrečo iskati v ravnanju obdolženca, vendar pa po nepotrebnem, ker je bilo potrebno ugovoru ugoditi in obtožnice ne dopustiti ter kazenski postopek ustaviti že iz razloga, ker v opisu predmetnega kaznivega dejanja, kar je že pojasnjeno, niso konkretizirani vsi znaki kaznivega dejanja. Zato pritožbeno sodišče ne odgovarja na nadaljnje pritožbene navedbe, s katerimi državna tožilka izpodbija ta del sklepa in meni, da je sodišče prve stopnje preuranjeno sprejelo dokazno oceno tekom preiskave zbranega dokaznega gradiva in zaključevalo, da niti utemeljen sum storitve kaznivega dejanja povzročitve predmetne nesreče iz malomarnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 323. člena KZ-1 ni izkazan.

10. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbe okrožne državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno.

Datum zadnje spremembe:

18.04.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep II Kp 23598/2017
• VSRS Sodba I Ips 46082/2015
• VSL Sklep II Kp 37568/2016