VSL Sodba in sklep I Cp 121/2019

Jedro

Tožnica je z zahtevkom za izročitev ključev izrazila svoj interes za izvajanje soposesti solastne nepremičnine in so nasprotni zaključki sodišča prve stopnje zmotni. Iz trditvene podlage toženca po drugi strani ne izhaja, da bi mu izročitev ključev predstavljala oviro zaradi morebitnega tožničinega posega v njegovo zasebnost oziroma nedotakljivost stanovanja. Nasprotno, v pripravljalni vlogi z 28. 3. 2018 je navedel, da tožnici bivanja ni nikoli branil ter je z izročitvijo ključev mlajši hčerki predvideval, da so ti dostopni tudi tožnici. Dodal je še, da bi tožnica hišo lahko kadarkoli uporabljala. Zato pritožbeno sodišče ne soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, ki je kljub ugotovitvi, da gre za hišo z dvema bivalnima enotama, ustavnopravnemu varstvu pravice do zasebnosti (35. člen URS) in nedotakljivosti stanovanja (36. člen URS) dalo prednost pred varstvom tožničine (so)lastninske pravice (33. člen URS). Z izpodbijano odločitvijo je sodišče ohranilo nepravično stanje, ko tožnica, ki je bila zaradi toženčeve zamenjave ključev nedopustno izključena iz soposesti solastne nepremičnine, kljub sodni odločbi o načinu razdelitve premoženja, zaradi dolgotrajnosti postopka s civilno delitvijo, svojih solastniških upravičenj še naprej ne bi mogla izvajati. Po drugi strani bi preostali lastnik ohranil izključno posest na celotni stanovanjski hiši, ki jo je zaradi zasedenosti tudi težje prodati na trgu.

Solastnikova obveznost plačevanja uporabnine drugemu solastniku ni obveznost, ki bi izhajala neposredno iz njegove solastninske pravice. Takšna obveznost nastane šele tedaj, ko je podan položaj neupravičene obogatitve. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno izhajalo iz pravne podlage, ki utemeljuje zahtevek na plačilo uporabnine, zmotno pa je zaključilo, da ga tožnica ni dovolj substancirala ter ga zato zaradi nesklepčnosti zavrnilo. Tožnica je že v tožbi ustrezno opisala, v čem obstoji njeno prikrajšanje zaradi toženčevega nedopustnega ravnanja, ki je vodilo v opustitev posesti, in ga vrednostno opredelila ter dodala, da je prav za tolikšen znesek tudi toženec neupravičeno obogaten. V drugi pripravljalni vlogi, vendar še pravočasno, je dodatno navedla, da toženca kot nedobrovernega posestnika zadene breme vrnitve tudi tistih plodov, ki jih je iz kakršnegakoli razloga opustil obrati. Objektivno merilo za ugotavljanje koristi, ki pomeni najemnino, predstavlja tržna najemnina za uporabljeno stvar v spornem obdobju, pri čemer je izhodišče za določitev uporabnine povprečna najemna vrednost celotne sporne nepremičnine, ne le njenega nezasedenega dela.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba v izpodbijanem zavrnilnem delu glede izročitve ključev iz I. točke izreka tako spremeni, da je toženec tožnici v roku 15 dni dolžan izročiti ključe od vhodnih vrat nepremičnine ID znak 000-0, to je stanovanjske hiše na naslovu N.,

v preostalem delu (preostali del I. točke izreka in II. točka izreka) pa se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice na plačilo zneska 14.350 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, na plačilo mesečnega zneska 200 EUR in na izročitev ključev vhodnih vrat stanovanjske hiše na naslovu N. Tožnici je naložilo, da je dolžna tožencu povrniti 2.194,23 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnica iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Ugotavlja, da je dejansko stanje glede zahtevka za izročitev ključev ostalo nepopolno ugotovljeno, saj se sodišče ni opredelilo do dejstva, da je toženec zamenjal ključavnico v januarju 2010 in tožnici ključev vhodnih vrat noče izročiti. Soglasja za bivanje hčere D. v solastni hiši ni podala ter ji je to dovolil in omogočil zgolj toženec. Ugotovitev, da tožnica ni zatrjevala želje po posesti sporne nepremičnine, je v nasprotju z vsebino listin v spisu, kar predstavlja kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče se ni ukvarjalo z vprašanjem neposredne in posredne posesti in je zmotno uporabilo materialno pravo s sklicevanjem na 35. in 36. člen URS. Tožnici mora biti omogočeno, da v svoje stanovanje lahko vstopi ter je varstvo pravice do zasebnosti omejeno s pravico do zasebne lastnine. Zmoten je zaključek, da tožnica nima izkazanega interesa po posesti nepremičnine, saj bi zlasti po smrti toženčevega očeta lahko spodnje stanovanje oddajala v najem ali ga neposredno uporabljala, če ji tega toženec ne bi preprečil z menjavo ključavnice. Ne drži, da bi toženec uporabljal hišo v enakem obsegu kot pred odhodom tožnice. Uporabo namreč dopušča tudi svojim prijateljicam in hčeri. Sklicevanje na določilo 100. člena SPZ je zgrešeno in neadekvatno, ker varstvo lastninske pravice ni časovno omejeno oziroma obstaja vse dotlej, dokler ima upravičenec do tega varstva solastninsko pravico. Odločitev, po kateri lahko le en solastnik uporablja solastno hišo do tedaj, ko bo odločba nepravdnega sodišča realizirana, hiša prodana in kupnina razdeljena, ni logična in nima pravne podlage.

Pri odločitvi o zahtevku na plačilo uporabnine sodišče ni upoštevalo, da je toženec tožnico protipravno izključil iz uporabe stanovanjske hiše, tako da je zamenjal ključavnico na vratih in da ji ključev noče izročiti. Napačen je zaključek, da se tožnica ni odselila v varno hišo zaradi nasilja. Sodišče prihaja samo s seboj v nasprotje, ko ugotavlja, da je toženec tožnico odrival po rami do kuhinje, tožnica pa je vzela nož in ga usmerila proti njemu. Zakaj bi vzela nož, če se ne bi počutila ogrožene oziroma če bi jo toženec odrival le z namenom trepljanja, da bi se z njo pogovarjal. Obrazložitev izpodbijane sodbe v navedenem delu je nelogična in neživljenjska. Sodišče se ni opredelilo do zapisnika CSD z 21. 7. 2009, dopisa CSD X z istega dne, dopisa CSD z 29. 12. 2009, dopisa CSD z 11. 1. 2010 in kopije zdravstvenega kartona tožnice, s čimer je zagrešilo procesno kršitev, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, poleg tega ta nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih. Ni jasno, zakaj se je sodišče ukvarjalo z višino uporabnine, če je zaključilo, da temelj ni podan. Tožnica je podala zadostno trditveno podlago za kondikcijski zahtevek, saj pravica do uporabe izključenega solastnika do uporabnine ni odvisna od tega, kako toženec izkorišča skupne oziroma solastne prostore. Kot nedobrovernega posestnika ga zajame breme vrnitve tudi tistih plodov, ki jih je iz kakršnegakoli razloga opustil obrati. Objektivno merilo za ugotavljanje koristi, ki pomeni vtoževano uporabnino, predstavlja tržna najemnina za uporabljeno stvar, zato je tožnica podala dokazni predlog o višini tržne najemnine, ki naj jo ugotovi izvedenec gradbene stroke. Dokazne predloge je dovolj substancirala.

Odškodninski zahtevek, ki je postavljen zgolj iz previdnosti, je prav tako utemeljen. Tožnica za najem stanovanja v R. plačuje s svojim delom, torej ne drži, da ji škoda ne nastaja. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na pritožbo je odgovoril toženec in prerekal podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba je utemeljena.

O ozadju zadeve:

5. Pravdni stranki sta bivša zakonca in solastnika stanovanjske hiše na naslovu N., ki stoji na nepremičnini z ID znakom 000-0, vsak do 1/2. O civilni delitvi solastnega premoženja je bilo na predlog tožnice že odločeno s sklepom Okrajnega sodišča v Brežicah N 6/2011 s 25. 2. 2014, vendar do prodaje premoženja in razdelitve kupnine vse do sedaj še ni prišlo. Hiša ima dva ločena bivalna dela, v enem biva toženec, v drugem pa z njegovim soglasjem skupna hči pravdnih strank D. Zaradi zamenjane ključavnice tožnica že od izselitve v začetku leta 2010 (so)posesti solastne nepremičnine ne more izvajati. S tožbo zahteva plačilo že zapadle in mesečne uporabnine (oziroma podredno plačilo protipravno nastale škode zaradi nedopustnega ravnanja toženca) in izročitev ključev, s čimer ji bo omogočen dostop do solastne nepremičnine. Sodišče je vse zahtevke zavrnilo.

O zahtevku na izročitev ključev:

6. Pritožba utemeljeno opozarja, da je tožnica z zahtevkom za izročitev ključev izrazila svoj interes za izvajanje soposesti solastne nepremičnine in so nasprotni zaključki sodišča prve stopnje zmotni. Iz trditvene podlage toženca po drugi strani ne izhaja, da bi mu izročitev ključev predstavljala oviro zaradi morebitnega tožničinega posega v njegovo zasebnost oziroma nedotakljivost stanovanja. Nasprotno, v pripravljalni vlogi z 28. 3. 2018 je navedel, da tožnici bivanja ni nikoli branil ter je z izročitvijo ključev mlajši hčerki predvideval, da so ti dostopni tudi tožnici. Dodal je še, da bi tožnica hišo lahko kadarkoli uporabljala. Zato pritožbeno sodišče ne soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, ki je kljub ugotovitvi, da gre za hišo z dvema bivalnima enotama, ustavnopravnemu varstvu pravice do zasebnosti (35. člen URS) in nedotakljivosti stanovanja (36. člen URS) dalo prednost pred varstvom tožničine (so)lastninske pravice (33. člen URS). Z izpodbijano odločitvijo je sodišče ohranilo nepravično stanje, ko tožnica, ki je bila zaradi toženčeve zamenjave ključev nedopustno izključena iz soposesti solastne nepremičnine, kljub sodni odločbi o načinu razdelitve premoženja, zaradi dolgotrajnosti postopka s civilno delitvijo, svojih solastniških upravičenj še naprej ne bi mogla izvajati. Po drugi strani bi preostali lastnik ohranil izključno posest na celotni stanovanjski hiši, ki jo je zaradi zasedenosti tudi težje prodati na trgu. Kot je zapisalo Vrhovno sodišče¹ ustavno skladna razlaga določbe 100. člena SPZ narekuje sklep, da bi bilo solastniku mogoče odreči lastninskopravno varstvo le takrat, ko bi z ugoditvijo zahtevku nesorazmerno poseglo v solastnikove ustavne pravice, do česar lahko pride predvsem, ko gre za solastnino stanovanja ali enodružinske hiše, pa tudi v takšnem primeru lastninskega varstva ni mogoče omejiti, če solastnik zaradi okoliščin primera ne bi imel drugih možnosti za varstvo svojih solastninskih upravičenj. V konkretnem primeru, ko je tožnica že sprožila postopek za delitev solastnega premoženja in ji ni mogoče očitati, da ni naredila vsega, da bi lahko na drug način varovala svoja solastna upravičenja, okoliščine primera narekujejo drugačno odločitev, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu izpodbijano sodbo spremenilo in ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice na izročitev ključev solastne nepremičnine na podlagi določila 5. alineje 358. člena ZPP.

O tožbenem zahtevku na plačilo uporabnine:

7. Solastnikova obveznost plačevanja uporabnine drugemu solastniku ni obveznost, ki bi izhajala neposredno iz njegove solastninske pravice. Takšna obveznost nastane šele tedaj, ko je podan položaj neupravičene obogatitve.² Sodišče prve stopnje je sicer pravilno izhajalo iz pravne podlage, ki utemeljuje zahtevek na plačilo uporabnine, zmotno pa je zaključilo, da ga tožnica ni dovolj substancirala ter ga zato zaradi nesklepčnosti zavrnilo. Tožnica je že v tožbi ustrezno opisala, v čem obstoji njeno prikrajšanje zaradi toženčevega nedopustnega ravnanja, ki je vodilo v opustitev posesti, in ga vrednostno opredelila ter dodala, da je prav za tolikšen znesek tudi toženec neupravičeno obogaten. V drugi pripravljalni vlogi, vendar še pravočasno, je dodatno navedla, da toženca kot nedobrovernega posestnika zadene breme vrnitve tudi tistih plodov, ki jih je iz kakršnegakoli razloga opustil obrati. Objektivno merilo za ugotavljanje koristi, ki pomeni najemnino, predstavlja tržna najemnina za uporabljeno stvar v spornem obdobju, pri čemer je izhodišče za določitev uporabnine povprečna najemna vrednost celotne sporne nepremičnine, ne le njenega nezasedenega dela. Tožnica je v zvezi s tem podala dokazni predlog glede višine tržnih najemnin, ki naj jih ugotovi izvedenec gradbene stroke za hišo pravdnih strank v spornem obdobju. Tak dokazni predlog je bil dovolj substanciran, podane so bile trditve o višini neupravičene obogatitve toženca, ki je po oceni tožnice v enaki višini, kot znaša njeno prikrajšanje. Tudi če ima dokaz glede višine konkretne tržne najemnine deloma značaj poizvedovalnega dokaza, v danem primeru ni nedopusten. Ker je sodišče prve stopnje zahtevek na plačilo uporabnine zmotno zavrnilo iz razloga nesklepčnosti, je ostalo dejansko stanje v zvezi s pravnorelevantnimi okoliščinami glede tega plačila nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP).

8. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da je za odločitev o upravičenosti tožnice do plačila uporabnine bistveno izhodišče, ali gre za njeno prostovoljno prikrajšanje ali je to posledica ravnanja drugega solastnika. Sodna praksa je v zvezi s tem sprejela stališče, da solastnik stanovanja, ki mora trpeti nasilje (torej trpeti poseg v svoje dostojanstvo ter duševno in telesno nedotakljivost), solastne stvari v takšnih okoliščinah ne more uživati v skladu z njenim bistvom in s tem v skladu z namenom solastninske pravice. Če torej prav iz teh razlogov izvrševanje solastninske pravice opusti, je neupravičeno prikrajšan. Če ob tem hkrati zahteva še razdružitev solastne skupnosti ter z zahtevkom za plačilo uporabnine izraža jasno voljo, da na solastninsko ravnotežje niti vrednostno ne pristaja, so izpolnjeni vsi pogoji za verzijski zahtevek.³ Pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče pri ugotavljanju dejanskega stanja v zvezi z zatrjevanim nasiljem ni ocenilo listinskih dokazov, čeprav jih je izvedlo. Po njihovem vpogledu in ob upoštevanju ugotovitev sodišča prve stopnje, da je med strankama daljše obdobje prihajalo do prepirov in prerivanj, pritožbeno sodišče ocenjuje, da tožnici normalna uporaba solastne nepremičnine, tako da bi se v njej počutila varno, ni bila več omogočena. Prav to je bil tudi razlog za njen odhod v varno hišo, kamor se z mladoletno hčerko gotovo ne bi zatekla, če je toženec ne bi preganjal in zahteval njene izselitve. Da je takšne pogoje postavljal, izhaja že iz zapisnika pri CSD z 21. 7. 2009, kjer je povzeta izjava njune takrat trinajstletne hčerke, pa tudi iz uradnega zaznamka o nenapovedanem obisku z 29. 12. 2009. Vse navedeno tako po oceni pritožbenega sodišča potrjuje, da so izpolnjeni pogoji za verzijski zahtevek, pri čemer bo o njegovi višini moralo odločiti sodišče prve stopnje po pridobitvi mnenja izvedenca gradbene stroke, upoštevajoč podani ugovor zastaranja toženca. Do podredno zatrjevane odškodninske podlage se zato pritožbeno sodišče ne opredeljuje.

Sklepno:

9. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo, tako da je ugodilo zahtevku za izročitev ključev, v preostalem delu pa jo je razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (peti odstavek 358. člena in prvi odstavek 355. člena ZPP). Ob tem se je v obrazložitvi opredelilo le do tistih pritožbenih navedb, ki so bile bistvenega pomena za odločitev. Napotki za nadaljnje delo sodišča so razvidni iz predhodne obrazložitve (prvi odstavke 362. člena ZPP).

10. Odločitev o razveljavitvi izpodbijane sodbe (in ne za opravo pritožbene obravnave) je pritožbeno sodišče sprejelo ob upoštevanju, da sodišče prve stopnje zaradi zmotne presoje sklepčnosti tožbe ni izvedlo celotnega dokaznega postopka. S postavitvijo izvedenca gradbene stroke pred sodiščem druge stopnje bi sodišče strankama odvzelo možnost, da se dokazna ocena o ugotovljenih dejstvih preizkusi na dveh stopnjah sojenja, s čimer bi poseglo v njuno pravico do pritožbe, hkrati pa bi tako široka izvedba dokaznega postopka presegla kontrolno funkcijo pritožbenega sodišča. Z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje tudi ne bo prišlo do kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, nasprotno, razpis pritožbene obravnave bi bil neekonomičen, saj je sodišče prve stopnje nekaj dokazov že izvedlo, kar vse bi moralo sodišče druge stopnje storiti ponovno, da bi lahko ocenilo celotno dokazno gradivo.

11. Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v zavrnilnem in nespremenjenem delu razveljavilo, je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK

Zoper ta sklep je dopustna pritožba v roku 15 dni od pismenega odpravka sklepa. Pritožbo je vložiti pri Višjem sodišču v Ljubljani, o njej pa bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Pritožba se šteje za pravočasno, če je oddana zadnji dan pritožbenega roka priporočeno po pošti. Pritožba mora vsebovati naslednje sestavine: navedbo sklepa zoper katerega se vlaga; izjavo, ali se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu; pritožbene razloge in podpis pritožnika (335. člen ZPP). Če pritožba navedenih sestavin ne bo vsebovala ali če bo nerazumljiva ali če ne bo vsebovala vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, sodišče vložnika ne bo pozivalo, naj jo popravi ali dopolni po 108. členu ZPP, ampak bo pritožbo takoj zavrglo (336. člen ZPP). Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če sodna taksa ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks se šteje, da je pritožba umaknjena (3. odstavek 87. člena ZPP). Če je pritožba vložena po pooblaščencu, ki ni odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit, se pritožba kot nedovoljena zavrže (2. odstavek 89. člena ZPP). Če pooblaščenec stranke, ki je odvetnik, ne predloži pooblastila za zastopanje, mu sodišče ne dovoli, da začasno opravlja pravdna dejanja za stranko, ampak pritožbo zavrže (5. odstavek 98. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Primerjaj sklep II Ips 137/2013.
² Primerjaj sodbo VS RS II Ips 126/2014: "Upravičenost tožnikovega zahtevka za plačilo uporabnine zoper druge solastnike je treba presojati tako, da vzročno zvezo med prikrajšanjem in obogatitvijo vsebinsko napolnimo s preteklimi ravnanji solastnikov, ki jih ovrednotimo v luči kohabitacijskih načel iz 66. člena SPZ, temeljnih načel obligacijskega prava (iz 3., 5. in 11. člena OZ) ter načela izravnalne pravičnosti".
³ Primerjaj odločbo VSRS II Ips 328/2016.

Datum zadnje spremembe:

17.04.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cp 900/2017
• VSL Sodba I Cp 78/2018
• VSL Sodba I Cp 513/2022