VSL Sklep I Cp 1231/2018

Jedro

Po prvem odstavku 44. člena ZVEtL-1 velja domneva, da je lastnik stavbe, zgrajene pred 1. januarjem 2003, tudi lastnik zemljišča, za katerega sodišče ugotovi, da je bilo po predtranzicijskem in tranzicijskem pravu njeno funkcionalno zemljišče. Ta domneva je izpodbojna: kdor meni, da lastnik stavbe ni postal lastnik njenega pripadajočega zemljišča, lahko dokazuje, da je sam pridobil lastninsko pravico na njem na podlagi zakona ali na podlagi odločbe državnega organa (tretji odstavek 44. člena ZVEtL-1). Občina, na območju katere je stavba, lahko zaradi varovanja javnega interesa v postopku uveljavlja enake zahtevke, kot ostali udeleženci postopka (četrti odstavek 47. člena ZVEtL-1).

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep se v izpodbijanem delu (točka I, II, III, V, VI in VII) razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pripadajoče zemljišče k stavbi ID 000-17, ki je povezana z zemljiško parcelo .... k.o. ..., z naslovom L. 4 zemljiška parcela ... k.o. .., pripadajoče zemljišče k stavbi ID 000-5, povezani s parc. št. ... k.o. ..., z naslovom L. 6, zemljiški parceli št. ... in ..., obe k. o. ... , skupno pripadajoče zemljišče k navedenima stavbama pa zemljiške parcele št. ..., ... in ... vse k.o. ... (točke I., II. in III. izreka). V ostalem je predlog zavrnilo (glede zemljiških parcel št. ... k.o. ..., nastalih z delitvijo parcel št. ... in ... iste k.o.) - točka IV izreka. V točkah V do VII izreka je odločilo o potrebnih vpisih v zemljiško knjigo glede na sprejete odločitve v točkah I. do III. izreka.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo drugi nasprotni udeleženec. Izpodbija ga v vseh točkah razen v točki IV. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP¹ v zvezi s 37. členom ZNP² ter 3. členom ZVEtL-1.³ Predlaga spremembo sklepa tako, da se predlog zavrže oziroma zavrne. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da se je sodišče pri določitvi pripadajočega zemljišča k obravnavanima stavbama L. 4 in L. 6 oprlo predvsem na izvedeniško mnenje izvedenke urbanistične stroke, ki pa ga ni ocenilo, niti ni pojasnilo, zakaj mu sledi. Ni upoštevalo pripomb, ki jih je nasprotni udeleženec podal na mnenje, niti njegovih odgovorov na odgovore izvedenke. Nasprotni udeleženec je opozarjal, da so zemljišča, za katere je sodišče ugotovilo, da gre za pripadajoče zemljišče k obravnavanima stavbama, grajeno javno dobro, ki ne more in ne sme biti določeno kot pripadajoče zemljišče k stavbi. To je dokazoval z elaboratom .... d.d. in evidenco nepremičnega stvarnega premoženja MO. Ker gre za javne površine, katerih upravljalka in vzdrževalka je MO, gre za javno dobro (19. člen SPZ⁴). Taka zemljišča niso v pravnem prometu, njihovi deli se ne smejo določiti kot pripadajoče zemljišče k stavbi. Sodišče je prezrlo navedbe nasprotnega udeleženca, da parc. št. 588/1 in zahodni del parc. št. 588/2 predstavljata javni površini (del občinske ceste in parkirišča), ki sta na podlagi odloka o kategorizaciji občinskih cest kategorizirani kot javna pot in sta grajeno javno dobro lokalnega pomena. Izpodbijani sklep je pomanjkljiv in ne vsebuje glavnih razlogov (absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), saj se sodišče sploh ni opredelilo do navedb pritožnika oz. jih je prezrlo. Posledično je nepravilno ugotovljeno dejansko stanje in napačno uporabljeno materialno pravo. Pri določanju pripadajočega zemljišča k stavbi je treba upoštevati tudi javni interes (peti odstavek 48. člena ZVEtL-1, a tega sodišče ni.

3. Predlagatelji in ostali udeleženci na vročeno pritožbo niso odgovorili.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča je namenjen odločanju o tem, katero zemljišče je v lasti lastnika stavbe. Ob vložitvi predloga je pravno podlago za odločanje predstavljal 30. člen v zvezi s 7. členom ZVEtL⁵, v času odločanja sodišča prve stopnje pa 43. člen ZVEtL-1.⁶ Sodišče prve stopnje je pri ugotovitvi obsega pripadajočega zemljišča za obravnavani stavbi, zgrajeni pred 1. 1. 2003, sicer pravilno izhajalo iz kriterijev po prvem odstavku 43. člena ZVEtL-1, po katerih upošteva zlasti: 1. katero zemljišče je bilo kot neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe načrtovano v prostorskih aktih ali določeno v upravnih dovoljenjih, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, ali je opredeljeno v posamičnih pravnih aktih, na podlagi katerih je potekal pravni promet s stavbo ali njenimi deli; 2. katero zemljišče je v razmerju do stavbe predstavljalo dostopne poti, dovoze, parkirne prostore, prostore za smetnjake, prostore za igro in počitek, zelenice, zemljišče pod atriji in podobno; 3. preteklo redno rabo zemljišča in 4. merila in pogoje iz prostorskih aktov, ki so veljali od izgradnje stavbe pa do pridobitve lastninske pravice lastnika stavbe na pripadajočem zemljišču. Obseg pripadajočega zemljišča k dejansko ugotovljeni eni stavbi, ki sta le tehnično oziroma v katastru stavb vpisani kot dve stavbi, ter obseg skupnega pripadajočega zemljišča je ugotavljalo na podlagi mnenja izvedenke urbanistične stroke, ogleda na kraju samem in ob sodelovanju izvedenca geodetske stroke, ki je izdelal sodno parcelacijo obravnavanih zemljišč. Pritožbi je treba pritrditi, da se v izpodbijanem sklepu z ničemer ni opredelilo ne do pravnih ne do dejanskih ugovorov pritožnika, da deli obravnavanih zemljišč niso postali pripadajoče zemljišče obravnavane stavbe, ker naj bi na njih pridobil lastninsko pravico po zakonu nasprotni udeleženec oziroma ker so grajeno javno dobro. Pritožnik je svoje trditve dokazoval s sklicevanjem na predpise o lastninjenju družbene lastnine ter z izpiski iz evidence svojega nepremičnega premoženja.

6. Po prvem odstavku 44. člena ZVEtL-1 velja domneva, da je lastnik stavbe, zgrajene pred 1. januarjem 2003, tudi lastnik zemljišča, za katerega sodišče ugotovi, da je bilo po predtranzicijskem in tranzicijskem pravu (sodišče ga je predstavilo in povzelo na straneh 6 do 9 sklepa) njeno funkcionalno zemljišče. Ta domneva je izpodbojna: kdor meni, da lastnik stavbe ni postal lastnik njenega pripadajočega zemljišča, lahko dokazuje, da je sam pridobil lastninsko pravico na njem na podlagi zakona ali na podlagi odločbe državnega organa (tretji odstavek 44. člena ZVEtL-1). Občina, na območju katere je stavba, lahko zaradi varovanja javnega interesa v postopku uveljavlja enake zahtevke, kot ostali udeleženci postopka (četrti odstavek 47. člena ZVEtL-1).

7. Ugovor javnega dobra je torej pri ugotavljanju obsega pripadajočega zemljišča pravno relevanten, a se, kot pravilno opozarja pritožba, sodišče v izpodbijanem sklepu do njega ni z ničemer opredelilo. Podatki iz spisa nakazujejo, da je sporna dejstva, ki jih v pritožbi ponavlja nasprotni udeleženec, preverjalo z obema izvedencema (primerjaj sklep o postavitvi izvedenca geodetska stroke na redni št. 70 in dopolnitev izvedeniškega mnenja izvedenke urbanistične stroke na redni št. 71). Vendar njunih mnenj ni ocenilo. V izpodbijanem sklepu tudi ni odgovorilo na pravna naziranja nasprotnega udeleženca o pridobitvi lastninske pravice predlagateljev oziroma nastanku javnega dobra. Zaradi kršitve pravice do izjave je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče se mora namreč tudi v nepravdnem postopku opredeliti do navedb udeležencev, ki so za odločitev pravno relevantne in niso nedopustne. Za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo je namreč velikega pomena, da stranka, tudi če njenemu zahtevku ni ugodeno, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo ter tako ne ostane v dvomu ali jih ni enostavno prezrlo.⁷ Ker v sklepu ni ne dejanskih ugotovitev o zatrjevanem javnem dobrem ne pravne presoje o utemeljenosti podanega ugovora, sklepa tudi ni mogoče vsebinsko preizkusiti in je obremenjen tudi z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato ga je bilo treba razveljaviti v izpodbijanih delih in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 3. členom ZVEtL-1).

8. Gre namreč za procesni kršitvi, ki ju pritožbeno sodišče ne more odpraviti samo tako, da bi samo prvič obravnavalo na prvi stopnji prezrte pravno relevantne ugovore pritožnika in na ta način dopolnjevalo ugotovitve in razloge izpodbijanega sklepa. Na ta način bi namreč nesorazmerno poseglo v pravico udeležencev do pritožbe. Stranka ima pravico do poštenega postopka na vsaki stopnji sojenja, ki vključuje obrazložen odgovor sodišča na njene relevantne ugovore že na prvi stopnji ter pritožbeni preizkus sprejete odločitve o njenih ugovorih na pritožbeni stopnji. Če bi bili njeni pravno relevantni ugovori prvič obravnavani šele na pritožbeni ravni, bi bila ustavno zagotovljena pravica do pravnega sredstva (25. člen Ustave Republike Slovenije) bistveno oziroma preveč okrnjena. V sodni praksi je zavzeto stališče, da tovrstnih procesnih napak, storjenih na prvi stopnji, ni mogoče odpraviti pred pritožbenim sodiščem.⁸

9. S ponovno obravnavo zadeve na prvi stopnji po drugi strani ne bo pretirano poseženo v pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, saj ponovno odločanje na prvi stopnji ne bo bistveno podaljšalo postopka. V novem odločanju naj namreč sodišče prve stopnje oceni že zbrano dokazno gradivo, zlasti izvedeniški mnenji obeh izvedencev. Po potrebi naj ju v dodatnem dokaznem postopku dopolni glede na podane pripombe nasprotnega udeleženca. Nato janaj odgovori na njegove ugovore javnega dobra ter o zadevi ponovno odloči. Sprejeto odločitev naj jasno in popolno obrazloži, tako da jo bo mogoče vsebinsko preizkusiti tudi glede ugovora javnega dobra.

-------------------------------

¹ Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami.
² Zakon o nepravdnem postopku, Ur. l. SRS, št. 30/1986 s spremembami.
³ Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča, Ur. l. RS, št. 34/2017.
⁴ Stvarnopravni zakonik, Ur. l. RS št. 87/2002 s spremembami.
⁵ Ur. l . RS, št. 45/2008 in 49/2011.
⁶ Ur. l. RS, št. 34/2017.
⁷ Primerjaj: odločba Ustavnega sodišča RS Up-609/05 in Up 732/06 z dne 7. 6. 2007, točka 10.
⁸ Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 176/2017 z dne 19. 10. 2017, II Ips 329/2017 z dne 22. 2. 2018, II Ips 201/2017 z dne 7. 5. 2018- točka 30.

Datum zadnje spremembe:

16.04.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Cp 520/2021
• VSL Sklep I Cp 1939/2020
• VSL Sklep I Cp 1772/2020