VSL Sodba II Cp 1914/2018

Jedro

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je motorno olje, ki ga je toženec skladiščil in uporabljal za ogrevanje, nevaren odpadek, za katerega zakonodaja, ravno zaradi njegove potencialne nevarnosti za ljudi in okolje, predpisuje stroga merila in pogoje za zbiranje, skladiščenje ter nadaljnjo predelavo. Pritožbeno sodišče zato soglaša, da gre za nevarno stvar, njegovo zbiranje, skladiščenje in uporaba pa je nevarna dejavnost v smislu drugega odstavka 131. člena OZ in je toženec, ki je odpadno olje uporabljal za ogrevanje, zato za škodo, ki je nastala v posledici njegovega izlitja, odgovoren ne glede na krivdo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Tožnica od toženca zahteva povračilo škode v višini stroškov, ki jih je plačala za izvedbo nujnih interventnih ukrepov ter odprave posledic izlitja odpadnega motornega olja iz cisterne toženca v času poplav septembra 2010.

2. Sodišče prve stopnje je zahtevku v celoti ugodilo in tožencu naložilo, da tožnici: 1. plača 15.351,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 8.337,04 EUR od 29. 10. 2010 dalje do plačila, od zneska 7.014,65 EUR pa od 28. 1. 2011 dalje do plačila; 2. povrne 1.621,60 EUR stroškov postopka.

Presodilo je, da je odpadno motorno olje, saj gre za nevaren odpadek, nevarna stvar. Toženec je zato za škodo, ki je nastala v posledici njegovega razlitja, objektivno odgovoren. Poplav ni mogoče šteti za višjo silo, saj je šlo za pričakovan pojav. Toženec je odgovoren tudi krivdno. Škoda je nastala, ker je doma, v nasprotju s predpisi, za ogrevanje uporabljal odpadno motorno olje, tega, da je škoda nastala brez njegove krivde, pa mu ni uspelo dokazati. Ker ni dokazal, da je k onesnaženju (so)prispeval še kak drug vir onesnaženja, je za škodo v celoti sam odgovoren.

3. Zoper takšno odločitev je toženec vložil pritožbo. V njej uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga razveljavitev izpodbijane odločitve in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Meni, da je sodišče obstoj višje sile nepravilno presojalo, saj ta pojem zamenjuje s protipravnostjo. Do izlitja olja iz cisterne je prišlo izključno zaradi rekordnih večdnevnih padavin in s tem povezanih poplav, ko je poplavna voda vdrla v oljni lovilec in cisterno, olje iz lovilnega bazena pa je nato začelo iztekati na površino. S tem je toženec dokazoval obstoj zunanjega vzroka kot elementa višje sile. Tega, ali so bile poplave zunanja okoliščina, torej okoliščina, ki ne izhaja iz skladiščenja, pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo. V tem delu sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Nepravilen je zaključek, da toženec ni dokazal, da poplav ni mogel pričakovati, kar v nadaljevanju obrazloži. Opozarja na listine, ki jih je v zvezi s tem predložil, in izpovedbe prič N. A., T. T., A. L. ter M. in K. Ker poplav ni mogel pričakovati, se jim tudi ni mogel izogniti niti jih ni mogel preprečiti. Posledično ni mogel preprečiti niti izlitja olja.

Sodba je brez razlogov o tem, kako je sodišče prišlo do višine škode oziroma so razlogi nejasni in v nasprotju z vsebino izvedenih dokazov. Tožnica je tista, ki bi morala dokazati obstoj škode in to, da je bilo izlitje iz njegove cisterne edini vir onesnaženja. Toženec je s tem, da je izkazal volumen cisterne, vnesel zadosten dvom v trditev tožnice. Ne strinja se z dokazno oceno izpovedbe priče F. in opozarja, da je izpovedala, da pobrana količina olja ni mogla izvirati iz toženčeve cisterne, saj je volumen pobrane količine olja znatno presegel volumen cisterne. Ne drži, da bi izpovedala, da je bilo olje shranjeno tudi izven cisterne, pač pa, da je o tem slišala govorice. Ugotovitve sodišča o tem, kaj je priča izpovedala, so zato protispisne (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Opozarja še na izpovedbe drugih prič (M. in F. K., A. L.) in izvedensko mnenje. Tožnica ni trdila, da bi toženec olje shranjeval še kje drugje. Ker tožnica ne razpolaga niti z vzorcem pobranega olja, za zaključek sodišča, da je celotno posneto količino olja mogoče pripisati izlitju iz toženčeve cisterne, v izvedenih dokazih ni podlage.

4. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče zavrača očitek, da sodba sodišča prve stopnje v zvezi z ugovorom, da gre pri poplavah za višjo silo, nima razlogov o odločilnih dejstvih in je zato obremenjena s kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Razloge o tem, zakaj šteje, da poplave, zaradi katerih je prišlo do iztekanja olja, niso bile nepričakovane in zakaj bi se bilo posledicam mogoče izogniti, je sodišče navedlo v točki 7, na strani 20 sodbe. Ti razlogi v povezavi z razlogi v drugih delih sodbe, na katere se sodišče prve stopnje sklicuje, zadoščajo za pritožbeni preizkus. Ker morajo biti, da lahko govorimo o višji sili, izpolnjeni vse iz prvega odstavka 153. člena Obligacijskega zakonika (OZ) izhajajoče predpostavke, opredeljevanje sodišča do ostalih, ni bilo potrebno. Izostanek teh razlogov zato ne predstavlja očitane kršitve. Kršitev po 14. točki drugega odstavka pa ni bila storjena niti v delu, v katerem sodišče navaja razloge, zakaj je toženec dolžan tožnici povrniti vso nastalo škodo, saj je tudi ta del odločitve mogoče preizkusiti.

7. Neutemeljen je nadalje očitek o storjeni kršitvi po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče izpovedbo priče M. F. pravilno povzelo, ko je navedlo, da je bila opozorjena, da odpadno olje ni iztekalo samo iz toženčeve cisterne. To namreč ne pomeni nič drugega kot to, da je za to slišala, ni pa sama tega zaznala.

8. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je motorno olje, ki ga je toženec skladiščil in uporabljal za ogrevanje, nevaren odpadek, za katerega zakonodaja¹, ravno zaradi njegove potencialne nevarnosti za ljudi in okolje, predpisuje stroga merila in pogoje za zbiranje, skladiščenje ter nadaljnjo predelavo. Pritožbeno sodišče zato soglaša, da gre za nevarno stvar, njegovo zbiranje, skladiščenje in uporaba pa je nevarna dejavnost v smislu drugega odstavka 131. člena v nadaljevanju OZ in je toženec, ki je odpadno olje uporabljal za ogrevanje, zato za škodo, ki je nastala v posledici njegovega izlitja, odgovoren ne glede na krivdo². Toženec temu v pritožbi niti ne nasprotuje.

9. Njegovi pritožbeni očitki so naperjeni proti presoji, da obstoja višje sile, ki bi ga na podlagi prvega odstavka 153. člena OZ³ oprostila odgovornosti, ni izkazal.

10. Višja sila, katere elementi so opredeljeni v prvem odstavku 153. člena OZ, je naravni dogodek, katerega vzrok je izven nevarne stvari ali dejavnosti, je nepredvidljiv (imetnik ga ni mogel oziroma ni bil dolžan predvideti) in neobvladljiv (nastanka ni mogoče preprečiti niti odvrniti posledic). V sodni praksi⁴ in teoriji⁵ je sprejeto stališče, da je izhodišče za presojo predvidljivosti in obvladljivosti objektivno in abstraktno, odločilno pa je merilo skrbnega razumnega človeka.

11. Pritožbeno sodišče sicer soglaša s pritožnikom, da so bile poplave v septembru 2010 naravni dogodek, katerega vzrok je bil izven toženčeve sfere, vendar pa pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da so bile poplave predvidljive in bi toženec ob ustrezni skrbnosti nanje moral in mogel računati. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, so bile poplave na območju L. b. napovedane že 17. 9. 2010 zjutraj, zvečer pa je ARSO opozoril, da bo ... poplavljala na širšem območju ..., tudi tam, kjer poplave niso pogoste (glej Hidrološko poročilo o povodnji, priloga B8). Državna meteorološka služba je za obdobje od petka 17. 9. do 19. 9. 2010 razglasila najvišjo (rdečo) stopnjo ogroženosti tudi za ... z okolico (priloga B9). Na dejstvo, da območje, na katerem se nahaja toženčeva nepremičnina, do leta 2010 ni bilo evidentirano kot poplavno območje in da so bile konkretne poplave izjemne tako po obsegu kot po količini padavin (ter dokaze, ki to potrjujejo), se zato toženec ne more uspešno sklicevati. Tudi dogodki, ki se dogajajo le redko ali se zgodijo prvič, so, če so bili napovedani, pričakovani. Glede na to, da so bila prva opozorila o možnosti poplav na (širšem) območju ... objavljena že 17. 9. 2010, je toženec imel tudi dovolj časa, da bi iztekanje odpadnega olja in s tem nastanek škode preprečil.

12. Pritožbeno sodišče soglaša s tožencem, da sklepu, da je celotno količino posnetega olja mogoče pripisati izlitju iz njegove cisterne, ni mogoče pritrditi. Pritrditi mu ni mogoče že zato, ker je posneta količina olja večja od prostornine toženčeve cisterne. Sodišče prve stopnje je sicer razliko pripisalo možnosti, da je toženec olje shranjeval tudi drugje, vendar pa je pri tem spregledalo, da nobena od strank tega ni trdila. Na dejstva, ki niso bila zatrjevana, pa sodišče svoje odločitve ne sme opreti.

13. Ne glede na to pa je odločitev, da je toženec dolžan tožnici povrniti vso škodo, pravilna. Tudi v primeru, da je olje, ki je bilo posneto, izviralo še iz kakšnega drugega vira in je torej k škodi prispeval tudi kdo tretji, ta tožnici skupaj s tožencem odgovarja solidarno (glej četrti odstavek 153. člena OZ). Neupoštevni so tudi toženčevi ugovori v smeri ugotavljanja njegovega deleža, saj so ti v primerih, ki jih ureja četrti odstavek 153. člena OZ, izključeni in pridržani regresni pravdi med solidarnimi dolžniki (glej 188. člen OZ)⁶.

14. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

15. Ker ostale pritožbene navedbe na odločitev ne morejo vplivati, se pritožbeno sodišče do njih ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16. Ker toženec s pritožbo ni uspel, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičen (prvi odstavek 154. člena ZPP). Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

-------------------------------
¹ Uredba o ravnanju z odpadki (UL RS 34/2008) in Uredba o odstranjevanju odpadnih olj (UL RS 25/2008).
² Pravilnost presoje, da gre pri odpadnem motornem olju za nevarno stvar oziroma, da je njegovo skladiščenje nevarna dejavnost, dodatno potrjuje tudi to, da je zakonodajalec odgovornost ne glede na krivdo predpisal tudi v Zakonu o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) za primer odgovornosti za preprečevanje in sanacijo okoljske škode, ki nastane pri opravljanju dejavnosti zbiranja, prevoza, predelave in odstranjevanjem nevarnih odpadkov, za katero je predpisano potrdilo o vpisu v evidenco po tem zakonu ali za katero je treba pridobiti okoljevarstveno dovoljenje (glej 110a člen).
³ Prvi odstavek 153. člena OZ določa, da je imetnik stvari prost odgovornosti, če dokaže, da izvira škoda iz kakšnega vzroka, ki je bil izven stvari in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti.
⁴ Glej odločbo VS RS II Ips 55/2005.
⁵ Glej D. Jadek Pensa, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), GV založba 2003, 1. knjiga, stran 864 do 866 in N. Plavšak, Obligacijsko pravo, splošni del, GV Založba 2009, stran 581.
⁶ D. Jadek Pensa, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), GV Založba 2003, stran 851.

Datum zadnje spremembe:

16.04.2019

Podobni dokumenti:

• VSK Sodba Cpg 33/2017
• sodba U 1365/2003
• VSL sodba I Cpg 752/2013