VSL Sodba I Cp 1122/2018

Jedro

Bistveno je, da med pravdnima strankama ni bilo nobenega dogovora o vlaganjih v skupno premoženje po letu 2012, zato do sprememb solastniških deležev ni moglo priti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank, pridobljeno v času trajanja zakonske zveze in izvenzakonske skupnosti, spadajo nepremičnine s parc. št. 322, k. o. X (ID ...), parc. št. *399/1, k. o. X (ID ...) in parc. št. *399/2, k. o. X (ID ) ter osebni avtomobil znamke Fiat Stilo 1.9 JTD karavan, letnik ..., reg. št. ..., pri čemer ima vsaka od pravdnih strank na tem premoženju polovični delež (I. točka izreka). Toženca je zavezalo k povračilu tožničinih pravdnih stroškov v višini 5.676,62 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Takšno odločitev v celoti izpodbija toženec, ki v pravočasni pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Poudarja, da sta si pravdni stranki vse nepremično in premično premoženje že razdelili. Izpostavlja darilno pogodbo, s katero je tožnica prejela polovični delež na nepremičninah parc. št. 2480/15 in *306/0, obe k. o. Y, preostala polovica teh nepremičnin pa je bila v letu 2005 prenesena na tožničinega brata. Toženec je zato štel, da je vprašanje njunega skupnega premoženja rešeno. Očitek sodišča o odsotnosti predložitve listin, nanašajočih se na premoženje, ki je predmet te pravde, je neutemeljen, saj je toženec v zemljiški knjigi vpisan kot izključni lastnik nepremičnin v k. o. X. Tudi glede delitve premičnin – vključno z osebnim avtomobilom – ni obstajala nobena listina, ker sta se pravdni stranki o tem ustno dogovorili. Na pozive tožničine pooblaščenke za delitev skupnega premoženja se ni odzival, saj mu ni bilo jasno, kakšno delitev si tožnica želi. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo razlogov, iz katerih bi štelo, da tožnica deleža na nepremičninah, ki so predmet darilne pogodbe, ni pridobila zaradi delitve skupnega premoženja. Prekinitev skupnega življenja je trajala od novembra 2002 do novembra 2003, kar je vplivalo na pridobivanje skupnega premoženja. Toženec ne soglaša z velikostjo deležev na skupnem premoženju. Poudarja, da je prejemal 1,8 kratnik tožničinega prihodka iz dela in je k skupnemu premoženju v primerjavi s tožnico prispeval bistveno višji delež. Poleg tega je treba upoštevati tudi druge okoliščine. Fizično je sodeloval pri obnovi nepremičnin in je delavce tudi postregel. Po službi je vzdrževal in popravljal vozni park, s čimer je ogromno prihranil. Sodeloval je pri vzgoji in oskrbi otroka ter pri določenih gospodinjskih opravilih. Zato je njegov delež na skupnem premoženju višji od tožničinega. Sodišče je previsoko ocenilo tožničin prispevek k skupnemu premoženju v obliki dela in skrbi za gospodinjstvo ter otroka. Tožnica je le občasno kaj skuhala in pospravila, njena skrb za čiščenje in gospodinjska opravila je bila nezadostna, za okolico hiše sploh ni skrbela. Delež na skupnem premoženju bi moralo sodišče ugotavljati predvsem z vidika dohodka pravdnih strank. Ta pa je bil višji na strani toženca. Upoštevati bi moralo tudi vlaganja v nepremičnine po tožničinem odhodu. V skupno premoženje je toženec vlagal svoje posebno premoženje, kar vpliva na velikost deležev na skupnem premoženju, zato bi moral biti njegov delež občutno višji. Ker je bil izključni lastnik in se je s toženko o delitvi skupnega premoženja že tudi dogovoril, soglasja za vlaganja niso bila potrebna.

Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožničin zahtevek zavrne. Podredno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo pritrjuje pravnim naziranjem, argumentaciji in zaključkom prvega sodišča. Predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank spadajo nepremičnine v k. o. X ter osebni avtomobil znamke Fiat Stilo ter da sta deleža pravdnih strank na skupnem premoženju enaka – vsak po eno polovico (I. točko izreka). Tožencu je naložilo povračilo 5.676,62 EUR tožničinih pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Pri svoji odločitvi je sodišče izhajalo iz naslednjega dejstvenega substrata:

- tožnica je imela v primerjavi s tožencem v letih 1994 in 1995 višje dohodke, v letu 1996 primerljive, v naslednjih letih pa nižje od toženčevih;

- toženec je v letu 1997 začel z opravljanjem prevozov v mednarodnem prometu;

- starši in sorodnikih obeh pravdnih strank so v različnih obdobjih in na različne načine pomagali pri preživljanju družine pravdnih strank, pri čemer se njihova pomoč šteje kot pomoč obema pravdnima strankama;

- tožnica je tudi po prenehanju zaposlitve v skupni gospodarski družbi še vedno opravljala določena administrativna opravila in posredovanje informacij, še posebej v času toženčeve daljše odsotnosti;

- pravdni stranki sta v okviru svojih zmožnosti sodelovali pri obnovi nepremičnin in pri adaptaciji v letu 2009;

- toženec je le v minimalnem obsegu sodeloval pri vzgoji in oskrbi otroka ter pri domačih opravilih, kar je v skladu z dogovorom prevzela tožnica.

6. Pravno relevantna dejstva, ki jih je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo prvo sodišče, pritrjujejo zaključku o enakem deležu pravdnih strank na ugotovljenem skupnem premoženju. Pritožba dvoma v pravilnost sprejete odločitve ne uspe vzbuditi. Svojo nosilno tezo gradi na zatrjevanju, da sta si pravdni stranki že razdelili vse skupno premoženje – tako premičnino kot tudi nepremično. Razloge za odsotnost sledenja zatrjevanju toženca v zvezi s tem vprašanjem je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo v točki 8 obrazložitve. Darilna pogodba, s katero je toženec polovico nepremičnin v k. o. Y. prenesel na tožnico, je bila sklenjena že leta 2003. Razlogi za sklenitev darilne pogodbe niso bili v tem, da se med pravdnima strankama razdeli skupno premoženje. Ni nepomembno dejstvo, da sta pravdni stranki živeli v izvenzakonski skupnosti vse do leta 2012 in v tem času tudi obnavljali nepremičnine ter najemali kredite. Sporazuma o delitvi skupnega premoženja in drugih premoženjskih pravic pravdni stranki nista sklenili (tega toženec niti ne zatrjuje), zato prvo sodišče pravilno ugotavlja, da po razvezi zakonske zveze še nista v celoti uredili vprašanja obsega, deležev in delitve skupnega premoženja.

7. Pritožnik zgolj posplošeno navaja, da je bila njuna ekonomska skupnost prekinjena od novembra 2002 do novembra 2003, kar je vplivalo na pridobivanje skupnega premoženja in bi bilo treba pri ugotovitvi deležev na skupnem premoženju upoštevati. Kako in na kakšen način naj bi prvo sodišče to vmesno obdobje ovrednotilo, pritožba ne pojasni. Sodišče prve stopnje je ugotovilo le nekajmesečno prekinitev njune ekonomske skupnosti po razvezi zakonske zveze, kar pa ni vplivalo na pridobivanje skupnega premoženja. Tej ugotovitvi – kot je bilo že prej pojasnjeno – pritožba konkretizirano niti ne oporeka.

8. Pritožba se zmotno zavzema za večje upoštevanje dohodkov pravdnih strank pri ugotavljanju deleža na skupnem premoženju. Pritožnik zatrjuje, da je prejemal 1,8 kratnik tožničinega prihodka iz dela, zato je njegov prispevek k skupnemu premoženju bistveno višji.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imela tožnica v letih 1994 in 1995 v primerjavi s tožencem višje dohodke, v letu 1996 so bili njuni prihodki primerljivi, v naslednjih letih pa je imel višje dohodke toženec. Določba 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih nalaga sodišču, da se ne osredotoča zgolj na dohodek zakoncev, marveč tudi na druge okoliščine, kot na primer pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja. Temu zakonskemu določilu je prvo sodišče ustrezno sledilo in ugotavljalo širši spekter okoliščin v zvezi s pridobivanjem skupnega premoženja pravdnih strank. Toženec je priznal, da je v pretežni meri prispeval finančna sredstva in le v minimalnem obsegu sodeloval pri vzgoji in oskrbi otroka ter pri domačih opravilih. Nenazadnje je toženec opravljal prevoze v mednarodnem prometu, kar pomeni, da je bil daljše obdobje odsoten, v tem času pa je morala skrb za dom in družino prevzemati tožnica. S tem je tožencu omogočala, da se je v večji meri posvečal poslovni dejavnosti in pridobival višji zaslužek. S svojim delom je bistveno prispevala k nastanku in ohranitvi skupnega premoženja – glede na izveden dokazni postopek pa je pravilna ugotovitev prvega sodišča, da je njen prispevek po vsebini enakovreden toženčevemu.

10. Pravdni stranki sta tudi družbenika družbe U., d. o. o., vsak s 50 % poslovnim deležem. S pomočjo gospodarske družbe se je v letu 2009 delno financiral tudi nakup skupne nepremičnine, pa tudi njena obnova v letu 2009. Tožnica je za obnovo v letu 2009 najela kredit. Izpostavljene okoliščine govorijo v prid ugotovitvi prvega sodišča, da sta deleža pravdnih strank na skupnem premoženju enaka. Posplošena pritožbena zatrjevanja o tožničini malomarni skrbi za dom pa ne vzbujajo dvoma v pravilnost odločitve prvega sodišča.

11. Pritožnik vlaganj v skupno premoženje po tožničinem odhodu ni z ničemer dokazal. Ustreznega zahtevka v tej smeri ni postavil. Pritožbena zatrjevanja so tudi kontradiktorna, saj najprej govori o tem, da je v skupno premoženje vlagal svoje posebno premoženje, v nadaljevanju pa je navedel, da je bil izključni lastnik spornega premoženja. Bistveno je, da med pravdnima strankama ni bilo nobenega dogovora o vlaganjih v skupno premoženje po letu 2012, zato do sprememb solastniških deležev ni moglo priti.

12. Glede na pojasnjeno pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), zato je pritožbo na podlagi določbe 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

13. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Tožničin odgovor na pritožbo ni v bistveni meri prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča, zato do pritožbenih stroškov ni upravičena (154. člen ZPP v zvezi s 155. in 165. členom ZPP)

Datum zadnje spremembe:

16.04.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 611/2014
• VSL Sodba I Cp 1226/2018
• VSRS Sklep II DoR 85/2021