VSL Sodba II Cp 2032/2018

Jedro

Po ustaljeni sodni praksi, tako ravnanje toženka, ki onemogoča izpolnitev procesnih predpostavk, da bi tožnik prišel do odškodnine zaradi razlastitve v nepravdnem postopku, predstavlja protipravno ravnanje toženke, ki utemeljuje odgovornost toženke po določbah o splošni odškodninski odgovornosti po ZOR oziroma kasneje po OZ.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba v izpodbijanem ugodilnem delu (I. in III. točka izreka) potrdi.

II. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba v izpodbijanem zavrnilnem delu (II. točka izreka) spremeni tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati (tudi) zakonske zamudne obresti od zneska 23.304,00 EUR za čas od 12. 10. 2010 do 11. 10. 2017.

III. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženka dolžna v roku 15 dni plačati tožniku 23.304,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 10. 2017 dalje do plačila (I. točka izreka); kar je tožnik od toženke zahteval več (obrestni zahtevek od zneska 23.304,00 EUR od dne 12. 10. 2010 do dne 11. 10. 2017), je sodišče zavrnilo (II. točka izreka); odločilo, da je toženka dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 1.099,86 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo sta pravdni stranki vložili pravočasni pritožbi.

3. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe zaradi zmotne uporabe materialnega prava in kršitve določb pravdnega postopka ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tudi v tem obsegu ugodi. Navaja, da je poleg glavnice zahteval plačilo zakonskih zamudnih obresti od dne 12. 10. 2010 dalje do plačila, to je od dne, ko je toženka sprejela sporno katergorizacijo cest v Občini ter vanjo nezakonito in neustavno vključila tudi odsek ceste, kolikor ta poteka prek tožnikovih nepremičnin.¹ Sodišče pa mu je priznalo zakonske zamudne obresti šele od dneva, ko se je po mnenju sodišča tožena stranka najkasneje seznanila z zahtevkom tožnika. Odločitev je materialnopravno zmotna. Tožnik je obrestni del tožbenega zahtevka oblikoval skladno z ustaljeno sodno prakso, zahtevek pa ima podlago tudi v odločbah Ustavnega sodišča RS in Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP). V primeru dejanskih razlastitev, je treba lastniku priznati poleg plačila odškodnine, tudi zamudne obresti od dejanskega odvzema nepremičnine, kar v konkretnem primeru sovpada s sprejemom spornega občinskega odloka o kategorizaciji cest v Občini. Tisti, ki je lastnika dejansko razlastil, je po ustaljeni sodni praksi, dolžan plačati nekakšno kazen v obliki obresti, in sicer od takrat, ko je nepremičnino nezakonito uzurpiral, do zakonito izvedenega postopka razlastitve. Odločitev v tem obsegu nasprotuje tudi določbam 33. člena, 69. člena, 14. in 22. člena Ustave RS, je pa tudi v nasprotju s konvencijskimi pravicami (EKČP), pravici iz 1. člena Protokola št. 1 (varstva lastnine), z vidika procesnega prava pa nasprotuje tudi 6. členu konvencije (pravica do poštenega sojenja).

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe "iz vseh pritožbenih razlogov" in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da tožnik v tožbi zatrjuje, da naj bi toženka brez njegovega soglasja, na njemu lastnem delu zemljišča, zgradila javno cesto in jo s kategorizacijo predala v splošno uporabo. Za to pa v tožbi ni ponudil nobenega dokaza, niti druge ustrezne tožbene trditve, iz katere bi bilo mogoče razbrati, da je toženka res zgradila sporno cesto. Zgolj gola navedba, da naj bi to storila, ne zadostuje za izdajo zamudne sodbe. Tožnik pa v tožbi niti ne zatrjuje, da bi bila toženka tista, ki je cesto zgradila. Gre za bistveno dejstvo, ker samo kategorizacija ceste ne pomeni uzurpacije nepremičnine in spremembe obstoječega režima na cesti. Cesta je bila že pred njeno kategorizacijo v javni rabi. Da bi sodišče lahko izdalo ugodilno zamudno sodbo, bi moral tožnik vsaj navajati, da je bila toženka tista, ki je cesto zgradila in da je šele z aktom kategorizacije cesta prešla v javno rabo. Zahtevek tudi po višini ni utemeljen, k tožbi bi moral tožnik priložiti cenitev, tako pa zgolj navaja ceno, brez kakršnekoli utemeljitve.

6. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

7. Pritožba tožnika je utemeljena, pritožba toženke ni utemeljena.

8. Ker toženka na tožbo ni odgovorila, čeprav ji je bila pravilno vročena v odgovor in ker je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi obstoj drugih zakonskih pogojev, je pravilno in zakonito izdalo zamudno sodbo, s katero je tožbenemu zahtevku v pretežnem delu ugodilo, delno pa (sicer nepravilno) tožbeni zahtevek (glede zamudnih obresti) zavrnilo (318. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

9. Pri izdaji zamudne sodbe se upošteva tek zakonskih pogojev za njeno izdajo do poteka roka za odgovor na tožbo (318. člen v zvezi z 277. členom ZPP). V konkretnem primeru je tako imela toženka do 16. 4. 2018² možnost navesti dejstva in morebitne ugovore pravne narave zoper tožbene navedbe. Tega ni storila, zato pritožbene navedbe, da ni bila ona tista, ki je zgradila cesto, na pravilnost in zakonitost sodbe ne morejo vplivati.

10. Tudi sicer so takšne pritožbene navedbe neutemeljene. Kljub formalnemu lastništvu, tožnik s svojim zemljiščem prav zaradi kategorizacije zemljišča kot javne ceste, ne more razpolagati in mu ostaja le gola lastninska pravica. Odlok o kategorizaciji za tožnika pomeni dejansko razlastitev. Toženka ga je sprejela, ne da bi s tožnikom sklenila pravni posel za pridobitev zemljišča oziroma izvedla postopek razlastitve. Tožnik s kategorizacijo poti kot občinske javne ceste brez plačila odmene, ni soglašal. Toženka, kot edina upravičena sprožiti postopek razlastitve, tega ni sprožila. Po ustaljeni sodni praksi, tako ravnanje toženka, ki onemogoča izpolnitev procesnih predpostavk, da bi tožnik prišel do odškodnine zaradi razlastitve v nepravdnem postopku, predstavlja protipravno ravnanje toženke, ki utemeljuje odgovornost toženke po določbah o splošni odškodninski odgovornosti po Zakonu o obligacijskih razmerjih (ZOR) oziroma kasneje po obligacijskem zakoniku (OZ).³ Tožnik s svojim zemljiščem zaradi kategorizacije zemljišča kot javne ceste ne more razpolagati. Prav odlok o kategorizaciji za tožnika tako pomeni dejansko razlastitev, kar je v nasprotju z določbo 69. člena Ustave RS, ki razlastitev dopušča le proti nadomestilu v naravi ali proti plačilu odškodnine in pomeni poseg v tožnikovo ustavno pravico do zasebne lastnine. Prav tako v skladu z ustaljeno sodno prakso, je tako tožnik upravičen do odškodnine v višini valorizirane tržne vrednosti zemljišča v času, ko je zavezanec mogel z gotovostjo ugotoviti, da je izgubil lastninsko pravico, z obrestmi od tega dne do dneva plačila odškodnine.

11. Tožnik je v tožbi zatrjeval, da gre v konkretnem primeru za (valorizirano) tržno vrednost nepremičnine 12,00 EUR na m2, skupaj torej za 23.304,00 EUR (1942 m2 x 12,00 EUR). Temu toženka ni (pravočasno) nasprotovala, priznanih dejstev pa ni potrebno dokazovati. Zato ni pomembno, ali je tožnik vsako svojo trditev podprl z dokazi, ampak le, da dokazi, ki jih je predlagal, niso v nasprotju z navedenimi dejstvi (4. točka prvega odstavka 318. člena ZPP), kar v konkretnem primeru niso.

12. Glede na povedano je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku na plačilo odškodnine pravilno in zakonito ugodilo (131. člen OZ), delno napačno pa je uporabilo le materialno pravo v zvezi s tekom zamudnih obresti. Odškodnina mora imeti v primeru nezakonitega ravnanja javnopravnih subjektov, zaradi katerega je prišlo do dejanske razlastitve, tudi preventiven namen (VSRS II Ips 874/2009). Preventivni učinek odškodninske sankcije pa se lahko doseže s priznanjem zamudnih obresti od dejanskega odvzema nepremičnine dalje. Da je do dejanskega odvzema prišlo z veljavnostjo Odloka o kategorizaciji občinskih javnih cest v Občini Šmartno pri Litiji (objavljen v Uradnem listu RS, št. 80/2010, z dne 12. 10. 2010) dne 12. 10. 2010, ne more biti sporno, zato je tožnik upravičen do plačila (zakonskih)⁴ zamudnih obresti od tega dne dalje do plačila.

13. Glede na vse povedano je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo in sodbo v izpodbijanem ugodilnem delu potrdilo, pritožbi tožnika pa ugodilo in sodbo v zavrnilnem delu ustrezno spremenilo (353., 358. člen ZPP).

14. Pritožbeno sodišče je odločilo, da pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka. Toženka s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), tožnik pa le s stransko terjatvijo, ki je ni uveljavljal kot glavno terjatev (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 39. člena ZPP), odgovor na pritožbo pa k odločitvi pritožbenega sodišča ni pripomogel, zato ne gre za potrebne pravdne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Parcele št. 1844/2 k.o. 000 v izmeri 1942 m2.
² Glej vročilnico pri red. št. 17.
³ Primerjaj odločbe VS RS II Ips 874/2009, III Ips 59/2010, II Ips 15/2011, VSL II Cp 1803/2014, II Cp 2028/2014.
⁴ Takšnim obrestim toženka ni nasprotovala.

Datum zadnje spremembe:

16.04.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Cp 2211/2018
• VDSS Sodba Psp 289/2019
• VSM sodba I Cp 535/2012