VSL Sodba I Cp 2005/2018

Jedro

Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da odnosa med pravdnima strankama po sklenitvi izročilne pogodbe ni mogoče ocenjevati neodvisno od preteklih družinskih razmer in dogajanja pred sklenitvijo izročilne pogodbe. Prav tako je pravilno njegovo izhodišče, da je za odločitev o utemeljenosti zahtevka ključen odnos med pravdnima strankama. Ker pa sta na ta odnos pomembno vplivala tudi njuna partnerja, ga sodišče prve stopnje pravilno ni presojalo izolirano, temveč je obravnavalo tudi druga razmerja v družini. Šele na ta način je namreč lahko ugotovilo, ali gre poslabšanje odnosa med pravdnima strankama pripisati spremenjenemu obnašanju toženke ali pa je posledica nerazčiščenih odnosov v družini ter ravnanja tožnice in A. A.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica je dolžna v roku 15 dni toženki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 428,38 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica uveljavljala preklic izročilne pogodbe z dne 1. 6. 2015, ugotovitev neveljavnosti in izbris vknjižbe lastninske pravice, ki je bila na njeni podlagi vknjižena v korist toženke pri nepremičnini parc. št. ... k. o. ... ter ponovno vzpostavitev vknjižbe lastninske pravice v korist tožnice (I. točka izreka). Tožnici je naložilo, da v roku 15 dni toženki povrne pravdne stroške v višini 1.553,61 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za izpolnitev obveznosti do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Kot bistveno navaja, da je izpodbijana sodba obremenjena z bistvenima kršitvama določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se sodišče ni opredelilo do nekaterih bistvenih navedb in dokazov tožeče stranke in ni obrazložilo dokaznih zaključkov, njegove ugotovitve pa so v nasprotju s podatki spisa. Dokazna ocena je pomanjkljiva in pristranska. Sodišče je nekritično sledilo izpovedbama toženke in M. M., kljub temu da sta bili notranje nasprotujoči in neskladni z ostalimi dokazi. Nepravilna je ugotovitev, da so bili odnosi med A. A. in toženko slabi ter da je bil to razlog za selitev toženke in M. M. v letu 2012. Prav tako tožnica nasprotuje ugotovitvi, da je že pred njuno vselitvijo leta 2011 med pravdnima strankama obstajal dogovor, da A. A. ne bo toliko prihajal k njim in da ne bo več živel pri tožnici. Do dogovora je prišlo šele leta 2015, pri čemer vsebina dogovora ni bila takšna, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje. Do poslabšanja odnosov med pravdnima strankama ni prišlo avgusta oziroma septembra 2015, temveč šele poleti 2016, po tožničini zavrnitvi soglasja za prijavo začasnega bivališča M. M. na njenem naslovu. Prepir med pravdnima strankama je začel toženkin partner. Tožnica prepira ni podpihovala, temveč se je skušala čim bolj prilagoditi in zadevo umiriti. Toženka je mnogokrat sodelovala pri zmerjanju, grožnjah in različnih drugih dejanjih, s katerimi je izvajala psihično nasilje nad tožnico. Tožnica ni poklicala policije, ker je upala, da se bo toženka pogovorila s partnerjem in da se bodo zadeve uredile, ko se to ni zgodilo, pa je poiskala pomoč na Centru za socialno delo (CSD). Dejstvo, da se ni odločila za bivanje v kriznem centru, ne pomeni, da se ni počutila ogrožene. Grožnja z izselitvijo tožnice iz hiše je vsaj nemoralna, bistveno pa je, da je bila uporabljena z namenom zastraševanja, podreditve, ponižanja in manipulacije, kar nedvomno predstavlja obliko psihičnega nasilja. Sodišče prve stopnje je ugotovitve v zvezi z odtegovanjem vnukinje oprlo na izpoved priče J. C., ki ji razmere v družini pravdnih strank niso znane, hkrati pa ni upoštevalo pisnih dokazov, ki neizpodbitno dokazujejo tožničine trditve. Tožnica je imela zaradi prepirov zdravstvene težave, kar dokazuje, da je dalj časa živela v strahu.

3. Toženka je vložila odgovor na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo določbo prvega odstavka 555. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki daje izročitelju pravico do preklica izročilne pogodbe zaradi hude nehvaležnosti, če se po njeni sklenitvi potomec proti njemu ali njegovemu bližnjemu obnaša tako, da bi bilo po temeljnih moralnih načelih nepravično, da bi ta prejeto obdržal.

6. Pritožnica izpodbijani sodbi na več mestih očita neobrazloženost, protispisnost in pristranskost in na tej podlagi uveljavlja bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar večina očitkov ostaja na splošni ravni. Pritožbeno sodišče zato pojasnjuje, da je kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP podana, če so pomanjkljivosti sodbe takšne, da je ni mogoče preizkusiti (če sploh ni mogoče ugotoviti, ali je pravilna ali nepravilna), postopkovna kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Pritožnica takšnih formalnih pomanjkljivosti sodbe in nasprotij ne uspe prikazati, temveč se dejansko ne strinja z dokazno oceno in materialnopravno presojo sodišča prve stopnje. Slednji bosta glede vsake zatrjevane pomanjkljivosti sodbe podrobneje obravnavani v nadaljevanju.

7. Tožnica s tožbenim zahtevkom uveljavlja preklic izročilne pogodbe št. SV-538/2015 z dne 1. 6. 2015, katere predmet je nepremičnina ID znak ..., ki v naravi predstavlja zemljišče v izmeri 372 m2, na katerem stoji samostoječa garaža. Preklic utemeljuje z očitkom hude nehvaležnosti toženke.

8. Iz podatkov spisa in izpodbijane sodbe izhaja naslednje dejansko stanje:

- pravdni stranki sta v razmerju mati (tožnica) in hči (toženka);

- toženkin oče je A. A., ki je že iz časa pred toženkinim rojstvom poročen z drugo žensko, s katero ima dva odrasla sinova;

- življenje obeh družin je potekalo tako, da je A. A. del časa preživel pri pravdnih strankah, del časa pa pri svoji ženi in njunih sinovih;

- tožnica se je v letih druženja na A. A. čustveno navezala, medtem ko je toženka težko sprejemala dejstvo, da ima dve družini. Svojega očeta je dojemala kot pretirano avtoritativnega, do njega ni čutila naklonjenosti, temveč strahospoštovanje, v odrasli dobi pa z njim ni želela imeti tesnejših stikov;

- v letu 2011 se je toženkin partner M. M. priselil v tožničino hišo, v ta namen sta bili prenovljeni dve sobi;

- zaradi slabih odnosov med toženko in A. A. sta se pravdni stranki dogovorili, da slednji ne bo več toliko prihajal k njim in da ne bo živel pri tožnici;

- A. A. je kljub temu prihajal, bil je vzkipljiv ter večkrat žaljiv do toženke in njenega partnerja, nepovabljen je vstopal v njuno sobo;

- toženka se je želela o tem pogovoriti s tožnico, vendar ni bila uspešna, zato se je odnos med pravdnima strankam poslabšal, toženka in njen partner pa sta se v letu 2012 odselila;

- po odselitvi pravdni stranki praktično dve leti nista imeli stikov;

- tožnica je sčasoma zopet navezala stik s toženko in po določenem času predlagala, da si z M. M. na zemljišču ob njeni hiši zgradita svojo hišo, za čas do izgradnje pa se preselita nazaj k njej;

- toženka in M. M. sta s predlogom soglašala pod pogojem, da A. A. ne bo prihajal k tožnici, s čimer se je slednja strinjala;

- 1. 2. 2015 sta se toženka in M. M. ponovno preselila k tožnici;

- tožnica se je sprva dogovora glede A. A. držala in se je z njim srečevala izven doma, odnosi med pravdnima strankama so bili v tem času dobri;

- 1. 6. 2015 je bila sklenjena izpodbijana izročilna pogodba;

- v avgustu in septembru 2015 so se odnosi med strankama začeli slabšati, saj je k tožnici začel postopoma ponovno prihajati A. A., stanje pa se je dodatno poslabšalo po rojstvu hčere oziroma vnukinje v januarju 2016, ko je začel prihajati vedno pogosteje;

- v tem obdobju je prišlo do nekaj verbalnih konfliktov, poleti 2016 pa do prekinitve komunikacije, pri čemer je bila razlog prepirov prisotnost A. A. oziroma nespoštovanje dogovora glede njegove prisotnosti s strani tožnice;

- toženka in M. M. tožnici nista prepovedovala stikov z A. A. ali drugimi ljudmi, do tožnice nista bila niti verbalno niti fizično nasilna;

- toženka in M. M. tožnici nista grozila, da se bo morala izseliti iz hiše;

- pri zatrjevanem napadu M. M. na A. A. je šlo za verbalni konflikt, ki je posledica provokacije A. A. ki je M. M. zaloputnil vrata pred nosom, niti v tem dogodku niti sicer M. M. A. A. ni resno grozil, temveč se je grdo obnašal in bil žaljiv A. A.;

- toženka in njen partner po rojstvu otroka nista preprečevala stikov med tožnico in vnukinjo, tožnica je ob upoštevanju otrokovih potreb vnukinjo lahko pestovala in jo vozila z vozičkom;

- prenehanje stikov med tožnico in vnukinjo ni bilo vzrok za prepir med strankama, temveč njegova posledica, h kateri je s svojim ravnanjem bistveno prispevala tožnica;

- k prepiru ob dogodku, ko je M. M. tožnici preprečil pestovanje vnukinje, je znatno prispevala tožnica, toženka prepira ni odobravala in ga je prekinila, tudi M. M. do tožnice ni bil grob niti ji ni grozil;

- družinski prepiri so obema strankama pustili določene zdravstvene posledice;

- tožnica je zaradi konfliktne situacije dne 22. 7. 2016 obiskala CSD X in podala izjavo, ki jo je zapisala strokovna delavka D. P.;

- tožnica se toženke in M. M. ni bala in se zaradi njune prisotnosti ni počutila ogrožene, saj ni nikoli poklicala policije, prav tako ni sprejela predloga CSD za umik v krizni center;

- v oktobru 2016 se je toženka z družino izselila iz tožničine hiše, tožnica od takrat stikov z vnukinjo nima;

- 4. 12. 2017 je tožnica pri CSD Y podala pobudo za pomoč pri urejanju stikov z mld. vnukinjo;

- toženka teh stikov ne zavrača, vendar je treba zaradi koristi otroka najprej vzpostaviti okoliščine, ki bodo to omogočile.

9. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje. Ta je napravljena skrbno in popolno, v skladu s pravili logičnega mišljenja ter življenjskimi izkušnjami. Vrednotenje posameznih dokazov in posledično ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno, jasno in dosledno obrazloženo.

10. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da odnosa med pravdnima strankama po sklenitvi izročilne pogodbe ni mogoče ocenjevati neodvisno od preteklih družinskih razmer in dogajanja pred sklenitvijo izročilne pogodbe. Prav tako je pravilno njegovo izhodišče, da je za odločitev o utemeljenosti zahtevka ključen odnos med pravdnima strankama. Ker pa sta na ta odnos pomembno vplivala tudi njuna partnerja, ga sodišče prve stopnje pravilno ni presojalo izolirano, temveč je obravnavalo tudi druga razmerja v družini. Šele na ta način je namreč lahko ugotovilo, ali gre poslabšanje odnosa med pravdnima strankama pripisati spremenjenemu obnašanju toženke ali pa je posledica nerazčiščenih odnosov v družini ter ravnanja tožnice in A. A.

11. Pritožba ne vzbudi nobenega pomisleka v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da med A. A. in toženko ni bilo pristnega odnosa in medsebojne navezanosti. Ne glede na razloge za takšno stanje ni dvoma, da je toženko prisotnost očeta čustveno obremenjevala ter si je ni želela. Pritožbena opozorila na skupno kosilo in priložnostno darilo ob diplomi takšnega zaključka ne omajejo, medtem ko ga navedbe o prošnji za finančni prispevek k nakupu računalnika celo potrjujejo. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje pisne prošnje otroka očetu za manjše denarne prispevke pri nakupu študijskih ali delovnih pripomočkov niso običajne in vsekakor niso znak povezanosti, sproščenosti in zaupljivosti, ki so sicer značilne za starševski odnos. Dobrega odnosa med toženko in A. A. ne dokazuje niti dejstvo, da se je toženka dvakrat priselila k tožnici. Toženka se je z dogovorom o omejitvi prisotnosti A. A. stikom z njim skušala izogniti, očitno pa ni predvidela, da tožnica takšnega dogovora ne bo pripravljena ali sposobna spoštovati.

12. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je že med prvim bivanjem toženke in M. M. v letu 2011 prihajalo do žaljivk in vpitja s strani A. A., zaradi česar je toženka že takrat izrazila željo po njegovi manjši prisotnosti v hiši. Sodišče prve stopnje takšne ugotovitve ni oprlo le na izpoved toženke in M. M., temveč tudi na tožničino izjavo pred CSD, da domneva, da se je toženka odselila, ker sama ni hotela prekiniti stikov z A. A. ter njeno izpoved, v kateri je kot enega od razlogov za selitev navedla, da je toženko motilo, da se A. A. stalno nekaj jezi. Tožnica v pritožbi brez potrebe zmanjšuje pomen njegovega obnašanja ob namestitvi novega TV paketa, saj že iz njene izpovedi izhaja, da je šlo le za enega od primerov vzkipljivosti A. A. Ker je slednji sam izpovedal, da mu je bil M. M. zoprn, da ga ni sprejel in da se mu je zameril, med zaslišanjem pa je z neprimernim izrazom naslovil tudi toženko, je tudi pritožbeno sodišče prepričano, da ni šlo za osamljen primer. Upoštevajoč povedano se za neprepričljive izkažejo pritožbene navedbe, da je do selitve v letu 2012 prišlo zaradi strahu toženke, da se bodo zaradi vzkipljivosti M. M. stvari stopnjevale. Tožnica ni navedla nobenega dogodka, ko bi se takšna narava toženkinega partnerja kazala že med prvim obdobjem bivanja, poleg tega pa pred sodiščem prve stopnje kot razloga selitve ni navajala ravnanja M. M., temveč urejeno stanovanje v C. in moteče obnašanje A. A.

13. Tožnica je med zaslišanjem sama izpovedala, da sta po odselitvi v letu 2012 s toženko vzpostavili stik šele leta 2014. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je takšna prekinitev stikov znak poslabšanja odnosa med pravdnima strankama, kar velja ne glede na morebitna srečanja zaradi prevzema pošte in obisk staršev M. M. pri tožnici. Upoštevajoč nadaljnjo izpoved tožnice, da je toženka odšla v jezi in ni več govorila z njo ter da je bila sama zaradi njenega odhoda užaljena, pa o sporu med strankama ne more biti dvoma.

14. Nepomembna je pritožbena graja ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil leta 2011 med strankama sklenjen dogovor, da A. A. ne bo toliko prihajal in da ne bo več živel pri tožnici. Za nadaljnje dokazne zaključke sodišča prve stopnje namreč nista bistvena obstoj in vsebina tega dogovora, temveč dejstvo, da je že takrat prihajalo do konfliktov zaradi prisotnosti in obnašanja A. A. in da so ti konflikti vodili v odselitev toženke iz tožničine hiše.

15. Tožnica v pritožbi obstoja dogovora ob ponovni vselitvi ne zanika, ne strinja pa se z ugotovljeno vsebino dogovora, vendar tudi v tem delu pritožbenim navedbam ni mogoče slediti. Glede na to, da sta bila prisotnost in obnašanje A. A. za toženko in njenega partnerja tako moteča, da sta se zaradi tega enkrat že odselila, je izkustveno prepričljiva ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta ponovno vselitev in gradnjo hiše na sosednji parceli pogojevala z zagotovilom, da A. A. ne bo več prihajal. Ob tem ni posebej verjetno, da bi toženka sama predlagala, da . A. prihaja na kavo in kosilo. Življenjsko gledano je veliko večja verjetnost, da je njegovo prisotnost v celoti odklanjala in da si je želela že pred vselitvijo zagotoviti, da z njim ne bo prihajala v stik.

16. Pritožnica sodišču prve stopnje očita napačno in protispisno ugotovitev datuma poslabšanja odnosov, vendar prezre, da je pri tej ugotovitvi sledilo navedbam v tožbi, da se je odnos poslabšal kmalu po sklenitvi izročilne pogodbe ter da konflikti in čustveno nasilje nad njo trajajo že več kot leto dni.¹ Tudi med zaslišanjem je tožnica izpovedala, da so se odnosi začeli slabšati po sklenitvi izročilne pogodbe, da je do spora med M. M. in A. A. prišlo v septembru 2015 in da sta toženka in njen partner že pred rojstvom vnukinje pritiskala nanjo, naj popolnoma prekine stike z A. A., ter grozila, da mu bo M. M. nekaj naredil. Toženka ni izpovedala, da je do poslabšanja odnosov prišlo šele poleti 2016. Iz njene izpovedi namreč povsem jasno izhaja, da so se odnosi začeli slabšati, ko je tožnici povedala za nosečnost v avgustu ali septembru 2015, stvari pa so se dodatno poslabšale po rojstvu vnukinje in dokončno poleti 2016.

17. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil razlog poslabšanja odnosov tožničino nespoštovanje dogovora, da A. A. ne bo prihajal k njej, ter vztrajanje toženke in M. M. pri spoštovanju tega dogovora. Pritožbene navedbe o konfliktu med A. A. in M. M. v septembru 2015 potrjujejo pravilnost te ugotovitve, saj je iz njih razvidno, da je A. A. kljub drugačnemu dogovoru v tem obdobju prihajal na tožničin dom. Sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo tožnici, da je po septembru 2015 z obiski prenehal, saj ni navedla nobenega drugega prepričljivega razloga za začetek slabšanja odnosa med strankama. Da je bila prav pogosta prisotnost A. A. vzrok konfliktov, potrjuje tudi dogodek, ko je pripeljal pesek, toženka pa je objokana odšla z dojenčkom v avto. Če bi šlo res za osamljen primer, za tako burno reakcijo toženke ne bi bilo razloga. Pritožnica sodišču prve stopnje očita napačno presojo tega dogodka, vendar ob tem spregleda, da je sama izpovedala, da je bila grozna scena in da ji je toženka očitala, zakaj se ne drži dogovora, saj je oče hudoben in ju hoče razdvojiti. Tožnica skuša v pritožbi prikazati, da je bila vzrok poslabšanja odnosov njena odklonitev soglasja za prijavo začasnega bivališča M. M. vendar je tudi v tem delu nedosledna. V pritožbi namreč trdi, da glede na napovedano selitev v prijavi ni videla smisla, medtem ko je v tožbi navajala, da je soglasje odrekla zaradi neprimernega ravnanja toženke in njenega partnerja. Iz takšnih tožbenih trditev jasno izhaja, da je odklonitev soglasja posledica že prej obstoječih konfliktov, sodišče prve stopnje pa je zato pravilno presodilo, da je tožnica s tem jasno izrazila, da si nadaljnjega skupnega bivanja ne želi.

18. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da toženka in njen partner nad tožnico nista izvajala psihičnega nasilja v obliki groženj, žaljenja in zmerjanja.

19. Nedokazane so tako ostale navedbe, da sta toženka in njen partner tožnici prepovedovala in onemogočala stike z drugimi ljudmi, vključno z A. A. Tožnica se je z njim še vedno lahko nemoteno srečevala v okviru njihovega dogovora, da ne bo prihajal k njej na dom ter vznemirjal toženke in M. M.

20. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je med tožnico in M. M. prišlo do konflikta v zvezi z dvigom vnukinje, pri čemer ni bistveno, ali je tožnica vnukinjo že dvignila ali jo je samo želela dvigniti, prav tako niso pomembne posamezne podrobnosti dogodka. Ključna je ugotovitev, da toženka prepira ni odobravala, temveč ga je prekinila in vnukinjo odnesla. Nadalje je pomembno, da besede M. M. niso bile takšne, da bi pri tožnici vzbudile občutke strahu, sramu in ogroženosti, saj sicer ne bi sledila toženki, temveč bi se umaknila.

21. Sodišče prve stopnje se je v neposrednem stiku s tožnico prepričalo, da je sposobna poskrbeti zase in se zaščititi, zato je pravilno ocenilo, da opustitev prijave policiji in odklonitev predloga za namestitev v krizni center dokazujeta, da zaradi prepirov med strankama in M. M. ni bila prestrašena. Zapis sodišča prve stopnje, da prepiri niso bili takšne intenzitete, kot jih želi prikazati tožnica, je v kontekstu celotne obrazložitve treba razumeti kot ugotovitev, da ti prepiri niso dosegli stopnje, ko bi se tožnica zaradi njih počutila ogroženo. Enako kot sodišče prve stopnje tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, da je tožnica doživljala stisko in stres, zaradi katerih je obiskala CSD in zdravnika, vendar tudi samo ocenjuje, da vzrok zanju ni bilo čustveno in verbalno nasilje, ampak družinski spor. V njem tožnica ni bila žrtev, temveč aktivni udeleženec. Pritožnica neutemeljeno graja ugotovitev sodišča prve stopnje, da so družinski prepiri določene zdravstvene težave pustili tudi toženki. Stresnost situacije za toženko namreč potrjuje napotnica za psihiatra z napotno diagnozo reakcija na hud stres, ki časovno sovpada z zahtevo tožnice, da se toženka z družino izseli iz hiše.

22. Sodišče prve stopnje je zapisnik D. P. upoštevalo in se do njega opredelilo, pravilno pa je ugotovilo, da gre le za zapis izjav udeležencev, ki ga je potrebno dokazno oceniti v povezavi z drugimi dokazi. D. P. je sama izpovedala, da je bila tožnico dolžna vnaprej šteti za žrtev, ji verjeti in ji ponuditi pomoč (vključno s ponudbo namestitve v kriznem centru). Pritožbeno sodišče ne dvomi v strokovno usposobljenost priče za prepoznavanje nasilja in njegovih žrtev, vendar ob navedenem izhodišču napravljen zapis pogovorov z udeleženci spora ne more prevladati nad ugotovitvami sodišča prve stopnje, ki je natančno in nepristransko raziskalo dogajanje v družini, vzroke nastalega spora in ravnanje njegovih udeležencev.

23. Sodišče prve stopnje je na izpoved priče J. C. oprlo ugotovitev, da v mesecih po rojstvu vnukinje težav s stiki med njo in tožnico ni bilo. Ker to v pritožbi priznava tudi tožnica, so nepomembne pritožbene navedbe, s katerimi graja dokazno oceno izpovedi priče. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je do omejitve stikov med tožnico in njeno vnukinjo prišlo zaradi poslabšanja odnosa med pravdnima strankama, težave pa so se stopnjevale, ker je tožnica stik z otrokom poizkušala doseči na neprimeren način, zaradi česar ji ga je toženka vedno bolj odtegovala. Izkustveno prepričljiva je ugotovitev sodišča prve stopnje, da omejitev in kasneje prenehanje stikov nista bila vzrok konflikta, temveč njegovi posledici, enostranska presoja posameznih dogodkov njene pravilnosti ne more omajati. Sodišče prve stopnje je v sodbi ugotovilo, da toženka možnosti stikov med tožnico in vnukinjo ne zavrača, vendar je treba zaradi koristi otroka najprej vzpostaviti okoliščine, ki bodo to omogočale. Pritožbeno sodišče takšni ugotovitvi pritrjuje in dodaja, da toženkino pogojevanje stikov s predhodno ureditvijo odnosov med strankama ne predstavlja psihičnega nasilja nad tožnico, temveč skrb starša za dobrobit otroka. Neutemeljeni so pritožbeni očitki o ignoriranju treh nepristranskih dokazov (izjave staršev na CSD, odgovora CSD o zavračanju pobude za stike in izpovedi priče D. P., ki naj bi dokazovali neutemeljeno preprečevanje stikov tožnice z vnukinjo. Izjava staršev in izpoved priče sodita v čas najhujših konfliktov, zaradi katerih se je morala toženka skupaj s hčerjo na zahtevo tožnice od nje odseliti, medtem ko je bila zavrnitev pobude za stike podana, potem ko tožnica več kot leto dni po odselitvi (in vse do prejema vabila za prvi narok v obravnavanem postopku) ni izrazila nobene želje po stikih z vnukinjo.

24. Navedba sodišča prve stopnje, da grožnja z izselitvijo ni protipravna, se nanaša na napoved izselitve toženke in M. M. Glede grožnje, da se bo morala iz lastne hiše izseliti tožnica, pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da takšna grožnja ni bila izrečena. Pritožbeno sodišče njegovi oceni pritrjuje, saj je hiša last tožnice, toženka in njen partner pa nista nikoli izražala namena in želje, da bi v njej trajno živela, temveč sta si nameravala zgraditi svojo hišo. Pravilnost ugotovitve izkazuje tudi njuno ravnanje, ko sta si na zahtevo tožnice v najkrajšem času uredila drugo bivališče in se odselila. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sta iskanje primernega bivališča ter urejanje formalnosti za njegov nakup terjala določen čas, ne glede na to, ali sta toženka in njen partner razpolagala s potrebnimi denarnimi sredstvi. Desetdnevne zamude pri izpraznitvi stanovanja in enkratne prenočitve v hiši po napovedanem datumu izselitve, med katero pravdni stranki sploh nista bili v stiku, ni mogoče ovrednotiti kot nagajanja, iskanja prepira, provociranja in ustrahovanja tožnice. Enako velja za zahtevo za prenehanje uporabe garaže in parcele. Do te zahteve je prišlo v času hudega poslabšanja odnosov, pomenila je odgovor na tožničino zahtevo po izselitvi toženkine družine, toženka pa kasneje ni storila ničesar, da bi svojo zahtevo uresničila.

25. Sodišče prve stopnje je upoštevalo izpoved priče A. A., pravilno pa se je opredelilo le do delov, ki so pravno pomembni. Sodišče prve stopnje je glede incidenta med A. A. in M. M. sledilo slednjemu in ugotovilo, da je bil povod zanj obnašanje A. A., pri čemer ni izkazano, da bi bile podane kakšne resne grožnje s strani M. M. Tožnica sama navaja, da navedeni incident na odnos pravdnih strank ni vplival, zato podrobnejše razčiščevanje njegovih okoliščin ni bilo potrebno. Sodišče prve stopnje se je ob zaslišanju A. A. prepričalo, da je kljub visoki starosti v dobri kondiciji, med zaslišanjem pa tudi ni vzbujal vtisa prestrašenosti in nemoči, saj je izpovedoval odločno in mestoma do toženke žaljivo. V zvezi s pritožbenimi opozorili na njegovo izpoved, da si po incidentu zaradi prestrašenosti ni upal v hišo, temveč je tožnico obiskoval v hišici, pritožbeno sodišče zato opozarja le, da je ta izpoved v nasprotju z navedbami tožnice, da sta se zaradi občutka ogroženosti z A. A. srečevala zunaj njenega doma.

26. Dvoma v pravilnost dokazne ocene ne morejo vzbuditi niti pritožbena opozorila na neskladnosti v izpovedi M. M. Iz slednje povsem jasno izhaja, da se izjava o začasnem bivanju pri tožnici nanaša na bivanje v njeni hiši, izjava o nameravani pomoči tožnici v starejšem obdobju pa na bivanje v novozgrajeni hiši v tožničini bližini. Enako kot iz toženkine tudi iz njegove izpovedi izhaja, da do poslabšanja odnosov ni prišlo čez noč, temveč je šlo za postopen proces, konflikt pa je dosegel vrhunec v septembru 2016. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so okoliščine prenove dveh sob nepomembne in jih zato utemeljeno ni podrobneje raziskovalo. Njegova navedba, da tudi v tem delu sledi toženki, zato za dokazno oceno ni bistvena, posledično pa tudi pritožbena graja te ugotovitve dvoma v pravilnost vrednotenja izvedenih dokazov ne more vzbuditi.

27. Sodišče prve stopnje ni brez podlage tožnici očitalo namerne črnitve toženke, temveč je svoj očitek oprlo na tožničine neresnične navedbe, da se je toženka skregala s starši svojega partnerja, da je v njuni hiši bivala zastonj ter da je bila do tožnice fizično nasilna. Pritožbene navedbe, da navedeni očitek dokazuje pristranskost sodišča in dokazne ocene, zato ne more biti utemeljen.

28. Pravilna je tudi materialnopravna presoja, da ravnanja toženke po sklenitvi izročilne pogodbe ni mogoče okvalificirati kot hudo nehvaležnost. Tožnica je bila s konfliktnim odnosom med toženko in A. A. seznanjena pred sklenitvijo izročilne pogodbe in se je strinjala, da bo stike z njim vzdrževala na način, ki ne bo vznemirjal toženke pri njenem mirnem bivanju. Toženkino zavračanje stikov z očetom ter vztrajanje pri zahtevi, ki je bila tožnici znana že pred podpisom izročilne pogodbe in s katero se je takrat strinjala, ne predstavlja hude nehvaležnosti. Niti toženka niti njen partner se do tožnice nista obnašala nasilno, izzivalno in žaljivo ter spora nista potencirala, temveč sta se na zahtevo tožnice iz njene hiše umaknila. Trenutno odsotnost komunikacije med pravdnima strankama in stikov tožnice z vnukinjo ne gre pripisati toženkinemu nemoralnemu ravnanju, temveč sporu, katerega bistvo je različen in nikoli povsem razčiščen odnos pravdnih strank do partnerja in očeta A. A. Toženka ob pogoju prehodne ureditve medsebojnega odnosa ne zavrača možnosti stikov tožnice z vnukinjo v prihodnosti. Tožničina čustvena stiska tako ni posledica toženkinega izsiljevanja, psihične zlorabe, nasilja, poniževanja in maltretiranja, temveč čustvene razpetosti med partnerja in hčer. Morebitnega dejstva, da toženka z neodobravanjem očetovega ravnanja in odklanjanjem stikov z njim k tej razpetosti prispeva, pa ni mogoče šteti za moralno zavržnega. Toženka ima namreč pravico do lastnega mnenja o družinski situaciji, starševski vlogi svojega očeta in njegovem vplivu na svoje čustveno stanje, prav tako ima glede na pretekle slabe izkušnje pravico do zavračanja tesnejšega odnosa z očetom, ki ga doživlja kot zase škodljivega.²

29. Ker pritožbene navedbe torej niso utemeljene, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev, je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

30. O pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi drugega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, hkrati pa mora povrniti stroške pritožbenega postopka toženki, ki je argumentirano odgovorila na pritožbo. Za potrebne stroške toženke sodišče šteje: 750 točk za sestavo odgovora na pritožbo in 2 % materialnih stroškov, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,459 EUR in povišano za 22 % DDV znaša 428,38 EUR. Navedeni znesek mora tožnica toženki povrniti z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

-------------------------------
¹ Tožba je bila vložena dne 8. 8. 2016.
² Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 520/1997 z dne 19. 11. 1998, II Ips 4/2006 z dne 27. 8. 2008, II Ips 754/2008 z dne 12. 1. 2012, II Ips 342/2013 z dne 5. 2. 2015 in Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1223/2001 z dne 3. 10. 2001, II Cp 3944/2011 z dne 23. 5. 2012, I Cp 3403/2012 z dne 10. 7. 2013 in II Cp 2797/2015 z dne 6. 1. 2016.

Datum zadnje spremembe:

16.04.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep II Cp 3944/2011
• VSL sodba I Cp 1285/205
• VSL sodba I Cp 2766/2015