VSL Sodba in sklep I Cp 916/2018

Jedro

V konkretni situaciji, ko je toženec zanikal obstoj dogovora o ceni kitanja, bi moral tožnik bodisi pojasniti okoliščine sklenjenega dogovora ali pa zatrjevati, da cena ni bila dogovorjena in da predstavlja cena 1 EUR/m2 običajno plačilo za opravljeno delo.

Izrek

I. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se sodba v izpodbijanem delu potrdi.

II. Pritožbi zoper sklep se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranka, zniža za 949,21 EUR na znesek 398,51 EUR,

v preostalem delu se pritožba zavrne ter se sklep v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 201190/2013 z dne 12. 12. 2013 v prvem v zvezi s tretjim odstavkom izreka v celoti razveljavilo glede zahtevka in stroškov tožnika ter postopek nadaljevalo kot s tožbenim zahtevkom (I. točka izreka), tožbeni zahtevek zavrnilo glede glavnice 3.743,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 12. 2013 dalje do plačila (II. točka izreka), ugotovilo obstoj terjatve tožnika v višini 3.191,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 12. 2013 dalje do plačila (ki na dan izdaje te sodbe zanaša 4.166,81 EUR, III. točka izreka), ugotovilo obstoj terjatve toženca v višini 3.012,35 EUR in terjatve toženca v višini 1.154,46 EUR (IV. točka izreka) ter izvedlo pobotanje do višini 4.166,81 EUR, tožbeni zahtevek na plačilo 3.191,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 12. 2013 dalje do plačila pa zavrnilo (V. točka izreka).

2. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje tožniku naložilo v plačilo stroške postopka toženca v višini 1.347,72 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

3. Zoper sodbo in sklep se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi, II. do V. točko izreka sodbe in I. točko izreka sklepa razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V večjem delu pritožbe izpodbija dokazne zaključke sodišča prve stopnje. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da sta se pravdni stranki dogovorili za dobavo in montažo ognjevarnih mavčnih plošč. Spregledalo je toženčeve spreminjajoče se navedbe v zvezi z dogovorom. Če bi toženec in njegova partnerka res že od vsega začetka zahtevala od tožnika, naj jima priskrbi ponudbo za suhomontažna dela s kombinacijo ognjevarnih mavčnih plošč in toplotne izolacije T., bi jima tožnik zagotovo posredoval točno tako ponudbo, ne pa tri popolnoma drugačne. Če so ognjevarne plošče le malenkost dražje od navadnih, pa to velja še toliko bolj. Iz dejstva, da v tožnikovem računu št. 13/13 z dne 2. 12. 2013 niso specificirane uporabljene mavčne plošče in vpihana toplotna izolacija, tako kot je bilo v ponudbi, ter iz dejstva, da so cene v vseh treh variantah tožnikove ponudbe zajemale tako dobavo kot montažo brez posebne specifikacije, koliko odpade na material in koliko na delo, ni mogoče zaključiti, da sta se pravdni stranki dogovorili za skupno ceno 6.000,00 EUR. Tega ni navajal ali izpovedal niti toženec, vsaj ne na začetku tega postopka. Toženec je postavil dve nasprotujoči si trditvi in tako tudi izpovedal, in sicer enkrat, da sta bila s tožnikom dogovorjena za približno, drugič pa fiksno ceno njegovih storitev. Na drugi strani je tožnik vseskozi zatrjeval in navajal enako, in sicer, da je toženec sprejel njegovo tretjo (najdražjo ponudbo) in je tudi prejel račun za njegova dela v tej višini. Če bi bila dogovorjena cena res fiksna, kot je to poskušal prikazati toženec, bi to dejansko pomenilo t. i. izračun z izrecnim jamstvom, glede tega pa je sodišče prve stopnje izrecno zapisalo, da ga toženec ni izkazal. Sodišče prve stopnje bi tako moralo zaključiti, da tudi ni res, da bi se pravdni stranki dogovorili za fiksno ceno 6.000,00 EUR. Zakaj naj bi bilo pomembno, da tožnik v svojem računu ni posebej specificiral vrste zmontiranih mavčnih plošč ali vpihane toplotne izolacije, tožniku ni jasno, saj je dokazni postopek pokazal, da je bilo pred tem tožencu in njegovi partnerki dobro znano, za katere mavčne plošče in izolacijo gre. V tem smislu je bila zahteva toženca in njegove partnerke v njunem dopisu z dne 10. 12. 2013, naj tožnik specificira vrsto toplotne izolacije, absurdna, po drugi strani pa zgovorna, saj sta táko zahtevo postavila le glede toplotne izolacije, ne pa tudi glede mavčnih plošč. Ta isti dopis tudi potrjuje, da sta toženec in njegova partnerka sprejela njegovo pisno in ne ustno ponudbo. Izpoved toženčeve partnerke potrjuje le, da sta tožniku naročila toplotno izolacijo T. Da je toženec dejansko sprejel tožnikovo tretjo pisno ponudbo, izhaja tudi iz toženčevega elektronskega dopisa banki, v katerem je toženec napovedal za približno 6.000,00 EUR stroškov za suhomontažna in slikopleskarska dela, pri čemer je hkrati trdil in izpovedal, da sta bila s tožnikom dogovorjena, da mu bo v denarju izplačal 1.000,00 EUR manj na račun njegove nasprotne storitve v obliki izdelave spletne strani. V delu, v katerem je sodišče prve stopnje tožniku očitalo opustitev svetovalne dolžnosti, je zagrešilo bistveno kršitev določbe 7. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženec v teku izvedbe suhomontažnih del ni soglašal s tem, da se namesto prvotno dogovorjene toplotne izolacije T. vpiha toplotna izolacije Climatizer, je povsem nepomembna, saj sta si po lastnostih podobni in obe primerni za izolacijo podstrešja, kar pomeni, da je bila tožnikova izpolnitev pravilna. Ne drži, da lahko naročnik škodo, ki se nanaša na odpravo napake, vedno uveljavlja še preden napako odpravi. To lahko velja le v primeru, ko izkaže, da objektivno gledano ni imel možnosti, da bi se sam lotil odprave napak, kar toženec ni niti zatrjeval niti dokazal. Glede na izpoved izvedenca bi moralo sodišče prve stopnje tožniku priznati celotno zatrjevano in zaračunano kvadraturo slikopleskarske obdelave mavčnih stropov v mansardi. Prav tako bi ga moralo v okviru materialno procesnega vodstva pozvati, da navede trditve o tem, v kakšnih okoliščinah je bil sklenjen dogovor o dodatnem plačilu za kitanje mansardnih stropov v višini 1 EUR/m2. Ker tega ni storilo, je kršilo njegovo pravico do izjave. Prav tako je spregledalo, da je podjemna pogodba že po definiciji odplačna in bi imel tožnik pravico do plačila za celotno opravljeno delo celo, če se s tožencem sploh ne bi dogovorila za plačilo (drugi odstavek 642. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Sodišče prve stopnje ga ni pozvalo k specifikaciji posameznih prostorov objekta, v katerih je opravil slikopleskarska dela. To tudi ni bilo potrebno, saj je jasno navedel, da je opravil vsa slikopleskarska dela, kot jih je zaračunal v računu, in sicer v celotni mansardi, v celotni srednji etaži hiše, v pritličju pa le v kurilnici in predprostoru, kar nujno pomeni, da je slikopleskarsko obdelal tudi vse betonske strope v vseh teh prostorih. Za ugotovitev te trditve je predlagal več dokazov, na izrecen poziv sodišča prve stopnje pa pojasnil še, da je pri končnem obračunu približno ocenil le kvadraturo slikopleskarske obdelave ometanih sten iz postavke 4 njegovega računa, vse ostale postavke pa ovrednotil po dejanski kvadraturi. Iz toženčevih trditev pa je razvidno, da toženec ni vedel navesti, ali tožnik njegovih slikopleskarskih obveznosti v srednji etaži hiše ni izpolnil ali jih je izpolnil z napako. Sodišče prve stopnje je kljub temu zaključilo, da je toženec zatrjeval in uspel dokazati, da tožnik ni v celoti slikopleskarsko obdelal betonskih stropov v srednji etaži hiše oziroma da je tožencu uspelo dokazati, da jih je naredil samo na pol. To naj bi potrdil M. P., vendar temu ni tako, saj je ta na naroku za glavno obravnavo izpovedal, da so bili vsi betonski stropi v srednji etaži hiše pred njegovim prihodom že narejeni in jih je moral samo popravljati, kar pomeni, da bi bili lahko kvečjemu slabo slikopleskarsko obdelani, ne pa nedokončani. To je tudi logično, glede na to, da je toženec 18. 10. 2013 prepovedal tožniku dokončati naročena dela. S toženčevim pobotnim ugovorom slabega tožnikovega slikopleskarskega dela pa se sodišče prve stopnje tako ali tako sploh ni ukvarjalo, verjetno zato, ker je izvedenec ugotovil, da je bilo tudi to delo dejansko opravljeno brezhibno oziroma znotraj dopustnih toleranc. Ni jasno, zakaj se ne bi moglo vseh betonskih stropov in ometanih sten s pomočjo sodnega izvedenca preprosto popisati na kraju samem, glede na izpoved M. P., da je slikopleskarsko obdelal samo stene na obeh stopniščih, drugih sten v toženčevi hiši pa ne. Z zavrnitvijo predloga za dopolnitev izvedenskega mnenja v tej smeri mu je bila odvzeta pravica do izjave in do sodnega varstva. Sodišče prve stopnje je pri postavki slikopleskarske obdelave betonskih stropov in ometanih sten prekoračilo toženčeve trditve glede priznanega obsega opravljenega dela. Nesprejemljiv je zaključek sodišča prve stopnje, da bi tožnik lahko predlagal zavarovanje dokazov. Glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnik tudi glede zneska 500,00 EUR ni izdal nikakršnega potrdila, čeprav je bil k temu večkrat pozvan, opozarja na dopis toženca, da tožnika sploh ne pozna. V spisu ni nobenega dokaza o tem, da bi bil tožnik že pred pozivom, da se mu omogoči končne izmere, pozvan k izdaji takega potrdila, razen izpovedi toženca in njegove partnerke, ki sta nedvoumno zainteresirana za toženčev uspeh v tem postopku. V izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje ni napravilo nikakršne t. i. končne dokazne ocene, pri kateri bi bila pomembna tudi predpravdna in pravdna dejanja toženca ter njegove partnerke. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo toženčevi navedbi, da je tožniku izročil 2.500,00 EUR gotovinskega predujma. Opozarja na neskladje v navedbah in izpovedih toženca, njegove partnerke in S. A. Nobene logike ni v tem, da bi tožnik zahteval predujem za nakup materiala, potem ko kaj takega ni zahteval v svoji pisni ponudbi in potem, ko je suhomontažna dela že začel opravljati in je že razpolagal z vsem potrebnim materialom. Če bi tožnik res zahteval 50 % predujem za material, bi zahteval 3.000,00 in ne 2.500,00 EUR. Sodišče je zanemarilo dejstvo, da je tožnik domnevno razliko predujma v višini 500,00 EUR prejel šele 14 dni po domnevnem prejemu 2.000,00 EUR, kar naj bi bilo zato, ker tožnika med tem sploh ni bilo na objektu, kar pa niso potrdili ostali izvedeni dokazi. Glede na izpoved partnerke toženca, bi ta, preden bi mu izročila naslednjih 500,00 EUR predujma, zagotovo vztrajala pri izdaji potrdila vsaj za 2.000,00 EUR. Sodišče je zanemarilo tudi splošno znano dejstvo, da je možno na vsaki banki, brez najave, dvigniti precej več gotovine kot le 2.000,00 EUR. Toženec razloga za dvig gotovine le v višini 2.000,00 EUR ni zatrjeval, zato ga sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati. Ker je ravnalo drugače, tožnik na to brez svoje krivde opozarja v pritožbi in kot dokaz vlaga v spis izpis iz spletne strani ...., iz katerega izhaja, da je treba banki predhodno najaviti le dvig gotovine v znesku nad 5.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je brez utemeljenega razloga zaključilo, da je do poškodbe okenskih okvirjev prišlo med izvedbo špalet oziroma vstavljanjem vogalnikov. Pri tem se ni oziralo na izpoved M. K., da se vogalniki v času od 14. do 18. 10. 2013, ko naj bi po toženčevi izpovedi prišlo do teh poškodb, niso delali. Opozarja na izpovedi toženčeve partnerke, M. P., M. K. in M. A. v zvezi s poškodbami okenskih okvirjev. Zaključek o poškodbi okenskih okvirjev je skrajno nekorekten, saj sodišče prve stopnje najprej sledi toženčevi izpovedi, da je tožnik slikopleskarsko obdelal kvečjem stene v mansardi brez WC-ja, v spalnici v srednji etaži in na stopnišču, ki povezuje srednjo etažo in mansardo, potem pa zaključi, da je bil prav njegov delavec tisti, ki je poškodoval okna in celo okenski okvir drsne stene v nekem drugem prostoru te hiše, tj. v dnevni sobi v srednji etaži hiše, čeprav je toženec glede okenskega okvirja sam izjavil, da „smo na drsni steni odpravili napako s čiščenjem in poliranjem“. Zaradi nepravilne odločitve o glavni stvari je napačna tudi stroškovna odločitev. Pa tudi sicer je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo prvi odstavek 154. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je moralo v tem sporu odločiti o dveh zahtevkih, o zahtevku tožnika in pobotnemu ugovoru toženca, zato je odločitev o stroških postopka odvisna od uspeha vsakega od njiju glede obeh zahtevkov.

4. Toženec na pritožbo ni odgovoril.

5. Pritožba zoper sodbo je neutemeljena, pritožba zoper sklep pa je delno utemeljena.

K pritožbi zoper sodbo

O vsebini dogovora glede vrst mavčnih plošč in toplotne izolacije ter pobotnem ugovoru v višini 3.012,35 EUR

6. Sodišče prve stopnje je v 16. točki obrazložitve obsežno in prepričljivo obrazložilo dokazni zaključek, da sta se pravdni stranki dogovorili za dobavo in montažo ognjevarnih mavčnih plošč. Višje sodišče tem razlogom v celoti pritrjuje in jih v izogib ponavljanju ne povzema.

7. Za razliko od tožnika, ki je najprej zatrjeval, da za potrebo o ognjevarni zaščiti sliši prvič¹, nato pa priznal, da sta se o tem s tožencem pogovarjala², toženec svojih navedb glede dogovora o vrsti mavčnih plošč ni spreminjal. Tudi v prvi pripravljalni vlogi, ki jo izpostavlja pritožnik, v kateri se je toženec sicer res skliceval na ponudbo, poslano po elektronski poti, je vztrajal pri svojih trditvah, ki jih je podal že v ugovoru zoper sklep o izvršbi in jih nato še dodatno pojasnil v drugi pripravljalni vlogi, da je bila pogodba sklenjena ustno, pri čemer je bilo dogovorjeno, da so plošče ognjevarne. Toženec je torej vseskozi zatrjeval, da se je sklenjena ustna pogodba glede suhomontažnih del razlikovala od pisne ponudbe.

8. Toženec je res izpovedal, da je zahteval, da je v ponudbi T. izolacija in ognjevarne knauf plošče, partnerka toženca pa, da sta bila fiksno odločena za ognjevarne mavčne plošče in T. Tožnik je pod različnima variantama izvedbe del oba materiala tudi vključil v ponudbo. Zakaj ni podal ponudbe za kombinacijo obeh materialov, čeprav tudi iz njegovih navedb izhaja, da je toženec sprva to hotel,³ ve le sam, verjetno pa to izhaja iz njegovega prepričanja, da za ognjevarnost zadostuje ognjevarna izolacija.⁴ Da je bilo tudi po podaji ponudbe med njim in tožencem govora o kombinaciji teh dveh materialov, pa je izpovedal tožnik.⁵

9. Soglašati je tudi z argumentacijo sodišča prve stopnje, zakaj primerjava med ceno, ponujeno v 3. varianti v ponudbi (41,00 EUR/m2, priloga B11), ter ceno, ki jo je tožnik tožencu zaračunal v računu št. 13/13 z dne 2. 12. 2013 (prav tako 41 EUR/m2, priloga A2), ne potrjuje tožnikove teze, da je toženec sprejel 3. varianto v ponudbi z dne 25. 3. 2013.⁶ Okoliščina, da tožnik v računu ni specificiral uporabljene mavčne plošče in vpihano toplotno izolacijo tako kot v ponudbi, je namreč zgovorna in kaže, da je v tem delu prišlo bodisi do dogovorjenega oziroma nedogovorjenega odstopa od ponudbe. Vse druge postavke so namreč v računu navedene tako, kot se te glasijo v ponudbi, vključno z znamko uporabljenega lepilnega traku pri suhomontažnih delih. Pri tem argument, da je bilo tožencu in njegovi partnerki že pred tem jasno, za katere mavčne plošče in izolacijo gre, ne prepriča. Če bi račun izkazoval, da je toženec sprejel 3. varianto v ponudbi, bi morala biti cena zaradi uporabljene toplotne izolacije C. celo nižja, saj je tožnik izpovedal, da ima v ... večji rabat za nabavo materiala.⁷ Prav tako je bila zahteva toženca in njegove partnerke v dopisu z dne 10. 12. 2013, da tožnik specificira katero izolacijo je vpihal, ne glede na to, da jima je bilo že pred tem znano, katero izolacijo je uporabil, razumna v luči že takrat obstoječega spora med pravdnima strankama. Pritožnik spregleda, da je v tem dopisu podana reklamacija opravljenega dela iz razloga, ker tožnik ni vgradil ognjevarnih mavčnih plošč.

10. Življenjski in dokazno podprt je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da sta se pravdni stranki dogovorili, da bo tožnik dogovorjena suhomontažna in slikopleskarska dela opravil za skupno ceno 6.000,00 EUR.⁸ Pri tem v svojih navedbah glede dogovora o ceni toženec ni uporabil niti pojem približna niti fiksna cena, ampak je govoril o ceni za dogovorjeno storitev. To ceno je v drugi pripravljalni vlogi res zaokrožil na 6.000,00 EUR, kar pa je tudi prepričljivo utemeljil. V tem smislu je toženec uporabljal tudi pojem „fiksna cena“ v svoji izpovedi, saj je pojasnil, da v primeru, „če so nastala dodatna dela, tista, ki so jih naročili, so ta tudi plačali“⁹. Pritožnik spregleda, da je enak pojem, s katerim je toženec v izpovedi označil dogovorjeno ceno, uporabil tudi sam v ponudbi z dne 25. 3. 2013 (priloga B11), in sicer je med pogoji ponudbe izrecno navedel, da so vse cene fiksne. Glede na navedeno se kot pravilen pokaže zaključek sodišča prve stopnje, da je bil dogovor o ceni 6.000,00 EUR sklenjen pod pogojem, da bo tožnik opravil dela v količinah, kot so bila predvidene na podlagi skupnega ogleda in predhodnih izmer, če pa bodo te večje oz. bo tožnik opravil tudi dela, ki bodo dodatno naročena, je upravičen do večjega plačila. Ločeno od tega pa je seveda vprašanje, katera dela so bila zajeta v dogovorjeni ceni in katera dodatno naročena.

11. Tudi v pritožbi izpostavljen del povedi iz dopisa z dne 10. 12. 2013 (priloga B6) je iztrgan iz konteksta. Dopis z dne 10. 12. 2013 je sestavljen iz dveh delov: zavrnitve prejetega računa št. 13/13 in reklamacije na opravljeno delo. V okviru zavrnitve prejetega računa št. 13/13 so najprej na splošno navedeni razlogi za zavrnitev računa, ki so nato natančno specificirani pri vsaki postavki. Na ceno, dogovorjeno v ponudbi, sta se toženec in njegova partnerka sklicevala zgolj v okviru druge postavke računa (slikopleskarska obdelava gips stropa v mansardi), ne pa tudi v delu, ki se nanaša na suhomontažna dela pod postavko ena računa. Kot je bilo to že pojasnjeno, pa iz drugega dela dopisa jasno izhaja, da je bila dogovorjena uporaba ognjevarnih mavčnih plošč.

12. Izpoved M. H., da sta se s tožencem o materialih predhodno pozanimala na sejmu ..., tožnika pa izbrala prav zato, ker naj bi bil usposobljen za suhomontažna dela s toplotno izolacijo T., res ne potrjuje zaključka, da je toženec naročil ognjevarne mavčne plošče, vendar pa to jasno izhaja iz njene nadaljnje izpovedi.¹⁰

13. Prav tako se ne izide pritožnikova razlaga, s katero želi s pomočjo ocenjenega zneska za opravo suhomontažnih in slikopleskarskih storitev v pospisu del na objektu (priloga B4) izkazati, da je toženec sprejel tretjo ponudbo. Prvič zato, ker je bilo ugotovljeno, da je cena kljub spremembi materiala ostala ista oziroma zaokrožena na 6.000,00 EUR. Drugič pa zato, ker je do višjega računa št. 13/13 z dne 2. 12. 2013 prišlo zaradi dodatno naročenih del oziroma del, ki niso bila zajeta v dogovoru.

14. Pritrditi pa je pritožniku, da je glede na podane trditve pravdnih strank sodišče prve stopnje v delu, v katerem je tožniku pripisalo kršitev svetovalne dolžnosti, prekoračilo trditveno podlago spora, kot sta jo zasnovali pravdni stranki. Gre za relativno bistveno kršitev postopka iz 7. člen ZPP, ki pa, glede na ugotovitev o vsebini sklenjenega dogovora, ni vplivala na pravilnost odločitve (prvi odstavek 339. člena ZPP).

15. Pritožnik tako ne uspe omajati dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je toženec naročil izvedbo del z ognjevarnimi mavčnimi ploščami.¹¹ Posledično je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da obstoji v pobot uveljavljena terjatev toženca v višini 3.012,35 EUR.¹² Višje sodišče pritrjuje materialnopravnemu stališču sodišča prve stopnje, da lahko naročnik škodo, ki se nanaša na odpravo napak, uveljavlja še preden je napako odpravil. To velja ne glede na okoliščino objektivne (ne)zmožnosti odprave napake pred uveljavitvijo zahtevka. Pritožnik se v potrditev drugačnega materialnopravnega stališča sklicuje na komentar N. Plavšak v Obligacijskem zakoniku s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 871, v zaključku katerega pa tudi avtorica poda nepogojno tezo, da lahko naročnik uveljavlja zahtevek za izplačilo denarnega zneska v višini (ocenjenih stroškov), potrebnih za odpravo napake, tudi če odprave teh napak še ni zagotovil.

O izpolnitvi dogovora glede izvedbe slikopleskarskih del:

- slikopleskarska obdelava mavčnih stropov v mansardi

16. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnik uspel dokazati, da je slikopleskarsko obdelal gips strope v mansardi površine 80,25 m2. Tožnik izmeri skupnih površin gips stropov, navedeni v izvedenskem mnenju, ni nasprotoval (82,74 m2). Izvedenec pa je na naroku glede na podano toženčevo pripombo na meritve dopustil odstopanje v višini 2 do 3 %. Neutemeljena je tako pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje priznati celotno zatrjevano in tožencu zaračunano kvadraturo 85 m2.

17. V delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo povišanje postavke obdelave gips stropa v mansardi v višini 1,00 EUR/m2 na račun izvedenega kitanja stropov, ni podana zatrjevana kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na to, da je toženec izrecno ugovarjal zvišanju cene zaradi opravljenega kitanja oz. zanikal obstoj dogovora, da cena kitanja zanaša 1 EUR/m2, materialno procesno vodstvo tožniku v smeri naj pojasni, na kakšen način je določil ceno kitanja, ni bilo potrebno. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje, upoštevajoč odplačno naravo podjemne pogodbe, kar samo določiti plačilo tako, da ustreza vrednosti dela za tak posel. S tem bi sodišče preseglo trditveno podlago pravdnih strank in nedopustno sámo oblikovalo dejansko podlago spora. V konkretni situaciji, ko je toženec zanikal obstoj dogovora o ceni kitanja, bi moral tožnik bodisi pojasniti okoliščine sklenjenega dogovora ali pa zatrjevati, da cena ni bila dogovorjena in da predstavlja cena 1 EUR/m2 običajno plačilo za opravljeno delo (642. člen OZ).

- slikopleskarska obdelava betonskih stropov

18. Zapisnik je javna listina in dokazuje resničnost tistega, kar je v njem zapisano – v konkretnem primeru poteka naroka in izjav strank. Velja pa tudi nasprotna domneva: domneva se, da na naroku ni bilo opravljeno nič ali izjavljeno nič drugega razen tistega, kar je v zapisniku navedeno.

19. Iz zapisnika naroka z dne 8. 10. 2015 ne izhaja, da bi sodišče tožnika pozvalo k specifikaciji prostorov objekta, v katerih je slikopleskarsko obdelal betonski strop. Pritrditi je pritožbi, da z vidika pravdnih strank, glede na to, da iz navedb toženca ne izhaja, da ne ve, katere prostore obsegajo postavke računa, tak poziv ni bil potreben. Če pa sodišče prve stopnje te, sicer pravno relevante okoliščine, ni moglo razbrati iz navedbe tožnika, da je opravil vsa slikopleskarska dela, in sicer tako v celotni mansardi kot v celotni srednji etaži hiše, v pritličju pa le v kurilnici in predprostoru, bi ga moralo k podrobnejši opredelitvi prostorov, v skladu z načelom materialno procesnega vodstva, izrecno pozvati.

20. Vendar pa je kljub podani kršitvi odločitev sodišča prve stopnje v tem delu pravilna. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo tudi na dokazni zaključek, da tožnik ni izkazal, da je v srednji etaži objekta dejansko dokončal slikopleskarska dela na betonskih stropih s skupno površino 70 m2. Tega dokaznega zaključka pritožnik v pritožbi ne uspe omajati.

21. Tako v pritožbi obširno povzema trditve toženca o (ne)izvedenih, nedokončanih in slabo izvedenih slikopleskarskih delih v srednji etaži ter se pri tem sklicuje tudi na ugovor toženca, podan na naroku 8. 10. 2015, o manjvrednosti del zaradi nekvalitetno izvedenih slikopleskarskih del, ki pa se nanaša na mansardo¹³, spregleda pa, da je bilo dokazno breme o dokončanih slikopleskarskih delih¹⁴ na njem. V tem oziru tudi zmotno povzame zaključek sodišča prve stopnje, da je toženec zatrjeval in uspel dokazati, da tožnik ni v celoti slikopleskarsko obdelal betonskih stropov v srednji etaži hiše oziroma, da je tožencu uspelo dokazati, da jih je naredil samo na pol. Ob tem iz dokazne ocene sodišča prve stopnje izvzame izpoved M. P. To tudi nenatančno povzame, saj ta ni izpovedal, da so bili vsi betonski stropi v srednji etaži hiše že narejeni, ampak, da je bil strop v dnevnem prostoru prebeljen, ki pa ga prav tako ni le „popravljal“, marveč zgladil na novo¹⁵, ter da je obdelal strop nad stopniščem v prvem nadstropju, ki je bil pred tem prebeljen, vendar po njegovem mnenju nedokončan¹⁶. Ugibanja, zakaj se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo s toženčevim ugovorom tožnikovega slabega slikopleskarskega dela, pa so popolnoma odveč, saj je že sodišče prve stopnje pojasnilo, da se s tem ugovorom ni ukvarjalo, ker sta že utemeljena ugovora iz naslova škode zaradi odprave napak in refleksne škode presegla ugotovljeno terjatev tožnika na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje.¹⁷

22. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pri postavki slikopleskarske obdelave betonskih stropov prekoračilo toženčeve trditve glede same kvadrature obdelanega stropa v spalnici. Toženec je res v ugovoru zoper sklep o izvršbi opravljena dela opredelil v m2, vendar je nato že v prvi pripravljalni vlogi svoje navedbe prilagodil in opisno opredelil, kje je tožnik opravil delo.¹⁸ Tožnik nato na izmere prostorov, ki jih je opravil izvedenec, ni imel pripomb, zato mu je sodišče prve stopnje pravilno priznalo plačilo za opravljeno delo v obsegu 11,53 m2.

- Slikopleskarska obdelava ometanih sten

23. Enako kot je višje sodišče obrazložilo že pri postavki slikopleskarska obdelava betonskih stropov (18. in 19. točka obrazložitve te sodbe), velja tudi za slikopleskarsko obdelavo ometanih sten. Zatrjevana kršitev je podana, vendar ni vplivala na pravilnost izpodbijane odločitve. Kljub zavzetemu stališču je sodišče prve stopnje izvedlo dokazni postopek za ugotavljanje tega dejstva in naredilo dokazni zaključek, da sodišče tudi v dokaznem postopku ni moglo dovolj zanesljivo ugotoviti, v katerem prostoru je tožnik (oziroma njegovi delavci) v celoti slikopleskarsko obdelal ometane stene. Pri tem je analitično povzelo izpovedi strank in zaslišanih prič ter posebej izpostavilo izpoved M. K., zadnjega tožnikovega delavca, ki je na objektu opravljal slikopleskarska dela, ter jo ocenilo za ne dovolj natančno in prepričljivo. Dvoma v ta dejanski zaključek sodišča prve stopnje pritožnik ne uspe vzbuditi z opozarjanem na del izpovedi M. P. Ta je na vprašanje, „ali ste vi obdelali kakšne stene v hiši“, izpovedal, da je obdelal stene na stopnišču v celoti, drugih sten pa kot se spomni, ne. Torej že iz samega načina njegovega izpovedovanja izhaja, da dopušča možnost obdelave več sten, kot je izpovedal. Prav tako se ni mogel spomniti, kaj je bilo z vidika slikopleskarskih del v prvem nadstropju pred njegovim prihodom že narejeno.

24. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo dopolnitev izvedenskega mnenja za izmero sten. Zgolj izmera sten - ob zaključku sodišča prve stopnje, da ni mogoče ugotoviti ali jih je obdelal tožnik ali ne - bi bila namreč sama sebi namen. Z zavrnitvijo predloga za dopolnitev izvedenskega mnenja tako sodišče prve stopnje tožniku ni odvzelo pravice do izjave in do sodnega varstva.

25. Sodišče prve stopnje tožniku ni očitalo, da bi lahko predlagal zavarovanje dokazov. Pojasnilo je, da je danes stanje na kraju samem drugačno, kot je bilo 18. 10. 2013, zaradi odsotnosti razpolaganja s primerljivim gradivom takratnega stanja, izvedba ogleda ni primeren dokaz za ugotavljanje površin sten, ki jih je tožnik dokončno slikopeskarsko obdelal do 18. 10. 2013.

26. Podana tudi ni zatrjevana relativna bistvena kršitev postopka iz 7. člena ZPP. Tudi glede slikopleskarske obdelave ometanih sten je toženec v prvi pripravljalni vlogi svoje navedbe prilagodil in opisno opredelil, kje je tožnik opravil delo. Tožnik nato na dejanske izmere prostorov, ki jih je opravil izvedenec, ni imel pripomb, zato mu je sodišče prve stopnje pravilno priznalo plačilo za opravljeno delo v obsegu 121,99 m2.

O ugovoru delnega plačila

27. Sodišče prve stopnje je prepričljivo zaključilo, da je toženec dokazal, da je bil 19. 9. 2013 tožniku v gotovini izročen znesek 2.000,00 EUR.¹⁹

28. Okoliščina ali (in kdaj) sta toženec in njegova partnerka tožnika pozvala k izdaji pisnega potrdila glede zneska 500,00 EUR, na sprejeti dokazni zaključek ne vpliva. Bistveno je, da tudi za ta znesek, za katerega med pravdnima strankama ni spora, da je bil tožniku izročen še pred končanjem del, tožnik ni izdal potrdila, kar kaže na to, da sta pravdni stranki med seboj poslovali na podlagi medsebojnega zaupanja in da odsotnost potrdila o prejemu 2.000,00 EUR ne pomeni, da zatrjevani znesek tožniku ni bil tudi izročen.

29. Sodišče prve stopnje je svoj dokazni zaključek o izročitvi 2.000,00 EUR tožniku oprlo na listinske dokaze ter izpovedi toženca ter prič M. H. in S. A. Iz predloženih listinskih dokazov jasno izhaja, da je bilo 19. 9. 2013 na banko dano zaprosilo za črpanje kredita tudi za delno plačilo suhomontažnih in slikopleskarskih del v višini 2.500 EUR (priloga B8), kateremu je bilo isti dan ugodeno, ter da je M. H. še istega dne opravila dvig 2.000 EUR (priloga B9). Da je bil ta znesek tudi izročen tožniku, pa je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izpovedi toženca in prič M. H. in S. A.

30. Sodišče prve stopnje je pri izdelavi dokazne ocene upoštevalo metodološko napotilo iz 8. člena ZPP. Izpovedi M. H. ni upoštevalo kot ključen dokaz, predvsem pa ne kot edini dokaz za sprejeto izpodbijano dejansko ugotovitev. Temu je dodati, da zgolj zato, ker je v delu svoje izpovedi izpovedovala neverodostojno, to še ne pomeni, da ji je odreči vero tudi v preostalem delu njene izpovedi. Če bi bilo takemu razlogovanju tožnika pritrditi, bi enako moralo veljati tudi zanj, saj se je tudi zanj v dokaznem postopku ugotovilo, da ni bil povsem resnicoljuben.

31. Sprejetega dokaznega zaključka ne omaja niti pritožbeno opozarjanje na navedbe in dele izpovedi toženca in prič. Bistveno v predmetni zadevi je, ali je bil denar tožniku izročen ali ne. To je prepričljivo izpovedal toženec. Njegovo izpoved je v bistvenih delih (glede dogovora o odloženem plačilu in načinu, kako je izvedel, da je bilo tožniku izročeno 2.000,00 EUR) potrdil S. A. Da je bil denar izročen, pa je izpovedala tudi partnerka toženca. Zgolj to, da je izpovedala, da je bil zraven tudi S. A., glede na njegovo izpoved, da se je takrat nahajal v njihovi bližini (tako, da jih je videl)²⁰, še ne izkazuje njene neverodostojnosti. Tudi v pritožbi podan zaključek, da bi partnerka toženca zagotovo vztrajala pri izdaji potrdila vsaj za 2.000,00 EUR, preden bi tožniku izročila naslednjih 500,00 EUR, ne vzdrži presoje, saj iz njene izpovedi izhaja, da je bil denar namenjen za material²¹, pri izvedbi del pa se jima je mudilo²². Spregledati tudi ni, da sta bila toženec in oče tožnika poslovna partnerja.²³ Okoliščina, kako je bil poplačan S. A., je obrobna, čemur je v predmetni zadevi, upoštevajoč čas, ki je potekel od dogodka do zaslišanja, pripisati njihove različne izpovedi o tem. Zakaj je prišlo do 14-dnevnega zamika za poplačilo preostalega dela predujma, pa ni bistveno.

32. Dejstvo, da tožnik v ponudbi, ki jo je podal v marcu 2013, ni zahteval plačila predujma, še ne pomeni, da ga ni zahteval v septembru 2013. Prav tako okoliščina, da je že začel z opravljanjem del, ne predpostavlja, da je razpolagal tudi z vsem potrebnim materialom v ta namen. Glede na to, da v ceni ni specifikacije, kolikšen del odpade na delo in kolikšen na material, predstavljajo tudi pritožbene navedbe, koliko znaša predujem za material, le ugibanje. Okoliščina, da M. D. in M. P. nista potrdila, da bi jima toženec in njegova partnerka izročila gotovino v roke brez potrdila, še ne pomeni, da takó nista poslovala z drugimi izvajalci. Iz izpovedi partnerke toženca namreč izhaja, da je bilo to različno, in da je od nekaterih izvajalcev prejela potrdilo o prejemu gotovine.²⁴

33. Očitek, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati izpovedi toženca in njegove partnerke, „da je bil razlog za dvig gotovine le v višini 2.000,00 EUR omejitev dviga gotovine“, ker toženec tega ni navajal v svojih vlogah, ni utemeljen. Stranka mora res navesti vsa dejstva in predlagati dokaze, na katera opira svoj zahtevek, vendar to ne pomeni, da je dolžna navesti vse podrobnosti dejanskega stana. Zadostuje, da navede nosilna pravno odločilna dejstva.²⁵

34. Dejstvo, da je možno na vsaki banki brez najave dvigniti precej več gotovine kot le 2.000,00 EUR, ni splošno znano dejstvo. Prav tako tožnik ni izkazal, da pritožbi priloženega dokaza - izpisa iz spletne strani ... (priloga A15) - brez svoje krivde ni mogel predložiti že do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP). Toženec je o razlogu za dvig gotovine le v višini 2.000,00 EUR izpovedal že 15. 3. 2016, njegova partnerka pa 12. 5. 2016, in ob ustrezni procesni skrbnosti ni videti razloga, zakaj tega dokaza tožnik ni mogel predložiti do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, ki je bila zaključena več kot leto dni po izvedenih dokazih, 29. 6. 2017.

O refleksni škodi

35. Glede na skladni izpovedbi toženca in njegove partnerke, (1) da je do poškodb okenskih okvirjev prišlo v tednu od 14. 10. do 18. 10, ko je bil na objektu le delavec tožnika M. K., (2) da je M. K. sicer izpovedal, da ni videl, da bi bili okenski okvirji poškodovani, vendar pa se poškodbe pripetijo, kar je potrdil tudi M. A., (3) da je v tem tednu opravljal dela, na katera je imel toženec pripombe, pri čemer je toženec opozoril tudi na ostrino robu špalet²⁶ in (4) mnenje izvedenca, da je do poškodbe okenskih okvirjev lahko prišlo med izvedbo špalet in vstavljanjem vogalnikov, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je toženec dokazal, da je zatrjevane poškodbe okenskih okvirjev povzročil M. K. v času od 14. do 18. 10. 2013. Glede na sklenjen krog dokazov tega dokaznega zaključka ne omaja pritožbeno sklicevanje na izpoved M. H., da je videla tožnikovega delavca, kako je umikal kit z oken, ter da sta s tožencem sesala reže (in ne okenskih okvirjev) panoramske stene, ter na izpoved M. P., da je slikopleskarsko obdelal vse stene ob stopnišču od pritličja do mansarde. Da se M. P. ni spomnil, ali je opazil kakšne poškodbe oken, pa je življenjsko, glede na potek časa med opravljanjem dela in zaslišanjem.

36. Glede na ugotovljen čas nastanka poškodb in opravljena dela v tem času je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno zaključilo, da je do poškodb prišlo med izvedbo špalet in vstavljanjem vogalnikov, saj je ta način poškodovanja, kot enega izmed možnih, potrdil tudi izvedenec za področje gradbeništva in zaključna dela v gradbeništvu B. K.

37. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek o nepravilnosti gornjega zaključka sodišča prve stopnje iz razloga, ker sodišče prve stopnje tožniku ni priznalo plačila za slikopleskarsko obdelavo sten v vseh prostorih hiše, v katerih se nahajajo poškodovani okenski okvirji. Sodišče prve stopnje je namreč tožniku v celoti priznalo storitev pod postavko 7 računa št. 13/13 z dne 2. 12. 2013: dobava materiala in montaža alu traka na okenskih špaletah.

38. Drži pritožbena navedba, da je toženec izpovedal, da so poškodbe na drsnih vratih odpravili, vendar je partnerka toženca izpovedala drugače.²⁷ Poškodbo na okvirju drsne stene pa je potrdil tudi izvedenec.

39. M. K. je res izpovedal, da v zadnjem tednu ni delal vogalnikov, vendar sodišče tej izpovedi utemeljeno ni sledilo. Potrdil je namreč, da je v tem tednu opravljal tudi dela, na katera je opozoril toženec, pri čemer iz njegove izpovedi izhaja, da je imel toženec pripombe tudi glede ostrine roba špalet. Navedeno je potrdil tudi toženec.²⁸

Sklepno

40. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožnika zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

O pritožbi zoper sklep

41. Pritrditi je pritožbi, da je sodišče prve stopnje pri odmeri pravdnih stroškov nepravilno uporabilo prvi odstavek 154. člena ZPP. Do zavrnitve dela tožbenega zahtevka tožnika namreč ni prišlo zato, ker bi bil ta sam po sebi neutemeljen, ampak v posledici medsebojnega pobotanja zahtevkov obeh pravdnih strank. Glede na izid postopka je tako šteti, da je tožnik delno uspel s svojim zahtevkom, kar narekuje uporabo drugega odstavka 154. člena ZPP.

42. Uspeh tožnika tako predstavlja ugotovitev, da obstoji njegov zahtevek v višini 3.191,07 EUR oziroma skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini 4.166,81 EUR, uspeh toženca pa ugotovitev obstoja v pobot uveljavljenih terjatev v višini 4.166,81 EUR in zavrnitev dela terjatve tožnika v znesku 3.743,43 EUR.

43. Za pravilno uporabo materialnega prava je višje sodišče tako moralo odmeriti še pravdne stroške tožnika. Skladno z Zakonom o sodnih taksah in Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT), ter upoštevaje stroškovnik (list. št. 452 spisa), je tožniku priznalo: nagrado za postopek v višini 315,90 EUR (tar. št. 3100 ZOdvT), nagrado za narok v višini 291,60 EUR, pavšalni znesek za fotokopiranje in tiskanje v višini 70,40 EUR (50 strani x 0,15 EUR, 629 strani x 0,1 EUR, tar. št. 6000 ZOdvT), pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT), potne stroške na relaciji N. m. – L. – N. m. v višini 259,00 EUR (5 x 140 km x 0,37 EUR EUR/km) in 22 % DDV na odvetniške storitve, kar skupaj znese 1.167,42 EUR. Poleg tega zneska je bil tožniku priznano še 315,00 EUR za sodno takso za postopek pred sodiščem prve stopnje, 101,36 EUR izdatkov za priče in 479,72 EUR - polovični strošek za izvedenca. Skupaj priznani stroški tožnika tako znašajo 2.063,50 EUR.

44. Tožnik je uspel s 46 % svojega zahtevka, kar glede pravdnih stroškov znaša 949,21 EUR, toženec pa s 100 % svojega zahtevka, kar, upoštevaje s strani sodišča prve stopnje odmerjene stroške, katerih višino tožnik ne izpodbija, znaša 1.347,72 EUR. Po medsebojnem pobotu je tako tožnik dolžan tožencu plačati še 398,51 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje.

45. Glede na navedeno je višje sodišče pritožbi zoper sklep delno ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da se stroški, ki jih je dolžan tožnik plačati tožencu, znižajo za 949,21 EUR (3. točka 365. člena ZPP), v preostalem delu pa je, ker tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP), pritožbo zavrnilo in sklep v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

O stroških pritožbenega postopka

46. Tožnik je s pritožbo uspel delno, le glede stroškov postopka, glede glavne stvari pa ne, zato sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Dopolnitev tožbe, list. št. 85.
² Prva pripravljalna vloga, list. št. 117.
³ Prva pripravljalna vloga, list. št. 117.
⁴ Izpoved tožnika, list. št. 219.
⁵ List. št. 219.
⁶ Tretja alineja 16. točke obrazložitve.
⁷ List. št. 219/2.
⁸ Tretja alineja 16. točke obrazložitve in 28. točka obrazložitve.
⁹ List. št. 245/2.
¹⁰ List. št. 298, na vprašanje ali ste se zmenili za nekaj drugega, kot je bilo napisano na ponudbi, je odgovorila T. in ognjevarno.
¹¹ Tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženec ni soglašal s tem, da se namesto prvotno dogovorjene toplotne izolacije T. vpiha toplotna izolacija C., ni pravno nepomembna. Iz izpovedi partnerke toženca namreč izhaja, da je bila pri dogovoru pomembna tudi točno določena znamka izolacije (glej izpoved partnerke toženca o razlogih za izbiro tožnika kot izvajalca, list. št. 297), zato zgolj ugotovitev, da sta si ti izolaciji po lastnostih podobni, še ne pomeni, da je bila izpolnitev pravilna.
¹² 36. do 40. točka obrazložitve izpodbijane sodbe.
¹³ Četrti odstavek zapisnika na list. št. 142: na poziv sodnice pooblaščenec toženca pove, da toženec v tej zadevi iz naslova nekvalitetno opravljenih del tožnika zatrjuje, da je tožnik nekakovostno opravil določena slikopleskarska dela, ki jih je natančno opisal M. M. v mnenju, ki ga toženec povzema v svojo trditveno podlago. Mnenje M. M. (priloga B13) pa se nanaša na mansardo.
¹⁴ Tožnik je v postopku pred sodiščem prve stopnje navajal, da je opravil vsa slikopleskarska dela v celotni mansardi, vključno z WC-jem, v celotni srednji etaži ter kurilnici in predprostoru v pritličju.
¹⁵ List. št. 342/2.
¹⁶ Zadnji odstavek izpovedi priče na list. št. 341/2. Izpovedal je, da je stopnišče v prvem nadstropju obdelal po tem, ko je nekdo pred njim to stopnišče že prebelil. To je storil, ker po njegovi oceni delo ni bilo zaključeno.
¹⁷ 64. točka obrazložitve izpodbijane sodbe.
¹⁸ 11. točka prve pripravljalne vloge.
¹⁹ 29. točka obrazložitve izpodbijane sodbe.
²⁰ List. št. 310.
²¹ List. št. 298/2.
²² List. št. 299/2.
²³ Izpoved toženca (list. št. 245) in partnerke toženca (list. št. 297).
²⁴ List. št. 308/2.
²⁵ Ta je toženec navedel že v ugovoru zoper sklep o izvršbi (glej zadnji odstavek list. št. 12 in prvi odstavka list. št. 13).
²⁶ Glej obrazložitev pod točko 38.
²⁷ List. št. 304/2.
²⁸ List. št. 235/2, 239/2.

Datum zadnje spremembe:

15.04.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cpg 1226/2016
• VSL Sodba I Cpg 108/2019
• VSRS Sklep III Ips 66/2019