VSL Sklep IV Cp 198/2019

Jedro

V sporih iz razmerij med starši in otroki sodišče v skladu s 413. členom ZPP o stroških postopka odloči po prostem preudarku. Spor iz razmerij med starši in otroki je tudi spor o ugotovitvi očetovstva.

Izrek

I. Pritožbi prvotožene stranke se delno ugodi in se sklep o stroških (II. točka izreka sodbe) spremeni tako, da se znesek stroškov, ki ga je tožeči stranki dolžna povrniti prvotožena stranka A. S. zniža za 293,94 EUR (na 835,34 EUR).

II. Sicer se pritožba prvotožene stranke, pritožba tožeče stranke pa v celoti, zavrneta in se v izpodbijanem ter nespremenjenem delu sklep o stroških potrdi.

III. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se ugotovi, da je pokojni K. K. oče tožeče stranke C. C. (v nadaljevanju tožnice), ki jo je dne ... v porodnišnici v ..., zunaj zakona rodila P. P. (I. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da sta A. S. (v nadaljevanju prva toženka) in S. B. (v nadaljevanju druga toženka) tožnici dolžni povrniti vsaka po 1.129,38 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne od vročitve sodbe do plačila, v 15 dneh (II. točka izreka).

2. Zoper sklep o stroških (II. točka izreka) se pritožujeta tožnica in prva toženka. Tožnica predlaga, da višje sodišče sodbo spremeni tako, da sta ji toženki dolžni povrniti vsaka 1.693,92 EUR stroškov postopka, podredno, da višje sodišče sodbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Poudarja, da v predmetnem postopku ne gre za tipično razmerje med starši in otroki, saj se je ugotavljalo očetovstvo pokojnega K. K., zato sodišče podlage za odločitev ne bi smelo iskati v 413. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), po katerem sodišče v razmerjih med starši in otroki o stroških postopka odloči po prostem preudarku, temveč bi moralo o stroških odločiti na podlagi 154. člena ZPP. Sodišče je napačno razlagalo vsebinski vidik uporabe prostega preudarka. Zaradi specifičnosti primera in skladno z načelom pravičnosti bi moralo odločiti po načelu uspeha. Napačno je stališče sodišča, da je tožnici ne le zaradi morebitne zapuščine, ampak tudi sicer v korist, da je uradno ugotovljeno, kdo je njen oče. Sodišče koristi, ki naj bi jih tožnica imela, niti primeroma ni navedlo, obrazložitev je v tem delu pomanjkljiva. Tožnica je že v tožbi dovolj natančno navedla in predložila trdne dokaze, da je pokojni K. K. njen oče, to je s pripoznavo zahtevka potrdila tudi prva toženka. Nadaljnji postopek ugotavljanja očetovstva ni bil potreben, ampak se je vodil zgolj zaradi druge toženke. Druga toženka je ves čas vedela, da je pokojni K. K. oče tožnice. Sodišče bi moralo stroške v celoti naložiti v plačilo toženkama oziroma v večjem delu ali v celoti drugi toženki. Druga toženka je mnenju Inštituta kljub neizpodbitno izkazani visoki sorodstveni verjetnosti med tožnico in K. K. oporekala in je nepotrebno zavlačevala postopek.

3. Prva toženka se prav tako pritožuje zoper II. točko izreka, tj. stroškovno odločitev. Navaja, da je v zakonskem roku za odgovor na tožbo podala izjavo, da tožbeni zahtevek v celoti pripoznava. Poleg pripoznave je 2. 3. 2017 izvedla vračilo denarnih sredstev skladno s tožbo II P 36/2017. Odgovor na tožbo, da tožbeni zahtevek prepoznava, je sodišču posredovala 10. 2. 2017. Meni, da stroški postopka niso nastali zaradi njenega ravnanja, zato ni upravičeno pozvana k povračilu stroškov tožnici.

4. Pritožba prve toženke je delno utemeljena, pritožba tožnice pa ni utemeljena.

5. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnice, da bi sodišče v tej pravdni zadevi moralo odločiti na podlagi 154. člena ZPP, torej na podlagi uspeha v pravdnem postopku. V sporih iz razmerij med starši in otroki sodišče v skladu s 413. členom ZPP o stroških postopka odloči po prostem preudarku. Spor iz razmerij med starši in otroki je tudi spor o ugotovitvi očetovstva, ne glede na to, da je K. K. pokojen in je bila tožba vložena zoper njegovi dedinji¹ po sklepu o dedovanju.

6. Prosti preudarek sodišču omogoča upoštevanje vseh okoliščin primera. Sodišče, nasprotno s trditvami tožnice, ni zamejeno z merilom uspeha. Sodišče je pravilno navedlo, da ima tožnica korist, da je uradno ugotovljeno, kdo je njen oče, ne glede na to, da ni konkretneje in primeroma navedlo, za kakšno korist gre. Gre za materialno korist z vračilom zapuščine, hkrati pa tudi moralno korist zaradi ugotovitve, kdo je tožničin oče. Neutemeljene so trditve tožnice, da se je postopek vodil zgolj zaradi druge toženke, kar je vodilo v visoke in nepotrebne pravdne stroške, saj je sama tožnica v tožbi predlagala dokaz z analizo ujemanja DNK tožnice in toženk. Glavnina stroškov izvira ravno iz naslova izvedenstva. Odločitev, da vsaka stranka nosi tretjino stroškov sodnih taks in stroškov, ki so nastali s pridobitvijo izvedeniškega mnenja, je pravilna.

7. Sodišče prve stopnje je navedlo, da vsaka stranka nosi tretjino (vseh) stroškov (ne le sodnih taks in izvedeniškega mnenja), pri izračunu stroškov pa je upoštevalo odvetniške stroške tožnice, ne pa tudi druge toženke, ki jo je zastopal odvetnik. Druga toženka tako svoje odvetniške stroške nosi sama, hkrati pa je dolžna tudi tožnici povrniti tretjino njenih odvetniških stroškov (poleg stroškov izvedenstva in sodnih taks), kar predstavlja ustrezno upoštevanje ravnanja toženke v tem postopku. Trditve tožnice, da bi sodišče moralo plačilo stroškov v celoti naložiti toženkama, tako niso utemeljene.

8. Tudi prva toženka se neutemeljeno zavzema za to, da ne bi nosila nobenih stroškov. Odločitev sodišča, da se stroški izvedbe dokazov in sodnih taks porazdelijo enakomerno med vse pravdne stranke, je, kot je bilo že obrazloženo, pravilna. Navedeno pa ne velja za odvetniške stroške tožnice. Glede na ravnanje prve toženke, ko je ta zahtevek, kot navaja v pritožbi, pripoznala (čeprav sodišče pripoznave procesno ni moglo upoštevati), je zmotna odločitev sodišča prve stopnje, ki je prvi toženki naložilo, da tožnici povrne tudi tretjino njenih odvetniških stroškov. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi prve toženke ugodilo in znesek stroškov, ki jih je dolžna povrniti tožnici, znižalo za tretjino stroškov zastopanja tožnice, ki jih ji je naložilo v plačilo sodišče prve stopnje (293,94 EUR), in odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP).

9. V preostalem delu pritožba prve toženke ob obrazloženem ni utemeljena, v celoti je neutemeljena tudi pritožba tožnice, zato je sodišče druge stopnje v ostalem delu pritožbo prve toženke, pritožbo tožnice pa v celoti, zavrnilo in sklep o stroških v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

10. Prva toženka pritožbenih stroškov ni priglasila, zato sodišče druge stopnje o njih ni odločalo. Tožnica nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (413. člena ZPP, ob upoštevanju, da s pritožbo ni uspela).

-------------------------------
¹ Dedinja po K. K. je bila tudi S. P., ki pa je že pokojna, njeni dedinji sta toženki.

Datum zadnje spremembe:

15.04.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep IV Cp 486/2020
• VSRS Sklep II Ips 7/2018
• VSL Sklep IV Cp 627/2021