VSL Sklep II Cp 2219/2018

Jedro

Toženki pripada tudi 22 % DDV od nagrade za njenega pooblaščenca, ker je zavezanec za plačilo DDV.

DDV od kilometrine za njenega delavca za ogled objekta z izvedencem toženki ne pripada, ker ne gre za transakcijo, ki bi bila predmet obdavčitve z DDV.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje o stroških postopka (3. točka sodbe) spremeni tako, da se znesek 554,03 EUR nadomesti z zneskom 171,58 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje o stroških postopka.

III. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku znesek 4.065,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 5. 2014 do plačila in mu povrniti pravdne stroške v znesku 554,03 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sklep prvega sodišča o stroških postopka se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni odločitev o stroških postopka tako, da je tožnik dolžan povrniti toženki pravdne stroške v znesku 2.313,45 EUR. Navaja, da bi moralo prvo sodišče priznati toženki tudi 22 % DDV na kilometrino za prihod njenega zaposlenega M. N. na ogled objekta z izvedencem, poleg tega pa priznati tudi 22 % DDV na storitve pooblaščenca toženke, ki je zavezanec za plačilo DDV. Prvo sodišče je tožniku neutemeljeno priznalo nagradi za pripravljalni vlogi z dne 22. 3. 2018 in 18. 4. 2018 dvakrat, pri čemer tožnik ni upravičen do priznanja nagrade za pripravljalno vlogo z dne 18. 4. 2018, ker v njej ni navajal nič novega. Nepravilno je priznana nagrada za prvi narok za glavno obravnavo v obsegu 600 točk, saj pripada tožniku za to storitev le nagrada v obsegu 300 točk. Napačen je tudi obračun pravdnih stroškov na način delitve uspeha po temelju in po višini, za kar ni podlage v ZPP. Uspeh tožnika v pravdi je zato 16,1 %, ne pa 58 %. Ob pravilnem obračunu stroškov bi moralo prvo sodišče naložiti tožniku, da je dolžan povrniti toženki pravdne stroške v znesku 2.313,45 EUR.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Toženki pripada tudi 22 % DDV od nagrade za njenega pooblaščenca, ker je zavezanec za plačilo DDV, to pa znaša 518,94 EUR (2.358,80 EUR x 0,22). DDV od kilometrine za njenega delavca za ogled objekta z izvedencem toženki ne pripada, ker ne gre za transakcijo, ki bi bila predmet obdavčitve z DDV.

6. Prvo sodišče je neutemeljeno priznalo tožniku dvojni nagradi za pripravljalni vlogi z dne 22. 3. 2018 in 18. 4. 2018. Za obe vlogi pripada tožniku zgolj nagrada dvakrat po 150 točk, to pa v celoti (z DDV), ker se vlogi nanašata na postopek po delnem umiku tožbe (s preostalim zahtevkom je tožnik v celoti uspel), za "prvo fazo" postopka, v kateri znaša tožnikov uspeh 58 %, pa teh dveh vlog ni mogoče upoštevati, kot je to napačno storilo prvo sodišče. Nagrada za pripravljalno vlogo z dne 18. 4. 2018 tožniku pripada, saj gre za obrazloženo vlogo, ki je bila glede na predhodna procesna dejanja toženke potrebna.

7. Prvo sodišče je tožniku neutemeljeno priznalo 600 točk za narok 23. 6. 2016, saj mu pripada le 300 točk glede na to, da je bil tega dne opravljen prvi narok in tožniku nagrada še za poravnalni narok zato ne pripada (1. točka tar. št. 18 in 2. točka tar. št. 20 Odvetniške tarife).

8. Prvo sodišče je pravilno ločeno upoštevalo uspeh po temelju in uspeh po višini ter nato njuno aritmetično sredino kot skupni uspeh strank v sporu, v skladu z večinskim stališčem sodne prakse (sodba II Ips 563/2008 odstopa od tega stališča).

9. Glede na povedano tožniku pripada do delnega umika tožbe 2.384,18 EUR, ne pa 2.720,15 EUR, sorazmerno uspehu 58 % pa 1.382,82 EUR. Skupaj z nagrado za prej omenjeni pripravljalni vlogi v znesku 167,99 EUR (2 x 150 točk x 0,459 EUR + 22 % DDV) znašajo stroški, do katerih je tožnik upravičen, 1.550,81 EUR.

10. Toženki pripadajo, upoštevajoč tudi omenjeni DDV, stroški v skupnem znesku 3.283,88 EUR, glede na uspeh 42 % pa je upravičena do stroškov v znesku 1.379,23 EUR. Po pobotu je toženka dolžna povrniti tožniku pravdne stroške v znesku 171,58 EUR, ne pa v znesku 554,03 EUR, kot je napačno odločilo prvo sodišče.

11. Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo pritožbi ter spremenilo sklep o stroških (peti odstavek 128. člena ZPP), kot je razvidno iz izreka, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sklep prvega sodišča (2. in 3. točka 365. člena ZPP).

12. Toženka je glede na pritožbeni predlog zgolj v majhnem delu uspela s pritožbo, tožnik pa z odgovorom na pritožbo ni prispeval k rešitvi zadeve, zato pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (tretji odstavek 154. člena, prvi odstavek 155. člena in 165. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

15.04.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 542/2015
• VDSS Sodba Pdp 932/2017
• VSL sklep I Cpg 186/2014