VSL Sodba I Cp 1732/2018

Jedro

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bila posest pravne prednice tožnika in tudi tožnika zakonita in dobroverna. Temeljila je na pravnem naslovu, to je kupoprodajni pogodbi iz leta 1988, po kateri je pravna prednica tožnika kupila zemljišče, v naravi cesto v širini 5 metrov, ki se kasneje v širino ni spreminjala, tožnik jo je v istem obsegu asfaltiral, čemur toženka takrat ni nasprotovala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka 1 in 2 izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje z dne 27.3.2018 v zvezi s popravnim sklepom z dne 6.6.2018.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v točki 1 izreka razsodilo, da je tožnik lastnik parcele št. 698/6 k.o. X do celote do 1/1. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 1.181,73 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka 2 izreka). Zahtevek tožeče stranke v delu, ko je zahtevala povrnitev stroškov v roku 8 dni, je zavrnilo (točka 3 izreka). S popravnim sklepom z dne 6.6.2018 pa je sodišče prve stopnje v 1. točki izreka sodbe popravilo številko parcele in sicer je številko parcele 698/6 k.o. X nadomestilo s pravilno parcelno številko 698/6 k.o. X.

2. Zoper to sodbo v njenem ugodilnem delu (točka 1 in točka 2 izreka) se je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožila tožena stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje drugemu sodniku. Navaja, da je podano nasprotje med tem, kar se v razlogih sodbe navaja o vsebini navedb tožnika in med samimi navedbami. Sodišče prve stopnje navaja, da je tožnik zatrjeval dobroverno lastniško posest, iz prve pripravljalne vloge tožnika pa izhaja, da je pojasnil, da nima pravnega naslova za sporno parcelo 698/6 k.o. X. Sodišče se je nekritično oprlo na elaborat izmer iz leta 1994, iz katerega naj bi bilo razvidno, da je bila izvedena parcelacija, med drugim parcele 689/4 tako, da je iz te parcele nastala še sporna parcela 689/6. Navedena dokazna ocena je napačna, saj iz listinskih dokazov, ki jih je predložila tožena stranka, ne izhaja, da bi sporna parcela nastala iz parcele 689/4 k.o. X. Sodišče je ignoriralo trditve in dokaze tožene stranke, da je sporna parcela nastala na podlagi odločbe GU ... 22.3.1994 in sklepa GURS ... z dne 6.6.1996, parcelacije parcel 686/1, 689/1, 687 k.o. X (IDPOS 5002). Ignoriralo je tudi odločbo GURS z dne 21.9.2001, iz katere je evidentno, da je leta 2000 GURS po uradni dolžnosti uvedla postopek novih izmer in toženki kot lastnici sporne parcele izdala odločbo med drugim tudi za sporno parcelo v nespremenjeni izmeri 29 m2. Tudi v tem postopku so bili prisotni mejaši, torej mati tožnika kot lastnica parcele 689/4 k.o. X in je torej pravna prednica tožnika vedela, da je parcela 689/6 k.o. X v posesti in lasti toženke. Pravna prednica ni bila dobroverna, zato priposestvovanje ni pričelo teči v letu 1988, prav tako ne gre za zakonito posest. Kupoprodajna pogodba z dne 14.6.1988 ni vključevala sporne parcele, ampak je iz parcele 689/4 k.o. X leta 1994 nastala parcela 689/5 k.o. X v izmeri 30 m2, ki je bila tudi na tej podlagi odpisana iz vl. št. ... k.o. X in vknjižena skupaj s parcelo 689/4 v vl. št. ... k.o. X, kjer je bila vknjižena pravna prednica I. V. Iz elaborata 1987 ne izhaja, da se je pravna prednica dogovorila za prodajo ceste v širini 5 metrov, na tem elaboratu je naveden P. V., kakor tudi na drugih listinah kot predvideni bodoči lastnik novoustanovljene parcele. Na zapisniku iz leta 1987 je podpis I. V., vendar je bilo izvedeno le zamejničenje 1418/3, 689/1 in 684, katere lastnika sta bila V., starša tožnika. Pravna prednica bi morala svoje pravice zavarovati, ko je bila opravljena poočitba in bi lahko vložila pritožbo zoper zemljiškoknjižne sklepe, vendar te pravice ni izkoristila. Sodišče ne navede dokazov, na podlagi katerih je sprejelo dokazno oceno o tem, da je v letu 2007 prišlo do parcelacije, tako da sta iz parcele 689/4 nastali parceli 469/12, ki jo je tožnik odstopil občini in parcela 698/11, ki je v lasti tožnika, po kateri poteka dovozna pot, v tej dovozni poti pa je vključena sporna parcela. Ti podatki ne držijo. Dokazne ocene ni mogoče preizkusiti. Zmotno je stališče, da gre v konkretnem primeru za redno priposestvovanje na podlagi zakonite in dobroverne posesti, ki nastopi z iztekom 10 letne priposestvovalne dobe. Sodišče napačno zaključi, da so bile v mejno ugotovitvenem postopku v letu 2007 določene le zemljiško katastrske točke, saj so bile te točke ob parceli 689/5 določene že prej, kar izhaja iz elaborata geodetskih izmer iz leta 1993 IDPOS 5002 oziroma skice (A27). Iz obrazložitve potrdila je razvidno, da so se lastniki strinjali s potekom mej, o tem je bil obveščen tudi tožnik. Tožnik zato ni mogel biti dobroveren, saj je vedel, da je njegova parcela 689/5 k.o. X, v katero je leta 1990 zasadil bor, kar je razvidno iz fotografij. Priča D. K. je potrdila, da je tožnik za njihovo ograjo, ko je zidal hišo, zasadil bor, vendar pa so bila v njeni izpovedbi protislovja, zato je ta priča neverodostojna. Njena izpovedba je tudi v nasprotju s tožnikovo, saj je povedala, da so bili borovci zasajeni ob cesti 44 let nazaj (leta 1974), tožnik pa, da so bili posajeni 1989. Sodišče se do trditev v zvezi z zasaditvijo bora ni opredelilo, zaradi česa je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Asfaltiranju ceste se tožena stranka ni upirala, saj je mislila, da tožnik asfaltira samo svojo parcelo 689/11 k.o. X, tožnik pa je vedel, da ni lastnik sporne parcele in je uzurpiral in asfaltiral parcelo toženke, kakor tudi del parcele N. A. B. Tožnik je zatrjeval zgolj dobroverno posest, ne pa zakonite posesti. Pravna prednica je imela vse možnosti, da bi se prepričala, kje je meja in vpogledala v javno dostopne evidence. Tisti, ki uživa nepremičnino, ki je v lasti drugega in to ve, ni dobroveren. Za nedobrovernost zadostuje že realna možnost seznaniti se z lastništvom nepremičnine ali njenega dela. Zmotno je stališče sodišča, da sam obstoj zemljiške knjige še ne pomeni slabe vere in ne izključuje priposestvovanja v vsakem primeru. Tožnik se je izmikal odgovoru na vprašanje glede mejno ugotovitvenega postopka v letu 2007. Ponudba tožnika za odkup sporne parcele v višini 4.000,00 EUR izkazuje dvom v njegovo verodostojnost, sodišče pa tega ni upoštevalo. Pravna prednica je s kupoprodajno pogodbo kupila parcelo št. 689/4 k.o. X v izmeri 176 m2, kar pa ne pomeni, da je kupila tudi sporno parcelo, ki je nastala leta 1994 iz drugih parcel. Zato njena posest ni zakonita. Napačno je uporabljeno materialno pravo tudi glede roka priposestvovanja. Prekoračilo je tudi tožbeni zahtevek, saj ga je samo dopolnilo glede EMŠO tožnika, čeprav bi ga moralo pozvati na dopolnitev tožbe. Tožbeni zahtevek tudi ni pravilno oblikovan, saj bi tožnik moral vložiti ugotovitveno tožbo z zahtevkom, da se ugotovi, da je tožnik lastnik nepremičnine. Zaradi nesklepčnosti bi moralo sodišče tožbeni zahtevek zavrniti. Posledično je napačna tudi odločitev o stroških.

3. Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo, to je določbe ZTLR¹ in SPZ² o priposestvovanju lastninske pravice. Pri tem tudi ni zagrešilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da iz kupoprodajne pogodbe z dne 14.6.1988 izhaja, da je pravna prednica tožnika I. V. od toženke kupila kmetijsko zemljišče - parcelo številka 689/4 k.o. X, travnik v izmeri 176 m2, katerega je takrat potrebovala za dostopno pot do svojih kmetijskih zemljišč. Da je bila ta cesta že takrat široka 5 metrov, pa izhaja iz elaborata GU iz leta 1987 in izpovedbe prič D. K. in P. B., kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje. Takrat se je cesta v celoti nahajala na parceli 689/4 in 689/6. Nepomembno je dejstvo, ki ga izpostavlja pritožba, da je na tem elaboratu naveden V. P. V letu 1994 pa je bila izvedena parcelacija parcele 689/4, iz katere sta dodatno nastali še parceli 689/5 in 689/6. Nato pa je bil v letu 1996 izdan popravni sklep, ki pa prednici tožnika ni bil vročen. Tudi iz listinskih dokazov, ki jih je vložila tožena stranka, ne izhaja nasprotno.

7. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bila posest pravne prednice tožnika in tudi tožnika zakonita in dobroverna. Temeljila je na pravnem naslovu, to je kupoprodajni pogodbi iz leta 1988, po kateri je pravna prednica tožnika kupila zemljišče, v naravi cesto v širini 5 metrov, ki se kasneje v širino ni spreminjala, tožnik jo je v istem obsegu asfaltiral, čemur toženka takrat ni nasprotovala. Pritožbenega sodišča ne prepričajo pritožbene navedbe toženke, da je tožnik vedel, da sporno zemljišče, ki leži v cesti (parcela 689/6), ni njegovo. Toženka je namreč navedla, da tudi sama za to ni vedela, trditve, ki jih je navedla v zvezi z geodetskimi postopki, ki so se vršili, pa ne omajejo pravilnega zaključka sodišča prve stopnje o dobrovernosti tožnika in njegove pravne prednice. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da gre za priposestvovanje na podlagi zakonite in dobroverne posesti, ki je nastopilo z iztekom 10 letne priposestvovalne dobe, kar pomeni še v času, ko je bila lastnica še pravna prednica tožnika. Zato so pravno neodločilne navedbe tožene stranke o kasnejših geodetskih postopkih, na podlagi katerih tožena stranka izvaja zaključke o tožnikovi nedobrovernosti. Tudi ob vpogledu v te listine pa pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost dokazne ocene sodišča, da tudi tožnik sam ni vedel, da ni lastnik zemljišča, kjer poteka cesta. To je ugotovil šele leta 2017 na podlagi pogovora z geometrom. Tudi dejstvo, da je za tem, ko je v letu 2017 to izvedel, hotel sporno zemljišče od toženke odkupiti, ne pomeni njegove nedobrovernosti, temveč željo po ureditvi spora na miren način, kot je to pravilno navedlo sodišče prve stopnje.

8. Pravilna je tudi dokazna ocena sodišča, ko je sledilo izpovedbi prič D. K. in P. B. V izpovedbi D. K. ni protislovij, ki jih zatrjuje pritožba. Ta priča je izpovedala, da so bili v letu 1988 postavljeni mejniki ravno tam, kjer je sedaj postavljena ograja, nihče pa jim ni nikoli povedal, da zemlja za ograjo ni njihova. Ta priča je pripovedovala o borovcih, ki so bili zasajeni že pred njenim prihodom v ..., zato njena izpovedba ni neskladna s tožnikovo, ki je pripovedoval o borovcih, ki jih je zasadil sam. Sodba vsebuje tudi zadostne razloge v zvezi z zasaditvijo borovca, bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tem ni podana.

9. Iz tožnikovih vlog izhaja, da je zatrjeval tako zakonitost kot dobrovernost posesti, zato ne obstaja zatrjevano nasprotje med razlogi sodbe o vsebini navedb tožnika v vlogah in samimi vlogami tožnika. Tožnik je zatrjeval, da je njegova pravna prednica (njegova mati) kupila sporno zemljišče (cesto) s kupoprodajno pogodbo v letu 1988. S tem je zatrjeval tudi zakonitost posesti. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

10. Sodišče prve stopnje tudi ni prekoračilo tožbenega zahtevka s tem, ko je dopolnilo polovico manjkajoče EMŠO številke tožnika. Gre zgolj za vpis podatkov, ki jih je v tožbenem zahtevku predvidel že tožnik. Zatrjevana bistvena kršitev določb postopka tako ni podana.

11. Tožbeni zahtevek tožnika je ugotovitveni, saj je s tem, ko je v zahtevku zapisal, „Tožnik je lastnik parcele št. 689/6 k.o. X do celote do 1/1.“ zahteval ugotovitev njegovega lastništva na tej parceli. Zgolj dejstvo, da na začetku zahtevka ni zapisa: „Ugotovi se...“ pa še ne pomeni, da ni zahteval ravno ugotovitve, da je lastnik parcele.

12. Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu (točka 1 in 2 izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje z dne 27.3.2018 v zvezi s popravnim sklepom z dne 6.6.2018.

13. Pritožbeno sodišče je odločilo, da vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odst. 154. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP), stroški tožeče stranke za odgovor na pritožbo pa niso bili potrebni, saj odgovor na pritožbo ni prispeval k razjasnitvi zadeve (1. odst. 155. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Ur. l. SFRJ št. 6-88/1980
² Stvarnopravni zakonik, Ur. l. RS, št. 87/2002

Datum zadnje spremembe:

15.04.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 2787/2014
• VSL sodba I Cp 3881/2011
• VSL sodba II Cp 1068/2014