VSL Sklep I Cp 210/2019

Jedro

Nastanek težko nadomestljive (in neposredno grozeče) škode sta tožnika v predlogu utemeljevala z možnostjo toženca, da ju (v primeru, da začasna odredba ne bi bila izdana) obremeni s predlaganjem dodatnih izvršilnih sredstev na vse drugo premoženje prvo tožnika, kar bi povzročilo njun eksistenčni propad, hkrati pa poseglo tudi v njuno nepremoženjsko sfero. Takšno navajanje je tudi po mnenju tega sodišča očitno presplošno, saj vsebine (narave) tega (drugega) premoženja, zaradi morebitnega posega na katerega v izvršbi naj bi jima nastale zatrjevane škodne posledice, nista z ničemer opredelila. To pa že na sami trditveni ravni onemogoča preizkus (oceno) utemeljenosti njunega navajanja o nastanku zatrjevanih posledic (to je težko nadomestljive škode, eksistenčnega propada in posega v njuno nepremoženjsko sfero).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. S sklepom z dne 12. 9. 2018 je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da se učinkovanje Notarskega zapisa opr. št. SV 96/09 z dne 12. 2. 2009, Notarskega zapisa opr. št. SV 2940/09 z dne 11. 11. 2009 in Notarskega zapisa opr. št. SV 199/10 z dne 21. 1. 2010 začasno zadrži do pravnomočnega konca predmetnega spora; da se toženi stranki prepove razpolagati s terjatvami po Notarskem zapisu opr. št. SV 96/09 z dne 12. 2. 2009, Notarskem zapisu opr. št. SV 2940/09 z dne 11.11. 2009 in Notarskem zapisu opr. št. SV 199/10 z dne 21. 1. 2010 in da te terjatve izterjuje v izvršilnem postopku zoper tožnika ali uveljavlja kakršno koli drugačno poplačilo teh terjatev; da se toženi stranki za vsako kršitev predhodno omenjenih prepovedi izreče denarna kazen v višini 50.000,00 EUR.

2. Zoper sklep se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožujeta tožnika,¹ ki pritožbenemu sodišču predlagata, da odločitev razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev (vse s stroškovno posledico). Poudarjata, da del sodne prakse (zlasti tiste Višjega sodišča v Ljubljani) v izvršilnem postopku zavrača možnost ugovora ničnosti obveznosti, ki je vsebovana v notarskem zapisu, pri čemer se sklicuje na načelo formalne legalitete, ki poudarja vezanost izvršilnega sodišča na izvršilni naslov (prvi odstavek 17. člena ZIZ). To bi po eni strani pomenilo, da ugovora ničnosti notarskega zapisa v izvršilnem postopku sploh ni mogoče uveljaviti, kar velja vsaj do tedaj, dokler v pravdnem postopku dolžnik ne uspe pridobiti pravnomočne sodne odločbe, s katero je ničnost obveznosti ugotovljena. S tem se dolžniku bistveno zmanjšajo možnosti varstva pravnih dobrin, ki jih varujejo prisilni predpisi in (ali) morala, kar je samo po sebi pogojeno z izrivanjem ugovora ničnosti v pravdni postopek. V primeru vložitve tožbe, kot je to tudi v tem primeru, dolžnik nima učinkovite pravne možnosti, da prepreči realizacijo izvršbe, ki kljub vloženi tožbi praviloma teče naprej. Tega mu ne zagotavlja niti pravni institut odloga izvršbe zaradi izjemne strogosti pogojev za odlog izvršbe na predlog dolžnika in časovne limitiranosti tega instituta. Tudi pravna teorija (pritožba se sklicuje na članka Igorja Vuksanovića: Konec samovolje bančnih upnikov ?, Pravna praksa - 2013, številka 48, str. 13 in nasl., ter Janča Ljubimskega: Je nepoštenim potrošniškim kreditnim razmerjem Sodišče EU zaprlo stranska vrata tudi v Sloveniji ?, Pravna praksa - 2012, številka 33, str. 6) opozarja, da obstoječa slovenska sodna praksa, ki ne dopušča uveljavljanja ugovora ničnosti v izvršilnem postopku, ob hkratni prestrogi ureditvi možnosti odloga izvršbe, ni skladna s pravom EU. Poudarja, da je stališče dela sodne prakse, za katerega se zavzema tudi obrazložitev izpodbijanega sklepa, neustrezna in zmotna, pa tudi v nasprotju z Ustavo, kolikor izhaja iz stališča, da pravdno sodišče z začasno odredbo ne more poseči v izvršilni postopek na podlagi izvršilnega naslova. Šlo naj bi za kršitev pravice do lastnine iz 33. člena in socialne funkcije lastnine iz 67. člena Ustave ter pravice do mirnega uživanja lastnega premoženja iz 1. člena Protokola št. 1 k EKČP. Podan naj bi bil prekomeren in protiustaven poseg v pravno varnost kot eno od poglavitnih načel pravne države iz 2. člena Ustave, kot tudi kršitev pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave ter pravice iz 22. člena Ustave. Notorno dejstvo naj bi bilo, da lahko vsak upnik, ki razpolaga z izvršilnim naslovom, poseže z izvršbo na vse drugo premoženje dolžnika, zaradi česar tu dodatna konkretizacija navedb ni potrebna, saj to dejstvo izhaja neposredno iz samega zakona. Če pride do prodaje premoženja dolžnika v izvršbi, je njegov pravni položaj glede tega premoženja vedno in nujno ireverzibilen oziroma nepopravljiv, pri čemer iz zakona neposredno izhaja, da se premoženje dolžnika prodaja v izvršbi po bistveno nižjih cenah od tržnih. Dolžnik lahko v takšnem primeru vedno utrpi nepopravljivo škodo. V takšnem primeru mu ostane le še odškodninski zahtevek po 26. členu Ustave zaradi protipravnega ravnanja sodišča.

3. Toženec v odgovoru nasprotuje pritožbenim navedbam in pritrjuje stališču sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker tožnika ničnost v notarskem zapisu s tožencem sklenjenih posojilnih pogodb uveljavljata s tožbenim zahtevkom (oziroma v tej pravdi), je pritožbeno pojasnjevanje oziroma kritika sodne prakse v zvezi z (ne)možnostjo uveljavljanja ugovora ničnosti v notarskem zapisu vsebovanih obveznosti v izvršilnem postopku, za presojo pravilnosti (zakonitosti) izpodbijanega sklepa nebistveno. Prav tako pa ni moč slediti pritožbenemu navajanju, da takšen dolžnik v primeru vložitve tožbe (kot je bila v obravnavanem primeru) nima ustreznega pravnega instrumenta preprečiti realizacijo izvršbe.

6. Kot je to pojasnilo že sodišče prve stopnje (glej 8. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa), je potrebno zadržanje izvršilnega postopka, ki teče na podlagi izvršilnega naslova (konkretno izvršljivega notarskega zapisa), uveljavljati z instituti, ki jih predvideva ZIZ, v okviru samega izvršilnega postopka in ne z začasno odredbo v pravdnem postopku (kot je bila predlagana v konkretnem primeru). Tako ZIZ² v 5. točki prvega odstavka 71. člena izrecno predvideva možnost dolžnikove vložitve predloga za (za popolni ali delni) odlog izvršbe, če je vložena tožba na neveljavnost pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa, na podlagi katerega je bila dovoljena izvršba. Tožnik v pritožbi navaja, da zaradi izjemne strogosti pogojev in časovne limitiranosti omenjenega instituta ta (pravna) možnost v primeru vložitve ničnostne tožbe ni dovolj učinkovita. Vendar pa te trditve konkretneje ne pojasni. ZIZ v prvem odstavku 71. člena predvideva, da mora dolžnik, ki vloži tak predlog, za verjetno izkazati, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo in da je ta škoda večja od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku. Strinjati se je moč s pritožbo, da je tako opredeljen pogoj strožji od pogoja iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, ki ga je potrebno izkazati za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve,³ a zgolj zato pritožbeni trditvi, da ne gre ustrezno učinkovito pravno možnost, ni moč pritrditi. Povsem enako velja za pritožbeno omenjanje časovne limitiranosti predmetnega instituta. V primerih, ko je izvršba odložena zato, ker je dolžnik vložil kakšno pravno sredstvo iz 71. člena ZIZ, traja namreč odlog do konca postopka o takšnem sredstvu (74. člen ZIZ). Ker zato pritožba tudi v tem (vsebinskem) oziru ne prepriča, ni moč slediti niti njenim očitkom o zmotnosti (neustavnosti)⁴ stališča sodišča prve stopnje glede neustreznosti s strani tožeče stranke predlaganega zavarovanja.⁵

7. Sodišče prve stopnje pa je predlog za izdajo začasne odredbe utemeljeno zavrnilo tudi iz razloga, ker tožeča stranka obstoja zatrjevanega pogoja iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ ni ustrezno zatrjevala. Nastanek težko nadomestljive (in neposredno grozeče) škode sta tožnika v predlogu utemeljevala z možnostjo toženca, da ju (v primeru, da začasna odredba ne bi bila izdana) obremeni s predlaganjem dodatnih izvršilnih sredstev na vse drugo premoženje prvo tožnika, kar bi povzročilo njun eksistenčni propad, hkrati pa poseglo tudi v nju no nepremoženjsko sfero. Takšno navajanje je tudi po mnenju tega sodišča očitno presplošno, saj (kot je v 8. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno izpostavilo sodišče prve stopnje) vsebine (narave) tega (drugega) premoženja, zaradi morebitnega posega na katerega v izvršbi naj bi jima nastale zatrjevane škodne posledice, nista z ničemer opredelila. To pa že na sami trditveni ravni onemogoča preizkus (oceno) utemeljenosti njunega navajanja o nastanku zatrjevanih posledic (to je težko nadomestljive škode, eksistenčnega propada in posega v njuno nepremoženjsko sfero). V tem okviru ni bistveno vprašanje (kot to napačno razloguje pritožba), ali toženec na podlagi predmetnih izvršilnih naslov v izvršbi lahko poseže tudi na drugo premoženje prvo tožnika, ampak narava (konkretna vsebina) tega drugega premoženja. Ker je v tem pomembnem delu konkretizacija izostala tudi v pritožbi, je brezpredmetno tudi njeno omenjanje ireverzibilnosti prodaje v izvršilnem postopku kot tudi pojasnjevanje, da naj bi dolžnik iz razloga, ker se premoženje prodaja po cenah, ki so nižje od tržnih, vedno lahko utrpel nepopravljivo škodo. Ob izostanku ustrezne opredelitve (drugega) premoženja tudi to pritožbeno navajanje izzveni presplošno oziroma hipotetično.

8. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP⁶ v zvezi s 15. členom ZIZ).

9. V skladu s četrtim odstavkom 163. člena ZPP odloči o zahtevi za povrnitev stroškov sodišče v sodbi ali v sklepu, s katerim se konča postopek pred njim. Slednje pomeni, da bo o stroških pritožbenega postopka (ki so odvisni od uspeha v pravdi) sodišče prve stopnje odločilo v končni odločbi.

-------------------------------
¹ S strani sodišča prve stopnje pozvani upravitelj .... je v dopisu z dne 11. 1. 2019 sporočil, da drugo tožničina v tem postopku opravljena procesna dejanja odobrava.
² Zakon o izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, št. 51/1998, s kasnejšimi spremembami.
³ V njem sta praktično združena v 2. in 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ (alternativno) določena pogoja.
⁴ Oziroma o kršitvah ustavnih in vseh drugih pravic, ki jih tožnika zatrjujeta v pritožbi.
⁵ Glej tudi VSL sklep II Cp 2109/2015 z dne 29. 7. 2015.
⁶ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

Datum zadnje spremembe:

15.04.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep II Cp 2133/2022
• VSC Sklep I Ip 197/2020
• UPRS sklep I U 1229/2015