VSL Sodba VII Kp 29786/2017

Jedro

V kolikor sodišče spremeni pravno opredelitev kaznivega dejanja, mora posledično upoštevati zastaranje kazenskega pregona glede na zastaralni rok, ki ustreza predpisani kazni za na novo opredeljeno kaznivo dejanje.

Izrek

Ob odločanju o pritožbi državne tožilke se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti spremeni tako,

da se zoper obdolženega A. A.

iz razloga po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

zavrne obtožba,

da je zato, da bi sebi pridobil protipravno premoženjsko korist, spravil drugega z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto in ga s tem zapeljal, da je ta v škodo tujega premoženja nekaj storil,

s tem, da je

v času od 19. 12. 2010 do 31. 12. 2011 v B. v rednih in dodatnih izjavah za povračilo stroškov prevoza na in z dela izjavil, da se na delo vozi z naslova C., dejansko pa se je vozil z naslova Č., in sicer:

- v rednih izjavah z dne 10. 1. 2011 in 23. 8. 2011 za vožnjo v vojašnico D., B.,

- v dodatni izjavi z dne 5. 4. 2011 za vožnjo v E.,

- v dodatni izjavi z dne 5. 5. 2011 za 13 voženj v vojašnico F., G. in

- v dodatni izjavi z dne 1. 6. 2011 za vožnjo v vojašnico F., G.,

v izjavi z dne 5. 5. 2011 pa je tudi lažno navedel, da je bil 26. 4. 2011, 28. 4. 2011 in 29. 4. 2011 na tečaju avtošole za C kategorijo v G., čeprav se takrat tečaj ni izvajal in obdolženi sploh ni bil v službi, s tem pa je zavedel zaposlene v računovodski službi ..., da so mu verjeli in mu za navedena obdobja izplačali previsoke stroške prevoza v skupnem znesku 318,17 EUR ter mu neupravičeno izplačali plačo za 26. 4. 2011, 28. 4. 2011 in 29. 4. 2011 v skupnem znesku 135,36 EUR (bruto 140,16 EUR) in si je na ta način na škodo proračuna Republike Slovenije pridobil protipravno premoženjsko korist v skupnem znesku 653,53 EUR;

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1;

pritožba državne tožilke pa se zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. iz razloga po 4. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, da naj bi storil kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. V nadaljevanju je na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP oškodovanca državno odvetništvo RS s priglašenim premoženjsko pravnim zahtevkom v višini 858,21 EUR napotilo na pot pravde. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP pa je odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, proračun.

2. Zoper sodbo se pritožuje okrajna državna tožilka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni v odločbi o krivdi in kazenski sankciji tako, da spozna obdolženega za krivega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 in mu izreče pogojno obsodbo z določeno kaznijo treh mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let.

3. Na pritožbo državne tožilke so odgovorili obdolženčevi zagovorniki, odvetniki iz odvetniške pisarne H. ter predlagali, da višje sodišče pritožbo Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožba državne tožilke ni utemeljena, je pa pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo po uradni dolžnosti (383. člen ZKP) in jo spremenilo tako, da je obtožbo zoper obdolženega iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP zavrnilo, saj je ugotovilo, da kazenski pregon zoper obdolženega, zaradi zastaranja ni dopusten.

5. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da bi sodišče prve stopnje v primeru obsodbe, obdolžencu očitano kaznivo dejanje prekvalificiralo v kaznivo dejanje po prvem in petem odstavku 211. člena KZ-1, saj je dokazni postopek pokazal, da obdolženemu ni šlo za to, da bi si pridobil večjo premoženjsko korist, od dejansko pridobljene v znesku 453,53 EUR ter da je obdolženemu dokazano, da je bila z dejanjem povzročena majhna premoženjska škoda in si je obdolženec hotel pridobiti majhno premoženjsko korist, končno pa tudi obtožni predlog (vložen 27. 6. 2017) obdolžencu ni očital večje premoženjske koristi. V nadaljevanju pa sodišče prve stopnje, potem, ko ugotovi, da je obdolženi s svojim ravnanjem izpolnil tako objektivne kot subjektivne znake kaznivega dejanja goljufije po petem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1 oceni, da je glede na ugotovljene okoliščine podana nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja ter posledicami, ki bi jih povzročila obsodba.

6. Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre v obravnavani zadevi nedvomno za t. i. malo goljufijo po petem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1, za katero je predpisana denarna kazen ali zapor do enega leta. Iz opisa dejanja v izreku izpodbijane sodbe izhaja, da naj bi obdolženi kaznivo dejanje storil v času od 19. 12. 2010 do 31. 12. 2011. Po določbi 5. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1 pa kazenski pregon ni več dovoljen, če je poteklo šest let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor do enega leta ali denarna kazen. Navedeno torej pomeni, da je še pred izdajo izpodbijane sodbe potekel šestletni zastaralni rok, saj iz podatkov spisa ni razvidno, da bi obdolženi v teku zastaralnega roka storil enako hudo ali hujše kaznivo dejanje. Sodišče prve stopnje bi moralo ob ugotovitvi, da gre za kaznivo dejanje po petem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1 izdati zavrnilno sodbo.

7. Pritožbeno sodišče zavrača pritožbeno vztrajanje državne tožilke, da gre v obdolženčevem ravnanju za kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Pritožbena trditev, da je tožilstvo v obtožnem aktu navedlo okoliščine, iz katerih črpa svojo oceno o takšni kvalifikaciji kaznivega dejanja je netočna, saj takšnih okoliščin, ki bi kazale na kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, konkretizacija opisa kaznivega dejanja ne vsebuje.

8. Ker je kazenski pregon zoper obdolženega v smeri kaznivega dejanja po petem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1 zastaral, je pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi državne tožilke izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obtožbo zoper obdolženega zavrnilo, sicer pa pritožbo državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

15.04.2019

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 130/2005
• VSL Sodba VII Kp 40393/2016
• VSC sodba Kp 481/2000