VSL Sklep II Cp 48/2019

Jedro

Sodišče je ob odločanju o stroških pravdnega postopka spregledalo, da je bil tožnik oproščen plačila sodnih taks in da mu strošek sodnih taks dejansko ni nastal. Štelo je, da je tožnik ta strošek poravnal in glede na njegov uspeh v pravdi tožencem naložilo, da mu ga povrnejo. Postavlja se vprašanje, kdo je v takem primeru tisti, na katerega je sodišče upravičeno nasloviti zahtevo za plačilo sodnih taks. V prid stališču, da ni podlage za izterjavo sodnih taks od tožencev, govori več argumentov.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugovoru tožene stranke ugodi in plačilni nalog Okrajnega sodišča v Črnomlju P 102/2016 z dne 23. 5. 2018 razveljavi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožencev zoper plačilni nalog z dne 2. 10. 2018.

2. Toženci v pritožbi zoper navedeni sklep uveljavljajo vse pritožbene razloge. Predlagajo, naj pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni ter ugovoru ugodi, podrejeno pa, naj ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obveznost iz plačilnega naloga se nanaša na takse za postopek in za dva pritožbena postopka. Da je bil tožnik oproščen plačila sodne takse, so toženci izvedeli šele z vročitvijo plačilnega naloga. Po pravnomočni sodbi so toženci dolžni tožniku povrniti stroške postopka, med katerimi so upoštevane tudi navedene sodne takse. Toženci so te stroške tožniku že plačali. Ker so ta dejstva razvidna iz spisa, bi jih moralo sodišče ob odločanju o ugovoru upoštevati.

3. Pritožba je utemeljena.

4. S pravnomočno sodbo, izdano v zadevi, v kateri je bil izdan sporni plačilni nalog, je bilo odločeno, da so toženci dolžni tožniku povrniti stroške postopka, med temi pa so bili upoštevani tudi sodna taksa za postopek na prvi stopnji (315 EUR) in sodni taksi za dva pritožbena postopka (2 x 315 EUR) v skupnem znesku 945 EUR. Po pravnomočnosti sodbe je sodišče prve stopnje tožencem poslalo plačilni nalog za plačilo sodne takse v znesku 945 EUR. Oprlo se je na drugi odstavek 15. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1), po katerem mora takse stranke, ki je bila oproščena plačila sodnih taks in je v postopku uspela, plačati nasprotnik te stranke. Toženci so v ugovoru zoper plačilni nalog navedli, da so navedeni znesek takse že poravnali ter da je bil tožnik za ta znesek neupravičeno obogaten in jim ga je dolžan vrniti. Na podlagi ugotovitve, da toženci niso plačali sodne takse na račun sodišča, je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ugovor kot neutemeljen zavrnilo.

5. Takse, katerih plačila je bila stranka oproščena, so po prvem odstavku 15. člena ZST-1 del stroškov postopka. V naslednjih odstavkih pa zakon določa pravila za primer, ko je stranka, oproščena plačila sodnih taks, v postopku uspela in za primer, ko v postopku ni uspela. Za primer, ko je stranka v postopku uspela, sodišče izterja znesek sodnih taks od nasprotne stranke (drugi odstavek 15. člena ZST-1). V vsakem primeru velja, da sodišče o tem odloči po uradni dolžnosti. Stroška ni poravnala nobena od pravdnih strank. Gre za terjatev države do ene od njiju.

6. V obravnavanem primeru je sodišče, ki je odločalo o stroških postopka, spregledalo, da je bil tožnik oproščen plačila sodnih taks in da mu ta strošek dejansko ni nastal. Štelo je, da je ta strošek tožnik poravnal in – glede na to, da je v pravdi uspel – tožencem naložilo, da mu ga povrnejo. Postavlja se vprašanje, kdo je v takem primeru tisti, na katerega je sodišče upravičeno nasloviti zahtevo za plačilo sodne takse. V prid stališču, da ta strošek nosijo toženci, govori besedilo zakonske določbe in obstoj pravnomočne sodbe. Proti temu, da breme ostane na tožencih, govori dejstvo, da so strošek že poravnali tožniku in da je bil tako tožniku povrnjen strošek, ki ga ni imel. Ker so plačali na podlagi pravnomočne sodbe, od njega tega ne morejo terjati več nazaj. Proti uporabi zakonske določbe, kot se glasi, govori tudi dejstvo, da niso mogli vedeti, da je bil tožnik oproščen plačila sodnih taks, in zato tega dejstva niso mogli uveljavljati v pritožbi zoper odločitev o stroških postopka. Na drugi strani je tožnik imel možnost, da bi preprečil nastanek napake, do katere je prišlo pri odločanju o stroških postopka. Nobene podlage namreč ni imel, da je med stroškovnimi postavkami priglasil sodno takso. Poleg tega bi lahko v pritožbenem postopku opozoril na napako, ki se je primerila sodišču prve stopnje. Ob tehtanju vseh navedenih okoliščin pritožbeno sodišče zavzema stališče, da v obravnavanem primeru ni podlage za izterjavo sodne takse od tožencev, ampak od tožnika.

7. Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da se ugovoru tožencev zoper plačilni nalog ugodi in se plačilni nalog razveljavi (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).

Datum zadnje spremembe:

15.04.2019

Podobni dokumenti:

• VSK Sklep I Cp 223/2019
• VSC Sklep I Cp 168/2021
• VSL Sklep I Cp 1027/2019