VSL Sodba I Cp 1960/2018

Jedro

Načelo pravne varnosti varuje položaj oseb, ki bi lahko zaradi navideznosti pogodbe utrpele kakšno škodo. Poštena je tista tretja oseba, ki ne ve za pravo pogodbeno voljo strank, pri čemer se dobra vera vedno domneva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe Okrajnega sodišča v Črnomlju I 144/2016, ki se nanaša na prodajo parc. št. .... k.o. 0000 – ... in za povrnitev pravdnih stroškov tožnice s strani toženca. Tožnici je naložilo plačilo stroškov pravdnega postopka tožencu v znesku 2.635,54 EUR, v roku 15 dni od dneva prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, tožencu pa naloži v plačilo njene stroške, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da skladno s 64. čl. v zvezi s 65. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) tretji s tožbo na nedopustnost izvršbe uspe, če verjetno izkaže, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki izvršbo preprečuje. Ker je v izvršilnem postopku ugovarjala kot tretja, zanjo tudi v pravdnem postopku velja dokazni standard verjetnosti, česar sodišče prve stopnje pri odločanju ni upoštevalo. Jasno je, da je bila volja tožnice in A. M. (dolžnik v izvršilnem postopku) prenesti lastninsko pravico na nepremičnini zgolj zaigrana, z namenom, da bi pogodba veljala v očeh drugih, ne pa za stranki sami, zato gre za navidezno pogodbo, ki je posledično nična. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo dejansko stanje, saj ni upoštevalo ključnega dokaza – izjave o fiktivnosti prodajne pogodbe. Tožnica tega podpisa in podpisa na dogovoru o časovno neomejeni pravici tožnice do bivanja v nepremičnini ni overila, saj s tem ni želela imeti dodatnih stroškov. Dejstvo, da je A. M. ves čas štel, da je prodajna pogodba zgolj simulirana, potrjuje tudi kasnejša sklenitev pogodbe o ustanovitvi služnosti stanovanja na sporni nepremičnini. Z ustanovitvijo dosmrtne brezplačne služnosti na nepremičnini je namreč A. M. odpadlo zavarovanje terjatve, saj se je bistveno zmanjšala možnost prodaje nepremičnine. Sodišče prve stopnje pa je tudi samo ugotovilo, da je prodajna pogodba fiktivna, saj je štelo, da se je sklenila zaradi zavarovanja dolga, kar je sicer napačen zaključek. V postopku ni bilo ugotovljeno, iz katerega naslova naj bi zatrjevani dolg izviral in koliko naj bi znašal, poleg tega je dolg podjetja tožničinega moža nastal šele kasneje in ni obstajal v času sklepanja prodajne pogodbe. S tem, ko je sodišče zaključilo, da po vsebini prodajna pogodba dejansko predstavlja fiduciarni prenos lastninske pravice v zavarovanje, je uporabilo novo pravno podlago, ki je nobena izmed strank ni zatrjevala. Izpodbijana sodba je zato sodba presenečenja, sodišče prve stopnje pa je kršilo tudi razpravno načelo iz 7. čl. ZPP, saj se je spuščalo v ugotavljanje posla, ki naj bi se skrival v ozadju prodajne pogodbe, in 2. čl. ZPP, ker je presojalo nekaj, kar tožnica ni zahtevala.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, pri svojem odločanju pa ni zagrešilo napak niti pri vodenju postopka niti pri uporabi materialnega prava.

6. Nesporno je, da sta tožnica in A. M. 30. 11. 2006 sklenila prodajno pogodbo za nepremičnino parc. št. .... k. o. 0000 – ... (v nadaljevanju: nepremičnina), na podlagi katere je A. M., dolžnik v izvršilnem postopku, postal zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da pogodba ni bila navidezna in da zato velja, da tožnica ni uspela dokazati, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki izvršbo preprečuje, ter da posledično izvršba na nepremičnino dolžnika ni nedopustna.

7. Pritožbeni očitek, da bi moral v pravdi po tožbi za nedopustnost izvršbe veljati dokazni standard verjetnosti, ni utemeljen. Pritožnica sicer pravilno navaja, da 1. odst. 64. čl. ZIZ določa, da kdor verjetno izkaže, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo, lahko vloži ugovor zoper sklep o izvršbi, vendar gre za dokazni standard v izvršilnem postopku. Pri vsebinskih odločitvah v pravdnem postopku je dokazni standard prepričanje in ne verjetnost.¹ Le v posameznih specifičnih primerih, ko je dokazni standard prepričanja praktično nedosegljiv, se sme ta spustiti na nižjo stopnjo verjetnosti², vendar dokazovanje dejanske volje pogodbenih strank v obravnavani zadevi ne ustreza tej izjemi in tožnica tega niti ne uveljavlja (da bi bila denimo brez svoje krivde v dokazni stiski). Na tožnici je bilo dokazno breme, da volja, izražena v prodajni pogodbi, izrecno in zavestno ni ustrezala volji nobene pogodbene stranke.³ Da sta imela pogodbenika s sklenitvijo prodajne pogodbe namen preprečiti izterjavo tožničinih davčnih obveznosti s posegom na to nepremičnino, njene navideznost še ne utemeljuje, pojasnjuje le motiv za njeno sklenitev. Potrjuje, da sta pogodbenika želela, da premoženje preide iz tožnice na dolžnika, kar sta tudi storila.

8. Neutemeljene so tako pritožbene navedbe, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, češ da ni upoštevalo izjave o fiktivnosti prodajne pogodbe. Velja načelo proste presoje dokazov. Sodišče prve stopnje je to pravilno upoštevalo in presodilo tudi izpovedbo A. M., da je bila pogodba sklenjena za zavarovanje njegove terjatve, da pa izjave o pogodbi ni podpisal in da dvomi, da je podpis njegov. Ali je bila ta izjava notarsko overjena ali ne, je manj pomembno. Vsi dokazi skupaj in uspeh celotnega postopka ter v okviru tega zlasti ravnanje tožnice, ki nasprotuje njenim prejšnjim prizadevanjem iz drugih postopkov (kjer je skušala svoje premoženje skriti), govorijo proti utemeljenosti njenega zahtevka, kot je to pravilno ocenilo sodišče prve stopnje. Iz načela vestnosti in poštenja (5. čl. Obligacijskega zakonika; OZ) izhaja, da se nihče ne sme sklicevati na to, da njegovo prejšnje dejanje, ki nasprotuje njegovim trenutnim prizadevanjem ali navedbam, ni bilo pravno relevantno (venire contra factum proprium).

9. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da sta pogodbeni stranki s prodajno pogodbo dejansko želeli doseči njene pravne učinke tudi med njima. Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje v resnici ugotovilo fiktivnost pogodbe, češ da ni ugotovilo dolga, ki naj bi ga ta pogodba zavarovala, ne držijo. Ugotovitev, na kateri podlagi je terjatev A. M. nastala in koliko je znašala, za ugotovitev veljavnosti sporne prodajne pogodbe ni bistvena. So pa sicer te pritožbene navedbe tudi v nasprotju s tem, kar je tožnica sama povedala, namreč da je dolg do A. M. obstajal že v času sklenitve sporne prodajne pogodbe in naj bi se na tak način poravnal. Že ob sklenitvi pogodbe sta se namreč z A. M. dogovorila za način poplačila preko prodaje nepremičnine F. L. Da je bil skupen namen pogodbenih strank v tem, da se prenese lastninska pravica zaradi zavarovanja njegove terjatve, je izpovedal A. M. sam, tak namen pogodbenih strank pa je zatrjevala tudi tožnica v pravdnem postopku P 608/2009, ki se je vodil po tožbi Republike Slovenije zoper njo in A. M. Tožnica je tam izrecno izpovedala, da prodajna pogodba ni bila navidezna in ni bila sklenjena z namenom oškodovanja Republike Slovenije, medtem ko v tej pravdi trdi nasprotno.

10. Sodišče prve stopnje je tako zanesljivo ugotovilo, da sta stranki prodajne pogodbe z njeno sklenitvijo očitno resnično želeli ustvariti učinke, in sicer prenos lastninske pravice. Volja strank za sklenitev prodajne pogodbe je torej dejansko obstajala, zaradi česar je bila ta pogodba veljavno sklenjena in ni navidezna v smislu 50. čl. OZ.

11. Ne glede na to pa tožbeni zahtevek tožnice ne bi bil neutemeljen niti v primeru, če bi dokazala, da je šlo med njo in A. M. za navidezno prodajo, ki je v resnici prikrivala nekaj drugega. Navidezna pogodba je namreč res neučinkovita med pogodbenima strankama (1. odst. 50. čl. OZ), učinkovita pa je v razmerju do tretje poštene osebe, zoper katero ni mogoče uveljavljati navideznosti (3. odst. 50. čl. OZ). Načelo pravne varnosti varuje položaj oseb, ki bi lahko zaradi navideznosti pogodbe utrpele kakšno škodo. Poštena je tista tretja oseba, ki ne ve za pravo pogodbeno voljo strank.⁴ Dobra vera se vedno domneva, tožnica pa sploh ne navaja, da bi toženec vedel ali bi lahko vedel za domnevno pravo pogodbeno voljo nje in A. M. Toženec se je torej upravičeno zanesel na podatke v zemljiški knjigi, ko je z izvršbo segel na premoženje svojega dolžnika A. M., kot ga je izkazovala zemljiška knjiga. Tožničina tožba je bila zato sploh nesklepčna.

12. Pritožba se v pretežni meri ukvarja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da prodajna pogodba dejansko predstavlja stvarnopravno zavarovanje dolga iz posojilne pogodbe, kar pa v predmetni zadevi ni bistveno. Sodišče prve stopnje je svoje videnje zadeve podalo na podlagi tožničine izpovedbe in izpovedbe priče A. M., češ da sta že ob podpisu prodajne pogodbe načrtovala način prehoda lastninske pravice nazaj na tožnico. Res se sodišču prve stopnje ne bi bilo treba tako podrobno ukvarjati z motivi za sklenitev sporne prodajne pogodbe, vendar pa s tem ni kršilo razpravnega načela iz 7. čl. ZPP, niti ni izdalo sodbe presenečenja. Sodišče je svojo odločitev oprlo na podane navedbe in izvedene dokaze, zahtevka pa v ničemer ni prekoračilo.

13. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnica mora sama kriti stroške svoje neuspešne pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP).

-------------------------------
¹ Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 406/2011 z dne 20. 9. 2012, sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1543/2009 z dne 19. 8. 2009.
² Prim. sodbo VS RS II Ips 153/2009.
³ Prim. sodbo VS RS II Ips 601/2008.
⁴ M. Dolenc, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 362.

Datum zadnje spremembe:

15.04.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cpg 225/2017
• VSL Sklep II Cp 1925/2017
• VSC Sodba Cp 356/2020