VSL Sodba II Cp 121/2018

Jedro

Zahtevek na podlagi spregleda pravne osebnosti v konkretni zadevi ne predstavlja samostojnega odškodninskega zahtevka, kot zmotno meni pritožba. Družbenik po določbi 8. člena ZGD-1 odgovarja za obveznost družbe, ta njegova obveznost pa je po stališču sodne prakse po svoji naravi taka (ostaja taka), kot je bila obveznost družbe. Spregled pravne osebnosti je le temelj, pravna podlaga za njegovo odgovornost za obveznost družbe, za katere sicer po zakonu glede na organizacijsko obliko družbe ne odgovarja, medtem ko temelj, pravna podlaga same obveznosti ostaja nespremenjena. V konkretnem primeru je bila obveznost družbe A. d. o. o., pogodbena obveznost za plačilo kupnine za prodano živino in ne odškodninska obveznost, kot neutemeljeno vztraja pritožba.

Ker za zahtevke na podlagi spregleda pravne osebnosti zakon ne predpisuje posebnih zastaralnih rokov, pomeni, da se uporabljajo splošna pravila o zastaranju in zastaralnih rokih, vsebovana v OZ. Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da je potrebno pri presoji ugovora zastaranja v tej zadevi uporabiti splošni petletni zastaralni rok iz 346. člena OZ, zmotna pa je njegova ocena začetka teka zastaranja, kar pa na pravilnost odločitve ne vpliva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval od toženca plačilo 2.256,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 5. 2006 dalje ter povrnitev pravdnih stroškov. Tožniku je naložilo, da je dolžan tožencu povrniti 1.112,26 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnik v pritožbi proti sodbi navaja, da je nesprejemljiva in neutemeljena, saj sodišče ni upoštevalo, kar se je v dokaznem postopku ugotovilo, zato je dejansko stanje napačno in nepopolno ugotovljeno, napačno pa uporabljeno tudi materialno pravo. Tako iz predmetnega pravdnega spisa, kot tudi kazenskega spisa oziroma dokazov jasno izhaja zavestno ravnanje toženca, ki je ves čas deloval z namenom oškodovati kmete, da ne bi dobili plačila za bike. Sodišče bi moralo preko veljavne zakonodaje sankcionirati takšna ravnanja oz. zaščititi pogodbi zveste stranke in oškodovance. Ni upoštevalo izpovedb prič, ki so potrdile tožbene navedbe in druge navedbe tožnika v zvezi s spregledom pravne osebnosti in ni upoštevalo, da gre prav gotovo tudi za izkazano odškodninsko odgovornost toženca. Tožnik je vložil tožbo pravočasno in njegov zahtevek ni zastaran, prav tako je dokazal subjektivni in objektivni element spregleda pravne osebnosti, določen v 8. členu ZGD. Toženec je s svojim ravnanjem zavestno zmanjševal premoženje družbe A. d. o. o., in se izognil plačilu nespornih obveznosti. Potrebno je upoštevati vsa ravnanja toženca, ki so prispevala k temu, da tožnik ni bil poplačan in je vsekakor tožniku odškodninsko odgovoren. Družba A. d. o. o., je bila izbrisana iz sodnega registra 6. 12. 2011, tožba je bila vložena 29. 9. 2016, torej v roku pet let od izbrisa iz sodnega registra, in tudi iz tega razloga ni bila vložena prepozno. Tožbeni zahtevek ni zastaran, ker je tožnik podal kazensko ovadbo zoper toženca že 20. 5. 2008, v kateri je tudi podal premoženjskopravni zahtevek. Ravnanja tožnika vse od vložitve kazenske ovadbe v letu 2008 dalje pomenijo, da je prišlo do pretrganja zastaranja, saj toženec nikoli ni zanikal, da dolg do tožnika ne obstoji, kar se lahko šteje tudi kot pripoznanje zahtevka. Zastaranje pa glede na 365. člen OZ pretrga med drugim vsako ravnanje upnika do dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev, med kar pa nedvomno spada tudi podana kazenska ovadba ter vse, kar se je v nadaljevanju dogajalo v predkazenskem in kazenskem postopku. Tožba je bila vložena v roku treh mesecev, odkar je bil tožnik s premoženjskopravnim zahtevkom iz kazenskega postopka napoten na pravdo. Stališče sodišča, da ni šlo za odškodninski zahtevek, zaradi česar ni upoštevalo teka kazenskega postopka, je nesprejemljivo in absurdno, saj so določila OZ, KZ in ZKP glede vprašanja zastaranja upoštevna tudi v predmetnem postopku, ko gre za spregled pravne osebnosti.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik utemeljuje tožbeni zahtevek zoper toženca, družbenika in zakonitega zastopnika družbe A. d. o. o., ki je bila izbrisana iz sodnega registra z dnem 6. 12. 2011, z uporabo pravil o spregledu pravne osebnosti po določbi 8. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1). Po tej določbi so za obveznosti družbe odgovorni tudi njeni družbeniki med ostalim v primeru, če so v svojo korist ali v korist druge osebe zmanjševali premoženje družbe, čeprav so vedeli ali bi morali vedeti, da ne bo sposobna poravnati svojih obveznosti tretjim osebam. Tožnika vztraja v pritožbi, bi moral toženec odgovarjati kot družbenik izbrisane družbe njemu in ostalim upnikom, ker je od njih odkupoval živino, računov pa ni poravnal, ampak je zavestno zmanjševal premoženje svoje družbe A. d. o. o., sam pa posloval preko drugih družb in tam pridobival sredstva. Tožniku je ostal dolžan 2.256,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kar predstavlja vrednost prevzetega in neplačanega bikovega mesa po obračunu odkupa z dne 22. 5. 2006. Toženec je zahtevku nasprotoval in trdil, da niso izpolnjeni pogoji za spregled pravne osebnosti, med ostalim pa je ugovarjal zastaranje terjatve.

6. Za presojo utemeljenosti ugovora zastaranja so bila v postopku pred prvostopenjskim sodiščem ugotovljena naslednja pravno relevantna dejstva: tožnik je pri odkupu bikov posloval z družbo A. d. o. o., ki mu je 22. 5. 2006 izdala obračun odkupa št. 144/2006 za vrednost sedanjih 2.256,73 EUR; terjatev je zapadla v plačilo 22. 5. 2006, a doslej tožniku ni bila plačana; tožnik je 20. 5. 2008 zoper toženca podal kazensko ovadbo zaradi storitve kaznivega dejanja goljufije, premoženjskopravni zahtevek je v kazenskem postopku priglasil 18. 6. 2013; kazenski postopek zoper toženca pred Okrožnim sodiščem v Krškem II K .../2010 je bil ustavljen s sklepom z dne 1. 9. 2016 zaradi absolutnega zastaranja; tožnik je bil s sklepom tega sodišča 14. 9. 2016 napoten na pravdo; tožbo v obravnavani zadevi je vložil 29. 9. 2016.

7. Zahtevek na podlagi spregleda pravne osebnosti v konkretni zadevi ne predstavlja samostojnega odškodninskega zahtevka, kot zmotno meni pritožba. Družbenik po določbi 8. člena ZGD-1 odgovarja za obveznost družbe, ta njegova obveznost pa je po stališču sodne prakse¹ po svoji naravi taka (ostaja taka), kot je bila obveznost družbe. Spregled pravne osebnosti je le temelj, pravna podlaga za njegovo odgovornost za obveznost družbe, za katere sicer po zakonu glede na organizacijsko obliko družbe ne odgovarja, medtem ko temelj, pravna podlaga same obveznosti ostaja nespremenjena. V konkretnem primeru je bila obveznost družbe A. d. o. o., pogodbena obveznost za plačilo kupnine za prodano živino in ne odškodninska obveznost, kot neutemeljeno vztraja pritožba.

8. Ker za zahtevke na podlagi spregleda pravne osebnosti zakon ne predpisuje posebnih zastaralnih rokov, pomeni, da se uporabljajo splošna pravila o zastaranju in zastaralnih rokih, vsebovana v Obligacijskem zakoniku (OZ). Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da je potrebno pri presoji ugovora zastaranja v tej zadevi uporabiti splošni petletni zastaralni rok iz 346. člena OZ, zmotna pa je njegova ocena začetka teka zastaranja, kar pa na pravilnost odločitve ne vpliva. Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je imel upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 336. člena OZ). To pa v primeru zahtevka na podlagi spregleda pravne osebnosti pomeni, da začne zastaranje teči, ko: 1) terjatev družbe dospe v plačilo in 2) se uresniči eden izmed dejanskih stanov spregleda pravne osebnosti². V konkretnem primeru je terjatev tožnika do družbe A. d. o. o., po ugotovitvah sodbe zapadla v plačilo 22. 5. 2006, kar med strankama ni sporno. Nedvomno pa je tožnik že v letu 2008, konkretno 20. 5. 2008, vedel za vse okoliščine, odločilne pri uveljavljanju njegovega zahtevka zoper toženca na podlagi spregleda pravne osebnosti, saj prav to izhaja že iz njegovih trditev v tožbi in ostalih vlogah. Tega dne je namreč pri policijski upravi vložil naznanitev suma kaznivega dejanja poslovne goljufije zoper toženca, v tej vlogi pa mu je očital, enako kot v tožbi, da naj bi celotno poslovanje prenesel na drug pravni subjekt z očitnim namenom, da izigra njega in druge upnike pri plačilu terjatev. Navedeno pomeni, da je pričel teči zastaralni rok najkasneje 20.5.2008, torej je terjatev tožnika do toženca zastarala 20.5.2013. To pa je tudi pred priglasitvijo premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku, tega je tožnik priglasil z vlogo 18. 6. 2013 in ne že hkrati z vložitvijo kazenske ovadbe, kot neutemeljeno prikazuje v pritožbi. Petletni zastaralni rok je tako do vložitve tožbe 29. 9. 2016 v vsakem primeru že potekel. Pritožbene trditve, da bi moralo sodišče na vsak način sankcionirati nedopustna ravnanja toženca, za odločitev niso relevantne. Prav tako, kot se tožnik ne more sklicevati na pretrganje zastaranja zaradi vložitve premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku (365. člen ZPP), kot je že zgoraj pojasnjeno, tudi vložitev kazenske ovadbe ne pomeni začetka kazenskega pregona in tudi ne pretrga zastaranja³, kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Enako pravilno je tudi obrazložilo, zakaj se tožeča stranka ne more sklicevati na daljši zastaralni rok po določbi 353. člena OZ, ki velja za odškodninske terjatve za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem. Končno je neutemeljeno tudi sklicevanje pritožbe na pretrganje zastaranja zaradi pripoznave dolga (364. člen ZPP). S tem, ko je toženec priznal, da družba A. d. o. o., tožniku ni plačala dolga in navajal opravičljive razloge za propad družbe (svojo bolezen), ni pripoznal svoje obveznosti za plačilo dolga.

9. Ker pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prave stopnje (353. člen ZPP).

10. Tožnik sam krije svoje stroške neuspele pritožbe (1. odst. 165. in 154. člena ZPP). Ker odgovor na pritožbo glede na vsebino pritožbe v povezavi z razlogi sodbe ni bil potreben strošek postopka, tudi toženec ni upravičen do povrnitve priglašenih stroškov, nastalih z njegovo vložitvijo (1. odst, 155, čl. ZPP).

-------------------------------
¹ VSRS II Ips 265/2013.
² Več o tem V. Mayr: Spregled pravne osebnosti, Ur. l. RS, Ljubljana, 2008, str. 111 in 112 ter VSL I Cpg 176/2014.
³ VSRS II Ips 2/2011, II Ips 222/2017.

Datum zadnje spremembe:

10.04.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 915/2004
• VSL Sklep II Cp 1290/2019
• VSL sodba II Cp 1391/2002