VSL Sklep I Cp 1693/2018

Jedro

Vročitev je bila opravljena v skladu z zahtevami iz tretjega odstavka 142. člena ZPP, določenimi za primer, ko vročevalec ne more vročiti pisanja niti v roke naslovniku niti odraslemu članu gospodinjstva.

Predalčnik na naslovu toženkinega bivališča je tak, da je vročevalec v njem smel pustiti obvestilo o prejetem sodnem pisanju, ker ni bil zaprt, pa vročevalec ni smel pustiti v njem ovojnice (s tožbo in pozivom k odgovoru na tožbo).

Nevarnosti, zaradi katerih se naslovnik ne bo seznanil z obvestilom o prejetem pisanju, so v primerljivem obsegu podane tudi v primeru, če bi bilo obvestilo pritrjeno na vrata. Vsem tovrstnim nevarnostim pa se lahko oseba izogne z namestitvijo zaprtega hišnega predalčnika.

Trditveno breme glede celote dejstev, ki dajejo podlago za ugotovitev višine izgubljenega dobička, je na tožniku. Pogodbena stranka lahko uveljavlja odškodnino v višini negativnega pogodbenega interesa, tj. v višini izdatkov in izgub, ki jih ne bi imela, če bi bila pogodba pravilno izpolnjena, ali v višini pozitivnega pogodbenega interesa, tj. kar bi pogodbi zvesta stranka prejela, če bi bila pogodba pravilno izpolnjena, ne more pa uveljavljati obojega hkrati.

Vrnitve dela zakupnine, ki se nanaša na obdobje, v katerem pogodba zaradi njenega odstopa ni več veljala, in plačila izgubljene koristi, ki bi jo prejela, če bi pogodba v tem istem obdobju še veljal, tožnica hkrati ne more zahtevati in bi morala izbrati eno od možnosti.

Ker iz dejstev, navedenih v tožbi, ne izhaja utemeljenost zahtevka po višini, niso bile podane predpostavke za izdajo zamudne sodbe.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 19.054,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 1. 2018 in toženki naložilo povrnitev tožničinih stroškov postopka.

2. Toženka v pritožbi zoper navedeno sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Iz vročilnice je razvidno, da ji je vročevalec skušal vročiti tožbo 6. 2. 2018 in da je zaradi neuporabnega predalčnika (oziroma njegovega neobstoja) pustil v njem obvestilo o petnajstdnevnem roku za prevzem pisanja. Kljub dnevnemu pregledovanju predalčnika tožnika v njem ni našla obvestila.

Ker je predalčnik odprt, ni uporaben, da bi služil kot hišni predalčnik za vročanje sodnih pisanj in obvestil o sodnih pisanjih. Vsako pisanje lahko mimoidoči vzame. Opremljenost z nabiralnikom je sicer obveznost, vendar pa je v nasprotnem primeru treba obvestilo pribiti na vrata ali ga poriniti podnje. S tem se drastično zmanjša izpostavljenost nepredvidljivim vremenskim vplivom in rokam nepooblaščenih oseb. Ker vročevalec tega ni storil, je bila toženki kršena pravica do izjave. Če je bilo ravnanje vročevalca skladno s 141. členom ZPP, predlaga presojo ustavnosti navedene določbe.

Da toženka ni bila seznanjena z dopisom, izhaja tudi iz dejstva, da se je pred pravdo upirala tožničinemu zahtevku in v ta namen angažirala odvetnika.

Tožba ni sklepčna v delu, v katerem zahteva vračilo domnevno preplačane "najemnine". Kot izhaja iz predložene pogodbe, je bil predmet pogodbe nakup poslovnega podjema, vanj pa so sodile tudi premičnine v lokalu. Ker je tožnica navedla, da je bila predmet izpolnitve le prepustitev lokala v posest, je tožba nesklepčna.

Nesklepčnost je podana tudi zato, ker tožnica na eni strani zahteva sorazmerno znižanje domnevno preplačane "najemnine", na drugi pa pozitivni pogodbeni interes zaradi izgube najemnine iz podnajemnega razmerja, pri tem pa ne pojasni, kolikšen znesek ustreza vsakemu od temeljev. Poleg tega v okviru druge postavke ni upoštevala lastnih stroškov, ki jih ima z oddajanjem v podnajem. Nadalje tožnica po eni strani zahteva vračilo vnaprej plačane najemnine za obdobje od 15. 5. 2017 do 25. 10. 2018, po drugi strani pa povrnitev izpadle najemnine od podnajemnice A. A. za isto obdobje. Iz dejanskih ugotovitev v sodbi ne izhaja utemeljenost zahtevka.

Iz tožbenih navedb ne izhaja niti utemeljenost zahtevka po temelju. Pravdni stranki nista sklenili podnajemne pogodbe, kot (v nasprotju s predloženimi listinami) trdi tožnica, ampak pogodbo o prodaji poslovnega podjema. Zaradi tega toženka ni bila dolžna skrbeti za skladnost lokala z upravnimi predpisi še 20 let po sklenitvi pogodbe.

Zatrjevana dejstva so v očitnem nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožnica. Trditev, da sta pravdni stranki sklenili podnajemno pogodbo, je v nasprotju s predloženo pogodbo, iz katere izhaja, da je šlo za predajo poslovnega podjema v obravnavani nepremičnini in vključno z investicijami, ki jih je toženka vložila v lokal in njegovo opremo. Pogodba je opredeljena le kot pogodba (in ne kot najemna ali zakupna pogodba). V njej je uporabljen izraz kupnina. Dogovorjena dinamika plačil utemeljuje sklep, da je šlo za kupnino. Po III. členu pogodbe je kupec postal lastnik stvari, ki so bile predmet pogodbe. Pogodba tudi nima nekaterih sestavin, ki se tipično pojavljajo v najemnih pogodbah (plačilo tekočih stroškov, zavarovanje, način vračila predmeta pogodbe, dovoljenost podnajema ipd.).

Izjava o odstopu od pogodbe ni mogla imeti pravnih učinkov, ker zakon zahteva sodno uveljavitev navedenega upravičenja.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Dolžnost vročevalca iz četrtega odstavka 142. člena ZPP se nanaša le na pisanje, ne pa tudi na obvestilo pisanju (sklep VSL II Cp 989/2015). Zaupnost je treba zagotoviti le glede prvega, ne pa tudi glede obvestila. Pritrditev obvestila na vrata ne bi zmanjšala tveganj, ki jih izpostavlja pritožba. Tožničin predalčnik je z ene strani zaprt. Odgovornosti za neustreznost predalčnika ni mogoče pripisati vročevalcu, ampak tožnici.

Očitki o nesklepčnosti tožbe niso utemeljeni. V tožbi je navedla, da gre kljub uporabi izraza "kupila" za podpodnajemno pogodbo. Toženka namreč lokala ni imela v lasti, ampak v podnajemu. Pogodba pri presoji sklepčnosti utemeljeno ni bila upoštevana. Tožnica se namreč nanjo ni sklicevala, toženka pa na tožbo ni odgovorila.

Tožnica je zahtevala le plačilo zneska, ki ustreza njenemu pozitivnemu pogodbenemu interesu. Zahtevani znesek ustreza višini najemnine, ki jo je bila v obdobju med 15. 5. 2017 in 25. 10. 2018 tožnici zavezana plačati A. A. V tožbi je sicer res trdila, da ji je dolžna vrniti tudi del vnaprej plačane najemnine za isto obdobje in da je prikrajšana tudi za razliko med najemnino, ki jo je vnaprej plačala toženki, in najemnino, ki bi jo dobila od A. A., če ta ne bi 10. 5. 2017 odstopila od najemne pogodbe. Ker tega vrednostno ni zahtevala, je pritožbeno stališče o hkratnem uveljavljanju negativnega in pozitivnega pogodbenega interesa neutemeljeno.

Zatrjevano nasprotje med trditvami in dokazi ni podano. Gre za izpodbijanje dejanskega stanja. Poleg tega je tožnica v tožbi utemeljila svojo trditev o naravi pogodbenega razmerja.

Ker je tožnica odstopila od pogodbe zaradi toženkine kršitve pogodbe, ne pride v poštev 14. člen Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (v nadaljevanju ZPSPP).

4. Pritožba je utemeljena.

5. Med predpostavkami za izdajo zamudne sodbe zakon določa pravilno vročitev tožbe toženi stranki v odgovor in sklepčnost tožbe (1. in 3. točka prvega odstavka 318. člena ZPP).

6. Pritožbeni očitki o napačni vročitvi tožbe niso utemeljeni. Vročitev je bila opravljena v skladu z zahtevami iz tretjega odstavka 142. člena ZPP, določenimi za primer, ko vročevalec ne more vročiti pisanja niti v roke naslovniku niti odraslemu članu gospodinjstva. Zakon določa, da v takem primeru vročevalec izroči pisanje pošti v kraju naslovnikovega stanovanja, v hišnem ali izpostavljenem predalčniku oziroma na vratih stanovanja pa pusti obvestilo o prejetem pisanju (s potrebnim poukom). Če naslovnik pisanja v petnajstdnevnem roku ne dvigne, se šteje, da je bila vročitev opravljena s potekom tega roka. V takem primeru vročevalec pusti pisanje v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku, če ga naslovnik nima ali če je neuporaben, pa se pisanje vrne sodišču.

7. Kot izhaja iz sodbe, je bila vročitev opravljena tako, da je bilo 6. 2. 2018 na naslovu toženkinega bivališča puščeno obvestilo, v katerem je bilo navedeno, kje je pisanje, in rok, v katerem ga lahko naslovnica dvigne, (ter opozorilo na posledice opustitve dviga) in da je bilo pisanje po izteku navedenega roka vrnjeno sodišču, ker ga toženka ni dvignila in ker je bil hišni predalčnik odklenjen.

8. Iz fotografij, ki sta jih pravdni stranki predložili v pritožbenem postopku, izhaja, da toženka ima izpostavljen predalčnik na naslovu svojega bivališča, in da je ta valjaste oblike, pritrjen na ograjo in z ene strani odprt. Tako ne more biti dvoma o njegovem obstoju in stanju v februarju 2018, ko je vročevalec tam pustil obvestilo o sodnem pisanju in ko se je iztekel rok za prevzem pisanja.

9. Prav tako ni neskladja med navedbo vročevalca na obvestilu, da je bil hišni predalčnik odklenjen, in njegovo navedbo, da pisanja ni pustil na toženkinem naslovu, ker "nima HP", se pravi hišnega predalčnika. Po 44. členu Zakona o poštnih storitvah (v nadaljevanju ZPSto-2), na katerega se opira pritožnica pri utemeljevanju stališča, da ni prejela obvestila o prejetem sodnem pisanju, morajo biti predalčniki izdelani in nameščeni tako, da omogočajo varno dostavo dostavljavcu in zagotavljajo zaupnost poštnih pošiljk. Sodna praksa je že izrekla, da je ustreznost hišnega predalčnika z vidika zagotavljanja zaupnosti poštnih pošiljk pomembna le pri vročitvi sodnega pisanja, ne pa tudi glede obvestila o prejetem sodnem pisanju.¹ Predalčnik na naslovu toženkinega bivališča je tak, da je vročevalec v njem smel pustiti obvestilo o prejetem sodnem pisanju, ker ni bil zaprt, pa vročevalec ni smel pustiti v njem ovojnice s (s tožbo in pozivom k odgovoru na tožbo.

10. Neutemeljen je tudi očitek o neskladnosti navedenega stališča s pravicama do izjave (22. člen Ustave) in do sodnega varstva (23. člen Ustave). Ker je namen vročanja omogočiti udeležencu postopka, da se seznani s procesnimi dejanji nasprotne stranke in sodišča, zakonske določbe, ki urejajo različne oblike nadomestne vročitve in fikcije vročitve, posegajo v pravico te osebe do izjave. Ustavno sodišče je že izreklo, da so te zaradi varstva pravice (nasprotne stranke) do sodnega varstva in pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja lahko dopustne.² Razlaga tretjega odstavka 142. člena ZPP, po katerem se obvestilo o prejetem sodnem pisanju pusti v hišnem predalčniku, četudi je ta z ene strani odprt – in ne na vratih stanovanja, za kar se zavzema pritožnica – ni nesprejemljiva z vidika ustavno varovanih toženkinih pravic. Nevarnosti, zaradi katerih se naslovnik ne bo seznanil z obvestilom o prejetem pisanju, so v primerljivem obsegu podane tudi v primeru, če bi bilo obvestilo pritrjeno na vrata. Vsem tovrstnim nevarnostim pa se lahko oseba izogne z namestitvijo zaprtega hišnega predalčnika.

11. S trditvijo, da bi moral vročevalec obvestilo pritrditi na vrata stanovanja ali ga poriniti pod vrata (ta možnost ni skladna z zakonom), tako toženka ne more vnesti dvoma o pravilnosti vročitve tožbe in poziva k odgovoru nanjo. Trditev o dnevnem pregledovanju predalčnika je presplošna, da bi lahko ovrgla domnevo o resničnosti vročevalčevih zapisov na vročilnici kot javni listini. Upiranje tožničinemu zahtevku pred pravdo in vključitev odvetnika v reševanje spornega razmerja s tožnico je osamljen indici, ki sam za sebe prav tako ne dokazuje neresničnosti zapisov v vročilnici.

12. Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da iz dejstev, navedenih v tožbi, ne izhaja sklep, da je tožnici nastala škoda v višini zahtevka.

13. V sodbi sodišča prve stopnje je ugotovljeno:

- da je tožnica kot najemnica s toženko kot najemodajalko 27. 5. 1991 sklenila (podpod)najemno pogodbo³ za gostinski lokal z vrtom za obdobje od 1. 6. 1991 do 25. 10. 2018,

- da je toženki za najemnino vnaprej plačala 300.000 (tedanjih) DEM,

- da je tožnica 1. 6. 2014 sklenila podnajemno pogodbo z A. A. za čas od 1. 6. 2014 do 25. 10. 2018,

- da je A. A. zaradi neobstoja uporabnega dovoljenja 10. 5. 2017 odstopila od pogodbe,

- da tožnica od 10. 5. 2017 ne more več niti uporabljati niti oddajati lokala, ker nima uporabnega dovoljenja,

- da je tožnica 18. 12. 2017 podala izjavo o odstopu od pogodbe.

14. V izpodbijani sodbi je zavzeto stališče, (1) da je toženka s tem, ko tožnici ni izročila poslovnega prostora v stanju, ki omogoča uporabo za dogovorjeni namen, kršila pogodbo in 14. člen ZPSPP,⁴ in (2) da je zato dolžna tožnici plačati 19.054,84 EUR, ki predstavlja škodo v višini vnaprej plačanega dela najemnine za obdobje od 15. 5. 2017 do 25. 10. 2018 in izgubljeni dobiček v višini razlike med najemnino, ki jo je tožnica vnaprej plačala toženki, in najemnino, do katere bi bila upravičena po podnajemni pogodbi, če je ne bi podnajemnica zaradi toženkinega ravnanja odpovedala.

15. Po prvem odstavku 243. člena OZ ima upnik pravico do povračila navadne škode in izgubljenega dobička, ki bi ju dolžnik moral pričakovati ob kršitvi pogodbe kot možni posledici kršitve pogodbe glede na dejstva, ki so mu bila tedaj znana oziroma bi mu morala biti znana. Izgubljeni dobiček predstavlja razliko med prihodki, ki bi jih tožnik ustvaril, če škodnega ravnanja ne bi bilo, in tistimi odhodki, ki bi mu v zvezi s temi prihodki nastali. Trditveno breme glede celote dejstev, ki dajejo podlago za ugotovitev višine izgubljenega dobička, je na tožniku.⁵ Pogodbena stranka lahko uveljavlja odškodnino v višini negativnega pogodbenega interesa, tj. v višini izdatkov in izgub, ki jih ne bi imela, če bi bila pogodba pravilno izpolnjena, ali v višini pozitivnega pogodbenega interesa, tj. kar bi pogodbi zvesta stranka prejela, če bi bila pogodba pravilno izpolnjena, ne more pa uveljavljati obojega hkrati.⁶

16. Tožnica je v tožbi navedla, (1) da zahteva vrnitev dela vnaprej plačane najemnine 300.000 (nekdanjih) DEM, ki se nanaša na obdobje od 15. 5. 2017 do 25. 10. 2018 in v višini dohodka, ki bi ga prejela v obdobju od 15. 5. 2017 do 25. 10. 2018, če podnajemnica ne bi odpovedala podnajemne pogodbe, po kateri ji je bila dolžna plačevati 1.100 EUR mesečno, in (2) da ji je zato toženka dolžna plačati 19.054,84 EUR.

17. Tožnica torej zahteva dvoje: prvič, vrnitev dela zakupnine, ki se nanaša na obdobje, v katerem pogodba zaradi njenega odstopa ni več veljala, in drugič, plačilo izgubljene koristi, ki bi jo prejela, če bi pogodba v tem istem obdobju še veljala. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da tožnica obojega hkrati ne more zahtevati in da bi morala izbrati eno od možnosti. Ob teh navedbah tožbenemu zahtevku ni bilo mogoče v celoti ugoditi. Ker tožnica ni navedla, kolikšen znesek zahteva na posamezni od zatrjevanih podlag, pa ni bilo mogoče ugoditi niti delu zahtevka.

18. Tožba pa ni sklepčna niti ob predpostavki, da uveljavljeni znesek po vsebini predstavlja le višino izgubljene koristi zaradi predčasne odpovedi podnajemne pogodbe, kot trdi tožnica v odgovoru na pritožbo. Že ob dejstvu, da je tožnica imela strošek z najemom prostorov, ki so bili predmet podnajemne pogodbe (najmanj v višini sorazmernega dela zneska, ki ga je plačala toženki), višine teh stroškov pa tožnica v tožbi ni navedla, iz tožbenih navedb ne izhaja utemeljenost zahtevka po višini.

19. Ker iz dejstev, navedenih v tožbi, ne izhaja utemeljenost zahtevka po višini, niso bile podane predpostavke za izdajo zamudne sodbe. Z izdajo zamudne sodbe je bila zato storjena kršitev iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

20. Glede na to, da je iz navedenega razloga treba izpodbijano zamudno sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, se ni bilo treba izreči o utemeljenosti ostalih pritožbenih navedb.

21. Zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb postopka, ki je pritožbeno sodišče ne more odpraviti samo, je sodišče druge stopnje toženkini pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje (prvi odstavek 354. člen ZPP). Sodišče prve stopnje naj tožnico v skladu s tretjim odstavkom 318. člena ZPP pozove k odpravi nesklepčnosti tožbe in morebitno dopolnjeno tožbo vroči toženki v odgovor, nato pa odloči o tožbi v skladu s procesnimi pravili.

22. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

-------------------------------
¹ Tako npr. sklepi VSL I Cpg 908/2010 z dne 2. 9. 2010, VSL II Cp 989/2015 z dne 15. 4. 2015 in VSC Cpg 142/2015 z dne 20. 5. 2015.
² Tako v odločbi U-I-279/08 z dne 9. 7. 2009, Uradni list RS, št. 57/2009, točka 11.
³ Toženka ima lokal v podnajemu od tretje osebe, ta pa v najemu od četrte osebe.
⁴ Določba se glasi: Če se stranki nista drugače dogovorili, mora najemodajalec izročiti najemniku poslovno stavbo oziroma poslovni prostor v takem stanju, da ga je mogoče uporabiti v namen, ki je določen s pogodbo, in ga v takem stanju vzdrževati, pri čemer naj čim manj ovira najemnika pri uporabi poslovne stavbe oziroma poslovnega prostora.
⁵ Tako tudi sklep VS RS II Ips 111/2014 z dne 17. 12. 2015.
⁶ Tako tudi sodbi VS RS II Ips 287/2016 z dne 2. 3. 2017 in II Ips 252/2012 z dne 29. 5. 2014.

Datum zadnje spremembe:

10.04.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Pdp 312/2016
• VSL Sklep I Cp 770/2019
• VSL sklep I Cp 1862/2009