VSL Sodba V Cpg 962/2018

Jedro

Mogoče je zahtevati prepoved kršitve ravnanj, ki so v ozki povezavi s kršitvijo in jih je glede na okoliščine mogoče pričakovati.

Tožeča stranka je utemeljeno zahtevala še prepoved izvoza, skladiščenja, ponujanja na trgu in oglaševanja. Ne le zato, ker so takšna ravnanja prepovedana po Uredbi št. 207/2009 o blagovni znamki EU, temveč tudi zato, ker je obstajala stvarna nevarnost takšnih ravnanj.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se prvostopenjska sodba v:

1. tistem delu izpodbijane točke II izreka, s katerim je prvostopenjsko sodišče zavrnilo zahtevo, da se toženi stranki v gospodarskem prometu prepove uporabljati v točki 3 zahtevka (in v točki III/I izreka sodbe) razvidne znake za označevanje električnih otroških avtomobilov pri izvozu, skladiščenju, ponujanju na trgu in oglaševanju spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi še v tem delu;

izpodbijani točki III izreka spremeni tako, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti pravdne stroške še v višini 318,06 € v 15 dneh od izdaje te sodbe, v primeru zamude pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve te sodbe.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v višini 336,35 EUR v 15 dneh od izdaje te sodbe, v primeru zamude pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Pri carinskem nadzoru Finančnega urada Koper je bilo 30. 11. 2016 zadržanih 33 kartonov električnih otroških avtomobilov in 48 setov/kosov logotipov (nalepk).

2. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da so zadržani izdelki kršili znamke Evropske Unije št. 000140335, št. 006452254, št. 006368153 in št. 002738672. Toženi stranki je naložilo uničenje izdelkov pod carinskim nadzorom; o obojem je odločilo v točki I/I in I/II izreka. V točki I/III je toženi stranki prepovedalo uporabljati tam upodobljene znake za označevanje električnih otroških avtomobilov, vključno z uvozom in prodajo tako označenih električnih otroških avtomobilov, ki niso odobreni s strani tožeče stranke. Naložilo je še objavo uvoda sodbe brez navedbe sodnice in izreka pravnomočne sodbe v 4 slovenskih časnikih (točka I/IV izreka).

3. V točki II izreka je prvostopenjsko sodišče zavrnilo nekatere zahtevke. Med drugim je zavrnilo zahtevek, da se prepove uporaba v točki III/I navedenih znakov za označevanje električnih otroških avtomobilov pri izdelavi, izvozu, skladiščenju, ponujanju na trgu in oglaševanju. S III/I izreka je bil označen tretji odstavek (označen z "III") točke I izreka. Zaradi jasnosti pojasnjuje pritožbeno sodišče, da je imel celoten izrek prvostopenjske sodbe tri točke izreka, ki so bile vse označene z rimskimi številkami. Le točka I izreka pa je imela še štiri odstavke, ki so bili tudi označeni z rimskimi številkami. Prvostopenjsko sodišče je torej zavrnilo zahtevek, da se prepovejo določena ravnanja v zvezi z znaki, ki so bili razvidni iz tretjega odstavka točke I izreka. Razlog za zavrnitev pa je bil, da je prvostopenjsko sodišče presodilo, da tožeča stranka ne more doseči prepovedi vseh mogočih kršitev, ki se v določeni pojavni obliki še nikoli niso dogodile (prvostopenjska sodba, r. št. 14). Pri svoji odločitvi se je sklicevalo na odločbo VS RS, opr. št. III Ips 21/2008.

4. V točki III izreka je prvostopenjsko sodišče odločilo o pravdnih stroških.

5. Zoper del zavrnilnega dela izreka prvostopenjske sodbe je vložila pritožbo tožeča stranka.

6. V pritožbi je navedla, da je tožena stranka sama v odgovoru na tožbo (z dne 16. 2. 2017) priznala, da se ukvarja s prodajo izdelkov, na katerih so znaki, s katerimi se kršijo znamke v imetništvu tožeče stranke. Normalen tek prodaje nekega izdelka naj bi bil takšen, da se izdelek vsaj nekaj časa skladišči. Tožena stranka naj bi sama navedla, da je kršeče izdelke prodajala svojim kupcem, torej jih je ponujala ali jih je nameravala ponujati na slovenskem ali EU trgu. Z namenom uspešne prodaje na trgu je treba izdelke oglaševati. Posledično naj bi tudi obstajala nevarnost, da bi tožena stranka kršeče izdelke oglaševala na trgu. Navedena ravnanja je treba prepovedati ne glede na to, da niti uvoz ni bil popolnoma izveden. Blago je carina namreč zasegla.

7. Tožeča stranka je vložila pritožbo tudi zoper odločitev o stroških postopka.

8. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče ji je ugodilo in je prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je ugodilo še zahtevkom na prepoved označevanje električnih otroških avtomobilov pri njihovem izvozu, skladiščenju, ponujanju na trgu in oglaševanju z znaki, ki so bili navedeni v točki I/III izreka (355. člen ZPP).

9. Materialnopravne pravice tožeče stranke se opirajo na Uredbo sveta EU št. 207/2009 o blagovni znamki, spremenjeni z Uredbo (EU) 2015/2424.

10. Pravni temelj za predlagane prepovedi sta čl. 9 odst. 2 in 3 Uredbe 207/2009. Prepove se lahko zlasti:

1. "(b) ponujanje blaga, označenega [z zavarovanim] znakom, njegovo dajanje na trg ali skladiščenje v te namene oziroma ponujanje ali opravljanje storitev pod tem znakom;

(c) uvoz ali izvoz blaga pod tem znakom".

11. Ni mogoče vnaprej zahtevati prepovedi kršitev, ki se v določeni pojavni obliki še nikoli niso dogodile. Prepoved ne sme biti abstraktna. Tako je bilo odločeno že v odločbah VS RS, opr. št. III Ips 21/2008 (C./Č.) in III Ips 36/2008 (H.B.).

12. Mogoče pa je zahtevati prepoved kršitvenih ravnanj, ki so v ozki povezavi s kršitvijo in jih je glede na okoliščine mogoče pričakovati. Enako je odločilo pritožbeno sodišče že v zadevi z opr. št. V Cpg 1121/2017, r. št. 27 in nasl.

13. Oporo za svoje stališče je našlo pritožbeno sodišče tudi v odločbi VS RS, opr. št. III Ips 21/2008 (C./Č.), na katero se je sklicevalo že prvostopenjsko sodišče. Ta odločba je predvsem odločila o tem, ali je mogoče zahtevati prepoved uporabe „vsakršnega znaka, ki posnema v Republiki Sloveniji registrirane znamke C. tožeče stranke ...“ (navedena sodba, r. št. 15). VS RS je odločilo, da ne. Vendar v predloženi zadevi ne gre za takšen primer, saj takšnega, v bistvu nedoločnega zahtevka tožeča stranka ni postavila. Kar pa je zahtevala, je bila prepoved različnih ravnanj, s katerimi se lahko kršijo znamke tožeče stranke. S takšnimi zahtevki pred prvostopenjskim sodiščem deloma ni bila uspešna.

14. Navedena sodba VS RS je posredno odločila tudi o tem, kako širok je lahko krog prepovedanih ravnanj. Iz opisa dejanskega stanja v navedeni sodbi izhaja, da je kršiteljica na slovenskem trgu uporabljala kršeči znak Č. za označevanje svoje alkoholne pijače. Ne glede na to je tožeča stranka dosegla prepoved prodaje, oglaševanja, ponujanje blaga na trgu, uvoza in izvoza izdelkov z etiketo Č., in je odločitev glede takšne prepovedi VS RS potrdilo. Prepoved se je torej raztezala tudi vsaj na uvoz in izvoz, čeprav v ugotovljenem dejanskem stanju ni bilo opore za to, da se je kršiteljica ukvarjala z enim ali drugim.

15. Pritožbeno sodišče je zato presodilo, da je tožeča stranka utemeljeno zahtevala še prepoved izvoza, skladiščenja, ponujanja na trgu in oglaševanja. Ne le zato, ker so takšna ravnanja prepovedana po Uredbi št. 207/2009 o blagovni znamki EU, temveč tudi zato, ker je obstajala stvarna nevarnost takšnih ravnanj.

16. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo namreč celo sama navedla, da "dobavlja avtomobilčke končnim kupcem neposredno od proizvajalcev. Avtomobilčki so zapečateni v plastiki in zapakirani v kartonskih škatlah, ki jih tožena stranke ne odpira." (gl. odgovor na tožbo, str. 2 = l. št. 19). Prvostopenjsko sodišče pa je ugotovilo, da je bila tožena stranka kupec in uvoznik avtomobilčkov (prvostopenjska sodba, r. št. 8).

17. Glede na količino je verjetno, da bi tožena stranka izdelke v vmesnem času do izročitve kupcem morala skladiščiti, pred prodajo pa bi jih morala ponujati in oglaševati. Zadnje pač zato, da je prišla ali bi prišla v stik s kupcem; ta bi lahko bil tudi v tujini. V vsakem primeru pa takšne količine avtomobilčkov ni uvozila za drugačen namen kot za namen prodaje, kar pa tudi ustreza njenim v teku postopka danim trditvam.

ODLOČITEV O STROŠKIH POSTOPKA

18. Utemeljena je tudi pritožba tožeče stranke zoper odločitev o stroških postopka. Uspeh tožeče stranke po končanem pritožbenem postopku je skoraj popoln. Uspela ni le z zahtevkom za prepoved izdelave električnih otroških avtomobilov, z zahtevkom na uničenje izdelkov na stroške tožene stranke in delno z zahtevkom za objavo sodbe. Za vse te zahtevke posebna vrednost spornega predmeta ni bila določena, z odločitvijo o njima pa prvostopenjsko sodišče ni imelo posebnega dela. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče presodilo, da je tožeča stranka upravičena do povrnitve vseh stroškov prvostopenjskega postopka (2. odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka mora tako povrniti vseh 1.826,08 EUR. Ker ji je prvostopenjsko sodišče že naložilo plačilo 1.508,02 EUR, mora torej tožena stranka tožeči stranki povrniti še razliko v višini 318,06 €.

19. Ta znesek bo morala pritožnica povrniti v 15 dneh od vročitve te odločbe. Če bo s plačilom zamudila, bo morala plačati še zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ). Teči bodo začele z zamudo, torej s šestnajstim dnevom od vročitve te odločbe.

20. Tožeča stranka pa je tudi upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka. Uspeh tožeče stranke je prvostopenjsko sodišče ocenilo na 90 %, torej bi lahko znašala vrednost spornega predmeta v pritožbenem postopku največ 2.000,00 EUR. Ker pa tožeča stranka ni vložila pritožbe zoper celotni zavrnilni del prvostopenjske sodbe, je bila v resnici še manjša.

21. Pritožnica je zahtevala povrnitev stroškov pritožbenega postopka v višini 300 OT. Pravni temelj za odmero stroškov je v tarifni št. 21 (1) v povezavi s tar. št. 18 Odvetniške tarife. Če bi tožeča stranka vložila pritožbo v primeru vrednosti spornega predmeta med 1.377 OT in 4.590 OT (med 1.377 in 4.590 EUR), bi znašala nagrada za delo odvetnika 375 OT. Tako pa je bila vrednost spornega predmeta nekaj manjša kot 2.000 EUR, tožeča stranka pa je tudi zahtevala manjšo nagrado, in sicer le v višini 300 OT. Pritožbeno sodišče je presodilo, da zahtevana nagrada ne presega tega, kar je tožeča stranka upravičena zahtevati. Upravičena je tudi do povrnitve materialnih stroškov v višini 2 % (6 OT), do DDV od vsote prej navedenih dveh zneskov in do povrnitve sodne takse v znesku 165,00 EUR. Skupaj je torej upravičena do povrnitve 336,35 EUR. Ta znesek bo morala pritožnica povrniti v 15 dneh od vročitve te odločbe. Če bo s plačilom zamudila, bo morala plačati še zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ). Teči bodo začele z zamudo, torej s šestnajstim dnevom od vročitve te odločbe.

Datum zadnje spremembe:

08.04.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sklep V Cpg 1370/2016
• VSL sklep I Cp 2486/2009
• VDSS sklep Pdp 1040/2011