VSL Sklep II Cp 536/2018

Jedro

Spregled pravne osebnosti je le temelj, pravna podlaga za odgovornost družbenika za obveznosti družbe, za katere sicer po zakonu glede na organizacijsko obliko družbe ne odgovarja, medtem ko temelj, pravna podlaga same obveznosti ostaja nespremenjena.

Pri spregledu pravne osebnosti stopi odgovorni družbenik v položaj dolžnika - same gospodarske družbe. To pa pomeni, da pretrganje zastaranja zoper družbo učinkuje tudi zoper družbenika.

Zmanjšanje premoženja družbe se lahko kaže tako v efektivnem zmanjšanju kot tudi preprečitvi povečanja premoženja. Pri presoji te predpostavke spregleda pravne osebnosti je v konkretnem primeru treba upoštevati, da je do prenosa poslovanja prišlo v času teka stečajnega postopka. Zmanjšanje premoženja bo tako moralo sodišče prve stopnje presoditi skozi prizmo pravil stečajnega postopka in pri tem upoštevati tudi vlogo stečajnega upravitelja, ter na podlagi teh izhodišč oceniti, ali je zaradi ravnanj družbenika prišlo do zmanjšanja stečajne mase.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da tožniku plača glavnico v višini 51.366,93 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 3. 3. 2011 dalje do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo (I. točka izreka sodbe). Glede stroškov je odločilo, da je toženka dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške v višini 3.550,25 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila, pod izvršbo (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je stališče, ki ga je sodišče prve stopnje zavzelo glede zastaranja terjatve, zmotno. Ne gre za terjatev s posebnim pravnim temeljem, za katero velja splošni petletni zastaralni rok, ampak je terjatev upnika do družbenika enaka in ima isti pravni temelj kot terjatev upnika do družbe, kar pomeni, da za zastaranje obveznosti družbenika veljajo enaka pravila kot za zastaranje obveznosti družbe. Vtoževana terjatev je tako zastarana, saj je od zapadlosti zadnje terjatve do vložitve tožbe že potekel triletni zastaralni rok. Sklicuje se na judikata VS RS II Ips 40/2015 in II Ips 265/2013. Sodba tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih glede spregleda pravne osebe. Sodišče prve stopnje zgolj na splošnem in abstraktnem nivoju povzema stališča pravne teorije in sodne prakse, ne da bi pojasnilo, kako naj bi se element zlorabe manifestiral v obravnavanem primeru. Toženka je izrecno zanikala obstoj elementov zlorabe (ravnanje družbenika) in v dokaz svojih navedb predlagala zaslišanje številnih prič. Z zavrnitvijo dokaznih predlogov je sodišče prve stopnje toženki preprečilo dokazovanje njenih pravno pomembnih trditev. Pri tem gre za vnaprejšnjo dokazno oceno. Že iz trditvene podlage tožnika ne izhaja, da bi bili podani vsi elementi zlorabe. Sodba tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih. Konkretne okoliščine, ki bi predstavljale dejansko podlago za ugotovitev o obstoju objektivne in subjektivne komponente zlorabe, niso navedene. Obstoja subjektivnih elementov sodišče sploh ni ugotavljalo, saj ni zaslišalo predlaganih prič. Razlogi sodbe glede odločitve o začetku stečajnega postopka so napačni, saj je predlog podal direktor F. Ž. in ne toženka. Poslovanje obeh družb ni potekalo istočasno, zato ni moglo priti do kršitve prepovedi konkurence. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja in listinskih dokazov ugotovilo obstoj pogojev za spregled pravne osebnosti po 2. alineji prvega odstavka 8. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1), vendar iz obrazložitve ni razvidno, kako naj bi izvedensko mnenje potrjevalo te zaključke in kateri listinski dokazi jih utemeljujejo. Sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih. Te ugotovitve so tudi preuranjene, saj glede teh dejstev sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov. Očitek, da toženka ni dokapitalizirala družbe N., d.o.o., in izvedla postopka prisilne poravnave namesto stečaja, je neutemeljen, saj noben predpis družbi ne nalaga take obveznosti. Poleg tega je toženka obširno pojasnila razloge, ki so vodili do slabega finančnega stanja družbe in do nastanka stečajnega razloga, do katerih se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Toženka je v zvezi z ugotavljanjem insolventnosti družbe podala izrecen dokazni predlog, da izvedenka ugotovi ali so bili podani pogoji insolventnosti po četrtem odstavku 14. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Izvedenka tega odgovora ni podala, sodišče prve stopnje pa toženki ni omogočilo dokazovanje tega odločilnega dejstva. S tem ji je bila kršena pravica do izvajanja dokazov v svojo korist, dejansko stanje pa je ostalo tudi nepopolno ugotovljeno. Toženka je podala tudi druge pravno pomembne navedbe, ki jih v pritožbi izrecno izpostavlja, do katerih se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Sodba tako nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar pomeni kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnik je vložil tožbo zoper toženko kot družbenico družbe N., d.o.o., zaradi poplačila svojih terjatev, ki jih je imel do te družbe¹, s sklicevanjem na pravila o spregledu pravne osebnosti (8. člen ZGD-1).

Glede zastaranja terjatev

6. Pritožnica utemeljeno graja zmotno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da vtoževana terjatev ne predstavlja zahtevka iz gospodarske pogodbe, ampak gre za terjatev s posebnim pravnim temeljem (sui generis), za katero velja petletni zastaralni rok (346. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Pri tem se sodišče prve stopnje sklicuje na sodbo VSL I Cpg 176/2014 z dne 27. 3. 2014, vendar pa spregleda kasnejši odločbi Vrhovnega sodišče RS II Ips 265/2013 z dne 3. 4. 2014 in II Ips 40/2015 z dne 5. 3. 2015, ki sta se opredelili do pravne narave obveznosti družbenika po spregledu pravne osebnosti in zastaranja te obveznosti.

7. V skladu s stališčem iz navedenih sodb VS RS, ki mu sledi tudi višje sodišče, je spregled le temelj, pravna podlaga za odgovornost družbenika za obveznosti družbe, za katere sicer po zakonu glede na organizacijsko obliko družbe ne odgovarja, medtem ko temelj, pravna podlaga same obveznosti ostaja nespremenjena. Ker torej ostaja obveznost po spregledu pravne osebnosti nespremenjena, za njen obstoj in zastaranje veljajo pravila kot za obstoj in zastaranje „temeljne“, „osnovne“ obveznosti družbe. V konkretnem primeru obveznost družbe izvira iz gospodarske pogodbe², zato ostaja takšna tudi obveznost družbenika. To pa pomeni, da za zastaranje vtoževane terjatve velja triletni zastaralni rok (prvi odstavek 349. člena OZ).

8. Vendar kljub temu ugovor zastaranja še ni utemeljen. Tožnik v odgovoru na pritožbo opozarja na institut pretrganja zastaranja in na svoje navedbe, podane pred sodiščem prve stopnje, o prijavi vtoževane terjatve zoper družbo v stečajnem postopku in o priznanju te terjatve s strani stečajnega upravitelja v znesku 47.108,48 EUR³.

9. V skladu z določbo 258. člena ZFPPIPP se zastaranje upnikove terjatve do stečajnega dolžnika pretrga s prijavo te terjatve v stečajnem postopku. Zastaranje začne znova teči od dneva, ko je stečajni postopek končan (četrti odstavek 369. člena OZ). 258. člen ZFPPIPP izrecno določa zgolj pretrganje zastaranja do stečajnega dolžnika, zato je treba odgovoriti na vprašanje ali se s pretrganjem zastaranja upnikove terjatve do stečajnega dolžnika pretrga tudi tek zastaranja do družbenika, ki za obveznost odgovarja na podlagi spregleda pravne osebnosti.

10. Pri spregledu pravne osebnosti stopi odgovorni družbenik v položaj dolžnika – same gospodarske družbe. To pa pomeni, da pretrganje zastaranja zoper družbo učinkuje tudi zoper družbenika. To stališče potrjuje tudi določba 134. člena ZGD-1, ki določa, da pretrganje zastaranja proti družbi učinkuje tudi proti družbenikom. Ta je sicer uvrščena v poglavje, ki ureja družbo z neomejeno odgovornostjo, vendar sta položaja družbenika družbe z neomejeno odgovornostjo in družbenika, ki odgovarja za obveznosti na podlagi spregleda pravne osebnosti, primerljiva. Z uveljavitvijo spregleda pravne osebnosti se namreč prebija načelo ločenosti, ki pomeni, da je treba premoženje in obveznosti družbe ločiti od premoženja in obveznosti njenih družbenikov in se vzpostavlja osebna odgovornost družbenikov za obveznosti družbe.

11. Zaradi zmotnega materialnopravnega zaključka o petletnem zastaralnem roku, sodišče prve stopnje ni presojalo pravočasnih navedb tožnika glede pretrganja zastaranja. Dejansko stanje je tako ostalo v tem delu nepopolno ugotovljeno.

Glede spregleda pravne osebnosti

12. Predpostavke jamčevalnega spregleda pravne osebnosti (8. člen ZGD-1) so: 1. da gre za razmerje med pravno osebo, za obveznosti katere njeni člani po zakonu ne odgovarjajo, in njenimi člani; 2. da ta pravna oseba ni izpolnila svoje obveznosti upniku; 3. obstoj enega izmed (zakonskih) dejanskih stanov spregleda pravne osebnosti v takšen obsegu, da pomeni zlorabo pravne oblike pravne osebe; 4. da obstaja med uresničitvijo dejanskega stanu spregleda (ravnanjem, ki je podlaga spregleda) in neizpolnitvijo obveznosti vzročna zveza; 5. da je ravnanje, ki utemelji spregled, mogoče pripisati članu, ki se mu s spregledom naloži odgovornost.⁴

13. Neutemeljena je pritožbena navedba, da tožnik ni navedel ustrezne trditvene podlage o zlorabi pravne osebe, ki jo je pripisati toženki, kot družbenici družbe N., d.o.o. Tožnik je navedel obširno trditveno podlago, ki omogoča subsumpcijo primera pod več zakonskih dejanskih stanov spregleda pravne osebnosti iz prvega odstavka 8. člena ZGD-1.

14. Sodišče prve stopnje je kot zlorabo pravne osebe opredelilo kršitev konkurenčne prepovedi iz prvega odstavka 41. člena ZGD-1, ker je bila L. M. prokuristka tako družbe N., d.o.o., kot družbe F. d.o.o. Kršitev konkurenčne prepovedi lahko pomeni uresničitev dejanskega stanu iz prve alineje prvega odstavka 8. člena ZGD-1,⁵ vendar sodišče prve stopnje spregleda, da velja konkurenčna prepoved le v času, ko ima nekdo lastnost osebe iz prvega odstavka 41. člena ZGD-1.⁶ Z začetkom stečajnega postopka so namreč prenehala pooblastila L. M. kot prokuristke družbe N., d.o.o (prvi odstavek 245. člena ZFPPIPP), zato zanjo ni več veljala prepoved konkurence. Prav tako je pritrditi pritožnici, da konkurenčna prepoved predpostavlja hkratno poslovanje obeh družb. S strani sodišča prve stopnje ugotovljene dejanske okoliščine, tako ne omogočajo zaključka o zlorabi pravne osebe.

15. Obširen del trditvene podlage tožnika se nanaša na zlorabo družbe, ki naj bi bila izvršena na način, da je toženka nad družbo N., d.o.o., predlagalo uvedbo stečajnega postopka, istočasno pa je ustanovila novo družbo F., d.o.o., na katero je prenesla rentabilni del poslovanja družbe N., d.o.o., katera je nato ustvarjala dobičke, dolgovi družbe N., d.o.o., pa niso bili poplačani.

16. Sodišče prve stopnje je te trditve tožnika obravnavalo kot zlorabo pravne osebe opredeljeno v drugi in četrti alineji prvega odstavka 8. člena ZGD-1. Pri tem je izhajalo iz pravilnih materialnopravnih izhodišč, podprtih s stališči sodne prakse in teorije, ki pa so v večjem delu ostala dejstveno izvotljena. Dejanskih zaključkov, ki pa jih je napravilo sodišče prve stopnje, pa ni mogoče preizkusiti, saj iz sodbe ne izhaja, na podlagi katerih dokazov jih je sodišče sprejelo. Utemeljene so tako pritožbene navedbe, da je sodba sodišča prve stopnje v tem delu obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

17. Prav tako je podana tudi zatrjevana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kot je bilo navedeno že zgoraj in je zapisalo tudi samo sodišče prve stopnje, je predpostavka odgovornosti zaradi spregleda zloraba, ki je bistveno povezana z družbeniki pravne osebe oziroma, ki jo je mogoče pripisati članom pravne osebe. Toženka je podala pravno pomembne trditve, da na vodenje poslov in na odločitev o začetku stečajnega postopka družbe N., d.o.o., ni imela vplivov in za to podala dokazne predloge za zaslišanje prič. Sodišče prve stopnje se do navedb toženke ni opredelilo, dokazne predloge pa zavrnilo z vnaprejšnjo dokazno oceno, da že izvedeni dokazi nudijo dovolj podlage za odločitev o utemeljenosti zahtevka.

18. Pri ugoditvi tožbenem zahtevku je sodišče prve stopnje izhajalo tudi iz zmotnega stališča, da v obravnavanem primeru že sam prenos poslovanja pomeni zlorabo pravne osebe.

19. Sodna praksa je že zavzela stališče, da je spregled pravne osebnosti mogoč v primeru prenehanja poslovanja družbe in prenosu celotnega oziroma vsaj bistvenega dela poslovanja na drugo osebo, v času, ko bi morala družba poplačati svoje dolgove.⁷ Pri tem je šlo praviloma za ustanovitev vzporednih družb, na katere so bila poleg poslovanja prenesena tudi sredstva prvotne družbe oziroma je bilo poslovanje preneseno brez ustreznega denarnega ali drugačnega nadomestila (eksistenčno uničenje družbe). Sodna praksa je te primere pretežno subsumirala pod 4. alinejo prvega odstavka 8. člena ZGD-1. Ta zajema ravnanja družbenikov, s katerim so zase ali za druge osebe pridobili določeno korist in se posledično odražajo v zmanjšanju premoženja družbe, pri čemer so družbeniki vedeli oziroma bi morali vedeti, da družba ne bo zmožna poravnati svojih obveznosti tretjim osebam. Objektivni element zlorabe v teh primerih je torej „zmanjšanje premoženja družbe“.

20. Zmanjšanje premoženja družbe se lahko kaže tako v efektivnem zmanjšanju kot tudi preprečitvi povečanja premoženja. Pri presoji te predpostavke spregleda pravne osebnosti, pa je v konkretnem primeru treba upoštevati, da je do prenosa poslovanja prišlo v času teka stečajnega postopka.⁸ Zmanjšanje premoženja bo tako moralo sodišče prve stopnje presoditi skozi prizmo pravil stečajnega postopka in pri tem upoštevati tudi vlogo stečajnega upravitelja, ter na podlagi teh izhodišč oceniti, ali je zaradi ravnanj družbenika prišlo do zmanjšanja stečajne mase.

21. Sodišče prve stopnje je odgovornost toženke utemeljilo tudi na okoliščini, da družbe N., d.o.o., ni poskušala rešiti z dokapitalizacijo. Pritrditi je pritožbi, da je takšno stališče samo za sebe⁹ materialnopravno zmotno. Ne obstaja zakonska dolžnost, ki bi družbenikom ob izgubi kapitala zaradi poslovnih neuspehov nalagala doplačila. Predpisi prava družb in o finančnem poslovanju za primer nelikvidnosti in prezadolženosti predvidevajo drugačne dolžnosti (obveznost sprejema določenih ukrepov oziroma predlaganja insolvenčnega postopka), ne pa dodatnih vplačil.

22. Tudi neizvedba postopka prisilne poravnave ne more imeti take teže, da bi predstavljala zlorabo pravne osebe. Lahko pa gre za enega izmed indicev, ki ob ostalih okoliščinah, kaže na zlorabo pravne osebe. Pri tem je treba ugotoviti tudi okoliščine, ki omogočajo pripis te opustitve družbenikom,¹⁰ kar je v izpodbijani sodbi izostalo.

23. Podana trditvena podlaga pa bi lahko ustrezala tudi dejanskemu stanu zlorabe pravne osebe iz druge alineje prvega odstavka 8. člena ZGD-1, pri presoji katere je v obravnavanem primeru treba upoštevati dve temeljni izhodišči:

- spregled pravne osebe ni namenjen upnikom v primeru izgub ob normalnih tržnih tveganjih ali neuspešnih poslih in

- pravni red priznava lastne interese pravne osebe izključno v interesu tretjih oseb in manjšinskih družbenikov oziroma članov. Člani lahko odločajo o usodi pravne osebe in jo likvidirajo, z vidika varstva interesov upnikov pa je bistveno, da se to izpelje po zakonsko predpisanem postopku likvidacije ali stečaja, v katerem so ti interesi ustrezno varovani.

Ob upoštevanju teh izhodišč se kot pravno pomembno pokaže zatrjevanje tožnika o zlorabi stečajnega postopka za oškodovanje upnikov, katerega bistvena objektivna predpostavka je, da niso obstajali pogoji za začetek stečajnega postopka. Sodišče prve stopnje je za ugotovitev tega pravno pomembnega dejstva izvajalo dokazni postopek, vendar pa ga v sodbi ni ugotavljalo, na kar utemeljeno opozarja pritožnica.¹¹ Ob tem je opozoriti, da mora biti tudi v tem primeru za spregled pravne osebe izpolnjena splošna predpostavka, to je, da je zatrjevano ravnanje moč pripisati družbeniku.

24. Glede na navedeno je višje sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj ugotovljenih kršitev, glede na njihovo naravo, ne more samo odpraviti (prvi odstavek 354. člena in prvi odstavek 355. člena ZPP). Izpodbijana sodba je v večjem delu neobrazložena in ne omogoča preizkusa, neugotovljen je ostal tudi cel sklop pravno pomembnih dejstev. V novem postopku naj sodišče prve stopnje, izhajajoč iz zgornjih materialnopravnih izhodišč, dopolni manjkajoči dokazni postopek, po potrebi tudi z dopolnitvijo izvedenskega mnenja, ter se glede na opravljeno dokazno oceno, ki jo narekuje 8. člen ZPP, opredeli do vseh zatrjevanih pravno pomembnih dejstev.

25. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Družba je bila izbrisana iz sodnega registra na podlagi pravnomočnega sklepa o končanju stečajnega postopka dne 11. 4. 2017.
² Gre za terjatve za plačilo kupnine tožnika kot prodajalca iz pogodb o dobavi blaga, sklenjenih z družbo N., d.o.o., kot kupko (13. člen OZ).
³ Glede prerekanega del terjatve, je tožnik v pripravljalni vlogi z dne 12. 10. 2015 navedel, da je vložil tožbo in je bila terjatev priznana v celotni višini.
⁴ Gl. Vida Mayr: Spregled pravne osebnosti, Založba Uradni list RS, Ljubljana 2008, stran 73 - 76, Vida Mayr: Vloga odvetnika v postopkih spregleda pravne osebnosti, Odvetnik, letnik 2008, št. 40 – 41, Vida Mayr: Zahtevki upnikov pri spregledu pravne osebnosti gospodarskih družb, Podjetje in delo, letnik 2010, številka 6-7.
⁵ Družbeniki družbo kot pravno osebo zlorabijo za to, da bi dosegli cilj, ki je zanje kot posameznike prepovedan.
⁶ Le izjemoma, če je tako določeno z aktom o ustanovitvi družbe, se lahko določi, da traja prepoved tudi po tem, ko je kdo izgubil lastnost osebe iz prvega odstavka tega člena. Da je v aktu o ustanovitvi družbe N., d.o.o., določena taka izjema, tožnik ne zatrjuje.
⁷ Prenos poslovanje je sodna praksa obravnavala v odločbah VS RS III Ips 145/2005 z dne 14. 6. 2007, VSL I Cpg 430/2014 z dne 15. 5. 2014, VSL I Cpg 1584/2012 z dne 31. 1. 2013, VSL I Cpg 96/2014 z dne 27. 8. 2014, VSC Cp 827/20067 z dne 11. 1. 2007, VSK Cpg 139/2015 z dne 27. 8. 2015, VSK Cpg 143/2016 z dne 25. 8. 2016.
⁸ Sporazum o razveljavitvi pogodbe o dolgoročnem poslovnem sodelovanju z dne 28. 2. 2005, ki ga je kot zakonit zastopnik družbe N. d.o.o. - v stečaju sklenil stečajni upravitelj 22. 3. 2011 (priloga A36), Pogodba o poslovnem sodelovanju med družbo L., d.d., in F., d.o.o., z dne 22. 3. 2011 (priloga A 40).
⁹ Do drugačnega rezultata bi lahko prišlo v primeru ugotovitve, da je tožnica za ustanovitev nove družbe zagotovila kapital, ki bi, v kolikor bi bil namenjen prvotni družbi, bistveno vplival na finančno stanje prvotne družbe.
¹⁰ Družbeniki d.o.o. niso aktivno legitimirani za vložitev predloga za začetek postopka prisilne poravnave.
¹¹ Temu je dodati, da tudi morebitna ugotovitev trajnejše nelikvidnosti na podlagi četrtega odstavka 14. člena ZFPPIPP, še ne pomeni da je zahtevek neutemeljen, v kolikor se bo ugotovilo, da je toženka sama (namerno) vzpostavila okoliščine, na katere ZFPPIPP veže nastop insolventnosti.

Datum zadnje spremembe:

08.04.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cp 2118/2018
• VSL sodba I Cpg 1171/2010
• VSL sodba I Cp 376/2014