VSL Sklep I Cp 1366/2018

Jedro

Pravni interes kot posledica pomanjkanja ekonomskega interesa ni podan (le) v primeru, ko motilno ravnanje predstavlja zgolj neznatno spremembo dejanskega stanja oziroma ta sprememba nima nobenega praktičnega pomena in predstavlja le neznatno oviranje izvrševanja tožnikove posesti.

Za obstoj pravnega interesa za sodno varstvo zadostuje, da je toženec samovoljno posegel v obstoječe posestno stanje. Tožba zaradi motenja posesti je namreč dana posestnikom prav zaradi preprečevanja in sankcioniranja samovoljnih posegov v obstoječe posestno stanje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se glasi:

"1. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni z dela nepremičnine 0000-1821/164, ki v naravi predstavlja dovozno in dostopno cesto, odstraniti nanjo naloženo drevje, tako da bo po navedeni cesti omogočen nemoten dovoz in dostop.

2. Zavrne se tožbeni zahtevek v delu, v katerem se nanaša na toženčevo dolžnost odstranitve hlodovine.

3. Toženi stranki se prepoveduje, da bi z naložitvijo drevja ali hlodovine ali na temu podoben način še kdaj motila posest tožeče stranke na nepremičnini 0000-1821/164.

4. Tožena stranka je dolžna tožnikoma v 8 dneh od vročitve tega sklepa povrniti stroške pravdnega postopka v višini 1.815,22 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno plačilo."

II. Tožena stranka je dolžna tožnikoma v 8 dneh od vročitve tega sklepa povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 522,71 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora toženec v roku 15 dni z dela nepremičnine 0000-1821/164, ki v naravi predstavlja dovozno pot odstraniti nanjo naloženo drevje in hlodovino, tako da bo po navedeni cesti omogočen nemoten dovoz in dostop ter da se tožniku prepove, da bi na ta način ali temu podoben način, še kdaj motil posest tožeče stranke na navedeni nepremičnini. V posledici je sodišče plačilo stroškov postopka naložilo tožnikoma v znesku 781,59 EUR.

2. Tožnika v pritožbi zoper navedeni sklep uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagata, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi ali pa ga razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Stališče sodišča prve stopnje, da ni podan ekonomski interes, je materialnopravno zmotno. Iz tega razloga je sodno varstvo dopustno odreči le, kadar tožnik zlorablja pravico do sodnega varstva in je sporni poseg v posest tako malo intenziven in tako nepomemben, da za tožnika ni imel praktičnega pomena. Ugotovitev v izpodbijanem sklepu, da sta tožnika sporno pot uporabljala za vožnjo do svojih vikendov in da jima je toženec s postavitvijo hlodov in drevja vožnjo prek te poti onemogočil, ne daje podlage za sklep, da gre za nepomemben poseg.

Ugotovitev o obstoju alternativne poti, ki vodi do vikendov v lasti tožnikov, je zmotna. Ta pot ima pravne (nima potrebnih dovoljenj, je črna gradnja, poteka prek zemljišča zasebnika) in dejanske (ostro zavije, potrebno je peljati v klanec po pesku) pomanjkljivosti. Tudi priče so potrdile, da je alternativna pot slabše prevozna.

3. Toženec ni odgovoril na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnika uveljavljata varstvo posesti na podlagi določb 32. člena do 35. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), po katerih lahko posestnik zahteva varstvo zadnjega mirnega stanja posesti pred protipravnim in samovoljnim odvzemom posesti oziroma pred samovoljno spremembo ali oviranjem dotedanjega načina izvrševanja posesti, in se motilcu naloži vzpostavitev prejšnjega stanja ter se mu prepove nadaljnje podobno motenje.

6. V izpodbijanem sklepu je ugotovljeno, (1) da sta tožnika uporabljala pot prek parcele 0000-1821/164 za dostop in dovoz do svojih vikendov, (2) da je toženec s tem, ko je na pot naložil posekano drevje in hlodovino, tožnikoma onemogočil dotedanje izvrševanje posesti, (3) da je bil dostop po sporni poti onemogočen v oktobru 2016, da sta tožnika to opazila 14. 10. 2016 (drugi tožnik) oziroma 26. 10. 2016 (prvi tožnik), (4) da je bila tožba vložena 9. 11. 2016, (5) da do nepremičnin tožnikov vodi druga – obnovljena in ne nezakonito zgrajena – pot, ki ni zahtevnejša od sporne poti, in (6) da si je drugi tožnik s postavitvijo ograje sam otežil dostop prek te druge poti. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da se je položaj tožnikov zaradi toženčevega posega le neznatno spremenil in da ta sprememba ne opravičuje posestnega varstva.

7. Utemeljen je pritožbeni očitek o materialnopravni zmotnosti navedenega stališča. Stališče, da zaradi neobstoja ekonomskega interesa tožnik nima pravnega interesa za uveljavitev sodnega varstva v sporu zaradi motenja posesti, je bilo zavzeto v načelnem pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča 24. 6. in 25. 6. 1986. Po utrjenem stališču sodne prakse, oblikovanem po sprejemu navedenega mnenja, pravni interes kot posledica pomanjkanja ekonomskega interesa ni podan (le) v primeru, ko motilno ravnanje predstavlja zgolj neznatno spremembo dejanskega stanja oziroma ta sprememba nima nobenega praktičnega pomena in predstavlja le neznatno oviranje izvrševanja tožnikove posesti.¹

8. V obravnavanem primeru ne gre za tak položaj. Tožnika sta pred ugotovljenim motilnim ravnanjem nemoteno dostopala do svojih nepremičnin po sporni poti, drevje in hlodovina, ki ju je tam pustil toženec, pa jima je tak prehod preprečil. Obstoj ali neobstoj alternativne poti pri tem ni pomemben. Za obstoj pravnega interesa za sodno varstvo zadostuje, da je toženec samovoljno posegel v obstoječe posestno stanje. Tožba zaradi motenja posesti je namreč dana posestnikom prav zaradi preprečevanja in sankcioniranja samovoljnih posegov v obstoječe posestno stanje.

9. Ker je ekonomski interes tožnikov za uveljavitev posestnega varstva podan, ni potreben odgovor na pritožbene navedbe o lastnostih alternativne poti.

10. Ker se zaradi zmotne presoje o neobstoju ekonomskega interesa sodišče prve stopnje ni izreklo o obstoju vseh pomembnih dejstev, potrebnih za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka, je senat pritožbenega sodišča odločil, da se v zadevi opravi pritožbena obravnava. Ob razpisu obravnave je odločil, da se v skladu s petim odstavkom 347. člena ZPP obravnava opravi pred sodnico poročevalko, ki naj o pritožbah odloči kot sodnica posameznica. V zadevi ne gre za rešitev pomembnega pravnega vprašanja, niti ne gre za bodisi v pravnem bodisi v dejanskem pogledu zapleteno zadevo.

11. V izpodbijanem sklepu je že ugotovljeno, da je bila tožba vložena v tridesetih dneh, odkar sta tožnika izvedela za motenje, da sta tožnika izvrševala posest sporne poti, da je toženec izvršil zatrjevano motilno dejanje, tj. pustil na poti podrto drevje in vejevje, in da je s tem tožnikoma preprečil nadaljnje izvrševanje posesti. Tem ugotovitvam toženec v pritožbenem postopku ni nasprotoval. Za odločitev o utemeljenosti zahtevka je bilo treba ugotoviti še, ali so vejevje in hlodovina, ki jih je na dovozni poti pustil toženec, ob zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje še preprečevale dostop po sporni poti ali jih je toženec že odstranil. Tožnika sta trdila, da so še obstajale, toženec pa je trdil, da so bili na poti največ 48 ur.

12. Za ugotovitev navedenega dejstva je pritožbeno sodišče ponovilo dokaze z vpogledom v fotografije ter v soglasju s pravdnima strankama prebralo zapisnike o ogledu, o zaslišanju strank in prič A. A., B. A., B. B., C. C., A. F., K. K. in Z. C. ter na predlog tožene stranke dodatno zaslišalo toženca.

13. Fotografije, posnete ob ogledu, opravljenem v oktobru 2017, dokazujejo navedbe tožnikov, da so ostanki podrtega drevja ležali na dovozni poti ves čas od zatrjevanega motenja v oktobru 2016, in ne le 48 ur, kot se je branil toženec. Kot verodostojne se tako pokažejo izpovedbe zgoraj navedenih prič, da so bila ob motenju na poti podrta drevesna debla (hlodi) in vejevje, in da zaradi ostankov podiranja od oktobra 2016 pot ni bila več prevozna. Tako sta priči A. A. in B. A., lastnika nepremičnin v bližini, povedala, da je bila pot od 11. 10. 2016 vseskozi pregrajena. Podobno je tudi priča C. C., sicer domačin in lastnik bližnjega gozda, povedal, da so bila drevesa čez pot kakšno leto, kasneje pa veje. Primerjava fotografij, posnetih v oktobru 2016, in fotografij, posnetih ob ogledu leto dni kasneje, hkrati pokaže, da so prevoznost v začetku ovirala tudi debla, kasneje pa le še debelejše veje in ostanki vejevja. Upoštevaje fotografije se kot neverodostojna na drugi strani pokaže toženčeva izpovedba, da je bila pot neprevozna največ 48 ur. Neprepričljivo je tudi njegovo nasprotovanje verodostojnosti fotografij, ki sta jih predložila tožnika kot dokaz stanja v oktobru 2016. Ne le tožnika in priče, zaslišane na njun predlog, ampak tudi sam toženec je povedal, da je bila pot v oktobru 2016 zaradi podrtih dreves neprevozna. Priča K. K., toženčeva mati, zaslišana na toženčev predlog, v izpovedbi ni potrdila toženčevih navedb.

14. Neprepričljive so tudi toženčeve navedbe in izpovedba v delu, v katerem odgovornost za puščene ovire na poti prelaga na druge osebe. Iz njegovih navedb in izpovedbe ne izhaja, kdo drug bi mogel imeti interes, da na poti prek nepremičnine, ki jo ima deloma v soposesti s tožnikoma, pusti ostanke podrtega drevja. Izpovedba priče B. B., da je na toženčevo zahtevo v januarju 2017 splužen sneg premaknil nazaj na pot, še utrjuje sklep, da je pot ostala neprevozna zaradi toženčeve odločitve. Toženčeva izpovedba na pritožbeni obravnavi, da so po izvedbi poseka ostale na poti veje, a da jih je pustil tam izvajalec poseka, sam pa nima možnosti, da bi jih odpeljal, ne daje podlage za sklepanje o nasprotnem. Izvajalec je namreč opravljal dela po njegovem naročilu in za njegov račun.

15. Fotografije, posnete ob ogledu, pa ne potrjujejo, da bi dostop po poti še vedno preprečevali hlodi (debla dreves). Na poti so vidne debelejše veje in ostanki vejevja. Zahtevek za odstranitev je zato utemeljen, kolikor se nanaša nanje. Glede na dokazanost trditev, da je toženec izvršil motenje tudi s tem, da je na dovozni poti pustil hlode, pa je zahtevek, ki meri na prepoved bodočega motenja, utemeljen v celoti.

16. Ker sta tožnika z zahtevkom (razen v zanemarljivo majhnem delu) uspela, jima je toženec dolžan povrniti stroške postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Znesek potrebnih stroškov znaša 1.815,22 EUR. V skladu z Odvetniško tarifo jima gre strošek za tožbo in pripravljalne vloge (1237,50 točk), za zastopanje na obravnavi (1350 točk) in za materialne stroške (36 točk), kar skupaj znaša 1.204,19 EUR, in za kilometrino 136,16 EUR, vse povečano za 22 % davek na dodano vrednost, in za sodno takso v višini 180 EUR.

17. Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter izpodbijani sklep spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku, po katerem je toženec dolžan z dela nepremičnine 0000-1821/164, ki v naravi predstavlja dovozno in dostopno cesto, odstraniti nanjo naloženo drevje, tako da bo po navedeni poti omogočen nemoten dovoz in dostop, in s katerim se tožencu prepoveduje, da bi z naložitvijo drevja in hlodovine ali temu podoben način še kdaj motil posest tožnikov na navedeni nepremičnini (355. člen ZPP). V presežku, tj. kolikor sta tožnika zahtevala odstranitev hlodovine, je potrdilo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka (353. člen ZPP).

18. Ker sta tožnika s pritožbo uspela, jima je toženec dolžan povrniti njune potrebne stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). V zvezi s pritožbenim postopkom zoper sodbo gre za strošek za pritožbo in za pritožbeno obravnavo (2 x 300 točk) in 2 % materialnih stroškov, oboje povečano za 22 % davek na dodano vrednost), ter za sodno takso (180 EUR). Znesek stroškov pritožbenega postopka tako znaša skupaj 522,71 EUR.

19. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, stališče glede začetka teka zamudnih obresti pa sledi utrjeni sodni praksi, ki se je oblikovala po sprejemu pravnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006.

-------------------------------
¹ Prim. npr. odločbe VSL I Cp 3225/2013 z dne 12. 2. 2014, I Cp 2831/2013 z dne 15. 1. 2014, I Cp 394/2013 z dne 24. 4. 2013, VSC Cp 460/2017 z dne 3. 11. 2017 in VSM I Cp 326/2018 z dne 8. 5. 2018.

Datum zadnje spremembe:

08.04.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 2695/2011
• VSC Sklep Cp 44/2019
• VSL sklep I Cp 1393/2002