VSL Sodba II Cp 1605/2018

Jedro

V vtoževanem obdobju med strankama ni bilo sklenjene pogodbe o uporabi avtorskih del ali gospodarske pogodbe, niti ni bilo dogovora o mesečni zapadlosti obveznosti tožene stranke. Ker obveznost nima občasne narave, ni podlage za uporabo triletnega zastaralnega roka.

Ob odsotnosti kakršnihkoli podatkov o dejanskem dolgotrajnem pogodbenem razmerju je sodišče v konkretnih okoliščinah primera primorano zapolniti tarifno praznino z določitvijo višine avtorskega nadomestila ob upoštevanju kriterijev iz tretjega, četrtega in petega odstavka 156. člena ZASP-B.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 18674/2015 z dne 23. 2. 2015, v prvem odstavku za znesek 34.845,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od glavnice v višini 29.856,93 EUR od 23. 1. 2015 dalje do plačila ter od nateklih in obračunanih zakonskih zamudnih obresti v višini 4.988,93 EUR od 20. 2. 2015 dalje do plačila, ter v tretjem odstavku za znesek 156,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 3. 2015 dalje do plačila (I. točka izreka). Navedeni sklep o izvršbi je sodišče prve stopnje razveljavilo v prvem odstavku za znesek 157.518,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 1. 2015 dalje do plačila in za zakonske zamudne obresti od zneska 4.988,93 EUR, ki tečejo od 23. 1. 2015 do 19. 2. 2015, ter v tem obsegu tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo v plačilo stroške pravdnega postopka v višini 3.169,92 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki, in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka (tožeča stranka) oziroma iz vseh pritožbenih razlogov (tožena stranka). Tožeča stranka primarno predlaga ustrezno spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe, tožena stranka pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka izpodbija odločitev o zavrnitvi dela tožbenega zahtevka ter odločitev o stroških in opozarja na odstop sodišča prve stopnje od sodne prakse Vrhovnega sodišča RS. Poudarja, da je pravna podlaga za izračun avtorskega nadomestila Tarifa Združenja SAZAS za javno priobčitev glasbenih del za izdajatelje radijskih in televizijskih programov (v nadaljevanju Tarifa 2007). Sodišče prve stopnje je za odmero avtorskega nadomestila uporabilo merilo o minimalnem honorarju po tarifi iz Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del (v nadaljevanju Pravilnik 1998), kar je v nasprotju z judikatom Vrhovnega sodišča II Ips 325/2016. Sodišče prve stopnje se do te sodne prakse ni opredelilo. Ni se ukvarjalo s kriteriji za oblikovanje tarife po tretjem odstavku 156. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP), temveč je to prevalilo na stranko. Tarifa 2007 je objavljena skladno z ZASP ter skladno z napotili Ustavnega sodišča RS. Minimalno plačilo iz Pravilnika 1998 ni nadomestilo splošne tarife za plačilo avtorskega honorarja, saj ne izpolnjuje zakonskih pogojev za veljavno tarifo. Sodišče prve stopnje je napačno porazdelilo dokazno breme, ki je glede podatkov in listin, ki izhajajo iz sfere radijskega izdajatelja, na toženi stranki. Ta v spis ni vložila ničesar. V okviru materialnega procesnega vodstva sta bili pravdni stranki opozorjeni na uporabo materialnega prava, ki se nanaša na število poslušalcev, ne pa na uporabo minimalnega honorarja. Napačno je tudi priznanje stroškov za čas odsotnosti pooblaščenca tožene stranke iz pisarne v času potovanja in potnih stroškov. Ne gre za potrebne stroške, ker toženo stranko zastopa odvetnik iz Nove Gorice.

4. Tožena stranka sodišču prve stopnje očita zmotno stališče o temelju zahtevka, ki naj bi bil v neupravičeni obogatitvi. Postopek se je v predmetni zadevi začel s predlogom tožeče stranke za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Ta ni mogoč za uveljavljanje zahtevkov iz naslova neupravičene obogatitve. Tožeča stranka tožbenega zahtevka ni spremenila na način, da bi uveljavljala dajatveni zahtevek na podlagi neupravičene obogatitve. Tudi sicer je sodišče prve stopnje temelj tožbenega zahtevka napačno presodilo, saj ni pojasnilo, kakšna naj bi bila obogatitev tožene in prikrajšanje tožeče stranke. Tožeča stranka ni bila v ničemer prikrajšana. Tudi če do uporabe avtorskih pravic ne bi prišlo, bi bilo premoženje tožeče stranke popolnoma enako. Glasbeno avtorsko delo s predvajanjem ne izgubi vrednosti in se ne izrabi. Prav tako nikomur ni onemogočeno, da navedenega dela ne bi prej, kasneje ali istočasno uporabil v celotnem njenem obsegu. Tožeča stranka ob tem ni prikrajšana, bistvo neupravičene obogatitve pa je ravno v prikrajšanju osebe. Sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati tarife iz Pravilnika 1998, ker ni podzakonski akt in zato ne velja pravilo „iura novit curia“. Tožeča stranka svojega zahtevka ni utemeljevala na podlagi minimalne tarife iz Pravilnika 1998. Ta je tudi v nasprotju z 82. členom Pogodbe ES in je neveljavna oz. nična, saj onemogoča enakovredno sodelovanje na trgu majhnim radijskim postajam nasproti velikim radijskim postajam. To podkrepi s sklicevanjem na odločitev Sodišča EU v zadevi C-52/07, Kanal 5 Ltd InTV4 AB v. STIM. Če ima tarifa iz Pravilnika 1998 naravo skupnega sporazuma, pa je treba v zadevi upoštevati triletni zastaralni rok, saj je določeno plačevanje avtorskega nadomestila na mesečni osnovi. Med pravdnima stranka je dejansko obstajalo pogodbeno razmerje, čeprav pogodba formalno ni bila podpisana. Tožeča stranka je obstoj pogodbe priznavala v svoji trditveni podlagi, kot tudi s svojimi dejanji (izstavljanje računov s sklicevanjem na pogodbo, priznavanje popustov). Zato bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati triletni zastaralni rok. Navedeno potrjuje tudi dejstvo, da je tožeča stranka subjekt, ki opravlja gospodarsko dejavnost (kar izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS G 24/2011). Ker se obe stranki ukvarjata z gospodarsko dejavnostjo, je treba uporabiti določila Obligacijskega zakonika (OZ), ki določajo, da terjatve iz gospodarskih pogodb zastarajo v treh letih. Sodišče prve stopnje je tudi po prvem naroku za glavno obravnavo, v okviru uporabe materialnega procesnega vodstva, tožeči stranki dovolilo, da navaja nova dejstva, vendar svoje odločitve ni ustrezno obrazložilo. Tožena stranka prereka tudi odločitev v zvezi z DDV. Transakcije iz naslova neposlovnih obveznosti niso predmet obdavčitve po Zakonu o davku na dodano vrednost (ZDDV-1).

5. Pravdni stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke in predlagali njeno zavrnitev ter naložitev stroškov odgovora na pritožbo.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. V tej pravdni zadevi tožeča stranka zahteva od tožene stranke, ki je izdajateljica treh komercialnih radijskih programov in v pridobitne namene radiodifuzno oddaja, plačilo avtorskega nadomestila za leti 2010 in 2011. Tožeča stranka je svoj zahtevek oprla na Tarifo 2007. Tožena stranka je temu nasprotovala in se sklicevala na (dejanski) obstoj pogodbenega razmerja med pravdnima strankama, skladnega z v preteklosti sklenjeno pogodbo med njima, ki je prenehala veljati 31. 12. 2007.

8. Iz (v pritožbi neprerekanih) ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da pravdni stranki v vtoževanem obdobju nista imeli sklenjene pogodbe o uporabi glasbenih del. Tožena stranka je v letih 2010 in 2011 varovana avtorska dela s področja glasbe javnosti kljub temu priobčevala ter za uporabo teh avtorskih del tožeči stranki plačevala določene zneske kot avtorsko nadomestilo. Ker plačani zneski, katere je tožeča stranka prejela, naj ne bi zadoščali za pokritje ustreznega avtorskega nadomestila, je med pravdnima strankama nastal spor o višini nadomestila.

9. Ker je tožena stranka uporabljala avtorsko varovana dela brez ustrezne pogodbe, tj. neavtorizirano oziroma brez dovoljenja tožeče stranke, je sodišče prve stopnje pravilno oprlo svojo odločitev na določbo 198. člena OZ o neupravičeni pridobitvi. V skladu z navedeno določbo je tožeča stranka upravičena zahtevati od tožene stranke korist, ki jo je ta imela od uporabe avtorskih del. Nesporno je, da po določilih ZASP v primeru uporabe avtorskih del obstoji zakonska obveznost tožene stranke do plačila avtorskega nadomestila. V tem je korist tožene in obenem prikrajšanje tožeče stranke, med katerima obstaja vzročna zveza. Navedeno je sodišče prve stopnje pojasnilo tudi v izpodbijani sodbi.

10. Tožbeni zahtevek ima podlago v neupravičeni pridobitvi, čeprav se je postopek začel na podlagi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Po ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine in razveljavitvi sklepa o izvršbi v delu, s katerim je bila dovoljena izvršba in določen izvršitelj, se v skladu z drugim odstavkom 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) postopek nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog. To pomeni, da se postopek nadaljuje kot pri tožbi. Tožeča stranka je vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ker je v zvezi z avtorskim nadomestilom izdala račune, čeprav stranki nista bili v poslovnem razmerju. Ko je bil enkrat sklep o izvršbi v dovolitvenem delu razveljavljen, postopek pa se je nadaljeval v pravdi, ni bilo več odločilno, kako se je sam postopek začel. Določilo 198. člena OZ o neupravičeni pridobitvi predstavlja pravno podlago tožbenega zahtevka, ki v skladu s 180. členom ZPP ni obvezna sestavina tožbe. Sodišče prve stopnje je glede na trditve tožeče stranke pravilno presodilo, da gre za zahtevek na podlagi neupravičene pridobitve. Nasprotnim pritožbenim navedbam tožene stranke pritožbeno sodišče tako ne more slediti.

11. Tožena stranka se neutemeljeno zavzema za obstoj pogodbenega razmerja med pravdnima strankama. Da pravdni stranki nista konkludentno podaljšali oziroma sklenili pogodbe o plačilu avtorskega nadomestila, je sodišče prve stopnje argumentirano pojasnilo v 20. točki izpodbijane sodbe. V vtoževanem obdobju med strankama ni bilo sklenjene pogodbe o uporabi avtorskih del ali gospodarske pogodbe, niti ni bilo dogovora o mesečni zapadlosti obveznosti tožene stranke. Zato je neutemeljena pritožbena navedba o občasni naravi obveznosti. To pa pomeni, da ni podlage za uporabo triletnega zastaralnega roka terjatve. Zahtevki iz naslova neupravičene pridobitve zastarajo v splošnem zastaralnem roku petih let (346. člen OZ), zato je v obravnavani zadevi zastaralni rok za plačilo avtorskega nadomestila pet let.

12. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ko je v okviru domnevno prekoračenega materialnega procesnega vodstva na podlagi 285. člena ZPP obe pravdni stranki (in ne samo tožečo stranko, kot v pritožbi trdi tožena stranka) pozvalo, naj navedeta število poslušalcev tožene stranke. Sodišče prve stopnje je na ta način ohranilo procesno ravnotežje med pravdnima strankama. Materialnega procesnega vodstva vsebinsko ni prekoračilo, prav tako pa z njim ni poseglo v institut prekluzij. Sodišče prve stopnje je imelo za takšno materialno procesno vodstvo utemeljene razloge, s katerimi je seznanilo pravdni stranki (prim. točko 5. izpodbijane sodbe).

13. Vrhovno sodišče RS je v sklepu II Ips 325/2016, na katerega se je pri svoji odločitvi pravilno sklicevalo tudi sodišče prve stopnje (in so pritožbene trditve tožeče stranke, da je sodišče to odločbo spregledalo, neutemeljene), ugotovilo obstoj tarifne praznine glede radiodifuznega oddajanja. Pojasnilo je, da tarifa iz Pravilnika 1998 ne more biti podlaga za določitev višine avtorskega nadomestila¹, Tarifa 2007 pa ni bila sprejeta po ustreznem postopku, zato ne predstavlja veljavnega skupnega sporazuma. Vrhovno sodišče je svoje stališče iz sklepa II Ips 325/2016 o obstoju pravne praznine nadgradilo z merili za njeno zapolnitev². Poudarilo je, da zaradi uveljavljenega načela odplačnosti v avtorskem pravu sodišče zahtevka zgolj zaradi neobstoja veljavne tarife ne sme zavrniti, temveč mora odločiti o višini tarife za konkreten primer. Pri tem je odločilo, da je treba upoštevati dejanska dolgotrajna pogodbena razmerja, čeprav so pretekla.

14. V konkretnem primeru višine avtorskega nadomestila na podlagi preteklega pogodbenega razmerja ni moč določiti, saj pravdni stranki vsebine tega razmerja kljub pozivom sodišča nista izkazali. Sodišče prve stopnje je v okviru materialnega procesnega vodstva že na prvem naroku za glavno obravnavo dne 4. 10. 2016 obe stranki pozvalo, da v roku 30 dni predložita zadnjo veljavno pogodbo o uporabi avtorskih del (pogodba, ki je med strankama veljala do konca leta 2007), oziroma navedeta, kakšni so bili pogoji pogodbe (glej sedmi odstavek na list. št. 56 in deseti odstavek na list. št. 57 spisa). Stranki svojemu dokaznemu bremenu nista zadostili. Tožena stranka ni nikoli predložila pogodbe, niti ni podala trditev o konkretni vsebini te pogodbe. Prav tako ni konkretizirala višine že opravljenih plačil. Kljub izrecnemu pozivu, da navede pogoje pogodbe, tega tudi ni storila tožeča stranka in tako ni pojasnila, kako in na podlagi katerih kriterijev je toženi stranki obračunavala avtorska nadomestila. Vse druge okoliščine za določitev višine avtorskega nadomestila, kot npr. višina prihodkov iz poslovanja tožene stranke ter število poslušalcev, so ostale prerekane, iz trditvene podlage pravdnih strank pa je bilo nemogoče rekonstruirati vsebino preteklega pogodbenega razmerja.

15. Ob odsotnosti kakršnihkoli podatkov o dejanskem dolgotrajnem pogodbenem razmerju je sodišče v konkretnih okoliščinah primera primorano zapolniti tarifno praznino z določitvijo višine avtorskega nadomestila ob upoštevanju kriterijev iz tretjega, četrtega in petega odstavka 156. člena ZASP-B. Tretji odstavek navedenega člena določa, da je podlaga za izračun višine nadomestila denarno ocenjena korist, ki jo pridobi uporabnik iz dejavnosti, v kateri so uporabljena varovana dela iz repertoarja kolektivne organizacije. V skladu s četrtim odstavkom istega člena se pri določanju višine nadomestila upošteva pomen varovanega dela za dejavnost uporabnika, v skladu s pretim odstavkom pa se za oceno denarne koristi praviloma uporablja ustrezen del prihodka ali stroškov uporabnika pravic, upoštevajoč sporazumno dogovorjene kriterije; če se korist ne izraža v prihodku, lahko kolektivna organizacija in reprezentativno združenje uporabnikov določita druge kriterije.

16. Dejstvo je, da je tožena stranka v vtoževanem obdobju uporabljala avtorsko varovana dela, zaradi česar je zakonsko obvezana k plačilu avtorskega nadomestila, tožeča stranka pa je to upravičena terjati. Čeprav sodišče ne razpolaga z vsebino in okoliščinami preteklega pogodbenega razmerja pravdnih strank, mora določiti vsaj minimalno avtorsko nadomestilo, ki še ustreza pravicam in potrebam pravdnih strank. Upoštevaje vse okoliščine konkretnega primera ter merila iz tretjega, četrtega in petega odstavka 156. člena ZASP-B pritožbeno sodišče pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje, da višina nadomestila iz izpodbijane sodbe v konkretnem primeru predstavlja ustrezno avtorsko nadomestilo. Gre za minimalen obvezen avtorski honorar po tedanji veljavno sprejeti tarifi. V vtoževanem obdobju je bilo to običajno najnižje zakonsko obvezno nadomestilo. Tožeča stranka, na kateri je bilo trditveno in dokazno breme, ni dokazala, da bi bila upravičena do višjega nadomestila, tožena, na kateri je bilo trditveno in dokazno breme glede izpolnitve, pa ne, da ga je že poravnala. Sprejeta odločitev je pravilna in je pritožnika z ničemer ne omajeta.

17. Glede vprašanja zvišanja prisojenega zneska nadomestila za znesek davka na dodano vrednost sodna praksa ni enotna. Sodišče prve stopnje je obračunalo DDV po ugotovitvi, da je šlo za opravljeno storitev (tč. 36 sodbe), čemur pritrjuje tudi pritožbeno sodišče in je tudi v tem delu zavrnilo pritožbo toženke.

18. Pravilna je tudi izpodbijana odločitev o stroških tožene stranke. Čeprav ima pooblaščenec tožene stranke pisarno izven območja sodišča prve stopnje, mu je sodišče pravilno kot potrebne (prvi odstavek 155. člena ZPP) in skladno z Odvetniško tarifo priznalo potne stroške (9. člen OT) in urnino (četrti odstavek 6. člena OT) . Prvenstveno je treba upoštevati strankino pravico do proste izbire odvetnika. V konkretnem primeru gre za spor s področja avtorskega prava, ki je specifično, število zanj specializiranih odvetnikov pa omejeno. Zato izbira pooblaščenca iz drugega kraja kot je razpravljajoče izključno pristojno sodišče, ni nerazumna, pač pa upravičena.

19. Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbi obeh strank kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, z odgovoroma na pritožbo pa nista prispevali k odločitvi pritožbenega sodišča, sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP in prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Iz sklepa II Ips 325/2016 izhaja, da višine avtorskega honorarja ni mogoče določiti na podlagi prvega odstavka II. poglavja tarife iz Pravilnika 1998, ker ga je Ustavno sodišče razveljavilo z odločbo U-I-165/03. Iz sklepa pa tudi ni izhajala možnost določitve nadomestila na podlagi drugega in tretjega odstavka II. poglavja tarife Pravilnika 1998, ki sicer z omenjeno odločbo Ustavnega sodišča nista bila razveljavljena.
² Najprej v sodbi II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018, potem pa enaka stališča ponovilo še v zadevi II Ips 219/2018 z dne 18. 4. 2018 ter vseh kasnejših.

Datum zadnje spremembe:

08.04.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep V Cpg 462/2022
• VSL Sklep II Cp 2953/2016
• VSL Sklep II Cp 698/2017