VSL Sodba II Cp 1706/2018

Jedro

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da se je nesreča zgodila, ko sta tožnik in M. M. (delavec toženke) odvijačevala varnostno cestno ograjo. Pravilno je zaključilo, da je do poškodbe prišlo, ker je ograjo na svojem koncu prvi izpustil tožnik in ne M. M., zato ni podana odgovornost toženke (delodajalca) za delavca po prvem odstavku 147. člena OZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek glede toženke R. d. o. o. za plačilo odškodnine solidarno in nerazdelno z družbo M. d. o. o. v višini 7.250,00 EUR. Odločilo je, da je tožnik dolžan toženki povrniti njene pravdne stroške v znesku 735,51 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, svoje pravdne stroške pa nosi sam.

2. Tožnik v pravočasni pritožbi izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP¹). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Kot bistveno navaja, da je nasprotoval zaslišanju M. M., ker zaradi zaposlitve pri toženki ne bi izpovedal po resnici. Sodišče prve stopnje pa ga je kljub temu zaslišalo ter sodbo oprlo na njegovo izpovedbo, in sicer je nepravilno zaključilo, da je ograjo prvi izpustil tožnik in ne M. M. Da je izpovedba M. M. neresnična in nelogična, kaže tudi okoliščina, da sta skupaj s tožnikom prenašala zaščitno ograjo in zato bila logično obrnjena drug nasproti drugemu. M. M. bi zato lahko videl tožnika in ni bilo potrebe, da bi gledal levo ali desno. Nadalje navaja, da se je sodišče prve stopnje šele s postavitvijo sodnega izvedenca prepričalo o načinu nastanka poškodbe. Izvedenec je namreč na vprašanja glede mehanizma poškodbe strokovno odgovoril, da je do poškodbe prišlo na način, kot ga je opisal tožnik. Poudarja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo in se ni opredelilo do izpovedbe R. R. v delu, da mu je M. M. povedal, da mu je ograja padla iz rok.

3. Toženka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik zoper toženko vtožuje plačilo odškodnine nerazdelno z družbo M. d. o. o. za škodo iz škodnega dogodka - nesreče pri delu z dne 12. 10. 2013. Zoper družbo M. d. o. o. je bila izdana zamudna sodba Delovnega in socialnega sodišča I Pd 1249/2014 z dne 30. 6. 2015, za odločanje o sporu med tožnikom in toženko v predmetni zadevi (R. d. o. o.) pa se je Delovno in socialno sodišče izreklo za nepristojno in odstopilo zadevo pravdnemu sodišču. V obravnavani zadevi je tožnik trdil, da je do nesreče prišlo, ker je M. M. pri prenašanju cestne ograje spodrsnilo, zaradi česar naj bi mu ograja padla iz rok, posledično pa se je ograja iztrgala iz rok tudi tožniku in mu padla na palec desne noge. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka nasprotno ugotovilo, da se je nesreča zgodila, ko sta tožnik in M. M. (delavec toženke) odvijačevala varnostno cestno ograjo, kar je potrdil tudi tožnik. Zaključilo je, da je do poškodbe prišlo, ker je ograjo na svojem koncu prvi izpustil tožnik in ne M. M., zato ni podana odgovornost toženke (delodajalca) za delavca po prvem odstavku 147. člena OZ².

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče ne bi smelo slediti izpovedbi M. M. zaradi njegove zaposlitve pri toženki. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da M. M. v času zaslišanja ni bil več zaposlen pri toženki, kar je potrdil tudi zakoniti zastopnik toženke. Poleg tega pa je sodišče prve stopnje še dodatno v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpovedbo priče M. M. in ne na izpovedbo tožnika. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja, ker jih kot pravilne sprejema, in pritožbene navedbe v zvezi s tem zavrača kot neutemeljene.

7. Dvoma o dokazni oceni sodišča prve stopnje pritožbenemu sodišču tudi ni vzbudilo pritožbeno zatrjevanje, da sta bila M. M. in tožnik ob skupnem prenašanju zaščitne ograje logično obrnjena drug nasproti drugemu, posledično pa naj bi bila izpovedba M. M. neresnična in nelogična. Že tožnik sam je v tožbi zatrjeval, da mu je varovalna ograja padla na tla na svoji strani, medtem ko padca ograje na strani M. M. ni videl niti ga ni mogel preprečiti. Tudi iz izpovedbe tožnika izhaja, da sta ograjo držala vsak na drugem koncu, pri čemer ograje tudi nista prenašala, temveč sta jo odvijačevala. Pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, so zato neutemeljene.

8. Ne drži, da se je sodišče prve stopnje šele s postavitvijo sodnega izvedenca prepričalo o nastanku poškodbe na način, kot ga je opisal tožnik. Kot že obrazloženo, sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je prišlo do poškodbe na način, kot ga je zatrjeval tožnik, saj je prišlo do poškodbe pri odvijačevanju in ne pri prenašanju ograje. Izvedenec medicinske stroke je le potrdil, da tožnikova poškodba ustreza padcu ostrega težkega predmeta oziroma robu, torej da oblika zloma ustreza mehanizmu poškodbe. Izvedenec pa se pri tem ni opredelil do vprašanja, ali je ograja najprej padla tožniku ali M. M., kar je bistveno vprašanje za presojo odgovornosti toženke za ravnanje njenega delavca. Navedeno pa je stvar dokazne presoje, pri čemer je bilo dokazno breme na tožniku. Tožnik dokaznega bremena ni zmogel, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da odgovornost toženke za njenega delavca ni podana.

9. Na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje tudi ne vpliva pritožbena navedba, da se sodišče ni opredelilo do izpovedbe priče R. R., da mu je M. M. povedal, da mu je iz rok padla ograja. R. R. nesreče pri delu ni neposredno videl, vendar je izpovedal, da je v zvezi z nesrečo pri delu podpisal obrazec o prijavi nezgode. Prav tako je izpovedal: "... da mu je M. M. rekel, da je njemu padla na nogo, mislim, izpadla iz rok dol in da ga boli prst ter ne more več delati" (list. št. 112). Očitno je, da se navedeni del izpovedbe nanaša na tožnika, kot oškodovanca, oziroma da je R. R. izpovedal o tem, kaj mu je M. M. povedal glede tožnika. Sodišče prve stopnje zato ni storilo smiselno uveljavljane kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko se ni opredelilo do navedenega dela izpovedbe priče R. R.

10. Glede na navedeno so pritožbene navedbe neutemeljene. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------
¹ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami.
² Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami.

Datum zadnje spremembe:

05.04.2019

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II DoR 461/2019
• VSL sodba I Cp 1336/2013
• Sklep II Ips 8/2003