<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sklep I Cp 2183/2018

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2019:I.CP.2183.2018
Evidenčna številka:VSL00020637
Datum odločbe:06.02.2019
Senat, sodnik posameznik:mag. Matej Čujovič (preds.), Katarina Marolt Kuret (poroč.), Katarina Parazajda
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
Institut:darilna pogodba - kavza pri darilu - darilni namen - prava pogodbena volja strank - nedopusten nagib - nesporazum o predmetu pogodbe - nesoglasje volj (disenz) - izbrisna tožba - pasivna legitimacija - neveljavnost vknjižbe - napaka pri vknjižbi v zemljiško knjigo - napaka sodišča - sprememba pogodbe - obličnost - pritožbeni rok

Jedro

Pasivno legitimiran v izbrisni tožbi je tisti, v čigar korist je bila z izpodbijano vknjižbo vknjižena pridobitev ali izbris pravice. Razlogi neveljavne vknjižbe so lahko (med drugim) napake (neveljavnost ali nepopolnost) zemljiškoknjižnega dovolila, omejitve oziroma neobstoj razpolagalne sposobnosti ali napake zemljiškoknjižnega sodišča.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je uvodoma dopustilo spremembo tožbe z 21. 2. 2017 (I. točka izreka). S sodbo je zavrnilo zahtevek na ugotovitev ničnosti darilne pogodbe s 24. 4. 1995 v obsegu podarjenih parcel št. 2790/1, 2799/1 in 2801, vpisanih v vl. št. 589, k. o. ... (II./1. točka izreka), ter na ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice pri 4/6 parc. št. 2790/1, 2799/1, 2801, 2892, 2907, 2909, 2951, 2992/1, 2991/2 in 3017, vpisanih v vl. št. 589, k. o. ..., v korist in na ime toženke (II./2. točka izreka). Prav tako je zavrnilo zahtevek na izbris zemljiškoknjižnega stanja, nastalega na podlagi zemljiškoknjižnega dovolila F. L., M. K., J. L. in A. R. v darilni pogodbi s 24. 4. 1995 in na vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja pri 4/6 parc. št. 2790/1, 2799/4, 2799/5, 2801/1, 2801/2, 2892/0, 2907/0, 2909/0, 2951/0, 2992/1, 2991/2 in 3017/0, k. o. ..., v korist in na ime F. L., M. K., J. L. in A. R., za vsakega do 1/6 (II./3. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek za povrnitev njihovih pravdnih stroškov (II./4. točka izreka), naložilo pa jim je povrnitev 4.247,46 EUR pravdnih stroškov toženke, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Proti sodbi sodišča prve stopnje (tj. II. točki izreka in odločitvi o stroških postopka v III. točki izreka) se pritožujejo tožniki iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP1. Najprej poudarjajo, da je sodišče spregledalo pravno naravo darilne pogodbe, ki je po ODZ2 in na njegovi podlagi izoblikovani sodni praksi realni kontrakt. Navajajo, da v konkretnem primeru do dejanske izročitve podarjenih nepremičnin v posest toženki ni prišlo in opisujejo okoliščine, na podlagi katerih naj bi sodišče zmotno ugotovilo, da so pogodbeniki in prva tožnica, od leta 1993 dalje pa tudi toženka, skupaj živeli v stanovanjski hiši na naslovu P. 30. Darovalci po darilni pogodbi s 24. 4. 1995 svojih idealnih deležev nepremičnin niso izročili toženki v posest, zato je lahko šlo kvečjemu za darilno obljubo, katere veljavnost je skladno z 943. paragrafom ODZ vezana na strogo obličnost. Prvostopenjsko sodišče je nadalje zmotno ugotovilo, da tožniki niso uspeli dokazati, da bi toženka prenaredila darilno pogodbo. Popolnoma je abstrahiralo pooblastilo, ki so ji ga 2. 6. 1993 dali F. L., M. K., J. L., I. (J.) L., A. R. in I. M. za opravljanje vseh pravnih in drugih zadev ter opravil v zvezi z denacionalizacijo odvzetega premoženja pokojnemu I. L., ki je ključnega pomena za ugotovitev okoliščin v zvezi z darilnim nagibom oziroma namenom kot pravne podlage (kavze) sklenjene darilne pogodbe. V tej smeri postavljenih vprašanj toženki sploh ni dopustilo, čeprav je pooblastilo predstavljalo ključno iztočnico, zaradi katere je toženka brez sodelovanja darovalcev pripravila darilno pogodbo. Poudarjajo, da jih z delno denacionalizacijsko odločbo s 30. 6. 1994, s katero je bilo pokojnemu I. L. vrnjenih 24 parcel, toženka ni seznanila. Prva in tretja tožnica sta zaslišani pojasnili, da naj bi toženka po končani denacionalizaciji dobila v dar le tiste parcele, ki bodo vrnjene z denacionalizacijo. Tretja tožnica je ob tem prepričljivo izpovedala, da so se s sporno pogodbo 10. 5. 1995 skupaj s F. L. in četrto tožnico seznanile šele ob overitvi podpisa na sodišču, prej pa je niso videle, niti po podpisu izvoda darilne pogodbe niso prejele. Prav tako ga ni prejel drugi tožnik, ki je svoj podpis na sodišču overil 17. 5. 1995. Navajajo, da so bili vsi darovalci prepričani, da z darilno pogodbo s 24. 4. 1995 podpisujejo daritev nepremičnin, ki so bile v denacionalizacijskem postopku vrnjene pokojnemu I. L., ne pa nepremičnin iz vl. št. 589, k. o. ..., ki niso bile predmet denacionalizacije. Nagib za sklenitev pogodbe je bil, da toženka po zaključenem denacionalizacijskem postopku in vrnitvi parcel v naravi dobi v dar prav te parcele. Darilne pogodbe toženka tudi ni izročila prvi tožnici, ki je, ne glede na to, da ni bila stranka pogodbe, imela pravni interes, da se seznani z njeno vsebino, ker je tudi ona pooblastila toženko za vodenje denacionalizacijskega postopka, poleg tega je z družino živela v hiši P. 30, stoječi na parc. št. 2799/4 (pred delitvijo 2799/1), ki ni bila predmet denacionalizacijskega postopka. Tožniki so se skupaj s F. L. in J. L. dejansko seznanili s posledicami podpisa darilne pogodbe tedaj, ko so prejeli zemljiškoknjižni sklep Dn št. 6082/95 z s 23. 5. 1996, iz katerega izhaja, da se pri njihovih idealnih deležih nepremičnin, vpisanih v vl. št. 589, k. o. ..., vknjiži lastninska pravica v korist toženke. Toženka je v darilno pogodbo podtaknila še tri parcele (2790/1, 2799/1 in 2801 iz vl. št. 589), ki niso bile predmet denacionalizacije in ki ji niso bile obljubljene. Navajajo, da tudi mama F. L. ni nikoli imela namena toženki podariti 1/6 deleža navedenih nepremičnin, kar izhaja iz dokaznega postopka. Sodišču očitajo, da neupravičeno verjame toženki, da je bil darilni namen v tem, da se celotno posestvo ohrani skupaj in da bo toženka tista, ki bo nadaljevala s kmetijsko dejavnostjo. Tega toženka ni zatrjevala, pomanjkljive trditvene podlage pa ni mogoče dopolnjevati z njeno izpovedbo. Tožniki so na prvem naroku 13. 2. 2017 predložili tudi tožbo, s katero so od toženke zahtevali denarno izplačilo na podlagi v dopolnilni denacionalizacijski odločbi s 5. 12. 2005 priznane odškodnine za podržavljene nepremičnine, odvzete pokojnemu I. L. Tudi s to odločbo toženka pooblastiteljev - dedičev po pokojnem I. ni seznanila. S predloženo tožbo so zatrjevali nemoralnost in nepoštenost toženke, pa ji je sodišče kljub temu vero nerazumno poklonilo, medtem ko tožnikom očita neskrbnost ravnanja. Sodišču očitajo, da se z darilnim namenom in z ničnostjo pogodbe za navedene tri parcele ni ukvarjalo. Sodba o tem nima razlogov, zato je v tem delu ni mogoče preizkusiti. Zaradi neobstoja darilnega namena za sporne tri nepremičnine je darilna pogodba brez kavze in zato nična (51., 52. in 53. člen ZOR3, 39. in 40. člen OZ4). Ker pa je toženka s svojim moralno nepoštenim ravnanjem dejansko „odvzela“ lastnino darovalcem, je pogodba v obsegu podarjenih nepremičnin tudi po tej pravni podlagi nična (103. in 104. člen ZOR, 86. in 87. člen OZ). V nadaljevanju pritožniki povzemajo svoje trditve iz dosedanjega postopka v zvezi z 21. 6. 1996 ustno sklenjeno spremembo darilne pogodbe in poudarjajo, da je sodišče zmotno razlagalo toženkino izpovedbo, ki jo je razumelo kot način uporabe solastne hiše, česar toženka sploh ni izjavila. Vztrajajo pri stališču, da ni šlo zgolj za uporabo stavbe, temveč za sklenitev ustnega dogovora o spremembi darilne pogodbe in dogovora o delitvi stavbe in nepremičnin, ki je bil v celoti realiziran z izročitvijo v last in posest natančno določenega posameznega dela stavbe in dogovorjenih zemljišč. Nadalje navajajo, da se sodišče ni opredelilo do zatrjevane pravne podlage „navidezne solastnine“. Zgrešeno je stališče, da izbrisna tožba ni naperjena proti pravi osebi, ker toženka za delo (napako) sodišča ne more odgovarjati. Znova poudarjajo, da so bile predmet razpolaganja po darilni pogodbi s 24. 4. 1995 zgolj tri parcele, št. 2790/1, 2799/1 in 2801, vl. št. 589, k. o. ..., ne pa tudi v isti vl. št. vpisane parc. št. 2892, 2907, 2909, 2951, 2992 (v letu 1998 razdeljene na parc. št. 2992/1 in 2992/2) in 3017. Zemljiškoknjižno sodišče je naredilo nedopustno napako, ko je na podlagi darilne pogodbe na toženko vknjižilo 4/6 lastninski delež navedenih nepremičnin, ki sploh niso bile predmet darilne pogodbe. Zemljiškoknjižni sklep s 23. 5. 1996 ima materialnopravno napako, ki je popravljiva zgolj z izbrisno tožbo. Nadaljnje razlogovanje sodišča o vpisih po ZZK5 iz leta 1995 je zato nerazumljivo. Navajajo še, da je pravni pouk, v katerem je predviden 15-dnevni rok za pritožbo, upoštevajoč novelo ZPP-E6 napačen.

3. Toženka je na pritožbo pravočasno odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

Okoliščine zadeve

5. V obravnavani zadevi je bila med drugim tožnikom, tretjo in četrto tožnico ter njihovo mamo F. L. kot darovalci na eni strani in njihovo nečakinjo oziroma vnukinjo S. L. kot obdarjenko na drugi strani 24. 4. 1995 sklenjena darilna pogodba, s katero so darovalci toženki podarili svoje solastne deleže (vsak do 1/6) na nepremičninah s parc. št. 2790/1, 2799/1 in 2801, vpisanih v vl. št. 589, k. o. ..., parc. št. 3031/1, vpisani v vl. št. 4489, k. o. ..., in parc. št. 3016 v vl. št. 2888, k. o. ... Na podlagi te darilne pogodbe je zemljiškoknjižno sodišče 23. 5. 1996 pod opr. št. Dn št. 000/95 izdalo sklep, s katerim je dovolilo vknjižbo lastninske pravice do 4/6 na nepremičninah, vpisanih v vl. št. 589 in vl. št. 4498, k. o. ..., na toženko. Toženka je 24. 6. 1996 vložila ugovor proti izdanemu zemljiškoknjižnemu sklepu, v katerem je navedla, da je med njo kot predlagateljico in darovalci prišlo do spremembe darilne pogodbe, tako da je potrebno spremeniti deleže pri vl. št. 589, k. o. ..., ter zato predlaga, da se izdani sklep ne vpiše v zemljiško knjigo, dokler ne bodo pogodbena določila med strankami spremenjena in ponovno predlagana za vpis v zemljiško knjigo. Okrajno sodišče v Ljubljani je ta ugovor zavrnilo in sklep s 23. 5. 1996 vzdržalo v veljavi z obrazložitvijo, da za vpis v zemljiško knjigo velja trenutek vložitve predloga, zato bodo morale stranke, če bodo spreminjale pogodbo, ponovno vložiti predlog za vpis na podlagi nove listine (pogodbe).

6. Tožniki so zatrjevali ničnost darilne pogodbe, ker naj ne bi bil podan darilni namen za parcele št. 2790/1, 2799/1 in 2801, vpisane v vl. št. 589, k. o. ..., saj so bili prepričani, da podpisujejo daritev nepremičnin, ki so bile v denacionalizacijskem postopku vrnjene pokojnemu I. L., te tri parcele pa niso bile predmet denacionalizacije. Poleg tega so z izbrisno tožbo zahtevali ugotovitev neveljavnosti vknjižbe 4/6 lastninskega deleža v korist toženke na nepremičninah s parc. št. 2892, 2907, 2909, 2951, 2992 in 3017, vpisanih v isti vložni številki, saj naj pravni naslov za prenos lastninske pravice na navedenih nepremičninah ne bi obstajal. Kot tretji razlog za neveljavnost darilne pogodbe pa so navajali ustno dogovorjeno spremembo navedene pogodbe, iz katere naj bi prav tako izhajalo, da parcele št. 2790/1, 2799/1 in 2801 niso bile podarjene in da so bili dejanski dogovori o podaritvi parcel drugačni - da so bile toženki podarjene druge nepremičnine in ne tiste, ki so vpisane v korist toženke v zemljiški knjigi na podlagi neveljavnih vpisov.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da darilna pogodba ne nasprotuje prisilnim predpisom, da je sklenjena v predpisani obliki, da je darilni namen v njej jasno izražen in je v času sklepanja pogodbe obstajal (kavza pogodbe), ravnanja toženke pa niso bila nemoralna, saj tožnikom te trditve ni uspelo dokazati, in zaključilo, da ni podan nobeden od zatrjevanih razlogov za ničnost, ter tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Takšen zaključek je po oceni pritožbenega sodišča, ob nerazjasnjenih dejanskih okoliščinah sklepanja darilne pogodbe, najmanj preuranjen.

Glede ničnosti darilne pogodbe s 24. 4. 1995 v obsegu podarjenih nepremičnin parc. št. 2790/1, 2799/1 in 2801, vl. št. 589, k. o. ...

8. Pritožba izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje o tem, da tožnikom ni uspelo dokazati, da bi toženka v darilno pogodbo „podtaknila“ nepremičnine, glede katerih darovalci niso imeli namena, da bi jih podarili. Sodišču prve stopnje očita, da je svojo odločitev oprlo na izpoved toženke, ni pa upoštevalo izpovedi prve in tretje tožnice, pri čemer je povsem zanemarilo tudi okoliščine v zvezi s pooblastilom, ki so ga toženki dali F. L., I. (J.) L. ter tožniki, s katerim so dokazovali, kaj je bil namen (oziroma predmet) sklenjene darilne pogodbe.

9. Kot osrednje se v obravnavani zadevi postavlja vprašanje, ali je obstajal darilni namen (animus donandi) za navedene tri sporne nepremičnine. Od tega je odvisen odgovor na vprašanje, ali je pogodba imela dopustno podlago,7 ki je v konkretnem primeru (neločljivo) povezano z očitkom, da je toženka ob sklepanju pogodbe tožnike z nemoralnim (nepoštenim) ravnanjem izigrala.

10. Pritožniki utemeljeno izpostavljajo, da je zaradi prepovedi postavljanja vprašanj njihovemu pooblaščencu v zvezi z okoliščinami podpisa pooblastila, ki so ga po tožbenih trditvah tožniki (pooblastitelji) dali toženki za opravljanje vseh pravnih in drugih zadev ter opravil v zvezi z denacionalizacijo odvzetega premoženja pokojnemu I. L., dejansko stanje ostalo nerazjasnjeno. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče zanemarilo pomembne pravno relevantne okoliščine sporne zadeve, ki se nanašajo na obstoj darilnega namena (nagiba) za nepremičnine parc. št. 2790/1, 2799/1 in 2801 oziroma kavze (pravne podlage) darilne pogodbe. S temi okoliščinami se sodišče prve stopnje sploh ni ukvarjalo, kljub temu, da na teh spornih dejstvih glede sklepanja darilne pogodbe temelji glavni očitek tožnikov, da jih je toženka s svojim nepoštenim ravnanjem nedopustno zavedla in v darilno pogodbo samovoljno vključila tudi parcele, za katere po dogovoru med pogodbeniki ni bilo nikoli rečeno, da jih bo dobila. Trditev tožnikov, da je bilo dogovorjeno, da bo toženka dobila v dar (le) tiste nepremičnine, ki so jih (oziroma jih bodo) darovalci pridobili v denacionalizacijskem postopku po svojem pokojnem očetu I. L., kar sta zaslišani potrdili tako prva kot tretja tožnica, sodišče prve stopnje ni argumentirano zavrnilo. Tretja tožnica je tudi izpovedala, da so se s sporno pogodbo skupaj z mamo F. L. in četrto tožnico seznanile šele ob overitvi podpisa na sodišču, prej pa je niso videle niti po podpisu izvoda darilne pogodbe niso prejele. Sodišče prve stopnje temu vprašanju ni posvetilo pozornosti. Iz dejstev, da so darovalci pogodbo podpisali in da so jo torej imeli možnost prebrati, v skladu z zapisom v pogodbi pa je vsak od njih prejel svoj izvod, nihče od njih pa ni uporabil nobenega pravnega sredstva za izpodbijanje bodisi pogodbe bodisi zemljiškoknjižnega sklepa, je sklepalo, da je bil darilni namen pogodbenikov prav tak, kot je zapisan v pogodbi. Ob tem pritožniki utemeljeno izpostavljajo ugotovitev sodišča, da je po prejemu zemljiškoknjižnega sklepa s 23. 5. 1996 med vsemi pogodbeniki prišlo do pogovora o tem, kako bi si drugače razdelili nepremičnine oziroma kako naj bi kateri od stanovalcev hiše uporabljal katere prostore v njej. Ne glede na to, ali bi takšen dogovor lahko pripeljal do spremembe darilne pogodbe ali ne, pritožba utemeljeno trdi, da sodišče prve stopnje navedene ugotovitve ni presojalo v povezavi z vprašanjem, ali so imeli pogodbeniki v resnici namen toženki podariti svoje deleže vseh nepremičnin v vl. št. 589, k. o. ... Neodgovorjeno je ostalo vprašanje, zakaj je toženka 24. 6. 1996 vložila ugovor proti izdanemu zemljiškoknjižnemu sklepu, v katerem je navedla, da je med njo kot predlagateljico in darovalci prišlo do spremembe darilne pogodbe, tako da je potrebno spremeniti deleže pri vl. št. 589, k. o. ..., in predlagala, da se izdani sklep ne vpiše v zemljiško knjigo, dokler ne bodo pogodbena določila med strankami spremenjena in ponovno predlagana za vpis v zemljiško knjigo. Čeprav je zemljiškoknjižno sodišče takšen ugovor pravilno zavrnilo, se zastavlja dvom v pravilnost dokaznega zaključka prvostopenjskega sodišča, da je bil predmet pogovora med pogodbeniki (zgolj) način uporabe hiše, ki naj ne bi bil v ničemer povezan s prehodom lastništva nepremičnin na obdarjenko - toženko. Razlogovanje sodišča prve stopnje v 22. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da bi tožniki tudi sami lahko vložil ustrezno pravno sredstvo zoper zemljiškoknjižni sklep, ne pa da so se zadovoljili z zagotovilom toženke, da bo to poskušala urediti, dvoma v obstoj darilnega namena, kot ga zatrjuje toženka, ne odpravi. Pritožba obenem pravilno opozarja, da trditve o tem, da je bil darilni namen v tem, da se celotno posestvo ohrani skupaj in da bo toženka tista, ki bo nadaljevala s kmetijsko dejavnostjo, toženka ni izrecno postavila. To je navedla zgolj v svoji izpovedbi. Tudi sicer pa ni razvidno, zakaj je sodišče prve stopnje verjelo prav toženki, oziroma zakaj ni verjelo prvi in tretji tožnici. Sodba ne pojasni, zakaj tema skladnima izpovedbama (glede darilnega namena in predmeta daritve) ne sledi, do njiju se niti ne opredeli.

11. Sodišče prve stopnje se do vseh teh, za odločitev pomembnih okoliščin, ni opredelilo. Po presoji pritožbenega sodišča sklop okoliščin, ki jih je navedlo, še ne utemeljuje sprejetega zaključka, da so imeli pogodbeniki namen podariti toženki natančno tiste nepremičnine, ki so v darilni pogodbi naštete. Sodišče o tem ni podalo zadostnih razlogov, saj zgolj na podlagi opisanih okoliščin ni mogoče z gotovostjo zaključiti, da je takšen darilni namen obstajal oziroma da je bilo ravnanje toženke v fazi sklepanja pogodbe povsem neoporečno. Nekritično je sledilo toženkini izpovedbi, da iz pogodbe jasno izhaja darilni namen (tudi za sporne tri nepremičnine), ostalih dokazov pa ni ocenilo (izpovedi prič) oziroma jih niti ni izvajalo, med njimi pooblastila darovalcev toženki, kot to posebej izpostavlja pritožba. Ob takih ugotovitvah so bile iz presoje izvzete pomembne okoliščine, potrebne za odgovor na vprašanje, ali je tožnikom uspelo dokazati, da je darilna pogodba vsebovala večji obseg nepremičnin, kot je bilo dogovorjeno med pogodbeniki - le tiste nepremičnine, ki so jih darovalci pridobili v denacionalizacijskem postopku po pokojnem I. L. Ker dokazna ocena ni celovita (8. člen ZPP) ter obrazložena tako, da bi jo bilo mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), obstaja dvom v pravilnost ugotovitve dejanskega stanja, ki je ostalo tudi pomanjkljivo ugotovljeno. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku razjasniti med strankama sporna pravno odločilna dejstva v zvezi z (ne)obstojem darilnega namena oziroma nagiba darovalcev za nepremičnine parc. št. 2790/1, 2799/1 in 2801, vl. št. 589, k. o. ... Ugotoviti bo moralo, kakšna je bila prava (skupna) pogodbena volja pogodbenikov in kaj je bil v resnici predmet sporne darilne pogodbe oziroma dogovorov pogodbenikov ter v tej smeri izpeljati dokazni postopek. Če bo po upoštevanju vseh zatrjevanih okoliščin in skrbni dokazni oceni, ki je v izpodbijani sodbi izostala, ugotovilo, da je toženki mogoče očitati, da je tožnike v sklenitveni fazi pogodbe izigrala, bi lahko šlo za nedopustno pogodbeno podlago oziroma nedopusten nagib toženke, za katerega njeni sopogodbeniki niso vedeli, kar je razlog za ničnost pogodbe.8 Ta okoliščina bi lahko vplivala tudi na presojo, ali je do soglasja volj in s tem do dvostranske darilne pogodbe sploh prišlo. V tem primeru bi bilo treba ugotoviti, da je med podpisniki pogodbe obstajalo nesoglasje (nesporazum) glede predmeta obveznosti, ki bi pod vprašaj postavilo sam nastanek oziroma (veljavno) sklenitev sporne darilne pogodbe.9

Glede materialnopravno neveljavne vknjižbe lastninske pravice v korist toženke na nepremičninah parc. št. 2892, 2907, 2909, 2951, 2992 in 3017, vl. št. 589, k. o. ...

12. Zaradi načela formalnosti postopka lahko zemljiškoknjižno sodišče (pravno pravilno) dovoli in opravi vknjižbo (pridobitve oziroma izbrisa) pravice, čeprav vsi materialnopravni pogoji za pridobitev oziroma prenehanje te pravice niso izpolnjeni. V takšnem primeru je mogoče vpis izpodbijati z izbrisno tožbo. Smisel izbrisne tožbe je reševanje neskladja med vsebino vpisa v zemljiško knjigo in stvarnim dejanskim stanjem, do katerega lahko pride zaradi nepravilnosti v pravnem temelju vpisa. Z izbrisno tožbo se zahteva vzpostavitev prejšnjega stanja vpisov, torej da naj se vknjižba, ki je bila opravljena materialnopravno neveljavno (in s to vknjižbo povezani vpisi), izbriše(jo) (prvi odstavek 102. člena v času izvedbe zemljiškoknjižnega vpisa po sporni darilni pogodbi veljavnega ZZK). Zato je logično, da je pasivno legitimiran tisti, v čigar korist je bila z izpodbijano vknjižbo vknjižena pridobitev ali izbris pravice, v konkretnem primeru torej toženka. Razlogi neveljavne vknjižbe so lahko (med drugim) napake (neveljavnost ali nepopolnost) zemljiškoknjižnega dovolila, omejitve oziroma neobstoj razpolagalne sposobnosti ali napake zemljiškoknjižnega sodišča, zato je napačno stališče sodišča prve stopnje o zgrešeni pasivni legitimaciji.

13. Utemeljeni so tudi pritožbeni očitki glede sáme neveljavne vknjižbe lastninske pravice toženke (oziroma njenega 4/6 solastninskega deleža) na nepremičninah parc. št. 2892, 2907, 2909, 2951, 2992 in 3017, v vl. št. 589, k. o. ... Pritožba utemeljeno opozarja, da so bile predmet daritve, kot izhaja iz predložene darilne pogodbe, zgolj tri nepremičnine iz vložne št. 589, to so parc. št. 2790/1, 2799/1 in 2801. Zemljiškoknjižno sodišče pa je na podlagi te iste darilne pogodbe na toženko vknjižilo 4/6 lastninski delež tudi na nepremičninah parc. št. 2892, 2907, 2909, 2951, 2992 in 3017, iz sicer iste vložne številke, ki (najverjetneje) niso bile predmet pogodbenega razpolaganja. S pojasnilom, da so kot predmet daritve v darilni pogodbi pri zemljiškoknjižnem dovolilu izrecno napisane vložne številke nepremičnin, zemljiškoknjižni sklep pa se glasi na vložne številke, sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni (ustrezno) odgovorilo na navedbe tožnikov, da je zemljiškoknjižno sodišče mimo predloženega pravnega naslova vpisalo lastninsko pravico na toženko na parcelah, ki v pogodbi niso navedene kot predmet darila. Vprašanje, ali so (bile) vse navedene parcele vpisane v isti vložni številki ali v različnih, s tega vidika ni relevantno. Če se sodna odločba, ki je podlaga za vpis, nanaša na vse parcele, ki so vpisane pri določeni vložni številki, zadošča označba nepremičnine le z vložno številko brez posameznih parcel, sicer pa ne. Pritrditi je pritožbi, da je obrazložitev v tem delu nerazumljiva oziroma pomanjkljiva, saj prvostopenjsko sodišče pojasnjuje zgolj način vpisovanja (pravic) v zemljiško knjigo, ne obrazloži pa, zakaj šteje, da zemljiškoknjižno sodišče ni naredilo napake s tem, ko je na podlagi obravnavane pogodbe izvedlo vknjižbo toženkine lastninske pravice na parcelah, glede katerih darilna pogodba nič ne reče.

14. Glede na navedeno in ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo vseh materialnopravnih pogojev za izbrisno tožbo, je bilo pritožbeno sodišče primorano izpodbijano sodbo tudi v tem delu razveljaviti. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem sojenju, kot že obrazloženo, ugotoviti, kaj je bil sploh predmet darilne pogodbe s 24. 4. 1995, glede katerega je obstajalo soglasje volj pogodbenih strank, ter s tem tudi neločljivo povezan predmet zemljiškoknjižnega sklepa. Ob tem naj razjasni, kaj se je dogajalo z ostalimi parcelnimi št. iz vložka 589 (2892, 2907, 2909, 2951, 2992 in 3017) oziroma ugotovi, na kateri podlagi in ali je za vknjižbo solastniškega deleža na toženko na navedenih nepremičninah obstajal pravni naslov, saj so ti očitki tožnikov ostali neargumentirani oziroma spregledani. V primeru, da bi v ponovljenem sojenju ugotovilo, da je zemljiškoknjižno sodišče napačno interpretiralo listino oziroma darilno pogodbo, ki naj bi predstavljala pravni naslov za pridobitev toženkine lastninske pravice na navedenih parcelah, bi takšna ugotovitev narekovala ugoditev zahtevku, uveljavljanem z izbrisno tožbo.

Glede ustno sklenjene spremembe darilne pogodbe

15. Neutemeljene so pritožbene navedbe glede zatrjevane spremembe sklenjene darilne pogodbe. Materialnopravno pravilna je obrazložitev sodišča v 26. točki izpodbijane sodbe, da bi moral biti tak dogovor, ker se nanaša na nepremičnine, sklenjen v pisni obliki, sicer nima pravnega učinka (70. člen ZOR). Neuspešna so tudi pritožbena izvajanja, da je bil z izročitvijo nepremičnine v posest tožnikom dogovor o spremembi darilne pogodbe realiziran, zato ni bila potrebna vknjižba. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da dokazni postopek podlage za takšen zaključek ne daje, pritožbeno sodišče pa se na te razloge v celoti sklicuje in dodaja, da iz dejanskih okoliščin zadeve izhaja, da so tako tožniki kot toženka v obdobju po sklenitvi darilne pogodbe uporabljali (posedovali) sporne nepremičnine. Poleg tega že sámo dejstvo, da med strankami teče predmetna pravda, kaže na to, da dogovor, kot ga zatrjujejo tožniki, ni bil realiziran. Iz enakih razlogov je neutemeljeno tudi sklicevanje pritožnikov na nastanek t.i. dejanske etažne lastnine.

Glede pritožbenega roka

16. Pritožbeno sodišče na koncu pritrjuje pritožbi glede pritožbenega roka in pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi dalo napačen pravni pouk, v katerem je za pritožbo določilo 15-dnevni rok namesto 30-dnevnega. Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo izdalo v času, ko se je že uporabljala novela Zakona o pravdnem postopku (ZPP-E). Z ZPP-E je bil rok za vložitev pritožbe zoper sodbo podaljšan na trideset dni. Po določbi prvega odstavka 125. člena ZPP-E se postopek, ki se je začel pred pričetkom uporabe ZPP-E, konča po določbah prej veljavnega zakona. Tretji odstavek 125. člena ZPP-E določa, da se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe tega zakona, pred sodiščem druge stopnje nadaljuje po določbah tega zakona, če je bila končna odločba pred sodiščem prve stopnje izdana po začetku uporabe ZPP-E. Sodišče prve stopnje je v pravnem pouku navedlo, da imajo pravdne stranke petnajstdnevni rok za pritožbo, ker zmotno ni upoštevalo, da določba o pritožbenem roku sodi med določbe postopka pred sodiščem druge stopnje. Pravni pouk v sodbi sodišča prve stopnje le opozarja na ureditev pred sodiščem druge stopnje, glede pritožbenega roka pa se uporablja določba 333. člena ZPP, ki je v petindvajsetem poglavju, kjer so urejena redna pravna sredstva. Iz teh razlogov je bil rok za vložitev pritožbe trideset dni.10 Vendar pa takšen napačen pravni pouk ni vplival na učinkovito uporabo pravice do pritožbe in na zakonitost postopka s pritožbo.

Sklepno

17. Pritožbene navedbe se po povedanem v odločilnem delu izkažejo za utemeljene. Ker sodišče ni opravilo dokazne ocene skladno z 8. členom ZPP ter se ni opredelilo do navedb o vseh pravno odločilnih dejstvih, izpodbijane sodbe v tem obsegu ni mogoče preizkusiti, kar je narekovalo njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP). Ob tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se je za razveljavitev (in ne za opravo pritožbene obravnave) odločilo zato, ker pogojev za spremembo odločitve na drugi stopnji ni, saj bi se s tem pravno relevantna dejstva prvič ugotavljalo šele v pritožbenem postopku, s čimer bi strankama odvzelo pravico do pritožbe (355. člen ZPP in 25. člen Ustave RS). Ker je sodišče prve stopnje nekaj dokazov že izvedlo, ni pa jih v celoti ocenilo, bi bil razpis pritožbene obravnave tudi neekonomičen. Poleg tega so pritožniki v pritožbi sami predlagali (zgolj) razveljavitev (in ne spremembe) izpodbijane sodbe. Napotki za nadaljnje delo sodišča so razvidni iz predhodne obrazložitve (prvi odstavek 362. člena ZPP).

18. Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo, je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK

Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

-------------------------------
1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami, v nadaljevanju ZPP.
2 Obči državljanski zakonik, v nadaljevanju ODZ.
3 Zakon o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/1978 s spremembami, v nadaljevanju ZOR.
4 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami, v nadaljevanju OZ.
5 Zakon o zemljiški knjigi, Uradni list RS, št. 33/1995 s spremembami, v nadaljevanju ZZK.
6 Uradni list RS, št. 10/2017.
7 Pravna podlaga darilne pogodbe je v neodplačni naklonitvi neke premoženjske koristi v korist obdarjenca, kar je lahko pogojeno z različnimi motivi (nagibi). Nagib je zato lahko tako pomemben, da darila brez njega ne bi bilo in s tem postane del pravne podlage darilne pogodbe. Glej npr. sklep VS RS II Ips 29/2016.
8 OZ v tretjem odstavku 40. člena določa, da je neodplačna pogodba nična tudi tedaj, ko drugi pogodbenik ni vedel, da je nedopustni nagib bistveno vplival na odločitev njegovega sopogodbenika. Enako je določal tudi ZOR v tretjem odstavku 53. člena.
9 „Kadar sta stranki prepričani, da se strinjata, dejansko pa je med njima nesporazum o naravi pogodbe ali o podlagi ali predmetu obveznosti, se šteje, da pogodba ni bila sklenjena.“ (16. člen OZ in 63. člen ZOR).
10 Prim. sodbo VSL II Cp 1309/2018.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 16, 40, 40/3, 533
Zakon o obligacijskih razmerjih (1978) - ZOR - člen 53, 53/3, 63, 70
Občni državljanski zakonik (1811) - ODZ - paragraf 938, 943
Zakon o zemljiški knjigi (1995) - ZZK - člen 102, 102/1
ZPP-E Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (2017) - člen 125, 125/1, 125/3
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 333

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
05.04.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI3Mzcz