VSL Sodba I Cp 2489/2018

Jedro

Tožnica je zemljiškoknjižna lastnica posameznega dela stavbe št. 3 na naslovu G., ki v naravi predstavlja poslovni prostor v stavbi na parc. št. 1655/0, k. o. ..., in v korist katere tožnica zahteva ugotovitev priposestvovanja stvarne služnosti hoje, vožnje z manjšimi vozički in vozili ter parkiranje. Tožnica je aktivno legitimirana za svoj del nepremičnine, za katerega trdi, da je priposestvovala služnost. Ostali (so)lastniki so izvrševali posest vsak zase in ne skupaj kot celota za celotno nepremičnino, niti niso izvrševali posesti za tožnico.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za ugotovitev, da v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 1650/0, k. o. ..., kot gospodujočega zemljišča, obstoji

- stvarna služnostna pravica parkiranja z osebnim vozilom, kombijem in manjšim tovornim vozilom na Z delu služeče parcele 1658/0, k. o. ... (v nadaljevanju: služeče zemljišče), in sicer na mestu, ki je v grafičnem prikazuje izvedenskega mnenja izvedenca D. G. z 29. 6. 2016, označen s črko P;

- stvarna služnost pravica hoje po stopnicah v JZ delu služeče parcele št. 1657 ter hoje in vožnje z ročnimi vozički po klančini v JZ delu služeče parcele št. 1657, nato pa v nadaljevanju hoje in vožnje z ročnimi vozički po južnem delu služeče parcele številka 1657 med zidom obstoječe tržnice in mejo parcele 1657 s parcelo št. 1658, vse do meje služeče parcele 1657 s parcelo 1656, vse k. o. ..., in sicer po trasi, ki je v grafičnem prikazu izvedenskega mnenja izvedenca D. G. z 29. 6. 2016 označen z dostop 1, in sicer v celotni širini med zidom obstoječe tržnice in mejo med parcelama št. 1657 in 1658, k. o. ...;

- stvarna služnost pravica hoje in vožnje z ročnimi vozički in manjšimi vozili po celotnem Z delu služeče parcele 1658, v grafičnem prikazu izvedenskega mnenja z 29. 6. 2016 označenem s črko P, nato hoje po stopnicah v J delu služeče parcele 1658 ter hoje in vožnje z ročnimi vozički po klančini v J delu služeče parcele 1658, v nadaljevanju hoje in vožnje z ročnimi vozički po celotnem podzemnem delu stavbe št. 949 na služeči parceli 1658 do meje služeče parcele št. 1658 s parcelo št. 1657 in v nadaljevanju hoje in vožnje z ročnimi vozički po JV delu služeče parcele 1657 do meje služeče parcele 1657 s parcelo 1656, vse k. o. ..., in sicer v delu, ki je v grafičnem prikazu izvedenskega mnenja izvedenca D. G. z 29. 6. 2016 označen z dostop 2;

in naložitev,

- da se toženi stranki prepoveduje poseganje v zgoraj navedeno traso služnostne poti in

- da je tožena dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja pritožbene razloge relativno bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je zmotno stališče sodišča, da ni možno priposestvovanje stvarne služnosti na zemljišču parcele 1658, k. o. ... Dejstvo, da naj bi šlo za javno površino, ne pomeni, da je bila služnost izvrševana na skrivaj, z zvijačo ali na silo. Prav tako sodišče ni ugotovilo, da bi dala tožena stranka tožnici dovoljenje za parkiranje do preklica. Tožena stranka je le označila parkirna mesta in prepovedala parkiranja ob točno določenih dnevih in urah, ko obratujejo na parkirnih mestih stojnice. Pravzaprav niti ne gre za parkirišče, temveč za tržnično območje, ki se ob določenih pogojih uporablja kot parkirišče. Ugotovljeno dejansko stanje ne zapolnjuje pravnega standarda iz tretjega odstavka 217. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Glede te nepremičnine tudi ni bila izdana nobena odločba, na podlagi katere bi nepremičnina postala javno dobro.

V ostalem je sodišče zavrnilo zahtevek s stališčem, da tožnica služnostne trase ni uporabljala redno za celotno priposestvovano dobo za točno določen namen. Sodišče je spregledalo, da tožnica ne vtožuje služnosti v korist svojega posameznega dela stavbe, temveč je aktivno legitimirana kot solastnica v korist vseh vsakokratnih lastnikov celotne nepremičnine parcele 1655, k. o. ... Sodišče bi ob takem zahtevku in ob taki aktivni legitimaciji moralo presojati, ali so se izvrševala posestna dejanja v korist nepremičnine kot celote, ne glede na to, ali jih je izvrševala tožnica ali kateri drug od solastnikov oziroma uporabnikov nepremičnine. Toženka stranka ni prerekala trditev, da se je služnost parkiranja, hoje in voženj izvajala tako za namen vsakodnevnega vstopa in dostave v stanovanje v tretji etaži stavbe, kot za namen rednega vzdrževanja dvorišča, grede, fasade in vstopa v poslovni prostor tožnice. Te trditve so nesporne, in gre za neprerekane trditve, ki bi jih moralo sodišče vključiti v dejansko podlago sodbe, česar ni storilo, zaradi česar je sodba obremenjena z relativno bistveno kršitvijo po drugem odstavku 214. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ta kršitev pa je pripeljala do zavrnilne sodbe. Ob celovitem upoštevanju vseh izpovedb, ne le tožničine in izpovedbe M. P., bi moralo sodišče sprevideti, da solastniki dostopa niso uporabljali popolnoma usklajeno, vendar so ga uporabljali redno in vsi za potrebe nepremičnine. Nedvomno je, da se je trasa vseskozi uporabljala za vzdrževanje dvorišča s košnjo, obrezovanjem drevja, odnašanjem zelenega odreza dreves, obdelavo grede, grabljenjem listja in podobno. Ker gre za skupno dvorišče, ni pomembno, kdo ga je vzdrževal. Vse izpovedbe so bile skladne tudi v tem, da so se vsa potrebna popravila na fasadi, strehi, žlebovih in menjavi oken izvajala po vtoževani služnostni trasi, saj to drugače tudi ni mogoče. Ta dejanja sicer niso bila izvrševana večkrat vsako leto, ampak po določeni potrebi. Izpovedbe so skladne v tem, da je tam edini dostop do glavne električne omarice in priključka za kurilno olje v skupni kurilnici, glede česar je življenjsko jasno, da gre za redno uporabo. Skladno z vsem navedenim je možen edino zaključek, da so solastniki, za katere pravico sicer uveljavlja le tožnica, skupaj priposestvovali vtoževano služnost.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odločitev prvostopenjskega sodišča je pravilna. To je navedlo tudi vse pravno odločilne razloge, ki tako odločitev utemeljujejo. Na ugotovljeno dejansko stanje je uporabilo pravilno materialnopravno podlago. Podana ni niti relativna bistvena kršitev določb postopka, ker naj prvostopenjsko sodišče ne bi upoštevalo neprerekanih trditev tožeče stranke o izvrševanju dolžnosti parkiranja, voženj in hoje za namen vstopanja in dostave v stanovanje in poslovni prostor ter rednega vzdrževanja dvorišča, grede in fasade.

6. Tožnica trdi, da je priposestvovala služnost na zemljišču s parcelno št. 1658, ki je v naravi parkirišče ob tržnici¹ in za katerega je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da predstavlja javno površino, ki se uporablja na podlagi dovoljenja tožene stranke, ki je dano vsem občanom pod enakimi pogoji.² Pritožbeni očitek, da sodišče ni ugotovilo, da bi tožena stranka tožnici dovolila parkirati do preklica, ni utemeljen. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da so na zemljišču s parcelno št. 1658 parkirna mesta zarisana na tleh, prav tako je pri parkirišču prometni znak, ki dovoljuje parkiranje (druga fotografija v prilogi A9). Po navedbah in izpovedbi tožnice se na tem zemljišču parkiranje izvršuje. Ni pa ne zatrjevano ne izkazano, da bi bilo parkiranje plačljivo. Tudi po oceni pritožbenega sodišča daje navedeno dovolj podlage, da gre za javno površino, ki se uporablja na podlagi dovoljenja tožene stranke danega vsem občanom pod enakimi pogoji (torej tudi tožnici). Dejstvo, da je ob ponedeljkih in petkih v dopoldanskem času parkirni prostor zaseden s stojnicami, na zaključek prvostopenjskega sodišča niti ne vpliva. V obeh primerih gre za javno površino, ki se uporablja na podlagi dovoljenja tožene stranke danega vsem občanom. Pritožbena navedba, da nepremičnina ni javno dobro, saj ni izdana odločba ali drug pravni akt, na podlagi katerega bi nepremičnina postala javno dobro, ni relevantna. Prvostopenjsko sodišče namreč ni izključilo možnosti priposestvovanja stvarne služnosti po tej podlagi.

7. Glede nepremičnine s parcelno št. 1657 je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da tožnica služnosti v zatrjevanem obsegu ni redno izvrševala celotno priposestvovalno dobo. Sodišče prve stopnje je napravilo tak zaključek na podlagi izvedenega dokaznega postopka, v katerem je kritično ocenilo izpovedbo tožnice (ki ji ni sledilo, saj jo je spremenila) ter prič P. in A. Prvostopenjsko sodišče je ravnalo pravilno, ko ni sledilo spremenjeni izpovedbi tožnice. Glede na to, da niti ni pojasnila, zakaj je svoje trditve spremenila in jih je spremenila sebi v prid, pritožbeno sodišče deli stališče prvostopenjskega sodišča o tožničini neprepričljivosti. V pritožbi tožeča stranka zatrjuje novo verzijo izvrševanja posestnega upravičenja. Trdi, da so solastniki dostop uporabljali usklajeno, redno in vsi za potrebe nepremičnine. Manjše razhajanje med tožničino izpovedbo in izpovedbo priče A., je po njeni oceni brez pomena, saj se trasa uporablja za vdrževanje dvorišča s košnjo, obrezovanjem in odnašanjem obreza. Ker gre za skupno dvorišče, ni pomembno, kdo ga je vzdrževal. Navaja, da sta tako ona kot P. govorila o dostavi za potrebe stanovanja oziroma poslovnega prostora in da določene dostave preko vhoda na glavnem trgu niso možne. Zatrjuje tudi, da so vse izpovedbe tudi skladne v tem, da so se vsa potrebna popravila na fasadi, strehi, žlebovih in ob menjavi oken izvajala po vtoževani služnostni trasi. Pritožbene navedbe o takem načinu izvrševanja služnostnega upravičenja, in sicer vseh solastnikov skupaj kot celota, za celotno nepremičnino so pritožbena novota, ki je kot taka nedovoljena (337. člen ZPP), niti je tožeča stranka ne opraviči.

8. Tožnica je zemljiškoknjižna lastnica posameznega dela stavbe št. 3 na naslovu G., ki v naravi predstavlja poslovni prostor v stavbi na parc. št. 1655/0, k. o. ..., in v korist katere tožnica zahteva ugotovitev priposestvovanja stvarne služnosti hoje, vožnje z manjšimi vozički in vozili ter parkiranje. Tožnica je aktivno legitimirana za svoj del nepremičnine za katerega trdi, da je priposestvovala služnost. Ostali (so)lastniki so izvrševali posest vsak zase in ne skupaj kot celota za celotno nepremičnino, niti niso izvrševali posesti za tožnico. Tožnica takih trditev niti ni podala. Prav tako ni trdila, da bi ostali (A., P.) izvrševali služnost zanjo. Vsak solastnik je zase izvrševal posest, tožnica pa je aktivno legitimirana za svoj del. Tudi zato tožnica ne more biti uspešna s pritožbenim zatrjevanjem o skupni uporabi trase za vzdrževanje dvorišča in stavbe za dostop in dovoz.

9. Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako niso podani pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato treba zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

-------------------------------
¹ Razen ob ponedeljkih in petkih v dopoldanskem času, ko je prostor zaseden s stojnicami.
² V skladu z 2. členom Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) javno površino predstavlja površina, katere raba je pod enakimi pogoji namenjena vsem. Zakon primeroma kot javno površino našteva javno cesto, ulico, trg, tržnico, igrišče, parkirišče, pokopališče, park, zelenico, rekreacijsko površino in podobno površino. Za javne površine je glede lastništva in upravljanja kot širši okvir potrebno upoštevati pravni okvir, ki velja za javno dobro. Da so javne površine grajeno javno dobro določa tako 2. točka 2. člena ZGO-1, po kateri pod grajeno javno dobro sodijo omrežje, javne infrastrukture in javna površina na njih, kot so cesta, ulica, trg, pasaža in druga javna površina ter tržnica, igrišče, parkirišče, pokopališče, park, zelenica, športno oziroma rekreacijska površina in podobno, kot tudi tretji odstavek 71. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt), ki med objekte grajenega dobra uvrša občinske ceste, javno parkirišče in druge javne površine. Navedeno izhaja že iz razlogov v sklepu pritožbenega sodišča I Cp 1475/2017 z dne 13. 12. 2017.

Datum zadnje spremembe:

05.04.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep II Cp 2493/2013
• VSL Sodba in sklep I Cp 1475/2017
• VSM sodba I Cp 527/2016