VSL Sodba II Cp 2130/2018

Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni uspela izpodbiti resničnosti vsebine javnih listin. Tožeča stranka tudi po oceni pritožbenega sodišča ni uspela dokazati, da je bila na dan škodnega dogodka v takšnem stanju, da se ni bila sposobna pogovarjati s policistoma.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 6.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.12.2015 do plačila. Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni plačati toženi stranki pravdne stroške v znesku 959,02 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku¹ (ZPP) pritožila tožeča stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje vsebino listin PU Maribor z dne 12.4.2015 in PU Celje z dne 24.4.2015 štelo za resnično, kljub temu, da ostali izvedeni dokazi tega ne potrjujejo. Tožeča stranka je vsebini teh listin nasprotovala iz razloga, ker ni nikoli podala izjave, da bi naj bila za škodni dogodek kriva sama. Sodišče pri presoji ni upoštevalo nespornega dejstva, da so policisti PP Maribor II prvi razgovor s tožečo stranko opravili na dan škodnega dogodka v UKC X, ko je bila tožeča stranka še v šoku in pod vplivom zdravil, saj je trpela močne bolečine, kar dokazuje zdravstvena dokumentacija v spisu. Poleg tega je na nezmožnost komunikacije tožeče stranke policista v bolnici opozoril tudi zdravnik prim. A., kar sta potrdili obe zaslišani priči S. O. in A. F., ki sta bili kritičnega dne neposredno prisotni v UKC X in sta ob odprtih vratih sobe, v kateri je bila tožeča stranka, slišali pogovor. Življenjsko logično je, da se tožeča stranka zaradi hudih bolečin v času po poškodbi ni mogla spominjati celotnega dogajanja v UKC X, kar velja tudi za pogovor s policistoma. Tožeča stranka je svojo prvo izjavo podala šele na zapisnik o izjavi kršitelja z dne 7.5.2015, iz katerega pa ne izhaja, da bi bila tožeča stranka sama kriva za škodni dogodek. Priča M. je na zaslišanju jasno izpovedala, da so podatek o domnevni krivdi tožnika za predmetni škodni dogodek vnesli v zapisnik na podlagi obvestila PP Maribor z dne 12.4.2015. Policisti PP Slovenske Konjice, ki so opravili ogled kraja škodnega dogodka, tega dejstva niso niti ugotavljali, ampak so ga zgolj prepisali v zapisnik še preden so sploh opravili osebni razgovor s tožnikom. Iz 25. točke obrazložitve sodbe izhaja, da izpovedbe prič S. O. in A. F. niso prepričale sodišča, ker naj bi delovale „naučeno“. Iz prepisa zvočnega posnetka z dne 13.6.2017 je razvidno, da priči nista delovali naučeno, saj bi bili v takem primeru njuni odgovori bistveno bolj natančni in usklajeni. Priči sta odgovore črpali iz njunega spomina. Sodišče je izpovedbo priče A. F. v delu, ki je bila za tožečo stranko ugodna, štelo za neverodostojno in „naučeno“, medtem ko je izpovedbo iste priče v delu, ki naj bi šla tožeči stranki v škodo, štelo za verodostojno. Sodišče glede tega, ali se je bila tožeča stranka glede na takratno stanje sposobna pogovarjati, nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je selektivno citiralo izjave priče S. O. in jih na koncu neutemeljeno označilo za neprepričljive. Že iz poškodbenega lista z dne 12.4.2015 je jasno razviden obseg poškodb, datum sprejema ter dejstvo, da je bila tožeča stranka deležna ambulantne oskrbe - operativne stroke ter analgetične terapije. Na to vprašanje bi moral odgovoriti izvedenec medicinske stroke, saj gre za področje medicinske stroke. Sodišče predlaganega dokaza ni izvedlo, dejstvo pa je, da samo nima potrebnega strokovnega znanja iz tega področja, da bi pravilno ocenilo zmožnost tožeče stranke podati izjavo v kritičnem času. Gre za bistveno kršitev pravil postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki vpliva na zakonitost in pravilnost sodne odločbe. Zgolj zaradi dejstva, ker se je tožeča stranka spomnila dveh izjav zdravnika prim. dr. A., medtem ko se vsebine pogovora s policistoma ni mogla spomniti, ni mogoče šteti njenih izpovedb za neprepričljive in neverodostojne. Tožeča stranka je bila v prej opisanem stanju, njene izpovedbe pa so potrjene z izpovedbami zaslišanih prič in listinskimi dokazi. Iz izpodbijane sodbe ni razvidno, zakaj bi bilo s plačilnim nalogom, ki ga je tožeči stranki izdal prekrškovni organ PP Slovenske Konjice dne 7.5.2015, dokazano, da je izpovedba tožeče stranke, ki se nanaša na besede zdravnika, neverodostojna. Sodba v tem delu nima razlogov. Sodišče ugotovitve izvedenca upošteva zelo selektivno. Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da je izvedenec med drugim ugotovil tudi, da je analiza prometne nezgode pokazala, da tožeča stranka ni imela možnosti drugačnega reagiranja, kot je reagirala v tistem trenutku, ter da osebno vozilo, ki pripelje iz nasprotne smeri po sredini vozišča, predstavlja oviro, ki je kolesar ni moral in ni mogel pričakovati oziroma biti nanjo pripravljen. Sodišče tudi ni upoštevalo navedb izvedenca, ki jih je ta podal ustno na naroku dne 10.5.2018, da iz skice izhaja, da je kolesar postavljen na rob makadamskega vozišča in da se čisto na robu ne moreš nikoli peljati. Sodišče je tudi neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog s postavitvijo izvedenca medicinske stroke, ki se je nanašal poleg prej izpostavljenega tudi na ugotovitev vrste poškodb in obsega nastale škode.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno in zaključek sodišča prve stopnje, da je za sporno nesrečo kriva tožeča stranka sama in ne nasproti vozeče neznano vozilo. Sodišče se je pri tem pravilno oprlo na zapis PU Maribor, Policijske postaje Maribor II, št. ..., z dne 12.4.2015, in poročilo PU Celje (C1), Policijske postaje Slovenske Konjice, št. ..., z dne 24.4.2015 (C1 in B2), ki sta javni listini. Pravilno je ugotovilo, da tožeča stranka ni uspela izpodbiti resničnosti vsebine javnih listin. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je skrbna in natančna ter skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP in jo pritožbeno sodišče sprejema. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo izpovedbi tožeče stranke in prič A. F. in S. O., ki tudi po mnenju pritožbenega sodišča niso prepričljive. Sodišče prve stopnje je pri tem pravilno zaključilo, da če bi bil za nesrečo odgovoren voznik neznanega vozila, bi tožeča stranka to nedvomno povedala policistoma, ki sta z njo v bolnici opravila razgovor na dan škodnega dogodka. Tožeča stranka tudi po oceni pritožbenega sodišča ni uspela dokazati, da je bila na dan škodnega dogodka v takšnem stanju, da se ni bila sposobna pogovarjati s policistoma. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, tožeča stranka ni predlagala zaslišanja policistov, ki sta z njo tisti dan opravila razgovor, prav tako tudi ne zaslišanja dr. A., ki naj bi takrat v bolniški sobi izjavil, da naj tožečo stranko pustijo na miru, ker je v bolečinah. Sodišče prve stopnje je tako na podlagi medicinske dokumentacije v spisu (poškodbeni list z dne 12.4.2015 in odpustno pismo z dne 17.4.2015) pravilno zaključilo, da ni dokazano, da tožeča stranka na dan škodnega dogodka ni bila sposobna dajati izjav in razumeti njihovega pomena. O tem dejstvu ima sodba zadostne razloge, zato bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ni podana. Tožeča stranka se v pritožbi sklicuje na to, da je s tem v zvezi predlagala izvedbo dokaza z izvedencem medicinske stroke, kar pa ne drži. Iz vloge tožeče stranke z dne 20.3.2017 je razvidno, da je tožeča stranka navedla, da izvedenca medicinske stroke predlaga glede višine terjane odškodnine. Ker tožeča stranka dokaza z izvedencem medicinske stroke glede njenega stanja v času razgovora s policistoma ni predlagala, zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodišče prve stopnje je presodilo dokaze, s katerimi je razpolagalo, in sprejelo pravilen zaključek o nedokazanosti trditev tožeče stranke o njeni nesposobnosti za dajanje izjav. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo izpovedbo priče A. F. Povedalo je, v katerem delu je njegovi izpovedbi sledilo in v katerem delu ne, in takšno dokazno oceno tudi prepričljivo obrazložilo. V tem ni nobenega nasprotja. V postopku je bilo ugotovljeno, da so policisti PP Slovenske Konjice podatek o krivdi tožeče stranke za predmetni dogodek v poročilo vnesli na podlagi obvestila PP Maribor z dne 12.4.2015. V tem ni nič spornega, o tem je povedal zaslišani policist B. B., jasno pa izhaja tudi iz poročila z dne 24.4.2015. Sodišče prve stopnje je tudi obrazložilo, zakaj šteje, da je izpovedba tožeče stranke v delu, ki se nanaša na besede zdravnika K., neverodostojna. Navedlo je, da zdravnik A. dne 12.4.2015 ni mogel govoriti o pisanju plačilnega naloga, ki je bil izdan kasneje, to je dne 7.5.2015. Sodba o tem dejstvu vsebuje jasne razloge, zato očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana, prav tako ne kršitev po 15. točki 2. odst. 339. člena ZPP, saj tudi ni nasprotij med tem, kar se v razlogih sodbe navaja o vsebini listin, zapisnikov in prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami. Sodišče prve stopnje je celovito ocenilo tudi izvedensko mnenje izvedenca za raziskavo prometnih nezgod mag. B. Ž. Izvedenec je podal mnenje, da ne more z gotovostjo potrditi nastanka prometne nesreče, kot jo zatrjuje in izpoveduje tožeča stranka, saj o neznanem vozilu ne obstajajo sledi na kraju dogodka, med njima tudi ni prišlo do dotika. Ker je sodišče prve stopnje na podlagi vseh izvedenih dokazov zaključilo, da vzrok prometne nesreče ni v kršitvi cestno prometnih predpisov neznanega nasproti vozečega vozila, je nepomembno, kaj je izvedenec povedal za hipotetično situacijo, da je neznano vozilo pripeljalo po sredini vozišča (da tožeča stranka v takšnem primeru ni imela možnosti drugačnega reagiranja, kot je reagirala v tistem trenutku, da osebno vozilo, ki pripelje iz nasprotne smeri po sredini vozišča, predstavlja oviro, ki je kolesar ni moral in ni mogel pričakovati oziroma biti nanjo pripravljen, da iz skice izhaja, da je kolesar postavljen na rob makadamskega vozišča in da se čisto na robu ne moreš nikoli peljati).

6. Ker je sodišče tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo že po temelju, je bil dokaz z izvedencem medicinske stroke za dokazovanje višine škode nepotreben in ga je sodišče prve stopnje kot takšnega tudi pravilno zavrnilo.

7. Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

8. Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odst. 154. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami.

Datum zadnje spremembe:

05.04.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 3240/2010
• VSC Sklep II Ip 342/2021
• VSC Sodba Cp 433/2017