VSL Sklep I Cp 2279/2018

Jedro

Pritožba utemeljeno graja dokazno oceno, ki zaradi nerazjasnjenih dejanskih okoliščin sklepanja zavarovalne pogodbe ne temelji na oprijemljivih dokaznih zaključkih.

Dokazni zaključek sodišča, da verjame zavarovalni zastopnici, da ni zavajala, je vsebinsko prazen, saj ne temelji na vzročno-posledičnem razlogovanju, ki bi tak sklep utemeljevalo. Tako ni razvidno, zakaj je sodišče verjelo prav zavarovalni zastopnici, oziroma z nasprotnega vidika, zakaj ni verjelo zavarovalcu. Šele takšen kavzalni pristop, tudi v razmerju do doslej zanemarjenih, a pomembnih dejanskih okoliščin primera iz sklepanja konkretne zavarovalne pogodbe, bo omogočil učinkovit preizkus pravilnosti sprejete odločbe.

Tretje tožena stranka je nastopala kot zavarovalniška strokovnjakinja in je bila že iz tega razloga v razmerju do zavarovalca v očitno ugodnejšem, informacijsko močnejšem položaju. Temu primerna pa je bila tudi njena večja profesionalna skrbnost, zaradi česar je bila dolžna ponujati zavarovalne produkte na laikom razumljiv način.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba in dopolnilni sklep se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom dopustilo spremembo tožbe (I. točka izreka). S sodbo je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je od prve, druge in tretje tožene stranke v roku 15 dni zahtevala solidarno plačilo v višini 118.349,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila in povrnitev pravdnih stroškov (II. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožeča stranka dolžna prvi toženi stranki v roku 15 dni plačati 2.888,96 EUR (III. točka izreka), drugi toženi stranki 1.885,03 EUR (IV. točka izreka), kar je naknadno z dopolnilnim sklepom povišalo še za 1.400,97 EUR in tretji toženi stranki 2.955,58 EUR (V. točka izreka), vsem vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) in uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Iz razloga, ker se pritožuje zoper odločbo o glavni stvari, se pritožuje tudi zoper dopolnilni sklep o stroških. Predlaga, da naj sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni v tožnikovo korist oz. jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje, vključno s stroškovno posledico. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka. Graja uporabo materialnega prava v povezavi s kršitvami določb postopka. Zgrešeno je stališče, da je bistvo zadeve v tem, da je bila tožnikova žena predhodno zaposlena pri drugi toženi stranki, zaradi česar bi morala poznati splošne pogoje poslovanja, ki jih je poznala ob predhodnem zavarovanju nadstreška. Sodišče se je brez kakršnekoli dokazne podlage postavilo na stališče, da je tožnik prejel splošne pogoje, čeprav so njegove priče navedeno zanikale. Sodišče se neargumentirano sklicuje na pričanje M. S., ki s spornim ravnanjem tretje tožene stranke nima nič skupnega, saj ni bil prisoten ob sklepanju pogodbe. Tožnik ni bil seznanjen s splošnimi pogoji, saj le-teh ni prejel, ob tem, da mu je drugačno vsebino jamčila tretja tožena stranka. Tožnikova žena ni bila zavarovalna agentka in o vsebini splošnih pogojev ni vedela nič. Tudi, če bi splošne pogoje prejela, navedeno za zadevo ni relevantno, kaj šele bistveno. Zgrešen je odločilen razlog, ki se nanaša na zavarovanje nadstreška in zaposlitev tožnikove žene. Ključen razlog je namreč v konkretnih izjavah in jamčevanjih tretje tožene stranke, danih kritičnega dne. Ta razlog je v sodbi spregledan. Tožnik je vtoževal škodo zaradi neresničnih, izrecnih jamstev, sodišče pa se do teh njegovih navedb ni konkretno opredelilo. Odločilno je, kako je kritičnega dne ravnala tretja tožena stranka oz. kaj je povedala tožniku. Pri tem je relevantna sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 826/2014. Od te primerljive odločbe izpodbijana sodba odstopa brez argumentirane obrazložitve. Nedopustnost ravnanja tretje tožene stranke predstavlja dejstvo, da tožnik s prvo toženo stranko ni sklenil zavarovanja, ki ga je ta hotela skleniti, saj le-to ni vsebovalo kritja nastale škode do nove vrednosti. Če zavarovalni zastopnik ni pravilno svetoval oz. ni sklenil dogovorjenega zavarovanja, je temelj odškodninske odgovornosti jasen, saj se glede na dolžno profesionalno skrbnost ne more razbremeniti izrecno podanih jamstev. Zavarovalni zastopnik je dolžan ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Tožnik se sklicuje na 6. člen Obligacijskega zakonika, Zavarovalniški kodeks in 217. člen Zakona o zavarovalništvu. O tem, kakšno zavarovanje sta zahtevala, sta povedala oba, mož in žena. Zahtevala sta zavarovanje, ki krije škodo za primer poplave na opremi do zneska 66.000 EUR in na hiši do 107.000 EUR. Sodišče je zgrešilo odločilne razloge za sodbo, pri čemer je neutemeljeno izhajalo predvsem iz možnosti poznavanja splošnih pogojev, spregledalo pa je ravnanje strank v fazi sklepanja pogodbe. Razlogi so tako zgrešeni, da onemogočajo preizkus sodbe, kar predstavlja absolutno kršitev pravil postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi napačnega tolmačenja materialnega prava se sodišče ni opredelilo do tožnikovega zaslišanja in zaslišanja žene A. N. (zapisnik naroka z dne 4. 6. 2015, zvočni prepis na straneh 2-13 in 29-41). To predstavlja kršitev iz 8. člena ZPP, saj se mora sodišče opredeliti do vseh izvedenih dokazov. Tožnik ni bil dolžan poznati splošnih pogojev, ker mu je tretja tožena stranka izrecno jamčila, kakšna bo vsebina zavarovalnega produkta. S tem področjem se tožnikova žena ni nikoli ukvarjala, posledično tudi vsebine splošnih pogojev ni poznala, kar je potrdila v svojem zaslišanju, enako pa izhaja iz pogodbe o zaposlitvi. Bila je zadolžena za organizacijske zadeve, tako je organizirala seminarje, ukvarjala se je z naročili in urejala ostale tovrstne aktivnosti. Nikoli ni opravljala izobraževanja s področja zavarovalništva in ni imela licence za zavarovalnega zastopnika. Njena naloga je bila v tem, da je prejeta sporočila posredovala naprej na določene naslove zavarovalnih zastopnikov. Ni se seznanjala s prilogami v PDF obliki, kaj šele, da bi jih analizirala. Ni utemeljeno stališče sodišča v 20. točki izpodbijane sodbe, da je relevantno pričanje I. R., saj ta ni opravljala enakih del kot A. N. Posledično ni utemeljeno sklicevanje sodišča na njeno delovno mesto. Priča I. R. je tudi neverodostojna, saj dela za drugo toženo stranko. Zakoniti zastopnik druge tožene stranke je odpustil tožnikovo ženo, ko ta ni pristala na to, da se sporna zadeva utiša, kar je izkazano z vpogledom v listine iz zadeve, ki poteka pred Delovnim sodiščem v Mariboru pod opr. št. Pd 101/2013, v kateri toži drugo toženo stranko zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. To je ključno dejstvo pri presoji verodostojnosti pričanja I. R.. Tožnik je izkazal, da ni bil malomaren, saj je posredoval vse podatke in izrazil željo, medtem ko je bila tretja tožena stranka najmanj hudo malomarna glede dajanja izrecnih jamstev. Napačno je ugotovljeno tudi dejansko stanje. Sodišče na 20. strani navaja, da je M. S. potrdil navedbe tretje tožene stranke o tem, da je tožniku izročila splošne pogoje ob sklenitvi zavarovanja, čeprav za to ni dokazne podlage. Da splošnih pogojev nista prejela, sta potrdila tožnik in njegova žena, enako izhaja tudi iz pričanja P. M., ki je slišal pogovor tožnika s tretjo toženo stranko, ko se je ta opravičevala za napako. Do vsega navedenega se sodišče ni opredelilo. Navedlo je zgolj, da ni sledilo izpovedbi P. M. zato, ker je tožnikov svak. To onemogoča preizkus sodbe, gre za kršitev 8. člena ZPP. Nelogično je, da sodišče ni sledilo ostalim tožnikovim pričam, ker so te izpovedovale jasno, prepričljivo in logično. Tudi ni utemeljena ocena pričanja M. K., saj le-ta ni bila sama kriva, da so zastopniki v več primerih ravnali neustrezno. Gre za kršitev 8. člena ZPP in kršitev iz 14. oz. 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se sodišče ni opredelilo do izpovedb tožnikovih prič. Jasno je, da je tretja tožena stranka izpovedovala sebi v prid. Priča M. S. ob sklepanju konkretnega zavarovanja ni bila prisotna. Sodišče bolj verjame eni kot drugi stranki, pri tem pa se sklicuje na izpoved priče, ki ob sklepanju ni bila prisotna. Takšna obrazložitev ni prepričljiva, saj zanjo, ko sodišče pokloni vero eni stranki, ni utemeljitve v ostalih izvedenih dokazih (I Cp 2767/2009), hkrati pa obstoji razhajanje med oceno in dejansko izvedenimi dokazi. Neutemeljen je zaključek, da naj bi ustrezna izobraženost tretje tožene stranke izhajala iz izpovedi direktorice druge tožene stranke in pričanja R. T. Direktorica druge tožene stranke je zaradi delovnega spora neverodostojna, R. T. pa je izpovedoval zgolj splošno. Ugotovitev nima podlage v drugih izvedenih dokazih (priče D. T., M. Z., B. J.). Ni izkazano, da je bila tretja tožena stranka izobražena. Ni znala pojasniti, kakšnih izobraževanj se je udeleževala. Relevantno je, kaj je kritičnega dne trdila tretja tožena stranka in ne, kakšen je bil razlog. To bi lahko vplivalo le na njeno malomarno ali naklepno ravnanje. V 20. točki ugotovljeno dejansko stanje je napačno. Nadstrešek nima s predmetno zadevo nič skupnega. Predhodno zavarovanje z istimi splošnimi pogoji ne izkazuje poznavanja spornih splošnih pogojev. Nesporno je, da je zavarovanje nadstreška urejala tretja tožena stranka, posledično pa se tožnik in žena nista seznanjala s splošnimi pogoji, enako kot ne ob kritičnih poplavah. Zavarovanje je sklenil tožnik, in sicer zaradi izrecnega jamstva tretje tožene stranke. Sodišče ne pojasni, kako naj bi ženino ravnanje vplivalo na tožnikovo vedenje. Sodbe ni mogoče preizkusiti niti v tem delu in so podane kršitve pravil postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče se ni opredelilo tudi do tožnikovih ključnih dokazov, in sicer do komunikacije med njim, S. M. oz. M. K. Iz sporočil izhaja, da je druga tožena stranka priznala napako in je želela zadevo rešiti na miren način. S. M. se je zavedal situacije, ki jo je povzročila tretja tožena stranka in je skušal zadevo rešiti s finančno pomočjo ter se tako izogniti pravnim postopkom. Sporočila dodatno kažejo, da se je druga tožena stranka zavedala svoje odgovornosti zaradi neustreznih jamstev, danih s strani tretje tožene stranke.

3. Prva in druga tožena stranka sta na pritožbo zoper izpodbijano sodbo odgovorili in zavrnili pritožbene navedbe ter priglasili stroške pritožbenega postopka. Na pritožbo zoper izpodbijani dopolnilni sklep tožena stranka ni odgovorila.

4. Pritožbi sta utemeljeni.

5. Pritožba utemeljeno graja neustrezno dokazno oceno, ki zaradi nerazjasnjenih dejanskih okoliščin sklepanja zavarovalne pogodbe ne temelji na oprijemljivih dokaznih zaključkih.

Okoliščine zadeve

6. Tožnik uveljavlja odškodnino za škodo, ki jo je utrpel na svoji nepremičnini, tj. objektu in opremi. Gre za posledice poplave, ki je tožnika prizadela novembra 2012. Z zavarovalnico, ki v tej pravdi nastopa kot prva tožena stranka, je leta 2008 sklenil premoženjsko zavarovanje svoje nepremičnine. Zavarovanje je bilo sklenjeno ob sodelovanju druge tožene stranke kot zavarovalno posredniške gospodarske družbe in tretje tožene stranke kot samostojne podjetnice, tj. zavarovalne zastopnice. Ob uveljavljanju škode na podlagi sklenjenega premoženjskega zavarovanja se je izkazalo, da je bila škoda za primer poplave navzgor limitirana z zavarovalno vsoto 2.000 EUR, tako za objekt kot tudi za opremo. Skupen znesek 4.000 EUR je bil s strani zavarovalnice tožniku nesporno že izplačan.

7. Tožnik v tej pravdi zahteva še preostanek odškodnine v višini 118.349,20 EUR. Trdi, da je bil pri sklepanju zavarovanja zaveden, saj mu je zavarovalna zastopnica dala napačne podatke oz. izrecna jamstva glede zavarovalnega kritja, zato odškodninsko odgovarja za nastalo škodo zaradi poplave. Tožnik je bil glede na svoje izrecne zahteve o tem, kakšno zavarovanje želi, prepričan, da je ob zagotovilih zastopnice tedaj sklenil premoženjsko zavarovanje za primer zavarovalnega rizika poplave, in sicer na novo vrednost objekta v zavarovalni vsoti 107.000 EUR in opreme v znesku 66.000 EUR. Pri tem išče vzporednice s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi II Cp 826/2014.

8. Na opisanem protipravnem ravnanju zavarovalne zastopnice utemeljuje tudi odgovornost zavarovalnice in zavarovalno posredniške družbe, ki na podlagi pogodbe o zastopanju v imenu in za račun zavarovalnice svetuje, trži in sklepa zavarovalne pogodbe. Posredniški družbi očita še, da svoje zavarovalne zastopnice ni ustrezno izobrazila. Vse tri tožene stranke očitke zavračajo in zatrjujejo, da tožnik v postopku sklepanja zavarovalne pogodbe ni bil zaveden. Ravnanje zavarovalne zastopnice je bilo zadosti skrbno, zavarovalno posredniška družba pa je zavarovalno zastopnico tudi ustrezno izobrazila.

Dosedanji potek postopka

9. V obravnavani zadevi gre za ponovljeni postopek pred sodiščem druge stopnje.

10. Sodišče prve stopnje je s sodbo P 2192/2013-III zavrnilo tožbeni zahtevek. Presodilo je, da tretja tožena stranka tožnika ni zavajala. Ker ji ni mogoče očitati neskrbnosti, sta bili posledično razbremenjeni tudi prva in druga tožena stranka. Sodišče je kot bistveno ocenilo okoliščino, da se je oz. bi se moral tožnik seznaniti z vsebino splošnih pogojev zavarovanja. Iz teh je bilo razvidno, da je zavarovalna vsota v primeru poplave limitirana do zneska 2.000 EUR. Ugotovilo je še, da je bilo zavarovanje sklenjeno na novo vrednost, a le za izliv vode, ne pa tudi za primer poplave.

11. Na predlog druge tožene stranke je sodišče prve stopnje z dopolnilnim sklepom nato še dopolnilo stroškovno odločbo, že pred tem pa je izdalo tudi popravni sklep, s katerim je odpravilo določene napačne oz. nejasne besedne zveze iz obrazložitve izpodbijane sodbe.

12. Sodišče druge stopnje je s sodbo in sklepom I Cp 664/2016 zavrnilo obe tožnikovi pritožbi ter potrdilo odločbo sodišča prve stopnje. Kot odločilno je ocenilo, da tožniku ni uspelo dokazati sklenitve zavarovalne pogodbe glede premoženjskega zavarovanja za objekt in opremo brez omejitve jamstva zavarovalnice. Ob tem je dodalo, da tožnik ni zatrjeval pravno priznane škode, za katero bi moral izkazati, da je bilo takšno zavarovalno pogodbo brez omejitve zavarovalnega jamstva sploh mogoče skleniti.

13. Zoper takšno odločbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, ki ji je Vrhovno sodišče RS s sklepom II Ips 78/2017 ugodilo. Vrhovno sodišče RS je ocenilo, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do pritožbenih očitkov, ki jih je tožnik uperil zoper dokazno oceno, podano s strani sodišča prve stopnje. S tem ga je pustilo v dvomu o tem, ali se je z njegovimi pritožbenimi očitki seznanilo ali jih je prezrlo. Vrhovno sodišče RS je tako razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje in temu sodišču obravnavano zadevo vrnilo v ponovno sojenje, v katerem sodišče druge stopnje postopa v skladu z napotki Vrhovnega sodišča RS.

Glede okoliščin sklepanja zavarovalne pogodbe in o dokazni oceni

14. Pritožba, ki graja dokazno oceno sodišče prve stopnje, ima prav. Dokazna ocena ne ustreza metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP in je v pomembnem delu ni mogoče preizkusiti, saj je sodišče zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča zanemarilo pomembne pravno relevantne okoliščine sporne zadeve. Gre za tiste neposredne okoliščine, ki se nanašajo na ravnanje tožnika in tretje tožene stranke pred in ob sklepanju zavarovalne pogodbe.¹ Te okoliščine niso razjasnjene, česar ne spremeni dejstvo, da jih je mogoče posredno (vsaj delno) razbrati iz povzetkov raznih izjav in trditev. In to kljub temu, da prav na teh spornih dejanskih okoliščinah glede sklepanja zavarovalne pogodbe temelji glavni tožnikov očitek, da ga je tedaj tretja tožena stranka z napačnimi podatki oz. zagotovili nedopustno zavedla. Gre za posledico zmotnega pravnega stališča, na katerega se je postavilo sodišče prve stopnje, da je bistvo zadeve v tem, ali je tožnik prejel splošne pogoje zavarovanja.² Posledično je izostala celovita ugotovitev in presoja drugih relevantnih okoliščin zadeve, ki se nanašajo na sporno sklepanje zavarovalne pogodbe.

15. Sicer ne gre za to, da bi dokazna ocena povsem izostala. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da (ožja) dokazna ocena, v kolikor se ne nanaša na splošne pogoje zavarovanja, vendarle obstaja, a je ni mogoče preizkusiti. Razvidno je, da se nahaja (le) v drugi polovici 20. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, medtem ko je v preostanku sodišče zgolj tehnično in obširno povzemalo mnogotere trditve in izjave strank oz. zaslišanih prič, kot so bile podane tekom pravde, brez da bi se do njih ob medsebojnem prepletu vsebinsko opredeljevalo, jim sledilo ali jih zavračalo ter vrednostno ocenjevalo. S tega vidika se izkaže dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da „verjame tretji toženi stranki, da tožeče stranke ni zavajalo“, vsebinsko prazen, saj ne temelji na vzročno-posledičnem razlogovanju, ki bi tak sklep utemeljevalo. Tako ni razvidno, zakaj je sodišče prve stopnje verjelo prav tretji toženi stranki, oz. z nasprotnega vidika, zakaj sodišče ni verjelo tožniku? Šele takšen kavzalni pristop, tudi v razmerju do doslej zanemarjenih, a pomembnih dejanskih okoliščin primera, bo omogočil učinkovit preizkus pravilnosti končnega sklepa. Glede na to, da je sodišče le tehnično povzelo trditve in izjave, nato pa napravilo vsebinski zaključek, da verjame le eni izmed strank, se poraja utemeljen dvom, na kakšni racionalno-logični podlagi je takšen zaključek sploh izoblikovalo. Smisel pisne obrazložitve je v tem, da strankam omogoči argumentiran preizkus pravilnosti sprejete sodne odločbe, kot analizo opravljene poti sodniškega silogizma, kjer je sodišče s ciljem preprečitve arbitrarnosti in krepitvijo zaupanja v pravilnost sprejete odločitve razpeto med okoliščinami življenjskega primera in pravnimi pravili.

16. S tega vidika je utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče pri ugotavljanju okoliščin primera v smislu 8. člena ZPP ni celovito ocenilo vseh izvedenih dokazov, vključno z zaslišanjem tožnika in njegove žene, kot to posebej izpostavlja pritožba. Specifika obravnavane zadeve je v tem, da so bile ključne dejanske okoliščine v (izključni) zaznavni in oblastveni sferi tožnika in tretje tožene stranke, oz. vseh tistih, ki so bili navzoči pri sklepanju konkretne zavarovalne pogodbe. Po vsebini gre za besedo proti besedi oz. oceno nasprotujočih si videnj konkretnega pogovora ob sklepanju spornega premoženjskega zavarovanja. S tega vidika pa je že v zasnovi poudarjeno načelo ustnosti oz. neposrednosti, zato je nujna argumentirana dokazna ocena ključnih dokaznih sredstev.

17. Pri tem tožnik utemeljeno izpostavlja tudi druge (njegove) spregledane dokaze, ki jih je sodišče prve stopnje prehitro odpravilo oz. zanemarilo. Tako naj bi npr. tožnikov svak P. M. celo slišal telefonski pogovor, ki ga je opravil tožnik s tretjo toženo stranko, kjer se je le-ta za svojo napako tožniku opravičevala. Iz tega izhaja, da je sodišče, glede na mnogotere trditve in dokazne predloge iz obeh smeri, že v izhodišču ugotavljalo širšo situacijsko sliko, ki je zajemala tudi vse tiste (posredne) trditve in dokaze, ki bi lahko potrjevali tudi druge navedbe oz. splošen način poslovanja in delovanja tožnika oz. prve, druge in tretje tožene stranke. V izogib dvomom pritožbeno sodišče pojasnjuje, da s tem samo po sebi ni nič narobe. Vendarle pa je bilo sodišče v takem primeru dolžno oceniti in preplesti vse trditve in nanje vezane izvedene dokaze ter na tej podlagi napraviti končni sklep, ne pa, da je izpovedbe določenih prič, ki jih je predlagal tožnik, vnaprej odpravilo že zato, ker je bila npr. priča P. M. s tožnikom v razmerju svaštva oz. je bila tožnikova soseda, priča M. K., sama oškodovana v isti poplavi. Takšno postopanje je napačno in vzbuja upravičen dvom še posebej zato, ker je sodišče hkrati brez tovrstnih pomislekov sledilo pričam nasprotne stranke, ki bi jih bilo mogoče ob enaki logiki prav tako že v izhodišču opredeliti kot pristranske oz. neverodostojne, npr. zaradi njihove zaposlitve pri toženi stranki (I. B., direktorica druge tožene stranke, I. R., itd.). Pritožbeno sodišče dodaja, da je sicer prav, da ima sodišče prve stopnje takšno interesno ozadje vseh vpletenih pred očmi in ga pri svoji oceni v pravi meri upošteva, a ne na način, da se s tem določenim pričam že vnaprej in zgolj iz tega razloga odreče vso kredibilnost.³ Gotovo pa tega v primerljivih okoliščinah ne sme storiti, kot to izhaja iz ustavnega načela enakega varstva pravic, zgolj v škodo ene izmed obeh strank. S tega vidika je utemeljena tudi pritožbena graja dokazne ocene glede izobraževanja.

18. Pritožba ima prav tudi glede dvoumnega sosledja navedb v 20. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer je sodišče med drugim navedlo, da je tretja tožena stranka sklenila premoženjsko zavarovanje na novo vrednost, ki je bilo limitirano na 2.000 EUR, kar je, glede povračila nove vrednosti in izročitve splošnih pogojev, potrdila tudi priča M. S. Ta priča pa, kot utemeljeno opozarja pritožba, sploh ni bila prisotna pri sklepanju konkretne zavarovalne pogodbe, saj je izpovedovala le o splošnem načinu dela, kot ga je sama zaznala pri poslovanju s tretjo toženo stranko. Zato je treba njen (omejeni) dokazni domet s tega vidika tudi upoštevati (tj. le glede načina dela tretje tožene stranke, v smislu njene lastne izkušnje) in ga umestiti v sklop vseh tistih (ne)zanemarljivih okoliščin, ki niso del osrednje situacije pri sklepanju zavarovalne pogodbe.

19. Sodišče je kot pomembno ocenilo dejstvo, da je tožnikova žena, A. N., poznala splošne pogoje, ker je tedaj delala pri drugi toženi stranki oz. jih je imela pred seboj, ko je urejala zavarovanje za nadstrešek, posledično pa je vedela, da je znesek za primer rizika poplave limitiran.⁴ Pritožba takšno sklepanje utemeljeno graja. Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da ni razumljivo, zakaj bi (dodatna) seznanitev s splošnimi pogoji, torej tudi s strani tožnikove žene, predstavljala posebno dodano vrednost, glede na to, da je sodišče v 21. točki obrazložitve izpodbijane sodbe tako ali tako zaključilo, da je tožnik splošne pogoje prejel in se je oz. bi se moral z njimi seznaniti. To pa je, kot kršitev njegove dolžne skrbnosti, njemu že štelo v breme. Hkrati ni razvidno, kakšna je bila vsebinska povezava med njo in njenim možem. Drugače povedano, zakaj sodišče šteje, da je za podatke, za katere je vedela žena (npr. limitiran znesek za poplavo), vedel tudi njen mož?⁵ Žena namreč ni bila sopogodbenica, temveč je bil to le njen mož, ki tudi v tej pravdi na strani tožeče stranke nastopa sam. Ker o tem ni ugotovitev, tudi ni razvidno, kakšno delo je tožnikova žena pri drugi toženi stranki sploh opravljala („bila zaposlena pri drugi toženi stranki“).⁶ Če je res, kar pravi pritožba, da je opravljala le administrativna dela (smiselno, da je bila le tehnični kader, brez strokovnih izobraževanj, brez licence itd.) in se v pomen pravnih pravil iz splošnih pogojev sploh ni vsebinsko spuščala ter je v razmerju do le-teh ostajala laična, potem tudi njena zaposlitev pri drugi toženi stranki sama po sebi sprejetega zaključka sodišča ne utemeljuje oz. je treba s tega vidika oceniti tudi izpovedbo njene sodelavke I. R., ki je glede na pritožbene navedbe morda opravljala drugačno delo. Ker tožnik in njegova žena zatrjujeta in sta izpovedala, da se pri poslovanju z isto zavarovalno zastopnico, s splošnimi pogoji nista seznanjala (jih nista prebrala), je lahko zrelativiziran tudi zaključek, da je tožnikova žena v preteklosti s splošnimi pogoji že urejala zavarovanje za nadstrešek. Pri tem je treba dodati, da iz ugotovitev v sodbi ne izhaja, da bi šlo v primeru zavarovanja nadstreška za vprašanje spornosti glede višine zavarovalne vsote za primer poplave. Šlo je le za vprašanje vključenosti določenega predmeta v zavarovalno razmerje (tj. dodatno zavarovanje nadstreška). Iz tožnikovih navedb je razvidno, da mu je bila na koncu za nastalo škodo izplačana vsota, ki ni presegala sedaj spornega limita 2.000 EUR.⁷

Glede dolžne skrbnosti in zavarovanja na novo vrednost

20. Tudi ne gre le za vprašanje, ali je tretja tožena stranka tožnika zavajala v smislu prevare, temveč tudi, ali ga je s ponujanjem spornega premoženjskega zavarovanja morda iz malomarnosti nehote zavedla. Drugače povedano, gre za vprašanje, na kakšen način je tretja tožena stranka predstavljala oz. prodajala sporni zavarovalni produkt.⁸ Po vsebini ne gre za nič drugega kot za presojo njene profesionalne dolžne skrbnosti. Pri tem je treba upoštevati, da je imel tudi tožnik dolžnost skrbnega ravnanja. A ni dvoma, da je tretja tožena stranka nastopala kot zavarovalniška strokovnjakinja in je bila že iz tega razloga v razmerju do tožnika v očitno ugodnejšem, informacijsko močnejšem položaju. Temu primerna je bila tudi njena večja profesionalna skrbnost, zaradi česar je bila dolžna ponujati zavarovalne produkte na laikom razumljiv način.⁹

21. S tega vidika ni zanemarljivo, ali je tretja tožena stranka besedno zvezo zavarovanja stvari „na novo vrednost“ uporabljala v takem kontekstu oz. zaporedju, ki je tožnika zapeljal k temu, da je lahko utemeljeno verjel in se zanesel, da bo v primeru uresničitve zavarovalnega rizika poplave resnično prejel novo oz. celotno vrednost zavarovanih stvari. Ker je bil tožnik v razmerju do ponujenih/dogovorjenih zavarovalnih produktov laik, z vidika uporabe in presoje strokovne terminologije v času sklepanja pogodbe ni odločilno, kakšen je (bil) pravilen terminološki pomen uporabljenih izrazov.¹⁰ Tako ni odločilno, ali si je tožnik pojem nove vrednosti tolmačil narobe, temveč, zakaj si ga je takó narobe razlagal oz. komu pripisati škodljive posledice takšne razlage. Ni dvoma, da mora biti pojem nove vrednosti zavarovalničarjem poznan in je mogoče njegov pomen terminološko pravilno opredeliti. Vprašanje pa je, na kakšen način je bil poznan (razumljiv) laičnemu zavarovalcu v času sklepanja zavarovalne pogodbe. Iz ugotovitev v izpodbijani sodbi sicer ni povsem jasno razvidno, ali je imel tožnik zavarovanje na novo vrednost le za izliv vode, ali tudi za primer poplave,¹¹ kar pa ne vpliva na dejstvo, da bi očitno tožnik v vsakem primeru, torej tudi, če bi imel zavarovanje na novo vrednost in bi bila uničena stvar kot nova vredna veliko več, prejel le 2.000 EUR. Je pa iz tega razvidno, da je očitno šlo za širši, splošnejši in prepleten pogovor o vsebini celotnega zavarovanja (več zavarovanih rizikov, več zavarovalnih vsot, itd.), kar bo lahko prav tako relevantno pri končni presoji, ali je tretja tožena stranka podajala lastnosti konkretnega premoženjskega zavarovanja na pošten in razumljiv način ter brez neresničnih jamstev.

22. Drugače povedano, če bi tretja tožena stranka z zavajajočo uporabo strokovnega besednjaka hote ali nehote zavedla laičnega tožnika na način, da bo imel pri sklenitvi predmetnega zavarovanja vključeno tudi zavarovalno jamstvo za primer rizika poplave, in sicer vse do nove vrednosti poškodovane stvari, v smislu, kot da ni omejitve jamstva na 2.000 EUR, bi to potrdilo tožnikov glavni očitek. S tega vidika je zrelativiziran tudi zaključek sodišča prve stopnje o tem, da tretja tožena stranka z uporabo pojma nove vrednosti že zato ni zavajala tožnika, ker so mu bili izročeni tudi splošni pogoji, ki vsebujejo omejitev zavarovalnega jamstva na največ 2.000 EUR. Po vsebini je namreč mogoče pojem nove vrednosti razumeti tudi kot opisno omejitev jamstva - do povrnitve celotne vrednosti nove stvari, ki lahko presega znesek 2.000 EUR - kar lahko s tega vidika konkurira (oz. se celo izključuje) s pojmom zavarovalne vsote do največ 2.000 EUR.

23. S tega vidika je, kljub drugačnemu dejanskemu stanju (šlo je za vprašanje avtomobilskega kaska za primer kraje motornega vozila), materialnopravno primerljiva zadeva pritožbenega sodišča II Cp 826/2014, na katero se sklicuje tožnik in je sodišče prve stopnje v prvem sojenju ni upoštevalo.

Glede splošnih pogojev

24. Kar se tiče splošnih pogojev poslovanja, pritožbeno sodišče ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje, zakaj šteje, da je tožnik splošne pogoje prejel in se je oz. bi se moral z njimi seznaniti. Tožnik je s podpisom ponudbe izrecno potrdil, da je hkrati prejel tudi kopijo splošnih pogojev. Poleg tega je na zaslišanju izpovedal, da je pogoje prejel vsaj skupaj z naknadno poslano zavarovalno polico, kar je potrdila tudi žena A. N., a da jih nista prebrala. M. R. in I. B. sta potrdila, da je način dela tak, da ob zavarovalni polici strankam hkrati pošljejo tudi poseben dopis, naj splošne pogoje natančno preberejo. Da je tožniku splošne pogoje izročila, je zatrjevala tudi tretja tožena stranka, ki ji je sodišče sledilo. S tega vidika pa večkrat ponovljene pritožbene navedbe, da sta tožnik in njegova žena A. N. izpovedala drugače, v sprejeti zaključek ne vzbudijo dvoma, saj je sodišče v tem obsegu napravilo ustrezno in prepričljivo dokazno oceno, v kateri je pravilno upoštevalo tudi njuno plat dogodka.

25. Ob tem je treba poudariti, da to, da je tožnik splošne pogoje prejel, hkrati nujno ne pomeni, da ga tretja tožena stranka ni spravila v zmoto glede obsega sklenjenega zavarovanja. Prav ima pritožba, da je tožnikov osrednji očitek tretji toženi stranki v tem, da ga je zavedla oz. spravila v zmoto z izrecnimi jamstvi oz. napačnimi podatki, danimi pred in ob sklepanju zavarovalne pogodbe. Proces sklepanja zavarovalne pogodbe je enovit, torej vanj sodijo tudi splošni pogoji, a le kot njegov del. Šele z ovrednotenjem vseh pravno relevantnih elementov, torej tudi tistih, ki se nanašajo na druge okoliščine pred in ob sklepanju zavarovalne pogodbe, bo omogočena končna presoja, ali je mogoče tretji toženi stranki pripisati odgovornost za škodo, ki jo je utrpel tožnik.

Glede elektronskih sporočil

26. Pritožba dodatno izpostavlja, da se sodišče ni opredelilo do vseh dokazov, pri čemer se sklicuje na sporočila, ki sta si jih izmenjala S. M. in tožnik oz. M. K. Ni res, da bi se moralo sodišče opredeliti do čisto vsake izjave oz. dokaza v spisu, zato to dejstvo samo po sebi ne vzbuja dvoma. Enako velja tudi za vsebino sprejetih sporočil, na katero se sklicuje tožnik.¹² Iz te namreč ni razvidno, da bi tožena stranka priznala očitano napako pri sklepanju zavarovalne pogodbe. Kot je mogoče razbrati, je šlo (le) za običajno komunikacijo ob poskusu mirne, izvensodne rešitve tega spora, zato očitki v tej smeri nimajo opore v izpostavljenih sporočilih. Ker tožnik trdi, da so sporočila bistvena za odločitev, se bo v ponovljenem postopku sodišče prve stopnje moralo izreči o tem, ali so bistvena za celovito dokazno oceno. V pritožbi pod 7. opombo omenjena prva pripravljalna vloga druge tožene stranke v delovnem sporu pa se v sodnem spisu ne nahaja, zato se sodišče prve stopnje do nje ni moglo opredeliti.

Sklepno

27. Izkaže se, da je pritožba v odločilnem delu utemeljena. Učinkovit preizkus pravilnosti sprejete odločitve ni mogoč, saj niso razjasnjene vse relevantne okoliščine pri sklepanju zavarovalne pogodbe oz. je vsebinsko prazna dokazna ocena, ki v pomembnem delu ne temelji na vzročno-posledičnem razlogovanju. Ob povedanem je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno sojenje, saj kršitve samo ne more odpraviti, ne da bi strankama odvzelo pravico do pritožbe (355. člen ZPP). Glede bistvenih okoliščin sklepanja zavarovalne pogodbe sodba namreč ne vsebuje razlogov. Utemeljena je tudi pritožba zoper dopolnilni sklep, kjer je šlo le za dopolnjeno, nesamostojno akcesorno stroškovno odločbo, ki je odpadla hkrati z ugoditvijo pritožbi zoper glavno stvar, na katero je eksistencialno vezana (3. točka 365. člena v zvezi s petim odstavkom 128. člena in prvim odstavkom 166. člena ZPP).

28. Sodišče prve stopnje naj po potrebi dopolni dokazni postopek, nato pa, ko bo najprej razjasnilo vse dejanske relevantne okoliščine sklepanja konkretne zavarovalne pogodbe, izdela novo dokazno oceno v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP in navodili iz tega sklepa.

29. Če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Tako v zraku obvisijo vprašanja, kdo, kdaj, kje in na kakšen način je sploh bil prisoten pri sklepanju pogodbe, kot tudi, kako in o čem je potekala sporna komunikacija, kakšna so bila zagotovila tretje tožene stranke, kakšna je bila ženina vloga pri sklepanju zavarovalne pogodbe, kakšna so bila ravnanja vpletenih ob nastopu škodnega primera, itd.
² „Tudi če sodišče ne bi zaslišalo strank in prič, je za konkreten primer pomembno, da je tožnik prejel splošne pogoje.“ (str. 13, konec 20. točke obrazložitve) „Ker so bili tožeči stranki izročeni Splošni pogoji, tretji toženi stranki ni moč očitati kakršne koli odgovornost za zatrjevano škodo“ (22. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).
³ V takem primeru bi bilo precej lažje in hitreje (ekonomično) takšne dokazne predloge že takoj zavrniti, ne pa opravljati obsežnih zaslišanj.
⁴ A. N. je bila pozneje iz službe odpuščena. Glede vprašanja, ali je bila ta odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, je potekal spor pred delovnim sodiščem. To dejstvo pritožba izpostavlja kot relevantno z vidika presoje verodostojnosti nekaterih prič, zaposlenih pri toženi strani, z vidika bojazni pred izgubo zaposlitve, kot se je, domnevno zaradi tega postopka, zgodilo A. N.
⁵ Tožnik trdi, da je sklenil zavarovanje zaradi izrecnega jamstva zavarovalne zastopnice.
⁶ Sodišče prve stopnje je sledilo direktorici druge tožene stranke, da je za stranke pripravljala dokumentacijo, kar se ne izključuje s pritožbenimi trditvami, da je bila administrativna delavka, medtem ko narave njene zaposlitve sodišče ne omenja.
⁷ Npr. tretja stran v tožbi, drugi odstavek.
⁸ Gre za sklop vseh relevantnih okoliščin, tj. uporabe njunega besednjaka, danih zagotovil, uporabe (nepojasnjene) strokovne terminologije, pogovora o različnih rizikih brez medsebojne razmejitve in vsega drugega, nenazadnje tudi dejstva, da tožnik, ki je bil prav tako dolžan ravnati s povprečno skrbnostjo, ni prebral splošnih pogojev.
⁹ Vrhovno sodišče RS je v 13. točki obrazložitve sklepa II Ips 153/2017 navedlo: „Zavarovalno pravo je polno strokovnih izrazov, ki jih povprečen zavarovalec ne razume niti ne more razumeti. Mednje po presoji revizijskega sodišča spada tudi „zavarovanje na novo vrednost“ (...) Skrbnost, ki jo zavarovalnemu zastopniku nalaga opravljanje poklicne dejavnosti, tedaj terja, da splošne pogoje zavarovalcu ne zgolj izroči, pač pa tudi, da strokovne izraze in/ali obsežne oziroma zapletene pogoje zavarovalcu razumljivo pojasni in pri tem uporablja vsakodnevne oziroma povprečnemu zavarovalcu jasne izraze. S tem prepreči, da bi zavarovalec prišel oziroma ostal v zmoti o obsegu sklenjenega zavarovanja“
¹⁰ Zavarovanje na novo vrednost pomeni, da se pri obračunu škode ne upošteva amortizacija stvari (tj. obraba in starost zavarovanih predmetov), a tudi v tem primeru le do višine zavarovalne vsote.
¹¹ „Povsem drugače je izpovedala tretje toženka S. K., in sicer, da je sklenila premoženjsko zavarovanje na novo vrednost, vendar je bila ta polica pri poplavah limitirana na 2.000 EUR. Novo vrednost bi prejeli, če bi prišlo do izliva vode.“ (...) Iz navedenega je torej zaključiti, da je bilo zavarovanje tožnika sklenjeno na novo vrednost, torej skladno s tožnikovo zahtevo, vendar samo za izliv vode.“ (20. točka obrazložitve izpodbijane sodbe)
¹² V dokaznem gradivu se nahajajo SMS sporočila na datuma 17. 12. 2012 in 18. 1. 2013 in elektronsko sporočilo z dne 6. 12. 2012 (priloge A 23, A 24, A 28).

Datum zadnje spremembe:

05.04.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep I Cp 781/2016
• VSL sodba II Cp 332/2011
• VSM Sklep III Cp 619/2023