VSL Sodba IV Cp 216/2019

Jedro

Pri določanju stikov in njihovem obsegu ter odločanju o tem, komu naj se mladoletni otrok zaupa v varstvo in vzgojo, je izhodišče največja otrokova korist.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II., III., IV. in VII. točka) potrdi odločba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank in mladoletno A. A. (roj. 00. 00. 2001) zaupalo v varstvo in vzgojo tožnici. Odločilo je, da stiki mladoletne hčere s tožencem potekajo skladno z njenimi željami, toženec pa je za mladoletno hčer dolžan plačevati preživnino v znesku 130,00 EUR mesečno od 1. 7. 2016 dalje. Zavrnilo je predlog tožnice za izdajo začasne odredbe glede začasnega zaupanja mladoletne A. A. v varstvo in vzgojo ter določitve preživnine. Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Kar je zahtevala tožnica drugače, je sodišče prve stopnje zavrnilo.

2. Toženec vlaga pritožbo zoper II., III., IV. in VII. točko izreka odločbe iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in odločbo v izpodbijanih delih spremeni tako, da mladoletno hčer zaupa v vzgojo in varstvo njemu, tožnici pa določi stike z mladoletno A. A. in ji naloži v plačilo preživnino. Podredno predlaga, da se v izpodbijanih delih odločba razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču prve stopnje očita, da ni opravilo ustrezne presoje o dolgoročnih koristih mladoletne A. A., ki niso nujno skladne z njenimi trenutnimi željami. Hči je bila do odselitve nanj močno navezana in je z njim preživljala več časa kot s tožnico. A. A. zavračanje stikov in želja, da je v vzgoji in varstvu pri tožnici, sta posledici samovoljne tožničine odločitve, da A. A. odpelje od doma. Pred odločitvijo o dodelitvi mladoletne hčere v vzgojo in varstvo enemu od staršev, bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti največjo korist otroka. Dejansko stanje glede osebne primernosti obeh staršev in njunih kapacitet za varstvo in vzgojo mladoletne hčere je zmotno ugotovljeno. Vsi njegovi dokazni predlogi v tej smeri so bili zavrnjeni. Izvedba teh dokazov (zaslišanje prič in A. A. zdravnice, postavitev izvedenca psihiatra in pedopsihiatra) bi pripeljala do drugačne odločitve o vzgoji in varstvu. Sodišče prve stopnje in postavljena sodna izvedenka sta se sklicevala na izjave A. A., da želi bivati pri tožnici. Kljub očitnim znakom sindroma starševske odtujitve pa nista preverjala, ali ni to posledica manipulativnih pritiskov s strani tožnice in njenih sorodnikov. Na naroku za glavno obravnavo mu ni bila omogočena enakopravna obravnava glede izvedenskega mnenja. Tudi sicer je bil na narokih deležen neenakopravne obravnave. Pisnega odgovora na pripombe k izvedenskemu mnenju ni dobil. Sodišče prve stopnje mu je z odločitvijo, da stiki potekajo po želji mladoletne A. A., dejansko odreklo pravico do stikov. Ob tem ni upoštevalo največje koristi mladoletne A. A., niti mnenja izvedenke, ki je opredelila način postopnega uvajanja stikov.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravica in dolžnost staršev, ki se odločita, da ne bosta več živela skupaj, je, da se sporazumeta o varstvu in vzgoji skupnih otrok v skladu z njihovimi koristmi (prvi odstavek 105. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR). Če se starša zaradi nasprotujočih si interesov o tem vprašanju ne moreta sporazumeti, mora izbiro med enim in drugim staršem opraviti sodišče. Preden odloči, mora sodišče glede otrokove koristi pridobiti mnenje centra za socialno delo ter upoštevati otrokovo mnenje, če ga je ta izrazil in je sposoben razumeti njegov pomen in posledice (tretji odstavek 105. člena ZZZDR). Sodišče mora presoditi vse okoliščine družinske situacije, razvojne možnosti otrok pri vsakem od staršev, njihove potrebe in želje, hkrati pa tudi osebnostne lastnosti staršev ter njihove vzgojne sposobnosti.

6. Glede na navedeno materialnopravno izhodišče in glede na ugotovljena pravno odločilna dejstva v tej zadevi, je odločitev sodišča prve stopnje, da se mladoletna A. A. zaupa v varstvo in vzgojo tožnici, materialnopravno pravilna. Iz mnenja CSD X izhaja, da je A. A. v korist, da ostane v varstvu in vzgoji pri tožnici. Tudi izvedenka klinične psihologije je glede zaupanja A. A. v vzgojo in varstvo dala prednost tožnici. Na podlagi klinično psiholoških pregledov pravdnih strank in A. A., opazovanja odnosa vsake stranke s hčerjo, na podlagi usmerjene anamneze in Rorschachovega preizkusa za obe stranki ter na podlagi psihološke ocene A. A. z uporabo več različnih projekcijskih tehnik, je izvedenka klinične psihologije ugotovila, da tožnica bolje razume A. A. potrebe in ji nudi večjo čustveno oporo, medtem ko je toženec manj fleksibilen pri prilagajanju na A. A. čustvene potrebe, ki so v nasprotju z njegovimi vrednotami in prepričanji, je manj empatičen ter slabše kontrolira lastna čustvena stanja. Izvedenka je ugotovila, da je A. A. za svojo starost (ob pregledu je imela 17 let) nadpovprečno razmišljujoča in samostojna v načinu razmišljanja ter pozorna na nianse v medosebnih odnosih. Izrazila je jasno in pristno željo, da želi biti v varstvo in vzgojo zaupana tožnici. Enako je bilo ugotovljeno na neformalnem razgovoru A. A. s sodnico. Povzete dejanske ugotovitve tako kažejo, da je sodišče prve stopnje z zaupanjem A. A. v vzgojo in varstvo tožnici, zasledovalo njeno največjo korist. Drugačna odločitev oziroma odločitev v nasprotju z mnenjem otroka, ki bo čez dva meseca dopolnil osemnajst, ki je nadpovprečno samostojen in razmišljujoč in zato sposoben razumeti pomen postopka in posledic odločitve, bi bila v nasprotju z otrokovo največjo koristjo, ki edina legitimira takšno odločitev.

7. Tudi pri določanju stikov in njihovem obsegu je izhodišče največja otrokova korist (106. člen ZZZDR). Izvedenka je pojasnila, da A. A. toženca in stike z njim odklanja, in sicer zaradi lastnih neugodnih izkušenj z njim. Ocenila je, da bi bilo najbolj naravno slediti A. A. lastni želji za spontane stike s tožencem, ko se bo počutila pripravljena nanje (prim. drugi odstavek 19. str. izvedenskega mnenja, list. št. 145 spisa). Ob ugotovljenem A. A. odklanjanju toženca in njeni želji, da se stiki izvršujejo takrat, ko bo hotela, ter upoštevaje njeno starost (17 let), je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je določilo, da stiki potekajo skladno z željami mladoletne hčerke. Po presoji pritožbenega sodišča bi bila natančna in konkretna določitev stikov za mladoletno A. A., ki je svojo željo glede stikov jasno izrazila, vsiljena in bi lahko pri njej vzbudila odpor, kar pa ne bi bilo v njeno korist. Zato pritožba toženca, ki zahteva konkretno določitev stikov, ni utemeljena.

8. Izpodbijana odločitev je pravilna v pravnem in dejanskem pogledu in temelji na korektno izpeljanem postopku. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da je sodišče zagrešilo bistvene kršitve določb postopka. Toženec pri tem meri predvsem na kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev pravilno oprlo na omenjeno izvedensko mnenje sodne izvedenke za klinično psihologijo, ki je po presoji pritožbenega sodišča strokovno izvedeno, s podanimi prepričljivimi in jasnimi razlogi. Izvedenka je zaslišana na naroku dne 7. 5. 2018 svoje mnenje dopolnila še z dodatnimi argumenti ter odgovorila na pripombe in vprašanja pravdnih strank, zato pisna dopolnitev izvedenskega mnenja ni bila potrebna (prvi odstavek 253. člen ZPP). Na naroku sta bila prisotna toženec in njegova pooblaščenka, ki jima je bila dana možnost zastavljanja vprašanj izvedenki. Tožencu zato ni bila kršena pravica do izjave.

9. Sodišče prve stopnje navedene kršitve ni zagrešilo niti z zavrnitvijo toženčevih dokaznih predlogov. Pravica do izjave, ki vsebuje tudi pravico do izvedbe dokazov, ni neomejena. Sodišče ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov (213. člen ZPP). Pravica do izjave je ob zavrnitvi dokazov kršena le, če za zavrnitev ni bilo utemeljenega razloga. V konkretnem primeru je bilo pravno relevantno dejansko stanje v zadostni meri razčiščeno že na podlagi listinskih dokazov, mnenja izvedenke za klinično psihologijo in njenega zaslišanja, neformalnega razgovora z mladoletno A. A. in zaslišanja tožnice. Toženčevi dokazi so se nanašali na ugotavljanje osebne primernosti pravdnih strank in njunih kapacitet za varstvo in vzgojo mladoletne hčere, o čemer se je sodišče prve stopnje prepričalo že s pomočjo izvedenskega mnenje sodne izvedenke za klinično psihologijo. Toženčevo nestrinjanje z izvedenskim mnenjem njegove prepričljivosti ne omaje. Pritožba tudi neutemeljeno izpostavlja zavrnitev dokaza z zaslišanjem prič, ki naj bi ovrgle obtožbe o toženčevem nasilju nad hčerko, saj ta okoliščina ni bila odločilna za zaupanje hčerke pravdnih strank v vzgojo in varstvo materi. Te dokazne predloge je sodišče prve stopnje zato utemeljeno zavrnilo.

10. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodna izvedenka brez vsebinskih razlogov zavrnila toženčev očitek o tožničinem odtujevanju otrok. Izvedenka je namreč ugotovila, kar je prvostopenjsko sodišče tudi povzelo v izpodbijani odločitvi, da A. A. odklanjanje očeta ni posledica manipulacije s strani matere ali katere druge osebe, ampak posledica njenih lastnih izkušenj z očetom in njegovimi osebnostnimi lastnostmi.

11. Toženec izpodbija tudi odločitev o preživnini, pri tem pa svojo pritožbeno kritiko veže na odločitev o vzgoji in varstvu, češ da bi morala biti hči zaupana v vzgojo in varstvo njemu in tožnici naloženo plačilo preživnine. V okviru pritožbenega preizkusa materialnega prava po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo potrebe preživninske upravičenke ter materialne in pridobitne zmožnosti zavezancev. Preživnina, ki jo je določilo prvostopenjsko sodišče je v sorazmerju med navedenimi pravno odločilnimi dejavniki (129. člen in 129.a člen ZZZDR).

12. Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

05.04.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sodba IV Cp 170/2014
• VSL sklep IV Cp 2631/2016
• VSL Sklep IV Cp 387/2023