VSL Sklep I Cp 1939/2018

Jedro

Po presoji pritožbenega sodišča izvedensko mnenje in izpodbijani sklep ne vsebujeta odločilnih dejstev o tem, kolikšen obseg spornega zemljišča je bil po prostorskem aktu neposredno namenjen oziroma potreben za redno rabo predlagateljičine stavbe.

Merilo, ki tudi po ZVEtL-1 še vedno predstavlja poglavitni vir za ugotavljanje obsega pripadajočega zemljišča, je obstoj prostorskih aktov ali upravnih dovoljenj, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep v izpodbijanem delu (I., II. in III. točka izreka) razveljavi ter se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom ugotovilo, da je zemljiška parcela z ID znakom: 0000 000/37 pripadajoče zemljišče k stavbi z ID znakom:0000-572, ležeči na parceli z ID znakom: 0000 000/3, ki je v zemljiški knjigi last predlagateljice do celote (delež 1/1). Nadalje je ugotovilo, da je zemljiška parcela z ID znakom: 0000 000/37 v lasti predlagateljice do celote (delež 1/1), kar se v vrstnem redu vpisane zaznambe postopka za ugotovitev pripadajočega zemljišča po uradni dolžnosti vpiše v zemljiško knjigo. Postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča k stavbi je ustavilo v delu, ki se nanaša na zemljiško parcelo z ID znakom: 0000 000/36.

2. Nasprotna udeleženka vlaga pritožbo zoper I., II. in III. točko izreka sklepa iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da predlog za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi v tem delu zavrne. Podredno predlaga, da se sklep v izpodbijanem delu razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da so ugotovitve izvedenke, katerim je sledilo sodišče prve stopnje, nepravilne in zgolj posledica ugotovitve predlagateljičine pretekle rabe zemljišča. Sporno zemljišče po prostorskih aktih in upravnih dovoljenjih ni bilo načrtovano kot zemljišče, ki bi bilo neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo predlagateljičine stavbe. To ne izhaja niti iz delilnega načrta iz leta 1982 v grafičnem prikazu niti iz obeh izsekov (IZSEK ZN 01 in IZSEK ZN 02). Iz načrtov in izsekov je razvidno, da je za hišo predlagateljice na G. (kot tudi za druge stavbe), predvidena stavba v obliki črke L z notranjim dvoriščem - atrijem in nič drugega. Za ugotovitev, da naj bi parcela z ID znakom: 0000 000/37 predstavljala pripadajoče zemljišče, ki naj bi bilo načrtovano kot del nezazidljive površine in kot zelena površina, namenjena za funkcionalne potrebe predlagateljičine stavbe, izvedenka in sodišče prve stopnje nista navedla nobenega ustreznega argumenta. Iz dokumentacije izhaja ravno nasprotno stanje. Sporno zemljišče pripada parceli št. 000/1¹, ki povezuje celotno sosesko in predstavlja povezovalne poti in vse ostalo za potrebe celotne soseske, zato ne more biti individualno pripadajoče oziroma funkcionalno zemljišče k predmetni stavbi. Iz gradbenega dovoljenja z dne 3. 8. 1982 izhaja, da je bila parcela št. 000/1 med drugim predvidena kot parcela, na kateri stojijo tri lope s kontejnerji za odpadke za celotni kare ter skupno zaklonišče za 100 oseb. Merila iz 1., 2. in 4. točke prvega odstavka 43. člena Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1) v konkretnem primeru niso izpolnjena. Edino merilo, ki ga je sodišče prve stopnje lahko uporabilo, je pretekla redna raba zemljišča iz 3. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1. Zgolj pretekla redna raba pa ni dovolj, da bi se lahko zemljišče s površino 190 m2, kot je sedaj parcela št. 000/37, štelo za pripadajoče zemljišče k stavbi. Gre za uzurpacijo brez kakršnekoli pravne podlage. Sporno zemljišče ni bilo predvideno za funkcionalno zemljišče k stavbi predlagateljice, saj tega v nobenem od prostorskih in upravnih aktov ter pogodb ni zaslediti.

3. Predlagateljica je odgovor na pritožbo podala po izteku osemdnevnega roka za odgovor, zato ga pritožbeno sodišče ni upoštevalo (drugi odstavek 344. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 37. členom Zakona o nepravdnem postopku - ZNP).

4. Pritožba je utemeljena.

5. Predlagateljica je vložila predlog za ugotovitev pripadajočega zemljišča k enodružinski stavbi, katere lastnica je do celote. V postopku je zatrjevala, da je del parcele št. 000/1 (sedaj parcela št. 000/37), ki je v lasti nasprotne udeleženke in v naravi predstavlja ograjen vrt za hišo, pripadajoče zemljišče k njeni stavbi. Nasprotna udeleženka je takšnemu predlogu nasprotovala, ker atrijska hiša predlagateljice že ima funkcionalno zemljišče, ki ga predstavlja dvorišče s površino 83 m2. Sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedenke urbanistične stroke ugotovilo, da je iz prostorskega akta, ki je veljal v času izgradnje stavbe (grafična prikaza z oznakama IZSEK ZN 01 in IZSEK ZN 02 na list. št. 143 spisa), razvidno, da del parcele št. 000/1 v izmeri 190 m2 predstavlja funkcionalno zemljišče k hiši predlagateljice, zato je njenemu predlogu ugodilo.

6. ZVEtL-1 v prvem odstavku 43. člena določa merila, po katerih sodišče ugotavlja tisto zemljišče, ki je bilo neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe in je postalo last lastnika stavbe na podlagi predpisov, veljavnih pred 1. januarjem 2003, in sicer predpisov o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, pravil o posledicah gradnje na tujem svetu, pravil etažne lastnine in pravil o vezanosti pravic na zemljišču na pravice na stavbi. Merilo, ki tudi po ZVEtL-1 še vedno predstavlja poglavitni vir za ugotavljanje obsega pripadajočega zemljišča, je obstoj prostorskih aktov ali upravnih dovoljenj, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena.

7. V obravnavanem primeru obstoji prostorski akt, na podlagi katerega je bila predlagateljičina stavba zgrajena - Odlok o sprejemu dopolnitve in spremembe zazidalnega načrta za del območja zazidalnega otoka ... (Uradni list SRS, št. 27/78-1629). Pri ugotavljanju vsebine prostorskega akta v povezavi s sporno parcelo in rabe, predvidene v navedenem prostorskem aktu za to parcelo, se je sodišče prve stopnje oprlo na izvedensko mnenje izvedenke urbanistične stroke (list. št. 136 do 145 spisa). Iz izvedenskega mnenja izhaja, da k stanovanjskim objektom pripadajo utrjene površine ter zelene površine, ki predstavljajo pripadajoče zemljišče k stanovanjskim objektom in so nujne za redno rabo stavb. Stavba predlagateljice predstavlja atrijsko hišo, za katero je značilno, da se bivalni prostori odpirajo na atrij, ki se nahaja med obema krakoma črke L (atrijske hiše so praviloma tlorisno zasnovane v obliki črke L). Sporno zemljišče je predstavljalo nezazidljivo zeleno površino ter emisijsko zamejitev za potrebe načrtovanih stavb v smislu zaščite pred hrupom in pregrevanjem. Del tega zemljišča je predstavljal tudi prostor vzdrževanja in dostopa do stavbe predlagateljice.

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi zgornjih ugotovitev zaključilo, da je iz prostorskega akta razvidno, da je bil del parcele št. 000/1 ob vzhodni fasadi predlagateljičine stavbe načrtovan kot del nezazidljive površine, in sicer je bil načrtovan kot zelena površina, namenjena za funkcionalne potrebe predmetne stavbe. Ob tem se je sklicevalo na grafična prikaza z oznakama IZSEK ZN 01 in IZSEK ZN 02, ki iz prostorskega akta prikazujeta urbanistično zazidalno zasnovo ter zakoličbeni načrt. Zemljišče, ki ga je sodišče prve stopnje na podlagi prostorskega akta in pretekle redne rabe določilo kot funkcionalno zemljišče predlagateljičine stavbe, obsega sedanjo parcelo št. 000/37 s površino 190 m2.

9. Po presoji pritožbenega sodišča izvedensko mnenje in izpodbijani sklep ne vsebujeta odločilnih dejstev o tem, kolikšen obseg spornega zemljišča je bil po prostorskem aktu neposredno namenjen oziroma potreben za redno rabo predlagateljičine stavbe. Da k stavbi pripadajoče funkcionalno zemljišče obsega vseh 190 m2 sporne parcele (celotna sedanja parcela št. 000/37), iz grafičnih prikazov z oznakama IZSEK ZN 01 in IZSEK ZN 02 na prvi pogled ni razvidno. Na kakšen način naj bi prostorski akt predvidel funkcionalno zemljišče k stavbi, ki ustreza sedanji parceli št. 000/37, sodišče prve stopnje s pomočjo izvedenke ni konkretiziralo. Ugotovilo sicer je, da ima stavba predlagateljice po prostorskem aktu načrtovano zelenico, ki predstavlja emisijsko zamejitev v smislu zaščite pred hrupom in zaščite pred pregrevanjem. Vendar razlogov o tem, da je ta namen lahko dosežen le z zemljiščem površine 190 m2, ne pa tudi z drugačnim (npr. manjšim) obsegom pripadajočega zemljišča, sodišče prve stopnje ni podalo.

10. Tako gre pritrditi pritožbi, ki izpostavlja, da ni pojasnjeno, kako in v kolikšnem delu naj bi bilo sporno zemljišče po prostorskih aktih in upravnih dovoljenjih načrtovano kot zemljišče, ki je neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo predlagateljičine stavbe. Zaradi pomanjkljivo ugotovljenih dejstev o obsegu pripadajočega zemljišča na podlagi prostorskih in upravnih aktov, je pritožba nasprotne udeleženke utemeljena.

11. V skladu s 3. točko 365. člena ZPP v zvezi s 355. členom ZPP in 37. členom ZNP je bilo treba sklep v izpodbijanem delu razveljaviti in zadevo v tem delu vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek. Sodišče prve stopnje bo moralo dopolniti svoje ugotovitve o obsegu pripadajočega zemljišča glede na zgoraj navedene razloge. S pomočjo imenovane izvedenke urbanistične stroke bo moralo preveriti, ali je bilo v prostorskem aktu in upravnih dovoljenjih, ki so veljali v času izgradnje predlagateljičine stavbe, načrtovano zemljišče, potrebno za redno rabo te stavbe, in sicer v obsegu, kot ga zatrjuje predlagateljica (190 m2). V kolikor sodišče prve stopnje (celotnega) zatrjevanega obsega pripadajočega zemljišča na tej podlagi ne bo ugotovilo, pa bo moralo upoštevati trditve predlagateljice o priposestvovanju dela spornega zemljišča, ki ustreza sedanji par. št. 000/37. Ni namreč sporno, da je predlagateljica to zemljišče dejansko uporabljala (ugotovljena pretekla redna raba zemljišča), podala pa je tudi trditve v smeri zakonite in dobroverne posesti.

12. Pritožbeno sodišče o tem glede na naravo zadeve, načelo ekonomičnosti ter hitrost postopka ni odločalo samo, ker ocenjuje, da glede na že izvedene dokaze pred sodiščem prve stopnje dopolnitev postopka pred sodiščem iste stopnje tega ne bo bistveno zavleklo in tako ne bo kršilo udeleženkine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Dopolnitev postopka pred sodiščem prve stopnje je smiselna tudi iz stroškovnega vidika. Izvedba dokaza z izvedencem pred pritožbenim sodiščem bi le povišala stroške postopka, saj bi terjala ponovno založitev predujma, medtem ko že založeni predujem pri sodišču prve stopnje po podatkih spisa še ni bil izčrpan. Poleg tega pritožbeno sodišče ne more (prvič) samo ugotavljati dejstev, ki so pravno relevantna z vidika zatrjevanih podlag za pridobitev spornega zemljišča, ki jih sodišče prve stopnje ni upoštevalo, saj bi s tem udeležencem odvzelo ustavno zagotovljeno pravico do pritožbe.

-------------------------------
¹ Vse parcele se nahajajo v k.o. X, zato pritožbeno sodišče opušča navedbo katastrske občine pri zapisu parcel.

Datum zadnje spremembe:

05.04.2019

Podobni dokumenti:

• VSK Sklep in sodba I Cp 117/2019
• VSL Sklep II Cp 760/2018
• VSM Sklep I Cp 727/2018