<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba II Cp 2325/2018

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2019:II.CP.2325.2018
Evidenčna številka:VSL00020042
Datum odločbe:13.02.2019
Senat, sodnik posameznik:dr. Vesna Bergant Rakočević (preds.), Irena Veter (poroč.), Brigita Markovič
Področje:IZVRŠILNO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
Institut:tožba za nedopustnost izvršbe - izločitvena tožba - pravica, ki preprečuje izvršbo - pogodbena zastavna pravica na nepremičnini - pogodbena hipoteka - dobra vera - dobra vera pridobitelja hipoteke - domneva dobre vere - skupno premoženje - skupna lastnina - skupna lastnina zakoncev - originaren način pridobitve - konkurenca pridobitnih načinov - publicitetni učinek - načelo zaupanja v zemljiškoknjižne podatke

Jedro

Tožnica je tista, ki bi morala zatrjevati okoliščine, ki bi lahko pri toženki vzbudile dvom v lastninsko upravičenje dolžnika v času sklenitve pogodbene zastavne pravice. Zgolj trditve tožnice, da toženka ni ravnala z dolžno skrbnostjo, ker da bi morala preveriti, ali je bil dolžnik poročen in možnost, da je lahko sporna nepremičnina del njunega skupnega premoženja, pri čemer ni pojasnila, na podlagi katerih okoliščin bi lahko toženka utemeljeno podvomila v resničnost v zemljiški knjigi prikazanega lastniškega stanja dolžnika, je presplošna za izpodbijanje domneve o dobri veri pridobitelja.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov 3.405,37 EUR nadomesti z zneskom 3.148,92 EUR.

II. V ostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ustavilo postopek po tožbi za ugotovitev nedopustnosti dveh izvršb na petih nepremičninah v k. o. X zaradi umika tožbe v tem delu (I. točka izreka) in zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe, ki teče pred Okrajnim sodišče na Vrhniki In 97/2011 na eni polovici nepremičnine 71/5 v k. o. Y (II. točka izreka). Tožnici je naložilo, da toženi stranki povrne 3.405,37 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni in stroškovni del izpodbijane sodbe se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo sodbe, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je bila toženka v dobri veri glede pridobitve pogodbene zastavne pravice na nepremičnini, ki je predmet tega postopka. Zaključek, da toženka ni vedela za dejstvo, da tožnik ni izključni lastnik nepremičnine, ki jo je zastavil, je oprlo na izpoved priče M. V., bančne uslužbenke, ki pa sploh ni sodelovala pri sklenitvi pogodbe. Izpoved te priče ne more biti zadosten dokaz o dobri veri banke. Tožnica je izpodbila dobro vero toženke, ta pa ni uspela dokazati, da je ravnala z dolžno skrbnostjo in da je upravičeno verjela, da je zastavitelj edini lastnik nepremičnine, ker je bil vpisan kot tak v zemljiško knjigo. Zmoten je tudi materialnopravni zaključek sodišča, da je tožnica pridobila lastninsko pravico na sporni nepremičnini na pravnoposloven način, namesto na originaren. Sodišče je z izpodbijano odločitvijo poseglo v tožničino ustavno zavarovano pravico do zasebne lastnine, saj se bo zaradi poplačila dolga drugega zakonca prodala celotna nepremičnina. V zvezi s stroškovno odločitvijo pritožnica meni, da je sodišče toženki neutemeljeno priznalo nagrado za konferenco s stranko, nagrado odvetniku za odsotnost iz pisarne in 10 % povišanje za nadaljnjo stranko od seštevka vseh storitev, saj toženkin odvetnik ni zastopal nadaljnje stranke od začetka do konca postopka. Zato so pravdni stroški odmerjeni previsoko.

3. Toženka in stranski intervenient v odgovoru na pritožbo pritrjujeta razlogom izpodbijane sodbe in predlagata zavrnitev pritožbe in povrnitev pritožbenih stroškov.

4. Pritožba je delno utemeljena le glede stroškovne odločitve, sicer je neutemeljena.

5. Tožba za nedopustnost izvršbe ali izločitvena tožba ima pravno podlago v tretjem odstavku 65. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) v zvezi s prvim odstavkom 64. člena ZIZ. Tretji lahko s takšno tožbo uspe, če verjetno izkaže, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki izvršbo preprečuje. Temelj za uveljavljanje tožbenega zahtevka oziroma izločitvenega ugovora je običajno lastninska oziroma solastninska pravica tretje osebe na predmetu izvršbe. Izločitvena tožba je mogoča samo v povezavi s predhodnim ugovornim postopkom v izvršilnem postopku (64. člen ZIZ), ki je pogoj za pravico tretjega do vložitve tožbe. Namen postopka za ugotavljanje nedopustnosti izvršbe je varstvo pravic tretjega, da se prepreči izvršba na predmet, na katerem ima kakšno stvarno (ali izjemoma obligacijsko) pravico, ki izvršbo preprečuje.

6. Glede na ugotovitve prvostopenjskega sodišča je toženka pogodbeno hipoteko na nepremičnini parc. št. 71/5, k.o. Y, pridobila v letu 2010, ko je bila v zemljiški knjigi pri tej nepremičnini vpisana njena zastavna pravica na podlagi Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve SV 614/10 z dne 12. 3. 2010, sklenjenega v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa). Izključni zemljiškoknjižni lastnik te nepremičnine je bil dolžnik - tožničin mož1, medtem ko tožnica v zemljiški knjigi ni bila vpisana kot skupna lastnica. Šele v letu 2013 je tožnica z dolžnikom sklenila Pogodbo o priznanju solastniškega deleža in pogodbo o dosmrtnem preživljanju (SV 114/13 z dne 8. 4. 2013).

7. V tej pravdi je, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, odločilnega pomena, ali je bila toženka ob sklenitvi sporazuma o zastavni pravici v dobri veri. Tožnica namreč trdi, da je izvršba na njen delež nepremičnine nedopustna zato, ker je bila kupljena v času trajanja zakonske zveze s skupnim delom in sredstvi in jo je torej pridobila na originaren način kot skupno premoženje. Kasneje pa je še s pogodbo uredila medsebojno razmerje z možem in na sporni nepremičnini pridobila solastninsko pravico. V skladu z ustaljeno sodno prakso pogodbena pridobitev zastavne pravice učinkuje tudi zoper nevpisanega skupnega lastnika pod pogojem, da je pridobitelj v dobri veri. Na zemljiškoknjižno stanje in dobro vero se lahko sklicuje tisti, ki je na tej podlagi pridobil veljavno pogodbeno zastavno pravico na nepremičnini. Ne glede na to, ali je sporna nepremičnina sodila v skupno premoženje, ali se je na njej (kasneje) pridobila solastninska pravica na podlagi pravnega posla, ima pogodbeno pridobljena (vknjižena) hipoteka prednost pred originarnim načinom pridobitve lastninske pravice pod pogojem dobrovernosti pridobitelja.2 Konkurenco originarno pridobljene lastninske pravice in pogodbeno ustanovljene zastavne pravice je, kot rečeno, sodna praksa že obravnavala in sprejela nasprotno stališče od tistega, za kar se zavzema tožnica.3

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo obstoj toženkine dobre vere, da je bil dolžnik v trenutku pridobitve hipoteke edini lastnik zastavljene sporne nepremičnine. Pojasnilo je, kaj pomeni publicitetni učinek vpisov v zemljiško knjigo in načelo zaupanja vanjo (6. in 8. člen ZZK-1). Ob tem, da se dobra vera pri zanašanju na podatke v zemljiški knjigi domneva (9. člen Stvarnopravnega zakonika), je trditveno in dokazno breme, da je bila banka nedobroverna, na strani tistega, ki to zatrjuje. Tožnica je tista, ki bi morala zatrjevati okoliščine, ki bi lahko pri toženki vzbudile dvom v lastninsko upravičenje dolžnika v času sklenitve pogodbene zastavne pravice. Zgolj trditve tožnice, da toženka ni ravnala z dolžno skrbnostjo, ker da bi morala preveriti, ali je bil dolžnik poročen in možnost, da je lahko sporna nepremičnina del njunega skupnega premoženja, pri čemer ni pojasnila, na podlagi katerih okoliščin bi lahko toženka utemeljeno podvomila v resničnost v zemljiški knjigi prikazanega lastniškega stanja dolžnika, je presplošna za izpodbijanje domneve o dobri veri pridobitelja. Sicer pa je toženka kljub temu navajala in dokazovala, da ni vedela oziroma mogla vedeti, da je sporna parcela v skupni lasti tožnice in njenega moža. Sodišče se je o njeni dobri veri prepričalo tudi na podlagi izpovedi priče M. V., ki res ni neposredno sodelovala pri sklenitvi pogodbe, a je pojasnila, zakaj banka ni mogla vedeti, da naj bi bila sporna nepremičnina ob sklepanju pogodbe tudi premoženje tožnice. Poleg tega je toženka že v letu 2007 z istim dolžnikom sklenila pogodbo o dolgoročnem kreditu K 1391/2007, v zavarovanje katere je bila prav tako dogovorjena zastavna pravica na sporni nepremičnini, pa temu tožnica ni nikoli oporekala. Pritožbeno sodišče tako nima nobenih pomislekov v pravilnost ugotovitve, da toženka ni mogla niti morala vedeti, da je bila sporna nepremičnina v skupni lastnini tožnice in njenega moža.

9. Pravilni so tudi razlogi sodbe o tem, da ima solastninska pravica tožnice na podlagi Pogodbe o priznanju solastnega deleža, s katero sta z dolžnikom izvedla delitev skupnega premoženja, pravnoposlovno podlago. Ker je tožnica pridobila solastninsko pravico šele v letu 2013, kar je po vknjižbi toženkine pogodbene hipoteke, je zmotno pritožbeno stališče, da je kljub temu pridobila na sporni nepremičnini solastninsko pravico do polovice že pred letom 2010 na originaren način. Zahtevek za nedopustnost izvršbe na nepremičnini tako tudi iz teh razlogov ni utemeljen.

10. Sodišče prve stopnje je odločitev o pravdnih stroških oprlo na določbo 1. odst. 154. člen ZPP, po katerem mora stranka, ki v pravdi ne uspe, povrniti nasprotni stranki njene pravdne stroške. Čeprav je tožnica tožbo delno umaknila, tega ni storila, ker bi toženka izpolnila zahtevek, zato ji mora povrniti njene pravdne stroške (158. člen ZPP), ki jih je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo od v tožbi opredeljene vrednosti predmeta. Delno utemeljena pa je pritožba glede odmere višine pravdnih stroškov, saj je sodišče prve stopnje neutemeljeno priznalo toženi stranki tudi konferenco s stranko (50 točk), čeprav gre za storitev, ki je bila zajeta že v vrednosti ene od vlog, zaradi katere je bila konferenca opravljena. Odvetnik je upravičen do nagrade za konferenco s stranko (po tar. št. 39/1 OT) le, če gre za samostojno storitev in strošek ni zajet v drugih tarifnih številka.4 Utemeljen je tudi očitek, da je sodišče nepravilno ravnalo, ko je 10 % zvišanje za vsako nadaljnjo stranko (3. odst. 7. člena Odvetniške tarife (Ur. l. št. 2/2105)) izračunalo od seštevka vseh priznanih stroškov. Družba B., d.o.o., ki jo zastopa isti pooblaščenec kot toženo stranko, je priglasila stransko intervencijo šele na naroku 13. 11. 2017 , na katerem jo je sodišče dopustilo, kar pomeni, da gre lahko 10 % zvišanje za zastopanje več strank le od skupne vrednosti storitev, ki so nastale od tedaj dalje. Neutemeljen pa je pritožbeni očitek, da odvetnik ni upravičen do nagrade za odsotnost iz pisarne, ker ima sedež v istem kraju, kot je sedež sodišča, kjer je potekala obravnava. Glede na naslov sedeža odvetnikove pisarne, ki ni v neposredni bližini sedeža sodišča, je sodišče prve stopnje ta strošek pravilno priznalo na podlagi 4. odst. 6. člen OT, ki določa, da za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko pripada odvetniku za vsake začete pol ure 20 točk.

11. Pritožbeno sodišče je v okviru zgoraj navedenega izračunalo višino toženkinih pravdnih stroškov. Upravičena je do povrnitve stroškov v višini 3.148,92 EUR in sicer za: odgovor na tožbo 596,70 EUR, obravnavo 9.10.2017 596,70 EUR, odsotnost iz pisarne 18,36 EUR, 1. pripravljalno vlogo s 25.10.2017 596,70 EUR, kar skupaj znaša 1.808,46 EUR; stroški od dne 13. 11. 2017 pa so: obravnava 13.11.2017 298,35 EUR, čakanje 22,95 EUR, odsotnost iz pisarne 18,36 EUR, obravnava 6. 2. 2018 298,35 EUR in odsotnost iz pisarne 18,36 EUR, kar znaša 656,37 EUR, ta seštevek se poveča za 10 % za nadaljnjo stranko (65,64 EUR); tako dobljen skupni seštevek (2.530,47 EUR) se poveča za 2 % materialnih stroškov (50,61 EUR), kar znese 2.581,08 EUR, temu pa se doda še 22 % DDV (567,84 EUR)).

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v stroškovni odločitvi v III. točki njenega izreka temu ustrezno spremenilo (5. alineja 358. člena ZPP). V ostalem delu je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo v nespremenjenem delu (v II. točki izreka) potrdilo, saj uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi (2. odst. 350. člena ZPP) niso podani (353. člen ZPP).

13. Tožnica je s pritožbo uspela le delno, in sicer le glede stroškov postopka, ki so stranska terjatev, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). To velja tudi za toženko, saj glede na vsebino vloge odgovor na pritožbo ni bil potreben strošek postopka (155. člen ZPP).

-------------------------------
1 Lastninska pravica dolžnika je bila vknjižena na podlagi Pogodbe SV 313/2006 z dne 19. 5. 2006.
2 Primerjaj odločbi Ustavnega sodišča RS Up-453/02 z dne 30. 9. 2003, Up-128/03 z dne 6. 9. 2004 in odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 109/2009, II Ips 564/2007, II Ips 95/2015, id.
3 VS RS je v zadevi II Ips 65/2010 (upoštevajoč opozorila v omenjenih zadevah US RS) zavzelo stališče, da (že) ob koliziji nasproti si stoječih pravic, in sicer pogodbeno pridobljene zastavne pravice in originarno pridobljene lastninske pravice na v zemljiško knjigo nevpisanih nepremičninah, ima prednost prva, pod pogojem dobrovernosti pridobitelja. Kar pomeni, da to velja toliko bolj v primeru v zemljiški knjigi vpisane nepremičnine s hipoteko (kot v obravnavani zadevi).
4 Prim. odločbe VSL II Cp 1055/2018, I Cp 1787/2016, I Cp 1803/2016, II Cpg 1353/2016 in druge.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 64, 64/1, 65, 65/3
Zakon o zemljiški knjigi (2003) - ZZK-1 - člen 6, 8

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
05.04.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI3MzQ5