VSL Sodba in sklep II Cp 542/2018

Jedro

Zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik pokojnine ni dobil, ker ni bil slovenski državljan zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, je nepravilen, saj vzročna zveza med toženkinim protipravnim ravnanjem (izbris iz registra stalnega prebivalstva) in tožnikovo škodo (nepridobitev pravice do pokojnine v Sloveniji) ob upoštevanju konkretnih okoliščin obravnavanega primera in določb ZPIZ ni podana.

Izrek

I. Pritožbeni postopek se nadaljuje.

II. Pritožbi toženke se ugodi, izpodbijana sodba se v II. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo 4.780,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot so določene v točki II. Izreka sodbe prve stopnje.

III. Pritožba tožnika se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba v III. in IV. točki izreka.

IV. Tožnik je dolžan povrniti toženki stroške pritožbenega postopka v znesku 234,09 EUR, v 15 dneh od vročitve odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženka dolžna tožniku plačati znesek 4.780,84 EUR v petih obrokih, in sicer prvi obrok v višini 1.000,00 EUR v 30 dneh po pravnomočnosti odločbe, ter štiri obroke v višini 945,21 EUR v roku enega leta od zapadlosti prejšnjega obroka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Kar je zahteval tožnik več ali drugače, je zavrnilo. Odločilo je, da je tožnik v roku 15 dni dolžan toženki povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.123,63 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnik v pravočasni pritožbi izpodbija III. in IV. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP¹). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da se ne strinja z utemeljitvijo sodišča prve stopnje glede dela zahtevka, ki se nanaša na pripadajoče nadomestilo - pokojnino v času od 1. 3. 1992 do 31. 12. 1999 in na upravičenost do nepremoženjske škode. Tožnik je predlagal izvedbo dokazov s poizvedbo o prejemkih tožnika pri pokojninskem organu v Sloveniji in Srbiji, prav tako je predložil izračun izvedenca ter predlagal postavitev izvedenca finančne stroke. Sodišče prve stopnje zato v obrazložitvi sodbe neutemeljeno navaja, da ni izkazano tožnikovo prikrajšanje v znesku 700,00 EUR, v tem delu pa je ugotovitev sodišča tudi protispisna. Tožnik je namreč v spis vložil izračun prikrajšanja. Nadalje navaja, da se ne more strinjati z višino prisojenega povračila za nepremoženjsko škodo. Poudarja, da je bila pred Ustavnim sodiščem RS vložena pobuda za oceno ustavnosti in zakonitosti določil Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP²) v delu, ki se nanaša na višino škode, do katere so izbrisani, torej tudi tožnik, upravičeni.

3. Zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe se pritožuje toženka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa sodbo razveljavi in vrne zadevo v tem delu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku za povračilo starostne pokojnine oziroma njene razlike. Napačen je zaključek sodišča, da bi tožnik normalno prejemal pokojnino v Sloveniji od 1. 3. 1992, saj bi lahko dobil status državljanstva, če ne bi bil izbrisan. Poudarja, da izbris iz registra ni pomenil izgube oziroma prenehanja državljanstva, temveč le prenehanje prijave stalnega prebivališča. Meni, da je mešanje statusa stalnega prebivališča in statusa državljanstva v nasprotju z ZPŠOIRSP, ki ureja le pravico do odškodnine osebam, ki jim je prenehala prijava stalnega prebivališča. Ker izbris iz registra ni vplival na tožnikovo državljanstvo, je nepravilna odločitev sodišča, da tožniku prisodi znesek za starostno pokojnino. Prav tako je nepravilno določena višina prisojenih zneskov pokojnin, saj bi bilo treba znesek devalorizirati na vrednost za vsako posamezno leto. Da je odločitev sodišča napačna, izhaja tudi iz 18. točke obrazložitve izpodbijane odločbe o zavrnitvi zahtevka za povračilo škode iz naslova nepridobitve lastniškega certifikata, ker tožnik ni trdil oziroma dokazal, da je bil na dan 5. 2. 1992 slovenski državljan. Tako je obrazložitev iz 14. do 16. točke (glede zahtevka za povračilo starostne pokojnine) v nasprotju z 18. točko obrazložitve izpodbijane odločbe. Nadalje navaja, da je neutemeljena tudi odločitev sodišča prve stopnje glede odmere nepremoženjske škode, saj je tožnik podal zelo skope, pavšalne in nekonkretizirane navedbe, pri čemer je sodišče nekritično sledilo izpovedbi tožnika in se pavšalno naslonilo na okoliščine v zadevi Kurič. Poudarja, da bi tožniku pripadala odškodnina le, če bi dokazi izkazovali večji obseg škode od tiste, ki ustreza pavšalnemu znesku odškodnine, ki jo je dobil v upravnem postopku. Ne strinja se tudi s "sui generis" odmero odškodnine v obravnavanem primeru, saj za to ni zakonske podlage.

4. Pritožbeno sodišče je s sklepom II Cp 542/2018 z dne 24. 10. 2018 prekinilo pritožbeni postopek, dokler ne bo Državni zbor RS ravnal v skladu z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-80/16-38, U-I-166/16-30, U-I-173/16-35 z dne 22. 3. 2018, vendar najdlje do 13. 1. 2019. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče sklenilo, da se pritožbeni postopek nadaljuje.

5. Pritožba toženke je utemeljena, pritožba tožnika ni utemeljena.

6. Nesporno je, da je bil tožnik izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, kar je bila kršitev človekovih pravic, za kar je odgovorna toženka. Izbris je trajal od 26. 2. 1992 do 27. 12. 1999, ko je tožnik prejel državljanstvo Republike Slovenije. Skladno z ZPŠOIRSP je tožnik prejel pavšalno odškodnino v višini 4.700,00 EUR. V tej pravdi pa je tožnik dodatno vtoževal odškodnino za povzročeno škodo, ker naj bi bila dejansko večja od pavšalno prejete odškodnine. Zahteval je povrnitev premoženjske škode iz naslova nepridobitve lastniškega certifikata, stroškov plačevanja taks za pridobitev dovoljenj za začasno bivanje, stroška vloge za državljanstvo, plačilo pokojnine za čas od 1. 3. 1992 do 31. 12. 1992 in razliko do celotne pokojnine za čas od 1. 1. 1993 do 31. 12. 1999, ter povrnitev nepremoženjske škode za duševne bolečine.

O pritožbi toženke:

7. Utemeljene so pritožbene navedbe toženke, da je sodišče prve stopnje nepravilno zaključilo, da tožnik zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva ni prejemal starostne pokojnine, saj ni izpolnjeval pogoja državljanstva. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz drugega odstavka 254. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ³), ki določa, da pravico do starostne, invalidske in družinske pokojnine lahko uveljavi pri zavodu tudi državljan Republike Slovenije, ki je pretežni del svoje zavarovalne dobe prebil na območju zavoda. Sodišče prve stopnje se je pri tem sklicevalo na odločbo ZPIZ (priloga A6), ki je postala pravnomočna s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča (priloga B4), vendar iz odločbe ZPIZ ne izhaja, da tožnik ni bil upravičen do pokojnine, ker ni bil državljan Republike Slovenije. Iz odločbe ZPIZ (A6) namreč izhaja, da tožnik pogojev za starostno pokojnino po 39. členu ZPIZ ni izpolnjeval in bi bil eventualno upravičen le do predčasne pokojnine. Do predčasne pokojnine pa ni bil upravičen, ker je drugi odstavek 254. člena ZPIZ določal možnost upoštevanja pretežnega dela zavarovalne dobe za pridobitev pravice do starostne, invalidske in družinske pokojnine, ne pa za pridobitev predčasne pokojnine. To je drugostopenjski organ ZPIZ v odločbi z dne 29. 12. 1993 (A6), na katero se je sklicevalo sodišče prve stopnje, tudi obrazložil in izrecno navedel, da tudi če bi predlagatelj (tožnik) bil državljan Republike Slovenije, ne bi mogel uveljavljati pravice do predčasne pokojnine z upoštevanjem pretežnega dela zavarovalne dobe. Za zavrnitev tožnikove pravice je bil torej relevanten prvi odstavek 254. člena ZPIZ, in sicer, da je bil tožnik nazadnje zaposlen pri tujem nosilcu zavarovanja in ne v Sloveniji. Poleg tega iz odločbe ZPIZ (A6) izhaja, da je tožnik v pritožbi navedel, da je predlog za državljanstvo vložil šele 20. 7. 1992, kar kaže na to, da ob vložitvi prvega zahtevka (13. 1. 1992) ni bil slovenski državljan, ker vloge za pridobitev državljanstva niti ni vložil, in ne, ker je bil dne 26. 2. 1992 izbrisan.

8. Tudi nadaljnja tožnikova vloga za priznanje pravice do pokojnine ni bila zavrnjena iz razloga, ker tožnik ni bil državljan, saj že sodišče prve stopnje v 12. točki obrazložitve izpodbijane odločbe ugotavlja, da je bila tožnikova zahteva z dne 20. 5. 1997 zavrnjena iz razloga, ker je tožnik pravico do starostne pokojnine ob upoštevanju skupne pokojninske dobe (dopolnjene dobe v Sloveniji in tujini) že pridobil v Republiki Srbiji, pri čemer ni mogoče dobiti dveh pokojnin na osnovi iste pokojninske dobe. Tudi če je bila odločitev ZPIZ nepravilna in kasneje razveljavljena z odločbo Ustavnega sodišča RS, to ne more pomeniti odškodninske odgovornosti toženke zaradi očitanega protipravnega ravnanja - izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.

9. Na podlagi vsega navedenega je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik pokojnine ni dobil, ker ni bil slovenski državljan zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, saj vzročna zveza med toženkinim protipravnim ravnanjem (izbris iz registra stalnega prebivalstva) in tožnikovo škodo (nepridobitev pravice do pokojnine v Sloveniji), ob upoštevanju konkretnih okoliščin obravnavanega primera in določb ZPIZ, ni podana. Zahtevek tožnika za povrnitev škode zaradi neprejemanja pokojnine oziroma za povrnitev razlike v pokojnini za celotno vtoževano obdobje je bilo zato treba zavrniti.

10. Pravilno pritožba tudi opozarja, da je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da bi tožnik pridobil državljanstvo, če ne bi prišlo do protipravnega izbrisa iz registra s strani toženke. Na nepravilnost takšnega stališča kaže tudi sicer pravilna zavrnitev zahtevka za povrnitev premoženjske škode iz naslova nepridobitve lastniškega certifikata s strani sodišča prve stopnje z obrazložitvijo, da tožnik ni trdil in dokazal, da je bil na dan 5. 12. 1992 slovenski državljan. Tožnik namreč v postopku na prvi stopnji ni zatrjeval in dokazal, da državljanstva ni dobil zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.

11. Pritožbi toženke je bilo zato treba v delu tožbenega zahtevka za povrnitev škode iz naslova pokojnin ugoditi že iz razloga odsotnosti vzročne zveze, izpodbijano sodbo spremeniti in zavrniti tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v prisojeni višini 4.308,60 EUR (pokojnina za obdobje od 1. 3. 1992 do 31. 12. 1992) in 912,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (razlika med pokojnino, ki jo je prejemal v Srbiji in pokojnino, ki bi jo prejemal v Sloveniji, za obdobje 1. 1. 1993 do 31. 12. 1999). Navedeno pa vpliva na preostali tožbeni zahtevek, saj je treba po odštetju že priznane pavšalne odškodnine skladno z drugim odstavkom 5. člena ZPŠOIRSP, zavrniti tožnikov tožbeni zahtevek v celoti. Sodišče prve stopnje je namreč priznalo odškodnino v višini 260,00 EUR za stroške vize za bivanje in vloge za državljanstvo (kar pritožba toženke tudi ne izpodbija) ter 4.000,00 EUR iz naslova nepremoženjske škode. Glede na nesporno dejstvo, da je tožnik že prejel 4.700,00 EUR pavšalne odškodnine, je bila tožniku v obravnavani pravdi priznana manjša odškodnina (4.260,00 EUR) kot v upravnem postopku, zato je bilo treba tožbeni zahtevek zavrniti. Do drugih pritožbenih navedb toženke se pritožbeno sodišče zato ne opredeljuje, saj so na podlagi navedenega neodločilne (prvi odstavek 360. člena ZPP).

O pritožbi tožnika:

12. Glede na razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka za povrnitev škode iz naslova pokojnin s strani pritožbenega sodišča so neodločilne vse pritožbene navedbe tožnika v zvezi z napačno ugotovitvijo višine pokojnine, ki naj bi tožniku pripadala, če ne bi bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva. Neodločilni so zato tudi pritožbeni očitki o neizvedenih dokaznih predlogih v zvezi s tem.

13. Neutemeljeno je tudi pavšalno pritožbeno nestrinjanje z višino prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Tožnik namreč v pritožbi ne pojasni, zakaj naj bi bila odločitev sodišča v zvezi s tem nepravilna, ampak zgolj navaja, da se z višino ne strinja. V zvezi s tem je pravno nepomembna tudi pritožbena navedba, da je bila pred Ustavnim sodiščem RS vložena pobuda za oceno ustavnosti in zakonitosti določil ZPŠOIRSP v delu, ki se nanaša na višino škode, do katere so izbrisani, torej tudi tožnik, upravičeni. Glede višine škode je Ustavno sodišče razveljavilo 12. člen ZPŠOIRSP glede omejitve skupne višine škode na 3-kratnik zneska denarne odškodnine, ki je lahko upravičencu določena v upravnem postopku. Kot pa je to obrazložilo že sodišče prve stopnje, sodišče navedene omejitve ni preseglo, zato pritožbene navedbe v zvezi s tem ne narekujejo prisoje višje odškodnine.

14. Ne glede na pavšalne pritožbene navedbe v zvezi z višino prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo pa je pritožbeno sodišče v okviru preizkusa izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (350. člen ZPP) ugotovilo, da je prisojena odškodnina primerna, pravična in skladna s sodno prakso (II Ips 170/2016, II Ips 255/2016, II Ips 130/2016, II Ips 221/2017). Pri tem je upoštevalo krajše obdobje neurejenega statusa tožnika v primerjavi s primeri iz citirane sodne prakse, okoliščino, da je imel tožnik dovoljenje za začasno prebivanje, medtem ko drugih okoliščin, ki naj bi ga ločevali od drugih oškodovancev (npr. nezaposlenost, izgon iz države, ločenost od družine, propad zakona, družinskih vezi in podobno), ni zatrjeval in dokazal.

15. Glede na navedeno so pritožbene navedbe tožnika neutemeljene, prav tako pa v izpodbijanem delu pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Pritožbeno sodišče pa je ugodilo pritožbi toženke, sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v II. točki izreka in zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za plačilo 4.780,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 5. alinejo 358. člena ZPP). Kljub spremembi izpodbijanega dela sodbe ni bilo treba poseči v odločitev o stroških postopka na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je namreč odločilo, da je tožnik dolžan povrniti toženki stroške postopka, ker naj bi bil tožnikov uspeh v postopku le v sorazmerno majhnem delu, po spremembi izpodbijane sodbe pa tožnik v postopku ni uspel.

17. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega in drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, poleg tega pritožbenih stroškov ni priglasil. Toženka pa je s pritožbo uspela, zato je upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov. Toženki je pritožbeno sodišče skladno z Odvetniško tarifo (OT⁴) priznalo stroške za sestavo pritožbe v višini 500 točk po tar. št. 21/1 v zvezi s tar. št. 18/1. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,459 EUR) znašajo stroški za zastopanje toženke v pritožbenem postopku 229,50 EUR. Toženki je skladno z 11. členom OT priznalo tudi materialne stroške v višini 4,59 EUR. Skupaj je torej toženki priznalo 234,09 EUR. V tej višini je tožnik dolžan toženki povrniti pritožbene stroške v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

-------------------------------
¹ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami.
² Zakon o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva, Uradni list RS, št. 99/2013 s spremembami.
³ Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, Uradni list RS, št. 12/1992 s spremembami.
⁴ Odvetniška tarifa, Ur. l. RS, št. 2/2015.

Datum zadnje spremembe:

05.04.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cp 324/2021
• VSC Sodba Cp 417/2020
• VSL Sodba II Cp 1191/2020