VSL Sodba II Cp 2255/2018

Jedro

Neme predhodne degenerativne spremembe ne predstavljajo podlage za znižanje odškodnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. in III. točki izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I) toženki naložilo, naj tožnici v roku 15 dni plača 591,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 11. 2015 dalje do plačila, (II) zavrnilo višji tožbeni zahtevek (glede plačila 2.551,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 10. 2015 dalje do plačila in glede zakonskih zamudnih obresti od 30. 10. 2015 do 19. 11. 2015 od zneska 591,95 EUR) ter (III) odločilo, da tožnica, toženka in stranska intervenientka nosijo vsaka svoje stroške pravdnega postopka.

2. Zoper ugodilni del sodbe in stroškovno odločitev se pritožuje stranska intervenientka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Odločitev sodišča, da je zahtevek po temelju utemeljen, po višini pa delno, je napačna. Sodišče se je trdno oprlo na izvedensko mnenje izvedenca K., ki je navedel le, da je poškodba iz prometno tehničnega vidika možna. Gre le za teoretično mnenje. Izvedenec tudi ni podal življenjskega primera, na podlagi katerega bi se lahko presojala moč sile pri trku. Izvedenec je zavrnil vse navedbe tožnice in njenega moža o tem, da je bil avto tako poškodovan, da se je premaknila armaturna plošča in da se je polomil sedež, saj je bila hitrost ocenjena na 15 km/h, kar kaže, da je šlo le za lahek trk. Ne glede na navedeno je sodišče zavzelo stališče, da je izvedenec z gotovostjo ugotovil, da je do zatrjevanih poškodb prišlo zaradi trka. Iz mnenja izvedenca medicinske stroke ne izhaja, da je tožnica utrpela telesne poškodbe, ki bi bile lahko osnova za zvišanje že plačane odškodnine. Izvedenec medicinske stroke je ugotovil minimalne posledice, ki naj bi jih tožnica utrpela v prometni nesreči, pa še teh ni mogel razmejiti glede na degenerativne spremembe. Ker je imela tožnica že leta 2012 prometno nesrečo, kar izhaja iz njenega medicinskega kartona, brez opisa poškodb, ne drži trditev, da v tožničinem medicinskem kartonu ni nobenega podatka, ki bi lahko izključeval možnost, da je poškodba, ki jo je tožnica utrpela v obravnavani prometni nesreči, predstavljala sprožilni element nemih degenerativnih sprememb v hrbtenici. Tožnica je želela prikazati hujše posledice, kot pa jih je dejansko utrpela. Na vseh pregledih tožnice ni bilo vidnih zatrjevanih poškodb. Vse poškodbe so, kot je navedel izvedenec, lahko obstajale in jih zato sodišče ne bi smelo upoštevati pri presoj višine odškodnine. Tudi prisojena odškodnina za strah je previsoka. Glede na to, kako šibek je bil trk, tožnica ni mogla utrpeti strahu v zatrjevani intenziteti. Stranska intervenientka je jasno izpovedala, da je tožnica sama prišla iz avta in si ogledovala škodo. Šele kasneje naj bi se usedla na zelenico in počakala na reševalno vozilo. Izpovedba tožnice o prestanem strahu tako ni prepričljiva. Prav tako ne drži, da je tožnica do konca svojega zdravljenja sprva trpela bolj intenziven, kasneje pa nekoliko manj intenziven strah. Iz prepričljive izpovedbe stranske intervenientke izhaja, da tožnica ni kazala prepričljivih znakov trpljenja zaradi bolečin in nastanka nezmožnosti opravljanja dnevnih in službenih aktivnosti, ko je prišla s svojim možem na sestanek o morebitni izvensodni rešitvi predmetne zadeve. Ker tudi izvedenec ni nikjer z gotovostjo navedel, da je dejansko prišlo do poškodb tožnice, bi sodišče moralo zahtevek v celoti zavrniti, saj že nakazana odškodnina krije vso nastalo nematerialno škodo.

3. Tožnica na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tej pravdi tožnica zahteva plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki izvira iz prometne nesreče z dne 13. 10. 2014, v kateri je bila udeležena kot sopotnica v vozilu, v katerega je od zadaj trčilo vozilo stanske intervenientke (zavarovanke toženke).

6. Zaključek izpodbijane sodbe, da je tožnica v obravnavani prometni nesreči utrpela zvin in nateg vratne hrbtenice, ki temelji na izvedenskih mnenjih z dopolnitvami izvedencev cestnoprometne stroke in medicinske stroke ter izpovedbi tožnice, je pravilen. Razlogi sodbe so v tem delu jasni in vsebinsko prepričljivi. Sodišče prve stopnje se je utemeljeno oprlo na jasno in strokovno izvedensko mnenje z dopolnitvijo izvedenca cestnoprometne stroke K., ki je ugotovil, da je bila trčna hitrost 15 km/h, da je na tožnico ob pojemku 15,5 m/s2 delovala sila okoli 1162,5 N ter da je ob trku glava tožnice zanihala nazaj in v desno, kar je lahko privedlo do tega, da vzglavnik ni opravil v celoti svoje funkcije. Zlasti na podlagi teh ugotovitev je izvedenec K. podal mnenje, da je v obravnavani prometni nesreči s prometno tehničnega vidika lahko prišlo do zatrjevane poškodbe tožnice, kar je sodišče prve stopnje pravilno povzelo in upoštevalo v izpodbijani sodbi (primerjaj 12. in 15. točko obrazložitve). Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da je izvedenec K. z gotovostjo ugotovil, da je do zatrjevanih poškodb tožnice prišlo zaradi obravnavanega trka, tako ne drži. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da je to, ali in do kakšnih poškodb je prišlo in kakšne posledice je utrpela tožnica, naloga izvedenca medicinske stroke, kar je opozoril tudi izvedenec K. Ker je izvedenec K. upošteval okoliščine konkretnega primera, tudi ne drži pritožbena navedba, da je njegovo mnenje le teoretično in ni konkretizirano za obravnavani primer. Izvedenec sicer ni navedel, kateri sili v vsakdanjem življenju je podobna sila, ki je delovala na tožnico v obravnavani prometni nesreči, vendar zgolj zato, ob dejstvu, da navedena primerjava sil ni odločilna, njegovo mnenje ni pomanjkljivo. Drži pritožbena navedba, da je izvedenec K. zavrnil navedbe tožnice in njenega moža o tem, da je bil avto, v katerem je sedela tožnica, tako poškodovan, da se je premaknila armaturna plošča in polomil sedež, vendar pa to glede na ostale njegove (relevantne) ugotovitve ni vplivalo na njegov zaključek, da je možno, da je prišlo do poškodbe tožnice.

7. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo tudi strokovnemu mnenju izvedenca medicinske stroke T., iz katerega jasno izhaja, da je tožnica zaradi zanihanja glave v obravnavani prometni nesreči utrpela izvin in nateg vratne hrbtenice. Izvedenec je na podlagi pregledane medicinske dokumentacije pojasnil, da je bila konkretna poškodba tožnice ugotovljena na podlagi osebnega pregleda tožnice na urgenci na dan škodnega dogodka. Ugotovil je tudi, da v medicinski dokumentaciji ni nobenega podatka, ki bi lahko izključeval možnost, da je poškodba nastala 13. 10. 2014, oziroma da iz medicinske dokumentacije izhaja, da tožnica do nesreče ni imela težav oziroma bolečin v vratni hrbtenici. Glede na takšno izvedensko mnenje ni utemeljen pritožbeni očitek, da je izvedenec T. navedel zgolj, da je lahko prišlo do poškodbe vratu. Prav tako ne more biti uspešno opozarjanje, da na pregledih ni bilo vidnih poškodb tožnice, še posebej glede na pojasnilo izvedenca T., da magnetna resonanca na splošno ne more pokazati, ali je prišlo do zvina in natega vratne hrbtenice. V zvezi z degenerativnimi spremembami v vratni hrbtenici, na katere opozarja stranska intervenientka v pritožbi, je izvedenec T. sicer podal mnenje, da so bile prisotne že pred sporno tožničino poškodbo, vendar pa je, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, tudi ugotovil, da se do poškodbe niso manifestirale z bolezenskimi simptomi ter da so se manifestirale prav zaradi sporne poškodbe. Dvoma v navedeno ugotovitev pritožnica ne uspe vzbuditi s pritožbenim opozarjanem, da je imela tožnica že leta 2012 prometno nesrečo, kar je evidentirano v njenem zdravstvenem kartonu. Kot pravilno navaja že sama pritožnica, v zdravstvenem kartonu ni bilo navedeno, kakšne poškodbe je utrpela tožnica v prometni nesreči leta 2012, iz medicinske dokumentacije pa tudi sicer ne izhaja, da je imela pred obravnavano prometno nesrečo v letu 2014 težave z vratno hrbtenico oziroma vratom. Ker so bile torej predhodne degenerativne spremembe neme in zato ne predstavljajo podlage za znižanje odškodnine, tudi ni bistveno, da izvedenec T. ni mogel razmejiti stopnje in trajanja bolečin, ki so posledica obravnavane prometne nesreče, in bolečin, ki so posledica predhodnih degenerativnih sprememb. Dejstvo, da je tožnica želela prikazati hujše poškodbe oziroma posledice, kot jih je utrpela v resnici, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, pa tudi ne more omajati ugotovitve, da je utrpela zvin in nateg vratne hrbtenice, saj ta ne temelji zgolj na njeni izpovedbi, temveč zlasti na strokovnih in prepričljivih izvedenskih mnenjih izvedencev K. in T.

8. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in za strah pravilno upoštevalo, da je tožnica v obravnavani prometni nesreči utrpela zvin in nateg vratne hrbtenice ter da so bile tožničine degenerativne spremembe vratne hrbtenice neme.

9. Na podlagi dejanskih ugotovitev o trajanju in intenzivnosti telesnih bolečin zaradi ugotovljene poškodbe (tožnica je trpela bolečine srednje stopnje cca tri mesece, bolečine lažje stopnje cca pet mesecev, kasneje občasno, bolečine lažje stopnje trajajo pri tožnici še sedaj) in nevšečnostih, ki jih je tožnica trpela med zdravljenjem (jemanje zdravil proti bolečinam, številni pregledi pri specialistu travmatologu in osebnem zdravniku, 1 x pri nevrologu, tri mesece je nosila mehko mehko vratno ortozo, 30 x je bila na fizikalni terapiji, 6 x je bila izpostavljena ionizirajočemu sevanju, 1 x pregledana z magnetno resonanco), ki jih pritožnica konkretizirano ne izpodbija, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnica upravičena do denarne odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v zahtevani višini 2.000,00 EUR. Takšna višina bi bila, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, pravična (179. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ) že ob izkazanih lažjih bolečinah, ki bi trajale krajše obdobje, kot so bile ugotovljene.¹ Pritožbeno zavzemanje za njeno znižanje zato ni utemeljeno.

10. Stranska intervenientka nadalje neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o odškodnini za strah. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnica samega dogodka zelo ustrašila, da je bil zanjo šok, začela se je dušiti, težko dihati, bila je odpeljana z rešilcem. Strah še vedno obstaja, saj ima, ko zagleda kakšen tovornjak ali pa jeep, zmeraj občutek, da se bo ponovilo. Skrbelo jo je, da ne bo mogla delati na mikrotonu. Pritožnica dvoma v povzeto dejansko ugotovitev, ki temelji na izpovedbi tožnice, ne uspe vzbuditi s pritožbenim opozarjanjem, da je tožnica močno pretiravala pri posledicah dogodka, da je bil trk šibek ter da je stranska intervenientka izpovedala, da je tožnica po trku sama prišla iz avta in hodila na okoli ter si ogledovala škodo. Obstoj primarnega in sekundarnega strahu, o katerem je izpovedala tožnica, je namreč, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, potrdil tudi izvedenec medicinske stroke T., ki je tožničino izpovedbo objektiviziral. Iz njegovega strokovnega in jasnega mnenja med drugim izhaja, da se je tožnica bala, ali bo lahko opravljala svoje delo brez vsakršnih težav in se ukvarjala z vsakodnevnimi fizičnimi aktivnostmi, ter da je sekundarni strah trajal do končanega zdravljenja in je bil sprva dva meseca bolj intenziven, kasneje pa je intenziteta popustila. Tudi pritožbeno sklicevanje na izpovedbo stranske intervenientke, da tožnica ni kazala prepričljivih znakov strahu glede nezmožnosti opravljanja dnevnih in službenih aktivnosti, ko je prišla s svojim možem na sestanek o morebitni izvensodni rešitvi predmetne zadeve, zato ne more biti uspešno.

11. Glede na pravilno ugotovljeno trajanje in intenziteto primarnega in sekundarnega strahu je sodišče prve stopnje odškodnino za to obliko škodo odmerilo v višini 800,00 EUR, kar predstavlja pravično denarno zadoščenje v smislu 179. člena OZ. Za znižanje odškodnine za strah tako ni podlage.

12. Izpodbijana odločitev, da je toženka dolžna tožnici plačati denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 591,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pri čemer je upoštevano, da je toženka iz tega naslova že plačala tožnici 2.150,00 EUR, valorizirana vrednost plačane akontacije pa na dan izdaje sodbe znaša 2.208,05 EUR, je tako pravilna.

13. Pritožbeni očitki torej niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev materialnega in procesnega prava, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih stranska intervenientka ni priglasila.

-------------------------------
¹ Primerjaj npr. VSL sodbo II Cp 2949/2012 (tožniku je bila za manjši obseg škode priznana odškodnina za obravnavano obliko škode v višini 2.000,00 EUR) in VSL sodbo II Cp 876/2018 (oškodovanki, ki je trpela zmerne in lažje bolečine bistveno krajši čas kot tožnica, je bila priznana odškodnina v višini 2.600,00 EUR).

Datum zadnje spremembe:

05.04.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cp 776/2018
• VSK Sodba I Cp 406/2019
• VSM Sodba I Cp 1/2020