VSL Sodba I Cp 1910/2018

Jedro

Tožeča stranka je tista, ki mora napolniti pravni standard prepovedanosti imisij, to je odstopanje od stopnje imisij, kot je krajevno običajna in med drugimi nepremičninami.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točke II. IV., V. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki in stranski intervenient sami krijejo svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 5.406,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.6.2013 do prenehanja obveznosti, v roku 15 dni (točka I. izreka). Kar je zahtevala tožeča stranka od tožene stranke več (znesek 39.593,27 EUR z obrestmi), je zavrnilo (točka II. izreka). V točki III. izreka je odločilo, da mora tožena stranka iz naslova povrnitve stroškov v roku 15 dni na TRR Okrožnega sodišča v Ljubljani plačati znesek 317,76 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka prostovoljnega roka za izpolnitev dalje do plačila. V točki IV. izreka je odločilo, da mora tožeča stranka toženi stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 1.731,18 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka prostovoljnega roka za izpolnitev dalje do plačila. V točki V. izreka pa je odločilo, da je dolžna tožeča stranka stranskemu intervenientu v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 2.231,69 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka prostovoljnega roka za izpolnitev dalje do plačila.

2. Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka (točke II. IV., V. izreka) se je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku¹ (ZPP) pritožila tožeča stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje s sklepom dne 20.6.2014 dopustilo stransko intervencijo družbe M. d.o.o. Stranska intervencija te družbe ni bila potrebna, prav tako ni izkazan pravni interes, saj odločitev o tožbenem zahtevku tožeče stranke v tej pravdni zadevi v ničemer ne vpliva na izboljšanje pravnega položaja stranskega intervenienta. Nepravilna je tudi odločitev o stroških postopka, saj je tožeča stranka s tožbenim zahtevkom že po temelju uspela. Sodišče zmotno presodi, da dejstvo, da so bili končni parametri za pridobitev gradbenega dovoljenja drugačni od tistih, ki jih je tožena stranka pojasnila na predhodnih skupnih sestankih, ter da je bilo gradbeno dovoljenje pridobljeno na podlagi neverodostojne dokumentacije, ni relevantno. Iz listinskih dokazov v spisu je razvidno, da je investitor v času po pridobljenih soglasjih od sosedov spreminjal projekt, ki je bil potem osnova za pridobitev gradbenega dovoljenja. V postopku je bilo dokazano, da je tožena stranka brez soglasja lastnikov sosednjih objektov ter mimo gradbenega dovoljenja ter v nasprotju z gradbeno dokumentacijo izvedla poseg stranskega sidranja pod hišo v (so)lasti tožeče stranke. Sodišče sicer s pomočjo izvedenke ugotovi, da je bil izvedeni poseg stranskega sidranja protipraven, vendar tega ne oceni kot kršitev, kot poseg v tujo lastnino, ki je povzročil razpoke in poškodbe na objektu tožeče stranke, hkrati pa je izvedba protipravnega sidranja tudi bistveno prispevala k nastanku vtoževane negmotne škode. Kljub temu je sodišče zavrnilo tožničin zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode. Tožeča stranka je že v osnovi izhajala iz dejstva, da so bili s pričetkom gradnje in ves čas gradnje dopustni vplivi glede na naravo nepremičnine in glede na krajevne razmere prekoračeni in je konkretno navedla, v čem so bili zaradi gradnje bolj obremenilni. Glede na dejstvo, da v času gradnje tožena stranka meritev hrupa ni opravila, tožeča stranka ne ve, kako bi sploh lahko dokazala in opredelila, kateri so še dopustni vplivi glede na naravo nepremičnine in glede na krajevne razmere in v čem so bili in so še zaradi gradnje bolj obremenilni. Nerazumljiv je zaključek sodišča, da prekoračitev pogodbenega roka še ne pomeni, da je imisija prekomerna ter da gradnja, ki se je vršila v „optimalnih rokih“, ne predstavlja prekomerne imisije. To ne velja za tožnico, ki je morala vsakodnevno, stalno trpeti neznosen hrup in tresljaje v času gradnje. Nepravilna je tudi odločitev sodišča glede slabšega razgleda, slabše osončenosti, parkirišča in dovozne poti na požarni poti, svetlobe, ki prihaja iz spornega objekta, hrupa zaradi klima naprav, češ, da tožeča stranka ni podala trditev, kakšni so še dopustni vplivi glede na naravo nepremičnine in glede na krajevne razmere in da so bili v tem času zaradi gradnje bolj obremenilni. Tožnica je v postopku navedla, da ji premična oprema stalno jemlje sonce in poslabšuje pogoje bivanja sosednjim stavbam in zemljiščem tako z višino in širino, kakor tudi s stalnim ropotom in brnenjem. Sodišče ugotavlja, da je osončenost zmanjšana le pozimi. Slednje je nelogično, saj je osončenost zmanjšana ali pa ni zmanjšana ne glede na letni čas. Navedba sodišča, da višina ne dosega niti višine, ki jo dopušča gradbeno dovoljenje, je netočna. Višina objekta je 18,82 metra, gradbeno dovoljenje pa dopušča 17,08 metra. Sodišče se sklicuje na ugotovitev izvedenke v točki 17, da pogled ni bistveno zmanjšan, istočasno pa oceni, da je zmanjšan za 7%. Ali je zmanjšan ali pa ni. Poleg tega ni pojasnjeno, po kakšni metodi je izvedenka opredelila zmanjšanje za 7%. Oddaljenost gradbenega objekta P. od stanovanjskega objekta je glede na višino gradnje premajhna glede na 24. člen OPN občine A. - izvedbeni del. Novogradnja bi morala biti odmaknjena od stanovanjske hiše minimalno 16 metrov oziroma glede na nadgradnjo celo 18,82 metra. Objekt tožene stranke je bistveno povišan. Hrup in tresljaji med gradnjo so močno vplivali na bivanje in povzročali stresno stanje tožeče stranke, ki sama ni imela materialnih možnosti za izvedbo meritev. Sodišče slepo verjame izpovedbi zakonitega zastopnika tožene stranke, da tovorov v nočnih urah ni, v nasprotju s tem je priča A. G. potrdila moteč dovoz plina in parkiranje ob ograji. Sodišče povečan hrup priznava, ki pa naj ne bi bil pretiran. Tožnica je večkrat prosila s strani investitorja pisno obljubljene meritve o hrupu in tresljajih. Ker slednjega ni dobila, je obvestila inšpekcijo (dokaz št. 204). Kako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da gre za nebistveno odstopanje od običajnih imisij, iz sodbe ni razvidno ter gre za arbitrarno odločanje sodišča prve stopnje, ki nasprotuje načelu poštenega sojenja.

3. Tožena stranka in stranski intervenient na strani tožene stranke sta na pritožbo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V primeru vtoževanja odškodnine zaradi prepovedanih imisij merilo protipravnega ravnanja predstavlja določba prvega odstavka 75. člena Stvarnopravnega zakonika² (SPZ), ki določa, da mora lastnik nepremičnine pri uporabi nepremičnine opuščati dejanja in odpravljati vzroke, ki izvirajo iz njegove nepremičnine in otežujejo uporabo drugih nepremičnin čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna ali povzročajo znatnejšo škodo. Navedeno pomeni, da je treba imisije, ki so glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajne, trpeti, četudi so lahko moteče.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je tožeča stranka tista, ki bi morala napolniti pravni standard prepovedanosti imisij, to je odstopanje od stopnje imisij, kot je krajevno običajna in med drugimi nepremičninami in da tožeča stranka tudi po pozivu sodišča takih trditev ni postavila. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni navedla, v čem so bili vplivi zaradi gradnje objekta P. bolj obremenilni glede na krajevne razmere in naravo nepremičnine. Navedla je zgolj trajanje gradnje 22 mesecev (zaradi česar je nastajal hrup in tresljaji) in prekoračitev pogodbenega roka gradnje, kar pa ne zadošča za opravo presoje dopustnosti vplivov. Sodišče prve stopnje je postavilo tudi izvedenko gradbene stroke, ki je v zaslišanju v zvezi s tem izpovedala, da se je gradnja vršila v optimalnih rokih glede na to, da je imel objekt komplicirano temeljenje. Pritožbene navedbe, ki poudarjajo dejstvo, da je morala tožnica trpeti hrup in tresljaje v času gradnje (kar je sicer imanentno vsem gradnjam), tako ne morejo biti utemeljene. Tožnica se v pritožbi sklicuje tudi na dejstvo, da tožena stranka ni opravljala meritev hrupa, zaradi česar je tožnica obvestila inšpekcijo. Iz dokaza, na katerega se tožnica sklicuje v pritožbi (po njeni oznaki št. 204), pa izhaja, da je inšpekcija na podlagi prijave opravila nadzor v K. inštitutu in opravila monitoring hrupa, pri tem pa čezmerno obremenjevanje okolja s hrupom na celotnem kompleksu ni bilo ugotovljeno. Ugotovila je sicer tudi, da upravljalec vira hrupa ni zagotavljal monitoringov hrupa v predpisanih terminih, zaradi česar je inšpekcija ukrepala. Vse to pa še ne pomeni, da je bil hrup (in tresljaji) v času gradnje prekomeren, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tudi tožničin tožbeni zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode, ki naj bi tožnici nastala zaradi hrupa in tresljajev v času gradnje po tem, ko se je opredelilo tudi do njene izpovedbe s tem v zvezi in zaključilo, da je tožnico najbolj motilo zavajanje tožene stranke v postopku pridobivanja gradbenega dovoljenja in da sporna gradnja od siceršnjih gradenj (npr. gradnje K., ki je prav tako potekala v neposredni bližini tožničinega doma) ni odstopala.

7. Sodišče prve stopnje je tožnici priznalo materialno škodo, ki ji je nastala zaradi nastalih razpok kot posledici protipravnega sidranja gradbene jame na severni strani, zato pritožbeno sodišče ne razume pritožbenih navajanj s tem v zvezi („da sodišče sicer ugotovi, da je bil izvedeni poseg stranskega sidranja protipraven, vendar tega ne oceni kot kršitev, kot poseg v tujo lastnino“), pri čemer tožnica tudi ne navaja, da bi ji sodišče iz tega naslova prisodilo prenizko odškodnino. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, pa tožnica ni trdila, da bi ji samo zaradi tega dejstva (nepravilnosti ob izvedbi zaščite gradbene jame) nastala nepremoženjska škoda in je zato sodišče pravilno zavrnilo zahtevek iz tega naslova.

8. Tožnica se v postopku (na prvi stopnji in v pritožbi) neupoštevno sklicuje na napake, ki se nanašajo na pridobivanje gradbenega in uporabnega dovoljenja. Le te bi tožnica morala uveljavljati v upravnih postopkih. V zvezi z gradnjo PRC sta bila izdana tako gradbeno kot uporabno dovoljenje, zaradi česar je šteti, da je bila sama gradnja, kot izhaja iz teh dovoljenj, dovoljena. Neupoštevne so iz enakih razlogov tudi pritožbene navedbe tožnice v zvezi s potrebnimi odmiki novozgrajene stavbe od tožničine nepremičnine.

9. Glede ostalih zatrjevanih imisij (slabši razgled, slabša osončenost, parkirišča in dovozna pot na požarni poti, svetloba, ki prihaja iz spornega objekta, hrup zaradi klima naprav) je sodišče prav tako pravilno pojasnilo, da tožeča stranka ni podala trditev, kakšni so še dopustni vplivi glede na naravo nepremičnine in glede na krajevne razmere in v čem so zaradi gradnje bolj obremenilni. Poleg tega je sodišče tudi na podlagi mnenja izvedenke zaključilo, da ni dokazano, da bi bile imisije kakorkoli prekomerne. Pritožbeno sodišče se sklicuje na ugotovitve, ki jih je v zvezi s tem navedlo že sodišče prve stopnje v točkah 17 do 21 sodbe, da jih ne bi po nepotrebnem ponavljalo. Glede na pritožbene trditve pa dodaja, da tudi po oceni pritožbenega sodišča 7% zmanjšanje razgleda ni šteti za prekomerno imisijo, pri čemer je bilo na tožnici trditveno in dokazno breme, da navede in dokaže, kakšen je še dopusten razgled glede na krajevno lego nepremičnine, tožnica pa tega bremena ni zmogla. Izvedenka je na zaslišanju podala mnenje o 7% zmanjšanju razgleda. Tožnica bi jo takrat lahko vprašala, na podlagi česa je naredila takšen zaključek. Navedbe v pritožbi v zvezi s tem pa so prepozne (1. odst. 337. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnica živi praktično v centru mesta na T. ulici in da zgolj to, da ne vidi več dreves, v urbanem okolju ne more biti prekomerna imisija. Tožničina okna v mansardi, kjer živi, pa so postavljena tako, da če sediš za mizo in nekaj počneš, itak vidiš nebo. Maksimalna višina objekta po gradbenem dovoljenju je 17,08 metra, višina objekta pa je v skladu z gradbenim dovoljenjem. Klimatske naprave so odmaknjene od severnega roba stene, ki je na višini 16 metrov, zato razgled zaradi njih ni bistveno slabši. Pritožbene navedbe, ki zatrjujejo nasprotno, tako niso utemeljene, saj niso z ničemer izkazane. Glede hrupa iz klima naprav je sodišče prve stopnje na podlagi mnenja izvedenke zaključilo, da hrupa iz klima naprav ni bilo mogoče zaznati, v stanovanju pa je bilo slišati hrup cestnega prometa. Na podlagi zaslišanja zakonitega zastopnika tožene stranke je sodišče ugotovilo, da klimati izjemoma delujejo na visoki zmogljivosti, v glavnem pa na 40% ter ponoči na minimumu. Tožnica sama pa je izpovedala, da je bil določen hrup že prej, saj je bil prej na objektu star ventilator. Sodišče prve stopnje je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno presodilo, da hrup klimatov ni pretiran, tožeča stranka pa nasprotnega ni uspela dokazati. Tudi pritožbene navedbe ne omajejo pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje.

10. Glede osončenosti se pritožba sklicuje zgolj na nelogičnost ugotovitve sodišča prve stopnje (povzete po mnenju izvedenke), da je osončenost zmanjšana le pozimi. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je splošno znano, da je poleti sonce opoldne višje na nebu, pozimi pa nižje, zaradi tega je lahko zmanjšana osončenost zgolj pozimi, ko je sonce nižje na nebu. Osončenost je torej lahko različna tudi glede na letni čas.

11. Glede izvozne poti pritožbeno sodišče ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tovorov v nočnih urah ni. Sodišče je dokazno oceno oprlo tudi na izpovedbo tožnice same, da so sedaj dosegli, da se tovor ne pripelje pred 6. uro zjutraj. Tudi priča A. G. je omenila dovoz plina v jutranjih urah in ne v nočnih urah. Glede parkiranja pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da možnost parkiranja ne ovira požarne poti. Dovoz tovora po šesti uri in možnost parkiranja pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ne presega krajevno običajne meje, ki je tožnica v središču L. ne bi bila več dolžna trpeti, kot je to pravilno presodilo sodišče prve stopnje.

12. V zvezi z razsvetljenostjo objekta P. ponoči je sodišče prve stopnje na podlagi mnenja izvedenke ugotovilo, da je svetloba lahko moteča le v primeru, da so vsi prostori razsvetljeni. Vendar pa je nato ugotovilo, da se ponoči dela le izjemoma, izvedenka pa je na terenu ugotovila, ko je zvečer trikrat obiskala sporni objekt, da je bila enkrat razsvetljena le ena soba, ki ni oddajala močne svetlobe, v ostalih dneh pa so bili prostori nerazsvetljeni. Te dokazne ocene pritožba obrazloženo ne izpodbija, temveč opozarja le na ugotovitev sodišča, da je svetloba moteča v primeru, da so razsvetljeni vsi prostori.

13. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje z dne 20.6.2014 o dopustitvi stranske intervencije družbe M. d.o.o. V primeru neustrezno izvedene gradnje s strani stranskega intervenienta kot izvajalca gradnje ima tožena stranka zoper njo regresni zahtevek, kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje. Tako ima navedena družba nedvomno pravni interes, da v tej pravdi zmaga tožena stranka (1. odst. 199. člena ZPP) in je zato sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi njena pravdna dejanja.

14. Tudi odločitev o stroških postopka na prvi stopnji je pravilna. Ne drži trditev pritožbe, da je tožnica z zahtevkom uspela v celoti po temelju. Tožnica je uspela s svojim zahtevkom v znesku 5.406,73 EUR, kar je zahtevala več (znesek 39.593,27 EUR), pa je sodišče prve stopnje zavrnilo. Tožnica je tako uspela z 12% svojega zahtevka, kot je to pravilno navedlo sodišče prve stopnje in v skladu s takšnim uspehom tudi odločilo o stroških postopka.

15. Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Zaradi pritožbenega neuspeha tožnica sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona). Ker odgovora na pritožbo nista pripomogla k odločanju pritožbenega sodišča in tako nista bila potrebna za postopek, tudi tožena stranka in stranski intervenient sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena istega zakona).

-------------------------------
¹ Ur.l. RS, št. 26/1999 s spremembami.
² Ur. l. RS, št. 87/2002.

Datum zadnje spremembe:

05.04.2019

Podobni dokumenti:

• Sklep II Ips 430/92
• VSL sodba II Cp 784/2015
• VSL sodba II Cp 1395/2011