<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba II Cp 2388/2018

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2019:II.CP.2388.2018
Evidenčna številka:VSL00020747
Datum odločbe:15.03.2019
Senat, sodnik posameznik:Metoda Orehar Ivanc
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
Institut:štetje rokov - fikcija vročitve - terjatev upravnika večstanovanjske hiše - obratovalni stroški - stroški upravljanja - neupravičena obogatitev

Jedro

Sodna praksa je enotna, da se pri štetju petnajstdnevnega roka iz četrtega odstavka 142. člena ZPP, po katerem nastopi fikcija vročitve, ne upošteva določba četrtega odstavka 111. člena ZPP, ki določa, da se v primeru, ko zadnji dan roka pade na dan, ko sodišče ne dela, rok izteče naslednji delovni dan.

Po utrjenem stališču v sodni praksi ima upravnik pravico, da to, kar iz lastnih sredstev plača za dobave in storitve v okviru obratovalnih stroškov večstanovanjske stavbe, zahteva od etažnih lastnikov kot povračilo v sorazmerju z deležem, ki odpade na njihovo stanovanje.

Po določbi 71. člena SZ-1 je upravnik dolžan dobaviteljem posredovati podatke o dolžnikih, kadar ni direktno zavezan do tretjih oseb. Navedena določba ne prepoveduje, da upravnik plača namesto etažnih lastnikov in kasneje od njih terja, kar je plačal.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, (1) da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 76734/2016 z dne 4. 8. 2016 razveljavi v prvem odstavku izreka glede 175,43 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi in v tretjem odstavku izreka za sorazmeren del izvršilnih stroškov (I. točka izreka), (2) ohranilo v veljavi navedeni sklep o izvršbi v preostalem delu prvega odstavka in sicer za glavnico v znesku 835,89 EUR z v izreku sodbe navedenimi obrestmi ter v tretjem odstavku izreka glede izvršilnih stroškov v znesku 90,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka) in (3) toženki naložilo povrnitev dela tožnikovih stroškov postopka, sorazmerno uspehu v pravdi (III. točka izreka).

2. Toženka v pritožbi zoper II. in III. točko izreka navedene sodbe uveljavlja pritožbena razloga absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Stališče v izpodbijani sodbi, da je bila druga pripravljalna vloga vložena prepozno, je zmotno. Razlaga, po kateri se kot iztek roka šteje dan, ko sodišče ne dela (v konkretnem primeru sobota), je v nasprotju z odločbo US RS Up-164/15. V takem primeru bi moralo veljati, da se rok izteče na prvi naslednji delovni dan (t.j. v ponedeljek). Ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do pritožničinih navedb o tem, podanih v drugi pripravljalni vlogi, je sodba neobrazložena.

4. Materialnopravno zmotno je stališče v izpodbijani sodbi, da je tožnik aktivno legitimiran. Tako stališče je v nasprotju s 70. členom in z 71. členom Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1). Tožnikova terjatev temelji na pogodbi in na zakonu. Ker je bila pogodba o opravljanju storitev upravljanja sklenjena 1999, ne more biti usklajena z določbami SZ-1, sprejetim 2003. Stališče sodbe, da so bile njene navedbe v zvezi s tem le splošne, ne drži. Svoje stališče je obrazložila v drugi pripravljalni vlogi, ki je sodišče prve stopnje zmotno ni upoštevalo. Tožnik ne more zahtevati od nje ničesar niti na podlagi pravil o verziji (za takšen zahtevek nima izrecnega pooblastila etažnih lastnikov) niti na podlagi zakonite subrogacije (zanjo ni zakonske podlage).

5. Tožnik ni odgovoril na pritožbo.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Stališče v izpodbijani sodbi, da je bila toženkina druga pripravljalna vloga vložena po izteku osemdnevnega roka, temelji na ugotovitvah, (1) da je bilo obvestilo o sodnem pisanju puščeno v predalčniku na naslovu toženkinega prebivališča 28. 4. 2017 in (2) da je bila druga pripravljalna vloga vložena 23. 5. 2017. Ker se je petnajstdnevni rok za dvig pisanja iztekel 13. 5. 2017, je sodišče štelo, da se je osemdnevni rok za vložitev vloge iztekel 22. 5. 2017.

8. Očitek o napačni razlagi določb Zakona o pravdnem postopku o štetju rokov ni utemeljen. Sodna praksa je enotna, da se pri štetju petnajstdnevnega roka iz četrtega odstavka 142. člena ZPP, po katerem nastopi fikcija vročitve, ne upošteva določba četrtega odstavka 111. člena ZPP, ki določa, da se v primeru, ko zadnji dan roka pade na dan, ko sodišče ne dela, rok izteče naslednji delovni dan.1 Za primer strankine neaktivnosti v postopku je v četrtem odstavku 142. člena ZPP določen trenutek, od katerega začne teči rok za opravo procesnega dejanja. Gre za posebno ureditev, s katero je ZPP izključil uporabo drugih določb o računanju rokov. Tako razlago podpira tudi okoliščina, da prevzem pisanja na pošti po svoji naravi ni procesno dejanje stranke, torej dejanje, opravljeno pred sodiščem, le za te vrste dejanj pa se uporabljajo splošne določbe ZPP o rokih. Navedeno razumevanje četrtega odstavka 142. člena ZPP privede tudi do enakopravnega obravnavanja strank v pravdnih postopkih. Rok za opravo procesnega dejanja bo veljal enako tako za stranke, ki so pisanje prevzele, kot za stranke, ki pisanja niso prevzele.2

9. Navedeno stališče ni v nasprotju s stališčem Ustavnega sodišča v odločbi Up-164/15 z dne 18. 2. 2016.3 Predmet obravnavanja v postopku pred Ustavnim sodiščem je bila zadeva, v kateri je bila sporna vloga vložena pred sprejemom načelnega pravnega mnenja. Po ugotovitvi, da je bila tedaj sodna praksa o vprašanju nastopa fikcije vročitve neenotna, je Ustavno sodišče zavzelo stališče, da sprejetje strožje razlage za pritožnika ni moglo biti razumno predvidljivo. V obravnavani zadevi je bila sporna vloga vložena več kot dve leti po sprejemu načelnega pravnega mnenja.

10. Neutemeljen je pritožbeni očitek o zmotnosti stališča izpodbijane sodbe, da ima tožnikova terjatev v višini tega, kar je – kot upravnik večstanovanjske stavbe, v kateri je stanovanje v toženkini lasti – plačal na račun obratovalnih stroškov, nastalih v zvezi s toženkinim stanovanjem in v zvezi z obratovanjem stavbe kot celote, podlago v pravilih o neupravičeni obogatitvi (197. člen OZ) in o subrogaciji (274. in 275. člen OZ). Po utrjenem stališču v sodni praksi ima upravnik pravico, da to, kar iz lastnih sredstev plača za dobave in storitve v okviru obratovalnih stroškov večstanovanjske stavbe, zahteva od etažnih lastnikov kot povračilo v sorazmerju z deležem, ki odpade na njihovo stanovanje. V izpodbijani odločbi so ugotovljena vsa dejstva, potrebna za uporabo navedene določbe. Tožnik je pri izvrševanju svojih (z zakonom in s pogodbo določenih) nalog sporne terjatve poravnal iz lastnih sredstev. Za uveljavljanje povračilnega zahtevka ne potrebuje pooblastila etažnih lastnikov.

11. V delu, v katerem se vtoževana terjatev nanaša na stroške upravljanja, je pritožbeno stališče, da tožnik ni upnik, neutemeljeno iz razloga, ker terjatev temelji na pogodbi med tožnikom in etažnimi lastniki večstanovanjske stavbe, v kateri je tožničino stanovanje.

12. Neutemeljeno je toženkino stališče, da 70. člen in 71. člen Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) nasprotujeta pravilnosti navedenega stališča v izpodbijani sodbi. Člen 70 SZ-1, ki določa, da se upravnik ne sme s tretjimi osebami dogovoriti o solidarni odgovornosti etažnih lastnikov, se na obravnavani primer ne nanaša. Ni namreč sporno, da je upravnik plačal obratovalne stroške, ki jih je bila dolžna poravnati tožnica. Obravnavanega primera ne ureja niti 71. člen SZ-1. Po navedeni določbi je upravnik dolžan dobaviteljem posredovati podatke o dolžnikih, kadar ni direktno zavezan do tretjih oseb. Navedena določba ne prepoveduje, da upravnik plača namesto etažnih lastnikov in kasneje od njih terja, kar je plačal.

13. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevanih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče toženkino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

-------------------------------
1 Stališče je skladno z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča, sprejetim na občni seji 14. 1. 2015, katerega namen je bil prav v poenotenju sodne prakse o vprašanju, kdaj nastopi fikcija vročitve.
2 Razlogi so izčrpneje obrazloženi v načelnem pravnem mnenju, navedenem v prejšnji opombi.
3 Uradni list RS, št. 26/2016.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 111, 111/4, 142, 142/4
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 197, 274, 275
Stanovanjski zakon (2003) - SZ-1 - člen 71

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
05.04.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI3MzI5