VSL Sklep I Cp 2469/2018

Jedro

Ker meja med parcelami predlagateljev in parcelami nasprotnih udeležencev v upravnem postopku še ni bila dokončno urejena, potek meje po podatkih katastra ni relevantna okoliščina.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Predlagatelja sama nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom določilo mejo med parcelami ID znak 000 35/9, ID znak 000 35/17 in ID znak 000 35/34 na eni strani in parcelami ID znak 000 35/26, ID znak 000 35/28 in ID znak 000 35/23 na drugi strani in sicer po točkah 6635, 13106, 13107, 942 in 15244. Odločitev je oprlo na ugotovitev, da so nasprotni udeleženci na sporni površini, ki jo predstavlja 20 cm pas zemljišča ob ograji, izkazali močnejšo pravico (to je lastninsko pravico), saj so imeli ta del v dvajsetletni dobroverni lastniški posesti.

2. Predlagatelja zoper tako odločitev vlagata pritožbo. Uveljavljata "vse pritožbene razloge" in predlagata njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglašata pritožbene stroške.

Vztrajata, da meja poteka od ograje odmaknjena 20 cm. To izhaja tudi iz listin, ki sta jih predložila, zlasti priloge A13 (načrt katastra nove izmere). Mnenje izvedenca je bilo v tem delu nerazumljivo in bi sodišče zato moralo izvedenca zaslišati. Za zavrnitev predloga tudi ni navedlo argumentiranega in tehtnega razloga. Zaradi takega ravnanja je neenakovredno obravnavalo udeležence postopka, neutemeljeno pa je zavzelo tudi stališče, da točka 941 za potek meje ni relevantna. Vse mejne točke so enakovredne. Nenavadno je, da meja v eni točki poteka drugače kot v drugih. Dejansko stanje je bilo zato nepravilno in nepopolno ugotovljeno. Sodišče je napačno razlagalo izpovedbo predlagatelja, saj ne drži, da ne bi užival ograje z obeh strani na način, da je stopal po svojem zemljišču.

3. Nasprotni udeleženci na pritožbo niso odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Stališče sodišča prve stopnje, da s strani izvedenca pokazana katastrska točka 941 za določitev meje v tem postopku ni relevantna, je pravilno. Ker meja med parcelami predlagateljev in parcelami nasprotnih udeležencev v upravnem postopku še ni bila dokončno urejena, potek meje po podatkih katastra ni relevantna okoliščina (glej 77. člen Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ). Zasliševanje izvedenca glede (ne)pravilnosti v upravnem postopku pokazane katastrske meje oziroma katastrske točke 941, ki odstopa od linije sicer najdenih mejnih znamenj, zato ni bilo potrebno in sodišče prve stopnje s tem, ko je tak predlog zavrnilo in v izpodbijani odločbi odločitev (čeprav z drugačnimi razlogi) tudi obrazložilo, ni storilo nobene upoštevne postopkovne kršitve niti ni zmotno in nepopolno ugotovilo dejanskega stanja. Sodišču prve stopnje na tej podlagi tudi ni mogoče očitati, da je udeležence postopka neenako obravnavalo.

6. Sodišče prve stopnje je bilo v konkretnem primeru dolžno mejo urediti primarno na podlagi močnejše pravice, to je (glede na ponujene trditve) lastninske pravice. V zvezi s tem je po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je zaslišalo vse udeležence postopka, ugotovilo, da so nasprotni udeleženci več kot dvajset let imeli sporno mejno površino v dobroverni lastniški posesti, kar z drugimi besedami pomeni, da je ugotovilo, da so nasprotni udeleženci na spornem delu nepremičnin dokazali pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem, in sicer tako po določbah Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (glej četrti odstavek 28. člena) kot po določbah SPZ (glej drugi in tretji odstavek 43. člena). Takšno ugotovitev sodišča prve stopnje pritožnika izpodbijata le s trditvijo, da je sodišče napačno razlagalo izpovedbo predlagatelja, saj ne drži, da spornega dela zemljišča ni užival kot svojega. Ob upoštevanju skladnih izpovedb nasprotnih udeležencev, da so svoje nepremičnine uporabljali od naselitve dalje (to je od leta 1958 in 1985) do ograje, pri čemer so v liniji te ograje bila tudi mejna znamenja, v pristnost katerih niso dvomili, takemu pavšalnemu očitku, s katerim pritožnika izpostavljata (pa še to nekonkretizirano) le eno od izpovedb, zanemarita pa vsebino ostalih, ni mogoče slediti. Dvoma v ugotovljeno dejansko stanje in zaključek o izkazani lastninski pravici pa ne more vzbuditi niti sklicevanje na prilogo A13, to je kopijo katastrskega načrta, saj, kot je že bilo pojasnjeno, potek katastrske meje v tem postopku ni relevanten. Poleg tega pa predložen načrt ugotovitev sodišča prve stopnje kvečjemu potrjuje, saj je meja v tem načrtu zarisana v ravni liniji tik ob ograji.

7. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP v zvezi z 37. členom ZNP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z 37. členom ZNP potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 35. člena ZNP.

Datum zadnje spremembe:

05.04.2019

Podobni dokumenti:

• VSC sklep Cp 47/2014
• VSK Sklep I Cp 209/2022
• VSL sklep II Cp 448/2010