VSL Sodba IV Cp 99/2019

Jedro

Določitev višine preživnine in razporeditev preživninskega bremena med starša ne temelji na matematični operaciji, ampak je rezultat ovrednotenja vseh okoliščin, pomembnih za ugotovitev otrokovih potreb na eni strani in na drugi strani zmožnosti vsakega od preživninskih zavezancev. Med temi dejavniki je podana soodvisnost. Večje ko so zmožnosti staršev, večji obseg (tudi nenujnih) otrokovih potreb je mogoče zadovoljiti. Prav tako tudi v nasprotni smeri velja, da morajo starši v primeru, ko so trenutno razpoložljiva sredstva, ki jih imajo na voljo za izpolnjevanje preživninske obveznosti, glede na otrokove potrebe (pre)majhna, v okviru svojih zmožnosti vložiti več truda, da lahko zadovoljijo otrokove potrebe. Zahteva po trudu pa pada premosorazmerno z lestvico potreb (od najbolj nujnih do manj nujnih).

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se znesek 260 EUR zviša za 52 EUR.

II. V ostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta ter se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo

- zavrnilo zahtevek za znižanje preživnine, določene s sodno poravnavo IV P 000/2016 z dne 12. 12. 2016 (I. točka izreka),

- odločilo, da je oče namesto preživnine, določene s sodno poravnavo z dne 12. 12. 2016, od 1. 2. 2018 dolžan plačevati hčeri preživnino 260 EUR do vsakega 21. dne v mesecu, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razliko med zneski, zapadlimi do pravnomočnosti sodbe, in že plačano preživnino, pa v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka),

- zavrnilo tožbeni zahtevek hčere v delu, v katerem je zahtevala več ali drugače (III. točka izreka),

- odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2. Tožnik¹ v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse razloge, navedene v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ni pomembno, ali je dolg nastal pred sklenitvijo sodne poravnave, ampak ali je bil upoštevan pri očetovem premoženjskem stanju v prejšnjem postopku. Zaradi navedenega dolga in drugih dolgov je izgubil solastni delež na nepremičnini v B. Sodišče bi moralo upoštevati tedanje trditve, sam pa tedaj ni zatrjeval obstoja davčnega dolga. Sklep o davčni izvršbi je postal izvršljiv šele 16. 11. 2016. ne drži, da je dolg že ob izdaji sklepa 19. 7. 2016 znašal 24.452,25 EUR. Sklep je bil izdan 1. 9. 2016, stanje dolga pa je bilo tedaj drugačno. Bistveno je, da dolg sedaj zaradi nateklih zamudnih obresti znaša 37.814,13 EUR in se vsak dan veča. Iz predloženih zemljiškoknjižnih izpiskov izhaja, da se je število hipotekarnih upnikov povečalo.

Če bi družba še poslovala, bi lahko pridobival dohodek, stečaj pa je to preprečil. Sodišče je sledilo materini izpovedbi, ki ni pristojna za podajanje informacij o poslovanju družbe. Z njim ni seznanjena. Bilančni podatki dokazujejo, da je podjetje v letih 2015 in 2016 poslovalo in ni izdalo le enega računa.

V postopku je zanikal, da bi imel prihodke iz opravljanja računalniške dejavnosti. Toženka nasprotnih trditev ni dokazala. Sam je v odgovoru na tožbo in v kasnejših vlogah navedel, da ni zaposlen, da nima prihodkov in tudi ne premoženja, iz katerih bi lahko črpal sredstva za plačilo visoke preživnine. Predloženi izpiski potrjujejo, da je preživnino financiral iz limita 8.500 EUR in da na računu v Nemčiji nima rednih prilivov. Do teh navedb se sodišče ni opredelilo. Nerazumen je zaključek sodišča, da obstoj dohodkov izhaja iz njegovega življenjskega sloga, ker da ne gre pričakovati, da bi celotno breme njegovih življenjskih stroškov krila njegova partnerka. V mnogih družinah je namreč proračun še nižji od 1.000 EUR, a prav tako preživijo. Ni nepričakovano, da si partnerja pomagata.

Ne strinja se z enako porazdelitvijo stroškov za otrokovo preživljanje med oba starša. Iz sodbe ne izhaja, kako so upoštevani njegovi stroški z izvajanjem stikov. V postopku je zatrjeval, da je treba breme preživljanja porazdeliti v razmerju 20 % proti 80 %. O tem se sodišče ni izreklo.

3. Toženka v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pri ugotavljanju spremenjenih okoliščin bi moralo sodišče upoštevati njene celotne prihodke v decembru 2016, ti pa so znašali 2.800 EUR. Nadomestilo za čas porodniškega dopusta je znašalo 1.758 EUR, od 16. 9. 2018 pa bo prejemala plačo 1.914 EUR. Dohodek se je tako znižal za 38 %.

Zmotna je ugotovitev, da se je s povečanjem družine strošek bivanja, ki odpade na hčer, znižal. Skupni stroški bivanja (komunala, elektrika, ogrevanje) so se namreč z rojstvom otroka povečali. Glede na dalj časa trajajočo bolezen sina bo morala biti v bolniškem staležu, kar še znižuje njene dohodke. Zaradi sinovega vstopa v vrtec so se stroški za njegovo preživljanje povečali. Sem sodijo tako stroški za oblačila kot za oskrbnino v vrtcu, ki mesečno znaša 130 EUR, čez dve leti, ko bo šla hči v šolo, pa se bo zvišala na 220 EUR. Zmotna je zato ugotovitev v sodbi, da se materine preživninske sposobnosti niso spremenile. Sodišče se tudi ni opredelilo do njene navedbe, da je z namenom obnove hiše, v kateri živijo, vzela kredit.

Ugotovitve, da se stroški za otrokovo preživljanje v nekaj mesecih niso mogli bistveno povečati, ni mogoče preizkusiti. Sodišče bi se moralo opredeliti do posameznih zatrjevanih izdatkov in jih primerjati z izdatki ob sklenitvi sodne poravnave. Hči je bila namreč tedaj stara dve leti in štiri mesece, z razvojem in rastjo pa so se pojavile nove potrebe. Iz sodbe ni razvidno, kako je sodišče "poračunalo" zatrjevane izdatke za oblačila in obutev (170 EUR mesečno), nege (40 EUR mesečno), knjig, barvic in sestavljank (30 EUR mesečno), oddiha (40 EUR mesečno), razvedrila (40 EUR mesečno). Da stroški oddiha rastejo, kaže dejstvo, da je bila hotelska nastanitev zanjo do tretjega leta brezplačna, pri višji starosti in še enem otroku pa ni več. Začela je tudi z učenjem smučanja, višja bo cena smučarske vozovnice in vstopnice za kopališča.

Iz sodbe ni razvidno, kateri tožnikovi stroški v zvezi z izvajanjem stikov so bili upoštevani. Glede na obseg stikov tudi ne bi smeli biti upoštevani. Zamenjava starega pohištva ni strošek, ki bi ga bilo mogoče primerjati s stroškom za nakup novega pohištva in opreme v znesku 760 EUR.

Vztraja, da njene potrebe stanejo najmanj 790 EUR mesečno, z začetkom smučanja in plavalnega opismenjevanja pa bodo znašale približno 850 EUR mesečno. Pri določitvi preživnine pa je treba upoštevati tudi nepredvidene stroške.

V sodbi niso navedeni razlogi za porazdelitev preživninskega bremena na polovico. Očetove pridobitne zmožnosti so boljše tako zaradi narave dela kot zaradi možnosti oddajanja nepremičnine v B. Hči pri očetu preživi le štiri noči na mesec (hči namreč zavrača stike z dvema nočitvama), ves ostali čas pa zanjo skrbi mati. Vozi jo v S. k logopedu, v primeru bolezni je v bolniškem staležu, v primeru težjih zdravstvenih težav jo vozi v bolnišnico, skrbi za redno jemanje zdravil ter za njeno napredovanje v vrtcu. Navedeno daje podlago za razporeditev bremena v razmerju 60 % proti 40 %.

4. Tožnik v odgovoru na toženkino pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

5. Tožnikova pritožba ni utemeljena. Toženkina pritožba je delno utemeljena.

6. Tožnik je s tožbo, vloženo 7. 9. 2017, zahteval znižanje preživnine, toženka pa je s teden dni kasneje vloženo tožbo zahtevala zvišanje preživnine, določene s sodno poravnavo z dne 12. 12. 2016, sklenjeno med staršema tedaj dve leti stare hčere.

7. Odločitev o zavrnitvi zahtevka za znižanje preživnine in delni ugoditvi zahtevku za zvišanje preživnine temelji na ugotovitvah,

- da sta starša mladoletne A., rojene 00. 00. 2014, 12. 12. 2016 sklenila sodno poravnavo, po kateri se hči zaupa v varstvo in vzgojo materi, oče pa od 1. 12. 2016 plačuje zanjo mesečno preživnino 200 EUR,

- da sta oče in hči v septembru 2017 vložila tožbo, prvi za znižanje preživnine, druga za njeno zvišanje,

- da je oče imel finančne težave pri poslovanju v Sloveniji že pred sklenitvijo sodne poravnave (davčni dolg v višini 24.452,25 EUR hipoteke na nepremičnini ... k.o. ...),

- da se uspešnost poslovanja družbe D., d.o.o., katere družbenik in zakoniti zastopnik je oče, po sklenitvi sodne poravnave v primerjavi z dveletnim obdobjem prej ni spremenila in da oče v njej ni bil redno zaposlen,

- da oče ni zatrjeval, da bi se njegovi dohodki iz računalniškega programiranja spremenili,

- da (z novo partnerko in njeno hčerjo) biva v novem stanovanju, se vozi z relativno dragim avtomobilom in si privošči dopust,

- da je mati ob sklenitvi sodne poravnave že imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dogovorjeno neto plačo približno 1.800 EUR,

- da živi z novim partnerjem, ki prejema neto plačo približno 1.000 EUR mesečno in da za preživljanje skupnega sina prispevata vsak po 130 EUR,

- da je hči od 1. 2. 2018 vključena v vrtec,

- da je strošek varstva ob sklenitvi sodne poravnave znašal 150 EUR, zaradi vključitve v vrtec s 1. 2. 2018 pa se je povečal za 120 EUR,

- da so se povečali tožnikovi stroški v zvezi z izvajanjem stikov,

- da je strošek zaradi potrebnih več kosov oblačil in obutve približno enak odpadlemu strošku plenic in higienskih pripomočkov,

- da je strošek prehrane približno enak in da se je strošek bivanja zaradi povečanja družinskih članov na posameznega člana zmanjšal,

- da manjše prilagoditve oziroma zamenjava pohištva ter poraba prejšnjega za druge namene ne predstavljajo bistvene spremembe.

8. Na podlagi teh ugotovitev, da se preživninske sposobnosti staršev po sklenitvi sodne poravnave niso bistveno spremenile in da so se potrebe hčere povečale za 120 EUR, je sodišče ugodilo zahtevku za zvišanje preživnine od 1. 2. 2018 za 60 EUR.

9. Tožnikovi pritožbeni očitki o zmotnosti zaključka, da se okoliščine, ki vplivajo na njegovo preživninsko sposobnost, niso spremenile, in toženkini pritožbeni očitki o njenih večjih potrebah niso utemeljeni. Delno pa so utemeljeni toženkini pritožbeni očitki glede materinih preživninskih zmožnosti in s tem povezane porazdelitve preživninskega bremena.

10. Po 132. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) lahko sodišče na zahtevo zavezanca zniža z izvršilnim naslovom določeno preživnino, če se spremenijo njegove zmožnosti, na podlagi katerih je bila preživnina določena. Zavezanec mora dokazati, da so se njegove zmožnosti za preživljanje otrok bistveno spremenile in da ob upoštevanju zmožnosti drugega starša in potreb otrok ni več sprejemljivo, da mu je naloženo tako breme. Ko sodišče ugotovi, da so se okoliščine, pomembne za določitev višine preživninske obveznosti vsakega od zavezancev bistveno spremenile, znova določi preživnino v sorazmerju z (novo ugotovljenimi) zmožnostmi vsakega od zavezancev in ob upoštevanju (novo ugotovljenih) otrokovih potreb.²

O zahtevku za znižanje preživnine

11. Zmotno je pritožbeno stališče, da je pri ugotavljanju spremenjenih okoliščin treba izhajati iz okoliščin, ki so bile upoštevane pri sklenitvi sodne poravnave. Ni namreč pomembno, ali sta jih pravdni stranki oziroma starša upoštevala. Bistveno je, katere okoliščine so obstajale oziroma je bilo ob običajnem teku stvari gotovo, da bodo nastale.

12. Tožnik je kot spremenjeno okoliščino zatrjeval začetek stečajnega postopka zoper družbo v njegovi lasti in davčni dolg, ki je nastal zaradi neplačevanja prispevkov za socialno zavarovanje njega kot (edinega) družbenika te družbe. Pritožbene navedbe ne vzbujajo dvoma o pravilnosti ugotovitve, da se pritožnikovo finančno stanje zaradi začetka stečajnega postopka in davčnega dolga v obdobju od sklenitve sodne poravnave do izdaje izpodbijane sodbe ni bistveno spremenilo. Ni pomembno, ali je tožnik v tedanjem postopku zatrjeval obstoj davčnega dolga. Bistveno je, da je ta dolg že tedaj obstajal. Porast dolga zaradi nateklih zamudnih obresti je bil pričakovan.

13. Hipotetična možnost poslovanja družbe, če ne bi bil začet stečajni postopek, še ne pomeni, da je tožnik ob sklenitvi poravnave z gotovostjo ali vsaj z veliko verjetnostjo lahko računal na dohodke iz poslovanja družbe. Sicer pa je sodišče ocenilo dokaze, ki so bili izvedeni. V tem okviru je smelo in moralo oceniti tudi izpovedbo otrokove matere. Z izostankom z glavne obravnave je tožnik sprejel posledice tega, da ni bil zaslišan tudi on.

14. Spremembe v dohodkih iz računalniške dejavnosti tožnik ni zatrjeval kot spremenjene okoliščine. Ker ta okoliščina ni vplivala na odločitev o zavrnitvi njegovega zahtevka za znižanje preživnine, odgovor na pritožbene očitke s tem v zvezi in v okviru presoje pravilnosti odločitve o tožnikovem zahtevku ni potreben.

O zahtevku za zvišanje preživnine

15. Tožnikova pritožba ne vzbuja dvoma o pravilnosti ugotovitev v izpodbijani sodbi o obstoju in o obsegu njegove zmožnosti za hčerino preživljanje. V sodbi je ugotovljeno, da je bilo ob sklenitvi sodne poravnave upoštevano, da je kot računalniški programer mesečno zaslužil okrog 5.500 EUR, da v tej pravdi ni navedel prepričljivih razlogov za popolno prenehanje opravljanje tega dela, da njegov življenjski slog izkazuje obstoj vira dohodkov in da ima znanje, delovne izkušnje in vzpostavljene poslovne vezi, ki mu dajejo možnost, da poišče vire dohodka za hčerino preživljanje.

16. Pritožbene navedbe o nedokazanosti dohodkov iz računalniške dejavnosti ob izdaji izpodbijane sodbe ne morejo vplivati na pravilnost odločilnih dejstev. Četudi tožnik te dejavnosti ne opravlja, to ne jemlje teže ugotovitvi, da ima možnosti za pridobitev dohodkov in da jih je (bil) dolžan poiskati. Enako velja za pritožbene očitke v zvezi s sklepanjem o obstoju tožnikovih dohodkov na podlagi njegovega življenjskega sloga. Poleg tega prepričljivosti sklepanja o obstoju vira dohodkov, temelječega na ugotovitvah o njegovem načinu življenja, ne more izpodbiti s posplošenimi navedbami o dolžnosti vzajemnega preživljanja med partnerjema in o zmožnosti preživetja v družinah z nizkimi prihodki. Ti dve navedbi namreč ničesar ne povesta o dejanskih prispevkih, ki jih v tožnikovo sedanjo partnersko oziroma družinsko skupnost prinaša njegova partnerka.

17. Toženkina pritožba ne vzbuja dvoma o pravilnosti ugotovitve, da je materi že ob sklenitvi sodne poravnave moglo biti znano, da bodo njeni neto dohodki znašali okrog 1.800 EUR mesečno, in da tudi njeni dohodki v obdobju, ko je prejemala starševska nadomestila, niso bistveno odstopali od tega zneska. Ker v zvezi s trditvijo o kreditni obveznosti, povezani s prenovo bivalnih prostorov, ki ji je tožnik obrazloženo nasprotoval, ni predložila dokazov, to dejstvo ni dokazano in kot tako ni moglo vplivati na oceno materinih zmožnosti za preživljanje. Ni življenjsko pritožbeno stališče, da so se skupni stroški bivanja (komunala, elektrika, ogrevanje) z rojstvom še enega otroka povečali. Kot izhaja iz zbranega procesnega gradiva, mati s hčerjo, novim partnerjem in njunim skupnim sinom živi v hiši njenih staršev, s katerimi si nekaj prostorov delijo, nekaj pa jih uporabljajo samostojno. Ne gre za stroške, ki bi bili odvisni od števila družinskih članov, ampak od dejanske porabe. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo v izpodbijani sodbi, da se ti z rojstvom otroka in v njegovi zgodnji dobi niso mogli bistveno povečati. Glede na to in upoštevaje dejstvo, da je k preživljanju otroka dolžan prispevati tudi njegov oče, je pravilna tudi ugotovitev v sodbi, da se je strošek bivanja, ki odpade na hčer, znižal.

18. Neutemeljeni so tudi toženkini pritožbeni očitki o prenizkem ovrednotenju njenih potreb. Določitev višine preživnine in razporeditev preživninskega bremena med starša ne temelji na matematični operaciji, ampak je rezultat ovrednotenja vseh okoliščin, pomembnih za ugotovitev otrokovih potreb na eni strani in na drugi strani zmožnosti vsakega od preživninskih zavezancev. Med temi dejavniki je podana soodvisnost. Večje ko so zmožnosti staršev, večji obseg (tudi nenujnih) otrokovih potreb je mogoče zadovoljiti. Prav tako tudi v nasprotni smeri velja, da morajo starši v primeru, ko so trenutno razpoložljiva sredstva, ki jih imajo na voljo za izpolnjevanje preživninske obveznosti, glede na otrokove potrebe (pre)majhna, v okviru svojih zmožnosti vložiti več truda, da lahko zadovoljijo otrokove potrebe. Zahteva po trudu pa pada premosorazmerno z lestvico potreb (od najbolj nujnih do manj nujnih).³

19. Upoštevaje navedena materialnopravna izhodišča je sodišče ravnalo pravilno, ko je pri ugotavljanju otrokovih potreb primerjalo potrebe tedaj dobri dve leti starega otroka ob sklenitvi sodne poravnave in njegove potrebe ob izdaji sodbe, ko je dopolnil štiri leta. Ker se preživninske zmožnosti staršev niso bistveno spremenile, je utemeljeno upoštevalo, da se obseg otrokovih potreb, ki je še vedno v predšolski dobi – z izjemo tistih, ki so neposredno povezane z vključitvijo v vrtec – ni bistveno spremenil. Ni dvoma, da je z zneskom 520 EUR mogoče pokriti otrokove osnovne življenjske potrebe (hrana, obleka, stanovanje, vrtec) in da ostane del tudi za dodatne aktivnosti, v katere želi mati vključiti otroka (smučanje, plavanje, poletni oddih). Kolikšen del tovrstnih aktivnosti starša nudita otroka, je odvisno od njunih zmožnosti, sodna odločba pa ju seveda ne ovira, da se dogovorita o tem, da bosta hčeri nudila več in da bosta v ta namen prispevala dodatna denarna sredstva. Podobno velja tudi za stroške oblačil, pohištva, nege in pripomočkov za igro.

20. Utemeljen pa je toženkin pritožbeni očitek o zmotni porazdelitvi preživninskega bremena med oba starša. Ugotovitve, da je hči pri očetu le nepolne štiri dni na mesec (vsak drugi vikend od sobote od 10.30 ure do nedelje do 18. ure), da mati deli preživninsko obveznost za še enega otroka in da so sposobnosti za preživljanje staršev približno enake, dajejo podlago za sklep, da je oče dolžan prispevati k preživljanju hčere v večjem, tj. 60 odstotnem deležu, mati pa v 40 odstotnem deležu. Navedeno pomeni, da je oče dolžan prispevati 312 EUR, tj. 112 EUR več od preživnine, dogovorjene s sodno poravnavo.

21. Po navedenem in po ugotovitvi, da v ostalem niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje toženkini pritožbi delno ugodilo in znesek dolžne preživnine zvišalo za 52 EUR (358. člen ZPP), v ostalem pa toženkino pritožbo in v celoti tožnikovo pritožbo kot neutemeljeni zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

22. Glede na naravo spora in glede na vse okoliščine je primerno, da vsak od pritožnikov sam krije svoje stroške s pritožbo (413. člen in drugi odstavek 154. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Zaradi jasnosti bo oče v nadaljevanju poimenovan tudi kot tožnik, hči in mati pa tudi kot toženka oziroma njena zakonita zastopnica.
² Tako tudi VS RS v sodbi II Ips 333/2015 z dne 23. 6. 2016 in v sklepu II Ips 26/2017 z dne 11. 5. 2017.
³ Tako je utrjeno stališče v sodni praksi. Prim. npr. sodbo VS RS II Ips 950/2006 z dne 30. 8. 2007.

Datum zadnje spremembe:

05.04.2019

Podobni dokumenti:

• VSM Sklep III Cp 55/2023
• VSM Sklep III Cp 572/2023
• VSM Sklep III Cp 803/2022