<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba in sklep II Cp 1320/2018

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2019:II.CP.1320.2018
Evidenčna številka:VSL00020639
Datum odločbe:22.01.2019
Senat, sodnik posameznik:Katarina Parazajda (preds.), Blanka Javorac Završek (poroč.), Brigita Markovič
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega - stroški pogreba - vzdrževanje groba - vzročna zveza - retrospektivna analiza vzročnosti - adekvatna vzročnost - prospektivna analiza vzročnosti - eggshell scull doktrina

Jedro

Koncept prospektivne analize (ki je usmerjena v prihodnost) v primerih, ko ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, kateri dogodek oziroma dejanje je v resnici povzročil škodni dogodek, omogoča utemeljitev in presojo vzročne zveze in razlago teorije o adekvatni vzročnosti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, in se izpodbijana delna sodba spremeni tako, da se ugotovi, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen.

II. Glede višine tožbenega zahtevka se izpodbijana sodba razveljavi in se zadeva vrne v novo sojenje pred sodiščem prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 20.345,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 11. 2015 dalje do plačila. Ugotovilo je, da vzročna zveza ni podana in s tem ni podan temelj tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega ter za plačilo stroškov pogreba in vzdrževanje groba.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Sodišču očita storitev relativno bistvene kršitve določb postopka, ki jo je zagrešilo s tem, ko ni upoštevalo 286. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Izvedenec je pri dopolnitvi mnenja upošteval strokovno mnenje zdravnika cenzorja, ki ga je tožena stranka dodala šele četrti pripravljalni vlogi. Tožena stranka je bila za izdelavo mnenja prekludirana, sodišče pa je s tem, ko je strokovno mnenje upoštevalo kot del trditvene podlage tožene stranke, kršilo določilo 286. člena ZPP. Uveljavlja tudi bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče ni izvedlo dokazov, ki jih je tožnica predlagala, niti ni obrazložilo, zakaj jih ni izvedla. Tožnica je predlagala svoje zaslišanje in zaslišanje drugih prič (njenega moža, hčerke, sosedov in sosedov pokojnega), ki so vsi poznali pokojnega pred nezgodo in po njej. Lahko bi izpovedali, v kakšnem stanju je bil pokojni pred nesrečo in v kakšnem stanju po nesreči. Tožnica je menila, da je izvedenec v mnenju s 24. 5. 2017 jasno navedel obseg vseh poškodb, ki jih je utrpel pokojni v prometni nezgodi ter opredelil njihov vpliv na nastop smrti. V dopolnitvi izvedenskega mnenja je izvedenec na podlagi iste medicinske dokumentacije popolnoma spremenil svoje mnenje ter poškodbe opredelil kot kamenček v mozaiku vzrokov, ki so privedli do smrti. Kljub nasprotju med mnenjem in dopolnitvijo mnenja, sodišče ni izvedlo dodatnih dokazov, ki bi razjasnili dejanski vpliv poškodb. Poškodba, ki jo je utrpel pokojni v nezgodi 10. 6. 2013 je lahko kamenček v velikem mozaiku vzrokov, ki so privedli do nastopa smrti, lahko pa pomeni tudi prvo domino, ki je s padcem sprožila padec drugih domin. Če prva domina ne bi padla, tudi druge ne bi. Ležanje v postelji in neaktivnost v času enega meseca sta pri taki starosti ključnega pomena. Nedvomno je mirovanje v postelji privedlo do počasnega vračanja venske krvi, do slabe preskrbe tkiv s krvjo, kar je vse vzrok, da so tkiva občutljivejša za motnjo cirkulacije. Poleg tega je pomemben prav vsak kamenček v mozaiku. Če tega kamenčka ne bi bilo, bi verjetno pokojnik umrl kasneje. Izvedenec je premalo upošteval pokojnikovo predhodno psihofizično kondicijo in zdravstveno stanje. Sodišče bi moralo upoštevati egg shell skull doktrino in zaslišati tožnico. Pokojni je pred tem živel in delal sam zase, tudi težja opravila, kot so spravilo lesa in priprava drv za zimo. Redno se je vozil s svojim motorjem. Sodišče ne pojasni in ne skuša ugotoviti, kaj naj bi bila posledica manjše fizične aktivnosti in zakaj je do nje prišlo.

Izvedenec je v prvem mnenju zapisal, da so poškodbe oziroma posledice po prometni nezgodi deloma prispevale k nastopu smrti. V nadaljevanju mnenja je dodal, da je vzrok nastopa osnovnega vzroka smrti zelo kompleksen in našteje več dejavnikov. Navedbe, da so poškodbe oziroma posledice po prometni nezgodi deloma prispevale k nastopu smrti, po oceni tožnice nesporno potrdijo podano vzročno zvezo med posledicami prometne nezgode in vzrokom smrti. Sodišče je vprašanje vzročne zveze napačno presojalo in ga utemeljilo z retrospektivno analizo vzročnosti. Pri tej analizi vzročna zveza med ravnanjem in škodo obstaja, če analiza pokaže, da se škodni dogodek ne bi zgodil ob predpostavki, da druge okoliščine škodnega dogodka ostanejo nespremenjene razen okoliščine, da odgovorna oseba ni storila dejanja, katerega vzročno povezavo s škodnim dogodkom presojamo. Sodišče se ne bi smelo odločiti zgolj na podlagi retrospektivne analize vzročnosti. Če je izvor za škodni dogodek negotov, negotov pa je zaradi različnih vzrokov, je treba pri presoji vzročne zveze uporabiti pristop po merilu mejnega praga zadostne verjetnosti ali pristop za uporabo merila odgovornosti, sorazmernega s stopnjo verjetnosti.

3. Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila in v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravnorelevantna pravna dejstva: Tožničin oče (in njen pravni prednik) je bil poškodovan v prometni nezgodi 10. 6. 2013. V nezgodi je utrpel odrgnino na čelu, rano in bolečnost na korenu nosu, zlom sedmega rebra, odrgnino nad desnim kolenom. Za povrnitev materialne in nematerialne škode, utrpele v prometni nezgodi, je 11. 10. 2013 vložil tožbo. Oškodovanec je med postopkom 24. 10. 2014 umrl. Na njegovo mesto je kot njegova pravna naslednica vstopila njegova hči. Ta med ostalim vtožuje plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega in v tem delu tožbenega zahtevka je prvostopenjsko sodišče z izpodbijano delno sodbo tudi odločilo.

6. V obravnavani zadevi je sporno, ali je med prometno nezgodo in poškodbami, ki jih je pokojni utrpel v prometni nezgodi ter njegovo smrtjo podana vzročna zveza. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka (mnenja izvedenca za sodno medicino prof. dr. B. E. z 20. 4. 2017 in njegove dopolnitve s 14. 9. 2017) je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da bi pri pokojnemu smrt nastopila iz enakih vzrokov, kot je, ne glede na poškodbe in njihove posledice, ki jih je pokojnik utrpel v prometni nezgodi 10. 6. 2013. Ugotovilo je, da vzročna zveza ni podana in s tem ni podan temelj tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega, za plačilo stroškov pogreba in vzdrževanje groba. Zato je zahtevek zavrnilo.

7. Sodišče je med postopkom postavilo sodnega izvedenca za sodno medicino prof. dr. B. E. Ta je v izvedenskem mnenju s 24. 5. 2017 pojasnil, da je bil neposredni vzrok za smrt pokojnika akutno vnetje potrebušnice z odmrtjem tankega dela črevesa. Osnovni vzrok njegove smrti pa je bil nastanek akutne tromboze vej zgornje mezenterialne vene in vene porte. Ugotovljena tromboza je bila vzrok slabe prekrvavitve dela tankega črevesa, kar je imelo za posledico odmrtje dela tankega črevesa in pojav akutnega vnetja potrebušnice. Akutna zamašitev mezenterialne vene in portne vene s krvnim strdkom sta bili ugotovljeni ob obdukciji. Delna zapora svetline s starim rekanaliziranim krvnim strdkom je bila ugotovljena v spodnji desni in levi lobarni arteriji pljuč, krvni strdek v portni veni je bil kambiniran1. Pri obdukciji je bilo med drugim ugotovljeno tudi manjše belo zmehčanje beline v levem zatilnem režnju, ki predstavlja manjše področje kapi, kot posledica zamašitve drobne žilice, ki oskrbuje ta predel. Za to pa je zapisano, da sprememba v času bivanja pokojnega v bolnišnici po poškodbi, ki jih je utrpel v prometni nezgodi, še ni nastala, nastala je kasneje in ni v zvezi s poškodbo. Sodni izvedenec je zaključil, da je nastop osnovnega vzroka smrti zelo kompleksen in so poškodbe oziroma njihove posledice deloma prispevale k nastopu smrti.

8. Na pripombe obeh pravdnih strank je izvedenec izvedensko mnenje dopolnil. Pregledal je celotni zdravstveni karton pokojnega in odgovoril na pripombe obeh pravdnih strank. Ugotovitve, ki jih je napravil izvedenec v dopolnjenem izvedenskem mnenju so razvidne iz 27. točke obrazložitve izpodbijane delne sodbe. Izvedenec je napravil zaključek, da poškodbe, utrpele v prometni nesreči niso omembe vredno prispevale k vzroku za nastop smrti, so pa kamenček v velikem mozaiku vzrokov, ki so privedli do nastopa smrti.

9. Na podlagi mnenja izvedenca in njegove dopolnitve je sodišče prve stopnje zaključilo, da med prometno nezgodo in poškodbami, ki jih je pokojnik utrpel v njej ter njegovo smrtjo ni vzročne zveze. Do takega zaključka je prišlo z retrospektivno analizo vzročnosti in za nazaj presojalo, ali so poškodbe, ki jih je pokojnik utrpel v prometni nezgodi vzrok za smrt pokojnika. Zastavilo si je tudi vprašanje, ali bi smrt pokojnika nastopila tudi, če ne bi v prometni nesreči utrpel poškodb. Sodišče je napravilo zaključek (upoštevajoč mnenje izvedenca), da so bile vzrok za smrt pokojnika njegove druge bolezni, zlasti popuščanje srca, ki je z leti in staranjem pokojnika napredovalo, k temu je prispevala še huda trikuspidalna regurgitacija s posledično pljučno hipertenzijo, ki je bila vzrok slabe telesne zmogljivosti. Upoštevalo je tudi, da je izvedenec pojasnil, da je predvidljivi vzrok za nastanek globoke venske tromboze nezadostno gibanje ob spremljajočem bolezenskem stanju bolnika.

10. Prvostopenjsko sodišče je štelo, da pokojnik v prometni nesreči ni utrpel poškodb, ki bi onemogočale gibanje (primerjaj 30. točko obrazložitve) in naredilo zaključek, da pokojnik zaradi svojih drugih zdravstvenih težav ni mogel več hoditi in postopoma pridobivati na telesni kondiciji, da se je enostavno sprijaznil s svojim tedanjim zdravstvenem stanjem in mu prilagodil življenje. Navedeno pripelje do zaključka, da bi smrt nastopila iz enakih vzrokov kot je, ne glede na poškodbe in njihove posledice, ki jih je pokojni utrpel v prometni nezgodi.

11. Take zaključke prvostopenjskega sodišča tožnica v pritožbi utemeljeno graja. Sklicuje se na izvedensko mnenje izvedenca, iz katerega v obeh primerih izhaja, da je nezgoda prispevala (vplivala) k smrti pokojnega, torej je podana vzročna zveza.

12. Tožnica trdi, da je smrt očeta posledica poškodb, ki jih je pokojni utrpel v prometni nezgodi. Zaradi njih se je njegovo zdravstveno stanje poslabšalo zaradi nepokretnosti, hudih bolečin in psihičnega stanja, ki ga je zaradi tega prevevalo. Meni, da bi bil oče, če ne bi v prometni nesreči utrpel poškodb, še vedno živ. Predlagala je svoje zaslišanje in zaslišanje prič, ki bi izpovedale o tem, v kakšnem psihofizičnem stanjem je bil pokojni pred nezgodo in po njej.

13. Prvostopenjsko sodišče je dokazni predlog tožnice zavrnilo. Štelo je, da za odločitev o spornih vprašanjih zadoščajo izvedeni dokazi (postavljeni izvedenec sodne medicine). Pritožbeno sodišče je na seji 27. 11. 2018 sklenilo, da bo izvedlo pritožbeno obravnavo. Na pritožbeni obravnavi, ki jo je višje sodišče opravilo 22. 1. 2019, je dopolnilo dokazni postopek in zaslišalo izvedenca prof. dr. B. E. ter tožnico.

14. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je pritožbeno sodišče napravilo zaključek, da je prometna nezgoda vplivala na smrt pokojnega F. S. in da je med škodnim dogodkom in škodno posledico podana vzročna zveza.

15. Po teoriji o adekvatni vzročnosti je izključena odgovornost za škodni dogodek, kadar dejanje povzročitelja škode ni adekvatno (pravno zadostno) vzročni zvezi, ker škodni dogodek ni bil objektivno predvidljiva posledica takega ravnanja oziroma ker dejanje povzročitelja ni povečalo verjetnosti nastanka škodnega dogodka. Povzročitelj škode se ne more razbremeniti odgovornosti za škodo, tudi če je posamezna pojavna oblika škode oziroma njen večji obseg pogojen z osebnim stanjem oškodovanca v najširšem pomenu besede, ki obsega posebno občutljivost, prejšnje bolezni oziroma druge osebne lastnosti oškodovanca. Po oceni pritožbenega sodišča retrospektivna analiza vzročnosti, ki jo je uporabilo prvostopenjsko sodišče, ne predstavlja pravilnega pristopa. Po oceni pritožbenega sodišča koncept prospektivne analize (ki je usmerjena v prihodnost) v primerih, ko ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, kateri dogodek oziroma dejanje je v resnici povzročil škodni dogodek, omogoča utemeljitev in presojo vzročne zveze in razlago teorije o adekvatni vzročnosti.

16. Izvedenec sodnomedicinske stroke v mnenju in v dopolnitvah mnenja ter ob zaslišanju ni izključil vpliva prometne nezgode in poškodb, ki jih je pokojni zadobil v prometni nezgodi, na njegovo smrt. Ocena vpliva je nihala od delnega vplivanja do minimalnega vplivanja, nikoli pa vpliv ni bil izključen. Tožnica je s svojo izpovedbo potrdila trditve o fizični in psihični spremenjenosti pokojnega po prometni nezgodi. Izpovedala je, da je bil oče pred nezgodo aktiven, kosil je sadovnjak in pripravljal drva. Delal je na vrtu in sam skrbel za gospodinjstvo. Dve leti pred nezgodo je bil na Triglavu. Imel je močno voljo in se ni dal. Tudi njegovi bratje so umrli visoke starosti. Po nezgodi se je njegovo psihofizično stanje popolnoma spremenilo. Poležaval je v postelji, bil je brezvoljen in potreben nege. Ves čas je spal in ni šel sam niti na stranišče. Bil je šibek, brezvoljen in apatičen. Tak je ostal do konca.

17. Izvedenec je dopustil možnost, da je bil tožnik pred nezgodo res tak, kot ga je opisala tožnica, vendar ob upoštevanju, da je aktivnosti izvajal na način, ki ga je zmogel. Glede opisanega stanja pokojnega po poškodbi pa je pojasnil, da se je lahko zanesel le na dokumentacijo, ki mu je bila na razpolago. Dopustil je možnost, da je bila tudi kakšna diagnoza oziroma kaj takega, kar niso ugotovili. Zato po oceni pritožbenega sodišča dokazna ocena obeh dokazov skupaj pripelje do zaključka, da so prometna nezgoda in utrpele poškodbe vplivale na smrt pokojnega, ki ga je treba sprejeti takšnega kot je (doktrina egg shell skull).

18. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijano delno vmesno sodbo spremenilo tako, da je ugotovilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen (358. člen ZPP). Ker je prvostopenjsko sodišče z izpodbijano delno sodbo zahtevek zavrnilo, je pritožbeno sodišče odločitev v delu, ki se nanaša na višino, razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v nov postopek (354. člen ZPP). Prvostopenjska odločba razlogov o višini nima (saj je sodišče prve stopnje niti ni ugotavljalo), zato jih sodišče druge stopnje ne more samo dodati, saj bi bilo s tem nesorazmerno poseženo v ustavno pravico do (učinkovitega) pravnega sredstva.

PRAVNI POUK: Zoper razveljavitveni sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščanec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

-------------------------------
1 Tipične trombusne embolije nastanejo, ker se krvni strdki, nastali pri operativni okvari ven, iz kateregakoli razloga odtrgajo iz svojega prvotnega ležišča in po krvotoku desnega srca pridejo v pljučno arterijo oziroma njene veje. Ugotovljeni stari krvni strdki v portni veni in vejah pljučnih arterij so komplikacije po operativnih posegih v trebušni votlini starejšega datuma. Starost, popuščanje srca, pojemanje mišične moči in fizične aktivnosti in mirovanje v postelji privedejo do počasnega vračanja venske krvi, do slabe prekrvavitve s krvjo, kar vse je vzrok, da so tkiva še občutljivejša za motnje cirkulacije, to je pojava krvnega strdka v veni, ki ga ni mogoče popolnoma predvideti.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
05.04.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI3MzA5