VSL Sodba II Cp 1472/2018

Jedro

Zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni utrpel telesnih poškodb, je pravilen. Sodišče se je utemeljeno oprlo na prepričljivo izvedensko mnenje izvedenke medicinske stroke, ki je pravilno izhajala iz tega, da je bila ob trku hitrost nizka, in da je bil trk od strani, saj je bilo za dokazni postopek mnenje izvedenke relevantno le glede škodnih posledic v ugotovljenih okoliščinah. Nobenega razloga za dvom v izvedensko mnenje izvedenke medicinske stroke ni bilo. Utemeljeno je zato sodišče sprejelo oceno o zelo majhni verjetnosti, da bi tožnik pri naletni hitrosti 10 km/h utrpel zatrjevane poškodbe vratnih mišic, saj tako zanihanje lahko privede do poškodbe le pri drobnih ljudeh, tožnik pa je muskulozen. Izvedenka je menila, da je skoraj neverjetno, da bi tožnik utrpel zatrjevane poškodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (tč. I. in II./I in tč. II. glede prvega tožnika).

II. Pritožnik naj sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek prvega tožnika za plačilo 8500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 11. 2014 dalje, in sicer za telesne poškodbe in bolečine znesek 4500,00 EUR, za primarni in sekundarni strah znesek 2500,00 EUR ter za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti znesek 1500,00 EUR, in tožbeni zahtevek drugega tožnika za plačilo 6554,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 7. 2014 dalje (I. tč.). Tožnikoma je naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženke v znesku 893,90 EUR (II. tč.).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov (338. čl. Zakona o pravdnem postopku; ZPP) pritožuje prvi tožnik (v nadaljevanju tožnik), predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni, podredno pa razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške. Pritožba izpodbija oceno sodišča prve stopnje, da ni logično in življenjsko, da si tožnik vozila povzročitelja prometne nesreče ne bi ogledal, ker v primeru nesreč vozniki pregledajo škodo tako na svojem kot na drugem vozilu; njega je zanimala zgolj škoda na njegovem vozilu. Navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na izpoved povzročitelja nesreče in njegove žene, ki pa ob nesreči ni bila prisotna. Navaja, da si toženka in izvedenec nista ogledala vozila toženkinega zavarovanca, zato ni bilo objektivne in nepristranske ugotovitve o tem, da na vozilu ni bilo vidnih poškodb. Škoda na tožnikovem vozilu pa je bila očitno vidna, saj sta o njej izpovedala zavarovanec in njegova žena, poleg tega obseg te škode izhaja iz cenilnega zapisnika. Tožnik meni, da če bi šlo le za rahel trk, ne bi bilo potrebe po izpolnjevanju poročila o prometni nesreči, zavarovanec toženke pa škode ne bi prijavil. Tudi v primeru hitrosti 10 km/h je nastala zatrjevana škoda; njegova trditev, da vozilo po trku ni bilo vozno, je pomenila, da vozilo zaradi trka ni bilo „izpravno“. Očita, da ni nič nelogičnega, da je najprej uredil obveznosti v zvezi s prijavo in oceno škode, po tem pa je odšel k zdravniku, saj sprva ni čutil večjih bolečin. Meni, da je izvedenec s tem, ko je ugotovil, da je vozilo tožnika imelo vgrajeno zračno blazino, njegove trditve potrdil. Sodišču očita, da je sledilo ugotovitvi izvedenca, da pri trku ni bilo vidnih poškodb ter da je prišlo le do razpoke na laku, kar pa ni skladno z drugimi dokazi, iz katerih izhajajo zatrjevane poškodbe vozila. Nerazumno naj bi bilo pričakovati, da bi v naselju, kjer je omejitev 50 km/h, voznik vozil le 10 km/h. Pritožba še očita, da je izvedenka medicinske stroke napačno izhajala iz tega, da je šlo za nizkoenergijsko etiologijo, ker naj bi bila ob trku hitrost nizka, trk pa je bil od strani, saj to ne drži. Dejstvo, da sta tožnika močnejše konstrukcije, naj ne bi pomenilo, da ni prišlo do zatrjevanih poškodb in navaja, da je izvedenka dopustila pri tožniku strah za obdobje sedmih dni, zmerne bolečine za obdobje petih dni, bolečine lahke intenzitete krajšega časa in največ 14 dnevno zmanjšano sposobnost za opravljanje izjemno težkih fizičnih del, kar vse je nato štela za hipotetično. Meni, da dejstvo izgube fotografij vozila ne more vplivati na utemeljenost tožbenega zahtevka, temveč pomeni, da toženka ni zadostila dokaznemu standardu.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

6. V konkretnem primeru je tožnik (z neposrednim zahtevkom) iztoževal denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki naj bi jo utrpel ob škodnem dogodku - prometni nesreči 29. 7. 2014. Da je tega dne prišlo do lažje nesreče, za katero je bi odgovoren toženkin zavarovanec, ni bilo sporno. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ocenilo, da tožnik ni uspel dokazati, da je v omenjeni nesreči utrpel škodo, ki jo iztožuje, s to dokazno oceno pa se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Ta je skladna z metodološkimi napotki iz 8. čl. ZPP; Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe korektno povzelo vsebino izpovedi tožnikov, zaslišanih prič in izvedenskih mnenj izvedenca cestno-prometne stroke in izvedenke medicinske stroke ter se je tudi ustrezno opredelilo o dokazni vrednosti vseh izvedenih dokazov. Svojo oceno je utemeljilo z razlogi, ki so logični in izkustveno sprejemljivi.

7. Nobena izmed pritožbenih navedb ne zaseje razumnega dvoma v ugotovitev sodišča prve stopnje, da v obravnavani prometni nesreči niso nastale vidne poškodbe na vozilu toženkinega zavarovanca Č. V. Navedbi tožnika, da poškodb na vozilu zavarovanca ni znal navesti, ker jih sploh ni gledal, oziroma jih ni gledal dovolj, da bi o njih znal povedati, sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo, saj je menilo, da jih tožnik ni znal navesti, ker jih na vozilu ni bilo ali pa so bile tako minimalne, da jih tožnik ni opazil. Iz življenjskih izkustev je običajno, da si ob prometni nesreči udeleženci poškodbe na udeleženih vozilih, ne le lastnih, pač ogledajo. Sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno ni sledilo tudi zato, ker je sprva dejal, da ne ve kakšne so bile poškodbe, kasneje pa je trdil drugače, in sicer, da si jih ni ogledal dovolj natančno, da bi o njih znal povedati. Po drugi strani pa sta bili izpovedi toženkinega zavarovanca in njegove žene R. V., da njuno vozilo v prometni nesreči ni bilo poškodovano, prepričljivi in skladni. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je R. V. enako navedla tudi ob prijavi škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje je imelo torej zadostne razloge za zaključek, da na vozilu zavarovanca zaradi obravnavane prometne nesreče niso nastale poškodbe.

8. Pritožbeni očitek, da izpoved žene zavarovanca ne more biti merodajna, češ da ni bi bila prisotna ob prometni nesreči, ni utemeljen. Izpoved R. V. je sodišče prve stopnje upoštevalo glede tega, kar je sama neposredno zaznala, in sicer glede poškodb na tožnikovem vozilu in glede poškodb na vozilu zavarovanca. Tožnikovo vozilo je videla, ko se je tožnik na dan škodnega dogodka s tem vozilom pripeljal k njim na dom, da bi podpisali Evropsko poročilo o prometni nesreči, ob čemer je vozilo tudi fotografirala. Sodišče prve stopnje je zato svojo oceno pravilno oprlo (tudi) na njeno izpoved.

9. Pravilna in na izvedenih dokazih utemeljena sta tudi ugotovitev sodišča prve stopnje glede poškodb na tožnikovem vozilu in zaključek, da sporne poškodbe niso nastale zaradi obravnavane prometne nesreče. Sodišče prve stopnje je prepričljivo ugotovilo poškodbe tožnikovega vozila na podlagi cenilnega zapisnika in zaslišanja B. C., ki je opravil cenitev in na zaslišanju potrdil cenilni zapisnik ter na podlagi fotografij, ki jih je naredila R. V. na dan prometne nesreče, iz katerih je izvedenec cestno-prometne stroke razbral poškodbe desnega blatnika in žarometa. Cenilnemu zapisniku, iz katerega izhaja, da je bil poškodovan sprednji desni blatnik, desni smerokaz, desna meglenka, desni žaromet in obloga prednje odbijača, je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo, saj ni imelo razloga, da bi dvomilo v njegovo verodostojnost. Prav tako je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo vozilo na cenitvi označeno za »totalko« zaradi nizke vrednosti vozila, in ne zaradi obsežnih poškodb. Da je šlo za „ekonomsko totalno škodo“, je na zaslišanju pojasnil tudi cenilec B. C. Res je, kot navaja pritožba, da je izvedenec cestno-prometne stroke ugotovil, da je imelo vozilo tožnika vgrajene zračne blazine, vendar je sodišče prve stopnje prepričljivo utemeljilo, zakaj ni sledilo navedbi tožnika, da so se zračne blazine tudi sprožile. Ugotovilo je namreč, da bi na sproženo zračno blazino opozarjala signalna lučka, ki bi jo tudi cenilec opazil. Da se zračna blazina ni sprožila, je izpovedal tudi toženkin zavarovanec, poleg tega tožnik sprožitve zračne blazine ni navedel ne pri zdravniku ne ob prijavi škodnega dogodka.

10. Kljub ugotovljenim poškodbam tožnikovega vozila je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je zaradi trka s toženkinim zavarovancem 29. 7. 2014 lahko prišlo le do kakšne praske na vozilu. Sprejelo je prepričljivo in z drugimi dokazi skladno mnenje izvedenca cestno-prometne stroke, iz katerega izhaja, da na vozilih, ki trčijo s sprednjimi deli, nastanejo ekvivalentne poškodbe po obliki in intenzivnosti. Ker se ugotovljene poškodbe na vozilih med seboj niso ujemale, je po oceni izvedenca velika verjetnost, da je bilo tožnikovo vozilo poškodovano že prej, dopuščal pa je možnost blagega trka s hitrostjo 10 km/h, pri kateri bi lahko prišlo do morebitne razpoke na laku. Upoštevajoč ugotovitev, da na vozilu toženkinega zavarovanca ni bilo vidnih poškodb, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da naletna hitrost ni bila višja od 10 km/h. Navedbo, da bi tudi pri hitrosti 10 km/h nastale ugotovljene poškodbe tožnikovega vozila, je zato treba zavrniti. Prav tako ne pretehta navedba, da bi bilo nerazumno pričakovati, da bi voznik v naselju, kjer je omejitev hitrosti 50 km/h, vozil 10 km/h; sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedenca ugotovilo, da je tožnik pred trkom zaviral. Da je bilo tožnikovo vozilo tudi po trku vozno, pa glede na že povedano pravzaprav ni pomembno.

11. Posledično je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni utrpel telesnih poškodb, pravilen. Sodišče se je utemeljeno oprlo na prepričljivo izvedensko mnenje izvedenke medicinske stroke, ki je pravilno izhajala iz tega, da je bila ob trku hitrost nizka, in da je bil trk od strani, saj je bilo za dokazni postopek mnenje izvedenke relevantno le glede škodnih posledic v ugotovljenih okoliščinah. Nobenega razloga za dvom v izvedensko mnenje izvedenke medicinske stroke ni bilo. Utemeljeno je zato sodišče sprejelo oceno o zelo majhni verjetnosti, da bi tožnik pri naletni hitrosti 10 km/h utrpel zatrjevane poškodbe vratnih mišic, saj tako zanihanje lahko privede do poškodbe le pri drobnih ljudeh, tožnik pa je muskulozen. Izvedenka je menila, da je skoraj neverjetno, da bi tožnik utrpel zatrjevane poškodbe, diagnoze iz Urgentne travmatološke ambulante U. pa so bile postavljene na osnovi avtoanamneze; rentgenska diagnostika je bila brez posebnosti. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da sta skladno z izvedenko o tem, da tožnik ni utrpel nobenih poškodb, navedla tudi zavarovanec in njegova žena, saj se je tožnik pri njima zadržal pred odhodom k zdravniku. Vse to tudi po mnenju pritožbenega sodišča potrjuje ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal zatrjevanih telesnih poškodb, pa tudi ne strahu. Zanj ni bila izkazana dovoljšna intenzivnost in dolgotrajnost, da bi bil pravno upošteven.

12. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba o tem, da naj toženka ne bi zadostila dokaznemu standardu zaradi izgube fotografije tožnikovega vozila. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo 1. odst. 131. čl. Obligacijskega zakonika, v skladu s katerim breme dokazovanja škode nosi tožnik, na podlagi vseh izvedenih dokazov pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik svojega dokaznega bremena ni zmogel.

13. Pritožbeni očitki so torej neutemeljeni. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu sodbe (torej glede prvega tožnika) ni našlo relevantnih napak, ga je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

14. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. čl. v zvezi z 1. odst. 165. čl. ZPP).

Datum zadnje spremembe:

05.04.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 711/2011
• VSL sodba II Cp 551/2016
• Sodba I Ips 44/93