<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sklep IV Cp 2535/2018

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2019:IV.CP.2535.2018
Evidenčna številka:VSL00020085
Datum odločbe:31.01.2019
Senat, sodnik posameznik:dr. Vesna Bergant Rakočević (preds.), Barbara Žužek Javornik (poroč.), Zvone Strajnar
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO
Institut:tožba za znižanje preživnine - preživninski spor - spor z mednarodnim elementom - (ne)pristojnost slovenskih sodišč - pristojnost tujega sodišča - otrokovo običajno prebivališče

Jedro

Običajno prebivališče je tisto, ki pomeni neko integracijo otroka v družbeno in družinsko okolje. Zato je treba pri opredelitvi pojma običajno prebivališče upoštevati dolžino, rednost, pogoje bivanja in razloge za bivanje na ozemlju države članice ter razloge za preselitev družine v to državo članico, državljanstvo otroka, kraj in pogoje šolanja, znanje jezikov ter družinske in socialne vezi otroka. Pri tem mora sodišče upoštevati vse dejanske okoliščine primera.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje po ugotovitvi, da sodišče v Republiki Sloveniji ni pristojno za odločitev v predmetnem sporu, zavrglo tožnikovo tožbo za znižanje preživnine.

2. Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj višje sodišče pritožbi ugodi in razveljavi izpodbijani sklep ter ugotovi, da je za odločanje v sporu pristojno sodišče Republike Slovenije. Dejstvo, da imata toženec in njegova zakonita zastopnica prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Avstriji, še ne utemeljuje pristojnosti sodišča v Avstriji. Sodišče je napačno razlagalo pojem običajno prebivališče, ki ga je treba opredeliti ob upoštevanju okvirja in cilja Uredbe sveta št. 4/2009, da se kar najbolje upoštevajo interesi otroka, zlasti merilo povezanosti. Prebivališče ustreza kraju, ki pomeni neko integracijo otroka v družbeno in družinsko okolje. Sodišče prve stopnje je običajno prebivališče toženca ugotavljalo na dan izdaje izpodbijanega sklepa, kar je napačno, saj je pristojnost omejena tako, da zavezanec ne more sprožiti postopka za spremembo odločbe ali izdajo nove odločbe v nobeni drugi državi članici, dokler ima upravičenec običajno prebivališče v državi, v kateri je bila sodna odločba izdana. Sodna odločba, s katero je bila določena preživnina za mld. toženca, je bila izdana v Republiki Sloveniji. Za pristojnost je tako odločilno, kje je imel toženec običajno prebivališče v času vložitve tožbe. Poudarja, da je imel toženec še 2. 3. 2017 prijavljeno stalno prebivališče na naslovu X, Slovenija, njegova zakonita zastopnica pa je imela na tem naslovu prijavljeno začasno prebivališče. Vprašanje, kje je toženec dejansko bival v času vložitve tožbe, je ostalo neodgovorjeno. Toženčeva mati v nasprotju z zakonodajo od tožnika ni pridobila soglasja za selitev otroka v Avstrijo, zato le iz informacij krajanov X ve, da je toženec v času vložitve tožbe živel pri babici v Sloveniji. Vrtec naj bi otrok pričel obiskovati šele poleti 2017. Pa tudi, če je toženec dejansko bival v Avstriji z dnem prijave stalnega prebivališča 27. 12. 2016, prebivališče v Avstriji ni običajno prebivališče po Uredbi, saj (še) ne predstavlja njegove integracije v družbeno in družinsko okolje. V Avstriji je bil šele zadnjih nekaj mesecev pred vložitvijo tožbe, ni državljan Republike Avstrije, družinskih vezi, razen vezi s svojo materjo, v Avstriji nima, socialne vezi pa je šele pričel ustvarjati. Tudi, če je vrtec pričel obiskovati 27. 12. 2017 (kar pa ni izkazano), primernega znanja tujega jezika ob vložitvi tožbe še ni imel. Poleg tega ima v Sloveniji dedka in babico po tožnikovi strani in po materini strani, pa tudi strica A. A.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je sodno pristojnost pravilno ugotavljalo ob upoštevanju predpostavk iz Uredbe Sveta (ES) št. 4/2009 z dne 18. 12. 2008 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznanju in izvrševanju sodnih odločb ter sodelovanju v preživninskih zadevah (Uredba). Po 3. členu Uredbe ima v državah članicah sodno pristojnost v preživninskih zadevah sodišče kraja, kjer ima tožena stranka oziroma upravičenec1 običajno prebivališče. V 8. členu Uredbe je, kot pravilno opozarja pritožba, določena omejitev pristojnosti: če je sodna odločba izdana v državi članici ali državi pogodbenici Haaške konvencije iz leta 2007, v kateri ima upravičenec običajno prebivališče, zavezanec ne more sprožiti postopka za spremembo odločbe ali izdajo nove odločbe v nobeni drugi državi članici, dokler ima upravičenec običajno prebivališče v državi, v kateri je bila sodna odločba izdana. Sodbo, s katero je bilo tožniku naloženo plačevanje mesečne preživnine za mld. toženca, katere znižanje zahteva tožnik v tem postopku, je izdalo Okrožno sodišče v Ljubljani. Postopek pred sodiščem se začne v trenutku, ko je pisanje, s katerim se začne postopek, vloženo na sodišču (odstavek a 9. člena Uredbe). Zato je za vprašanje pristojnosti slovenskega sodišča v tej zadevi odločilno, kje je imel običajno prebivališče mld. toženec 7. 4. 2017, ko je bila vložena tožba.

5. Sodišče prve stopnje je pojem običajno prebivališče uporabilo pravilno. Prav ima pritožba, da so določbe Uredbe oblikovane tako, da kar najbolj upoštevajo interese otroka in je odločilno merilo povezanosti. Običajno prebivališče je tisto, ki pomeni neko integracijo otroka v družbeno in družinsko okolje. Zato je treba pri opredelitvi pojma običajno prebivališče upoštevati dolžino, rednost, pogoje bivanja in razloge za bivanje na ozemlju države članice ter razloge za preselitev družine v to državo članico, državljanstvo otroka, kraj in pogoje šolanja, znanje jezikov ter družinske in socialne vezi otroka. Pri tem mora sodišče upoštevati vse dejanske okoliščine primera.2 Sodišče prve stopnje je to storilo.

6. Zakonita zastopnica toženca, ki, kar je nesporno, v pristojnost slovenskega sodišča ni privolila (5. člen Uredbe), na prošnjo sodišča, naj posreduje podatke o prebivališču in življenju mld. toženca, ni reagirala. Tožnik pa je na poziv sodišča za posredovanje podatkov glede bivanja mld. toženca odgovoril, da z njim in njegovo materjo že od leta 2013 nima nobenih stikov in sam o njunem življenju ne ve nič, ve le, kar je slišal od drugih, ki pa jih niti imenoval ni. Nobenega dokaza za svoje trditve tako ni predložil. Zato se je sodišče prve stopnje lahko oprlo le na podatke, ki jih je pridobilo v okviru uradnih poizvedb. To pa so, da je mld. toženec za bivanje v Avstriji prijavljen od 27. 12. 2016, da živi z mamo, da obiskuje vrtec v Y in da je mati zaposlena v Avstriji. Res je sicer, da iz podatkov Ministrstva za notranje zadeve o vpisih v Centralni register prebivalstva (list. št. 12 spisa in v prilogi A8) izhaja, da je imel mld. toženec 2. 3. 2017 (še) prijavljeno stalno prebivališče na X, Slovenija, vendar pa je iz CRP razvidno, da je v postopku ugotavljanja dejanskega prebivališča. To pomeni, da dejansko na v Sloveniji prijavljenem naslovu ni bival. Glede na to, da je iz uradnih podatkov razvidno, da je bil v tem času že prijavljen za bivanje tudi v Avstriji, je edina logična razlaga, da je dejansko bival v Avstriji. Pritožbena trditev, da naj bi mld. toženec začel v vrtec hoditi šele poleti 2017, ni z ničemer izkazana. Izkazano pa je, da toženec živi z mamo, ki je zaposlena v Avstriji. Iz tega podatka in podatka, da ostali toženčevi bližnji sorodniki živijo v Sloveniji, je utemeljeno sklepati, da je bil toženec ves čas v vrtcu ali v neki drugi obliki varstva v Avstriji. Otroci v njegovi starosti se običajno hitro vklopijo v okolje in naučijo jezika, ki ga uporabljajo v njegovem okolju prisotni. Niti kakšnega indica, da bi bilo v primeru mld. toženca drugače, ni. Glede na to, da toženec z tožnikom in očitno tudi s sorodniki po njegovi strani nima nobenih stikov že več kot pet let, je še toliko bolj verjetno, da je navezan na mamo in okolje, v katerem živita. Iz vloge, v kateri je zakonita zastopnica mld. toženca ugovarjala pristojnosti slovenskega sodišča, izhaja tudi, da plačuje 50 EUR mesečno za otrokovo učenje nemščine. To kaže na namen daljšega, rednega bivanja otroka v Avstriji. Tako se izkaže, da so edina zveza s Slovenijo le še otrokovi sorodniki po materini strani (saj z očetom in njegovimi sorodniki nima stika), kar pa ne more biti odločilno za opredelitev pojma običajno prebivališče. Običajno prebivališče je lahko le tisti kraj, kjer mld. toženec udejanja svoje vsakodnevne življenjske potrebe. To pa je kraj, kjer prebiva z mamo - staršem, ki zanj aktivno skrbi in na katero je glede na odsotnost drugega starša gotovo navezan, in kjer obiskuje vrtec, s čimer se integrira v okolje. V spisu je dovolj podatkov, da je mogoče zanesljivo ugotoviti, da je bil že ob vložitvi ta kraj Y v Avstriji.

7. Ker sodišče v Sloveniji po obrazloženem ni pristojno za razsojanje v tej zadevi, se je moralo skladno z 10. členom Uredbe izreči za nepristojno ter na podlagi tretjega odstavka 18. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) tožbo zavreči.

8. V pritožbi uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani. Odločitev o zavrženju tožbe je materialnopravno pravilna, pa tudi nobene uradoma upoštevne procesne kršitve iz drugega odstavka 350. člena ZPP ni. Višje sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

9. Izrek o stroških postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP. Ker s pritožbo ni uspel, tožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

-------------------------------
1 Upravičenec je vsaka fizična oseba, ki ima pravico do preživnine ali to pravico uveljavlja - 10. točka prvega odstavka 2. člena Uredbe.
2 Prim. sklep VSL IV Cp 793/2017.


Zveza:

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila
Uredba Sveta (ES) št. 4/2009 z dne 18. decembra 2008 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju sodnih odločb ter sodelovanju v preživninskih zadevah - člen 2, 2/1, 2/1-10, 3, 5, 8, 9, 10

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 18, 18/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
05.04.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI3MzA1