VSL Sodba II Cp 1809/2018

Jedro

Sodišče je ugotovilo obstoj ledenih ploskev na poti ter da se ni bilo mogoče absolutno zanesti na sistem talnega gretja. Zato je utemeljen očitek toženi stranki kot lastnici poti, da je bila malomarna, ker poti ni ustrezno pregledovala in ukrepala ob morebitni poledici, temveč se je zanašala na to, da zadošča sistem talnega gretja.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki II. izreka spremeni tako, da se datum začetka teka zakonskih zamudnih obresti 17.8.2014 nadomesti s pravilnim datumom 17.8.2015.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje v I. točki izreka dovolilo stransko intervencijo Zavarovalnice X, na strani tožene stranke. V II. točki izreka je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh plačati 9.000,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.8.2014. V III. točki izreka je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici v 15 dneh povrniti pravdne stroške 2.123,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tožnica pa je dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti pravdne stroške 598,25 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV. izreka). Nadalje je odločilo, da je tožnica dolžna v 15 dneh stranskemu intervenientu povrniti pravdne stroške v znesku 179,25 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka V. izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (točka VI. izreka).

2. Zoper sodbo v ugodilnem delu (točki II. in III. izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku¹ (ZPP) pritožuje tožena stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da toženi stranki ni mogoče očitati kakršnekoli malomarnosti, saj je bila pri zimskem čiščenju in vzdrževanju navedene dostopne poti še posebno skrbna in je storila bistveno več, kot je sicer običajno. Priča B. A. (nadzornik ob gradnji) je prepričljivo izpovedal, da ima pot talno gretje, ki se vklaplja s pomočjo dveh senzorjev, deluje pa tako, da v primeru, ko zunanja temperatura pade na stopinjo ali dve nad 0 stopinj celzija, se talno gretje avtomatsko vklopi. Ta priča je potrdila tudi, da je gretje tudi v strešnem žlebu, zato se sneg ne bi mogel vsuti s strehe na pot, sistem talnega ogrevanja pa je nameščen po celotni poti. Tudi priča S. Z., ki je montiral sistem talnega gretja, je potrdil, da se sistem vklaplja samodejno ob prisotnosti snega in primerno nizki temperaturi in vlagi. Sistem je običajno nastavljen med 0 in 6 stopinj celzija, ogrevan pa je tudi strešni žleb, zato bi iz žlebov lahko kapljalo le ob ekstremnih zimskih pogojih. Ker gre za ravno površino, do nastanka ledu v ugrezninah ni moglo priti. Nočne in dnevne temperature so bile dne 10.2.2015 pod lediščem, celo do -7,3 stopinj celzija, kar pomeni, da je sistem talnega gretja zagotovo deloval. Da je na celotni dostopni poti montirano talno gretje, je potrdila tudi priča D. R. Je pa ta priča podala nasprotujoče izjave, ki jih ni mogoče uporabiti. Izpovedala je namreč, da je bilo nekoliko ledeno in sicer so bile ledene ploskve, nato pa dodatno izjavila, da njej ni nič drselo, da čiščenje poti sploh ni potrebno, ker je ogrevana ter da ne ve, da bi kdaj na tej dostopni površini bil kakšen sneg. Sodišče je prezrlo izpovedbe preostalih prič, ki so izpovedale, da pot ni bila ledena. Priča C. C. je kakršenkoli obstoj ledu izrecno zanikala in prepričljivo izpovedala, da je takoj po padcu šla pogledat kraj, kjer je tožnica padla in da ni opazila nič takega, nobenega ledu ali snega. Tudi priča E. E. je potrdil, da je na dostopni poti montirano talno gretje, ki se vklaplja avtomatsko in da je pot vedno kopna. Da talno gretje 10.2.2015 ni delovalo oziroma da ni delovalo na mestu, kjer je tožnica padla, ali da je bilo izklopljeno, tekom postopka ni bilo ugotovljeno. Številne priče so potrdile, da je talno gretje vseskozi, tudi 10.2.2015, delovalo. To je bilo potrjeno tudi z računom št. 203-2015 z dne 4.12.2015 in uporabnim dovoljenjem. Ledenih flik že po naravi stvari ni moglo biti. Priča F. F. pa ledu ne dne 10.2.2015 ne kdaj drugič ni sama zaznala, zato je njena izpoved o tem, kaj je slišala, povsem brezpredmetna in ne predstavlja nobene dokazne vrednosti. Oddaljenost mesta padca tožnice in senzorjev talnega gretja je le nekaj metrov, zato ni mogoče, da bi bila temperatura in vlažnost na teh dveh mestih različna. Sodišče navaja, da je tožnica padla kar precej stran od mesta, kjer sta senzorja za avtomatski vklop talnega gretja in da je zato možno, da sistem ne bi zaznal poledenelosti na delu, kjer je tožnica padla. Sodišče s tem zaključkom zgolj dopušča možnost poledenelosti, kar pa ne zadošča za odločitev o zahtevku. Tudi navedba tožnice, da naj bi tožena stranka po njenem padcu pot posipala s peskom in soljo, ne drži in ni bila z ničemer dokazana. Napačna je tudi odločitev sodišča glede pričetka teka zakonskih zamudnih obresti. Sodišče je odločilo, da mora tožena stranka plačati zakonske zamudne obresti od 17.8.2014, kar je časovno celo pred nastankom škodnega dogodka, ki je bil dne 10.2.2015. Tožena stranka je odškodninski zahtevek tožnice zavrnila dne 17.8.2015 in ne 17.8.2014, zaradi česar je odločitev sodišča v tem delu napačna in v nasprotju z listinami v spisu.

3. Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je bila pot do zdravstvenega doma, kjer je tožnica padla, delno poledenela oziroma da so bile na poti ledene ploskve (flike, madeži). Dokazna ocena je skrbna, natančna in v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je glede poledenelosti utemeljeno verjelo tožnici in priči D. R., ki je na kraj dogodka prišla neposredno po padcu tožnice in sama opazila ledene plošče, na led na poti pa sta jo opozorila tudi moška, ki sta tožnici pomagala vstati. Njena izpovedba ni nasprotujoča, kot to zatrjuje pritožba, saj je priča izpovedala, da je bilo ledeno kljub temu, da je vedela, da je tam nameščeno talno gretje. Da je bilo poledenelo, pa je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo tudi na podlagi dejstva, da so sporno pot po dogodku ob 9.00 uri posipali s peskom in solili, o čemer je izpovedala tožnica. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da dejstvo poledenelosti poti kaže na to, da bodisi sistem gretja ni v redu deloval, ali pa ni zaznal ledu na delu, kjer je nastala ledena ploskev, da bi se vklopil. Pri tem se je utemeljeno oprlo na izpovedbo S. Z., ki je sistem montiral in zato dobro pozna delovanje takšnega sistema. Ta priča je pojasnila, da je sistem preverjal podatke za avtomatski vklop le na enem mestu in da je ročni vklop sistema ogrevanja predviden tudi za primer, da bi se kljub samodejnemu vklapljanju sistema ugotovilo, da je na poti poledica. Sodišče je nato prepričljivo zaključilo, da sta senzorja precej oddaljena od mesta, kjer je tožnica padla in da je zato možno, da sistem ni zaznal poledenelosti na tem delu, takšno možnost pa je predvidel tudi strokovnjak, ki je sistem vgradil. Sodišče prve stopnje je svojo dokazno oceno sprejelo na podlagi prepričanja o obstoju ledenih ploskev ob hkratni ugotovitvi, da se ni bilo mogoče absolutno zanesti na sistem talnega gretja. Zato je utemeljen očitek toženi stranki kot lastnici poti, da je bila malomarna, ker poti ni ustrezno pregledovala in ukrepala ob morebitni poledici, temveč se je zanašala na to, da zadošča sistem talnega gretja.

6. Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na izpovedbo priče C. C., ki sama ni prišla na kraj neposredno po dogodku in je za kraj padca izvedela po pripovedovanju drugih. Ta priča je edina izpovedala, da naj bi tožnica padla pred lekarno in ne na poti pred zdravstvenim domom. Ker je ta priča napačno opredelila kraj padca tožnice, se sodišče utemeljeno ni oprlo na njeno izpovedbo o stanju poti. Priča E. E. pa ni vedel povedati o stanju poti tega dne, zato se pritožba neutemeljeno sklicuje na njegovo izpovedbo v zvezi z montiranim talnim gretjem. Ta priča pa je bila seznanjena s tem, da so večkrat klicali K., ko je padel s pločevinaste strehe sneg in se spraševala, če je v opisanem primeru ogrevalni sistem zaznal, da je na pot padel sneg. Na izpovedbo priče F. F. pa se sodišče prve stopnje pri dokazni oceni ni oprlo, zato se pritožba na to neutemeljeno sklicuje.

7. Pritožba tožene stranke pa je utemeljena glede teka zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je iz listine na A8 (dopis - zavrnitev odškodninskega zahtevka tožnice) napačno povzelo, kdaj je tožena stranka zavrnila tožničin odškodninski zahtevek. Pravilen datum je 17.8.2015 in ne 17.8.2014, kot je zmotno zapisalo sodišče prve stopnje. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in na podlagi 2. alineje 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v točki II. izreka spremenilo tako, da je datum začetka teka zakonskih zamudnih obresti 17.8.2014 nadomestilo s pravilnim datumom 17.8.2015. V preostalem delu pa je pritožba tožene stranke neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče potem, ko ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

8. Zaradi pritožbenega neuspeha (tožena stranka je uspela le z neznatnim delom pritožbe, ki se nanaša na stransko terjatev) tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim in tretjim odstavkom 154. člena istega zakona). Ker odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek, tudi tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena istega zakona). Delna sprememba sodbe sodišča prve stopnje se nanaša zgolj na stransko terjatev, zato je uspeh obeh strank v postopku nespremenjen. Zato pritožbeno sodišče ni poseglo v odločitev o stroških postopka na prvi stopnji.

-------------------------------
¹ Ur.l. RS, št. 26/1999 s spremembami

Datum zadnje spremembe:

05.04.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 3838/2010
• VSM Sodba I Cp 810/2015
• VSC Sodba Cp 552/2017