VSL Sklep II Cp 102/2019

Jedro

Obrazložitev sodišča glede pogoja iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ je presplošna in ne omogoča potrebnega preizkusa. Sodišče je zaključilo, da naj bi okoliščina, ker bi morali tožniki (v primeru, da njihovemu predlogu ne bi bilo ugodeno) za dostop do V. uporabiti dostop z druge strani, ki naj bi bil manj udoben, saj vodi preko devetih stopnic, predstavljala silo, ne da bi to konkretneje obrazložilo (kar še toliko bolj velja za zaključek, da naj bi uporaba drugega dostopa predstavljala težko nadomestljivo škodo). Ni ustrezno pojasnjeno, zakaj naj bi uporaba sicer manj udobnega dostopa v stavbo sama za sebe predstavljala silo v smislu določb ZIZ. V zvezi s pogojem iz 2. alineje so tožniki v predlogu za izdajo začasne odredbe tudi sicer podali trditve, ki se nanašajo na nastanek težko nadomestljive škode, do katerih pa se sodišče prve stopnje niti ni opredelilo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep v celoti razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. S sklepom z dne 8. 10. 2018 je sodišče prve stopnje:

- ugovor tožene stranke z dne 3. 4. 2018 zoper sklep o začasni odredbi P 26/2018 z dne 23. 3. 2018 zavrnilo, razen glede odločitve o stroških predloga za izdajo začasne odredbe v II. točki izreka sklepa o začasni odredbi, v zvezi s čimer je ugovoru ugodilo in omenjeno odločitev spremenilo tako, da je znesek 209,93 EUR nadomestilo z zneskom 201,35 EUR; v preostalem delu (tč. I/1., I/2., I/3., I/4. izreka sklepa o začasni odredbi) pa je izdano začasno odredbo obdržalo v veljavi (I. točka izreka),

- odločitev o stroških ugovornega postopka pridržalo za končno odločitev o stroških celotnega postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sklep se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da ga razveljavi in njenemu predlogu ugodi, izdano začasno odredbo v celoti razveljavi, tožbeni zahtevek pa zavrne (vse s stroškovno posledico). Sodišče je kršilo določila pravdnega postopka, ko je izvedlo dokaz tožeče stranke z vpogledom v spisa N 22/2013 in N 23/2013, čeprav je sama ustrezno ugovarjala pravočasnosti dokaznega predloga. Tožeča stranka v predlogu za izdajo začasne odredbe za svoj zahtevek ni podala ustreznih navedb in zanje ni predlagala ustreznih dokazov, česar ni nadomestila niti tekom postopka. Tožniki niso z ničemer izkazali, da zaradi dejanj tožene stranke ne morejo neovirano uporabljati stavbe na naslovu C. - nepremičnine 0000 17/4 in da jim slednja preprečuje, onemogoča ali omejuje to uporabo. Na glavni obravnavi dne 11. 7. 2018 se je ugotovilo, da ima stavba dva enaka odprta vhoda v stavbo tako iz južne kot tudi severne strani, kar pomeni, da tudi morebitna zapora enega od vhodov stanovalcem stavbe ne bi onemogočala dostopa do njihove lastnine. Na narokih dne 12. 6. 2018 in 11. 7. 2018 se je tudi ugotovilo, da so gradbena dela zaključena in da tako motenja, ki ga je zatrjevala tožeča stranka, ni. Zato bi moralo sodišče začasno odredbo razveljaviti in zahtevek zavrniti. Sodišče naj bi izpodbijano začasno odredbo izdalo v nasprotju z določilom 272. člena ZIZ. V zvezi z verjetnostjo obstoja terjatve tožeča stranka v predlogu za izdajo začasne odredbe ni navedla nobenih trditev oziroma dokazov, ki bi to verjetnost utemeljevali. Listinski dokazi, ki so jih tožniki vložili, dejansko pričajo nasprotno tistemu, kar zatrjujejo. Sodišče se do verjetnosti obstoja terjatve sploh ni opredeljevalo. Navedlo je le, da je tožeča stranka v zadostni meri izkazala obstoj svoje terjatve, pri čemer ni obrazložilo, katerim navedbam in dokazom tožnikov je sledilo. V zvezi s standardom dokazovanja pri začasnih odredbah se pritožba sklicuje na sklep VSL I Cp 1991/2009 z dne 18. 7. 2009. Tožeča stranka nujnost izdaje začasne odredbe v predlogu utemeljuje z ogroženostjo svoje pravice do soposesti, ki pa je ni izkazala. Izkazala je nasprotno, da ni lastnica ali soposestnica nepremičnine 0000 17/10. Pritožba navaja, kaj v zvezi s tem v 12. točki obrazložitve navaja sodišče prve stopnje. Zmotno je stališče sodišča, da tožnikom pravice do posesti ni potrebno izkazati, ker naj bi parcela 0000 17/10 predstavljala skupne dele njihove nepremičnine 0000 17/4, ki je v etažni lastnini. Tudi v kolikor bi tožniki res lahko parkirali na nepremičnini 0000 17/10 poleg tožene stranke in njenih gostov, motitvenega dejanja ne predstavlja okoliščina, da na parceli ne morejo parkirati zato, ker je parkirišče zasedeno. Tožniki niso izkazali, da bi imeli na parceli 0000 17/10 tako posest, ki bi druge izključevala od uporabe parkirišč, in tudi ne, da bi imeli zagotovljena parkirišča. Niso izkazali soposesti in nimajo temelja za varstvo pred motenjem posesti. Pritožba navaja, da kriteriji zunanje vidnosti, trajnosti, izključnosti in dostopnosti niso izkazani, in omenja, kaj naj bi izpovedali R. G., A. D., M. D., F. G., Z. N., K. D. in R. K. Tožena stranka je zatrjevala, da je samo tožnikov v predmetni zadevi 12, vseh solastnikov V. ter da parcelo 0000 17/10 uporablja njen lastnik - tožena stranka za svoje potrebe in potrebe gostov hotela, kar pomeni, da ni mogoče, da bi bilo parkiranje tožnikov na omenjeni parceli sploh mogoče, najmanj pa nemoteno. Sodišče prve stopnje je v nasprotju s predloženimi in izvedenimi dokazi zaključilo, da so tožniki z zadostno verjetnostjo izkazali vse kriterije za obstoj posesti. V nasprotju z izpovedbo tožnikov in priče K. D. je zaključilo, da so slednji vedno, kadar so to potrebovali, parkirali na spornem zemljišču in ga uporabljali za peš hojo in dostop do svoje nepremičnine 0000 17/4. Sodišče izjav prič tožene stranke ni obravnavalo in ni obrazložilo, zakaj tega ni storilo. V nadaljevanju pritožba pojasnjuje, zakaj sodišče prve stopnje izpovedbam priče K. D. in tožnikov R. G., M. in A. D., F. G. ne bi smelo slediti. Z ovrženjem trditev tožnikov podanih v predlogu za izdajo začasne odredbe, in sicer da jim je onemogočeno uživanje njihove lastnine in da ne morejo do svojih stvari, saj naj bi jim tožena stranka preprečila edini dostop do njihove nepremičnine, ki jih je sodišče prve stopnje nekritično povzelo, je padel tudi edini argument, ki ga je slednje uporabilo za utemeljitev razloga preprečitve uporabe sile ali težko nadomestljive škode. Glede preprečitve uporabe sile ali nastanka nenadomestljive škode se pritožba sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-275/1998. Sodišče bi moralo pri presoji nastanka nenadomestljive škode ugotoviti tudi težo posega v ustavno varovane pravic obeh strank, še posebej ob dejstvu, da se z začasno odredbo omejuje pravica tožene stranke na njeni izključni lastnini (pritožba se sklicuje na sklep VSL I Cp 563/2017). Sodišče svoje odločitve v tem delu ni ustrezno obrazložilo. Tožeča stranka je v predlogu za izdajo začasne odredbe s pavšalnimi in očitno napačnimi navedbami izkazovala nastanek nenadomestljive škode, hkrati pa svoj zahtevek ovrednotila na zgolj 2.500,00 EUR. Da tožena stranka takega zneska oziroma škode ne bi mogla povrniti, ni tožeča stranka niti zatrjevala, torej je ta predpostavka neizkazana. Sodišče je obstoj nevarnosti uporabe sile oziroma nastanka težko nadomestljive škode obrazložilo povsem pavšalno (pritožba navaja, kaj naj bi zapisalo), pri čemer tožeča stranka nikoli ni navajala višine škode, ki bi ji zato nastala, še manj pa nenadomestljiva škoda ni izkazana. Ni obrazložilo, zakaj je verjelo navedbam tožnikom, da je parcela 0000 17/10 edina pot do njihove nepremičnine oziroma da je možno uporabljati zgolj to, ko pa se je tekom postopka izkazalo, da so takšne navedbe neresnične in da ima stavba tožnikov vhod tudi z druge strani. Poleg tega je bilo iz predložene mapne kopije tožnikov razvidno, da obstaja do njihove nepremičnine tudi dostop z javne poti, kar se je potrdilo ob ogledu kraja samega. Tožena stranka je na parceli 0000 17/10, na kateri ima izključno lastninsko pravico, izvajala gradbena dela, za katera sodišče navaja, da ne bi bila protipravna, v kolikor bi tožečo stranko o tem obvestila. Pritožba poudarja, da tožniki na omenjeni parceli nimajo lastninske ali posestne pravice. Sodišče prihaja samo s seboj v nasprotje glede preprečevanja parkiranja pred stavbo s strani tožene stranke (pritožba pojasnjuje zakaj), prav tako ni presojalo navedb glede izkazovanja predpostavke: nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena ter glede navedb, da tožena stranka ne bo pretrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi tožeči stranki nastale brez izdaje začasne odredbe, in svoje odločitve glede obstoja tega oziroma izkazanosti ni utemeljilo.

3. Tožniki na pritožbo niso odgovorili.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da so tožniki izkazali obstoj prvega pogoja za izdajo predlagane začasne odredbe (prvi odstavek 272. člena ZIZ¹), to je verjetnega obstoja svojega zahtevka (terjatve) iz naslova motenjskega varstva (kot to predvidevajo določbe SPZ²). Omenjeno sodišče je v zvezi s tem podalo obrazložene konkretne ugotovitve o obstoju njihove soposesti³ na parceli št. 17/10 k.o. X in motenju le-te s strani tožene stranke. Pritožnica pomisleka v te zaključke sodišča prve stopnje ne uspe vzbuditi, saj so njeni očitki bodisi presplošni, neizkazani ali pa nebistveni. Ker je dotedanjo soposest tožnikov tožena stranka motila najprej z gradbenimi deli na predmetni parceli, kasneje, v času odločanja sodišča prve stopnje pa postavljenimi zapornicami, glede katerih tožniki z daljinci za njihovo dvigovanje ne razpolagajo (glej 13. - 15. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa), je nebistveno⁴ tudi pritožbeno omenjanje narave oranžne ograje (ki naj bi zapirala vhod v stavbo).⁵ Za presojo, ali so tožniki imeli soposest na parceli št. 17/10 in ali (jim) je bila ta motena, je nadalje nepomembno navajanje, da imajo možnost v stavbo priti skozi drug vhod. Prav tako ne drži, da tožniki glede obstoja svoje (so)posesti in njenega motenja niso podali ustreznih trditev oziroma dokazov. Da so slednji na parceli št. 17/10, kadar so to želeli,⁶ parkirali, nepremičnino pa uporabljali tudi za peš-hojo in dostop do parcele št. 17/4 k.o. X,⁷ je sodišče prve stopnje ugotovilo predvsem na podlagi izpovedb samih tožnikov in priče K. D.,⁸ in ne listin, ki jih omenja pritožba⁹ (mapne kopije), kar vse je vključno z ugotovitvijo o motenju tudi ustrezno obrazložilo (glej 11. kot tudi 13. - 15. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa). Očitek, da sodišče ni ustrezno obrazložilo, katerim navedbam tožnikov je sledilo in zakaj, zato ne drži. Ker imetništvo pravice do posesti ni pogoj za obstoj (so)posesti,¹⁰ je nebistveno tudi pojasnjevanje, da tožniki takšne pravice ni izkazali (vključno z izpostavljanjem ugotovitev, ki jih je sodišče prve stopnje v zvezi s tem podalo).

6. Utemeljeno pa pritožba opozarja na pomanjkljivosti pojasnil sodišča prve stopnje v zvezi z drugim pogojem, ki mora biti podan za izdajo začasne odredbe (drugi odstavek 272. člena ZIZ). Obrazložitev (kot je razvidna iz 14. točke obrazložitve in opombe št. 6 izpodbijanega sklepa) glede pogoja iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ je namreč presplošna in ne omogoča potrebnega preizkusa. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da naj bi okoliščina, ker bi morali tožniki (v primeru, da njihovemu predlogu ne bi bilo ugodeno) za dostop do V. uporabiti dostop z druge strani, ki naj bi bil manj udoben, saj vodi preko devetih stopnic,¹¹ predstavljala silo, ne da bi to konkretneje obrazložilo (kar še toliko bolj velja za zaključek, da naj bi uporaba drugega dostopa predstavljala težko nadomestljivo škodo). Ni ustrezno pojasnjeno, zakaj naj bi uporaba sicer manj udobnega dostopa v stavbo sama za sebe predstavljala silo v smislu določb ZIZ. V zvezi s pogojem iz 2. alineje so tožniki v predlogu za izdajo začasne odredbe (glej 5. stran tožbe) tudi sicer podali trditve, ki se nanašajo na nastanek težko nadomestljive škode, do katerih pa se sodišče prve stopnje niti ni opredelilo. To pa velja tudi za zatrjevani pogoj iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, glede katerega je zgolj navedlo, da tožena stranka škode, ki naj bi ji zaradi začasne odredbe nastala, ni substancirala in kvantitavno izkazala. Temu ni moč pritrditi. Tožena stranka je navedbam, ki so jih tožniki v zvezi z omenjenim pogojem podali, in sicer da slednja zaradi izdaje začasne odredbe ne bi utrpela nobene škode, v ugovoru zoper sklep o začasni odredbi konkretizirano ugovarjala oziroma pojasnila, zakaj naj bi ji nastala poslovna škoda, v tem okviru pa predlagala tudi izvedbo dokazov (zaslišanj). Ker tudi tožniki škode, ki naj bi jim v primeru ne-izdaje začasne odredbe nastala, niso kvantitativno (nič bolj) opredelili, je tovrsten očitek sodišča prve stopnje zgolj napram toženi stranki neprepričljiv.

7. Iz omenjenih razlogov je bilo potrebno pritožbi ugoditi, izpodbijani sklep v celoti¹² razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (2. točka 365. člena ZPP¹³ v zvezi s 15. členom ZIZ). V novem postopku naj sodišče prve stopnje upoštevaje trditve in dokazne predloge obeh pravdnih strank ponovno presoja obstoj drugega za izdajo začasne odredbe potrebnega pogoja, svoje v zvezi z njim podane zaključke pa nato konkretno (natančno) pojasni.

8. V skladu s četrtim odstavkom 163. člena ZPP odloči o zahtevi za povrnitev stroškov sodišče v sodbi ali v sklepu, s katerim se konča postopek pred njim. Slednje pomeni, da bo o stroških pritožbenega postopka (ki so odvisni od uspeha v pravdi) sodišče prve stopnje odločilo v končni odločbi.

-------------------------------
¹ Zakon o izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, št. 51/1998, s kasnejšimi spremembami.
² Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/2002, s kasnejšimi spremembami.
³ Ker naj bi šlo za soposest, pritožbeno navajanje, da tožniki na parceli št. 17/10 niso izkazali, posesti, ki bi druge izključevala od uporabe parkirišč (kot tudi, da niso izkazali, da bi imeli točno določeno parkirno mesto in število parkirnih mest), ni bistveno. Sodno varstvo (posesti) gre namreč tudi soposestnikom (glej 35. v zvezi s 25. členom SPZ).
⁴ Z ozirom na to, da je predmet te pravde in predlaganega zavarovanja posestno varstvo, ni (po)jasn(jen)o, kako naj bi izvedba dokaza sodišča prve stopnje z vpogledom v spisa N 22/2013 in N 23/2013 vplivala na pravilnost (zakonitost) izpodbijane odločitve.
⁵ Prav tako (toženi stranki očitanega) motilnega ravnanja ne predstavlja nemožnost parkiranja iz razloga, ker bi bilo parkirno mesto zasedeno s strani tretje osebe.
⁶ In sicer takrat, ko so prišli in takšno uporabo potrebovali. Ker okoliščina, kako pogosto so prihajali, za to presojo ni bistvena, je takšno tudi pritožbeno izpostavljanje izpovedb nekaterih tožnikov o pogostosti njihovega prihajanja.
⁷ V tem je bila tudi „vidnost“ njihove (so)posesti, ki jo pritožnica izpodbija z omenjanjem delov posameznih izpovedb, ki za to presojo (neposredno) niso relevantni.
⁸ Verodostojnost katerih pritožba izpodbija z razlogi, ki niso prepričljivi. Okoliščina, da naj bi bila K. D. zaposlena pri upravniku večstanovanjske stavbe, tožniki pa stranke v tem postopku, dvoma ne poraja. Po tej logiki bi lahko neverodostojnost očitali vsem pravdnim strankam (v vseh postopkih). Na drugi strani okoliščine, o katerih naj bi izpovedali R. G., M. in A. D. (o zaprtju vhoda z velikimi plehnatimi ploščami, številu vhodov v nepremičnino V. ter predmetu kupoprodajnih pogodb), za presojo pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje o verjetnem obstoju (in vsebini) soposesti tožnikov na parceli št. 17/10 ter njenem motenju s strani tožene stranke, prav tako niso bistvene. Samo pritožbeno zatrjevanje, da naj bi sodišče prve stopnje v nasprotju z izpovedbo tožnikov in priče K. D. zaključilo, da so slednji vedno, kadar so to potrebovali, parkirali na spornem zemljišču in ga uporabljali za peš hojo in dostop do svoje nepremičnine 0000 17/4, pa je presplošno in že zato neupoštevno.
⁹ Pritožnica sodišču prve stopnje očita, da ni obravnavalo izjave njenih prič (in da tega ni obrazložilo), a ne pojasni katere izjave (katerih) prič ni upoštevalo.
¹⁰ Pri čemer je v prvem odstavku 33. člena SPZ izrecno določeno tudi, da sodišče daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje ter da se pri tem ne upoštevata pravica do posesti in dobrovernost posestnika.
¹¹ Sodišče prve stopnje poudarja, da naj bi bil dostop z druge strani invalidom nedostopen, a hkrati ne omenja, da bi imel kateri od tožnikov v tem oziru kakršnekoli omejitve.
¹² In sicer tudi glede stroškovne odločitve, kar je posledica ugoditve pritožbi glede odločitve o ugovoru zoper izdano začasno odredbo.
¹³ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

Datum zadnje spremembe:

05.04.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 2400/2009
• VSL sklep I Cp 3476/2013
• VSL Sklep I Cp 2252/2017