VSL Sodba in sklep II Cp 1952/2018

Jedro

Ker še vedno obstaja dediščinska skupnost, saj dediči zapuščine še niso razdelili, je pravilen zaključek sodišča, da bi morala tožnica oblikovati zahtevek v korist dediščinske skupnosti, ne pa zgolj v svojo korist kot ene od štirih dedičev.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II. in III. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se sodba v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu (v I. točki izreka) potrdi.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin primarni zahtevek, da ji je toženec dolžan plačati 7.693,78 EUR z zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi podredni zahtevek, da je toženec dolžan navedeni znesek položiti pri sodišču (II. točka izreka), ter ji naložilo, da tožencu povrne pravdne stroške v višini 894,72 EUR (III. točka izreka).

2. Toženka sodbo izpodbija v celoti iz vseh zakonsko dopustnih pritožbenih razlogov v bistvenem iz naslednjih razlogov:

- sodišče prve stopnje je nepravilno zavrnilo tožničin predlog za prekinitev postopka. Razlogi v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe so nepravilni. V obravnavani zadevi predstavlja vprašanje, ali je bila zapuščina že razdeljena, predhodno vprašanje in bi sodišče moralo postopek prekiniti;

- zmotno je stališče izpodbijane sodbe, da sklenjeni dedni dogovor ne more pomeniti razdelitve zapuščine. Na sklep o dedovanju ni potrebno čakati, saj ima dedni dogovor učinek pravnomočne sodbe, dediščinska skupnost pa je prenehala že na podlagi dogovora o solastnini, zato je sodišče nepravilno zavrnilo primarni zahtevek;

- izpodbijana sodba je nepravilna tudi v delu zavrnitve podrednega zahtevka, postavljenega za primer, če bi sodišče štelo, da še obstaja dediščinska skupnost in skupno premoženje dedičev ter da gre za nedeljivo obveznost. Takšen zaključek sodišča utemeljuje ugoditev tožbenemu zahtevku v korist dediščinske skupnosti, zato bi podrednemu zahtevku moralo ugoditi. Če ga je štelo za nepopolnega in nesklepčnega, bi moralo opraviti materialno procesno vodstvo;

- sodba nima razlogov o tožničinih trditvah, da toženec ni skrbnik vrnjenega premoženja, zato ni treba čakati na sklep o dedovanju;

- sodišče se nepravilno ni ukvarjalo z višino vtoževanih zahtevkov.

Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, s stroškovno posledico.

3. V odgovoru na pritožbo toženec pritožbene navedbe prereka in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

Glede prekinitve postopka

5. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnica 2. 3. 2018 podala predlog za prekinitev postopka (list. št. 30 sodnega spisa), v katerem je zatrjevala, da sta njen delež zapuščine in s tem pravica do terjatve, vtoževana v tej pravdi, povezani z njeno dedno pravico, zato je do rešitve tega pravnega vprašanja podan razlog za prekinitev postopka. Sodišče prve stopnje o tožničinem predlogu formalno, s posamičnim sklepom, ni odločalo, je pa na glavni obravnavi obrazložilo, da pogojev za prekinitev postopka ni. Navedeno je povzelo tudi v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. S tem, ko je sodišče izdalo sodbo, predhodno pa postopka ni prekinilo, je tožničin predlog za prekinitev postopka smiselno zavrnilo. Tožnica s pritožbo neutemeljeno izpodbija vsebinsko odločitev sodišča glede prekinitve. Sodišče je pravilno obrazložilo, da po prvem odstavku 206. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni podlage za prekinitev postopka do pravnomočnega zaključka zapuščinskega postopka po pokojnem A. P. v zadevi D 717/2007, saj je vprašanje, ali je bila zapuščina že razdeljena, dejansko vprašanje, zato ne gre za predhodno vprašanje v smislu prvega odstavka 13. člena ZPP. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da pravnomočna zavrnitev primarnega zahtevka v tej pravdi ne pomeni, da tožnica terjatev iz naslova najemnin ne bo mogla (tudi od toženca) uveljavljati v zapuščinskem ali kakšnem drugem postopku. Objektivne meje pravnomočnosti glede zavrnitve primarnega zahtevka se vežejo le na ugotovljeno dejansko stanje v tem konkretnem postopku.

Glede primarnega zahtevka

6. Tožnica v tožbi navaja, da je zakonita dedinja z deležem do četrtine po pokojnem očetu A. P., ki so mu bile v denacionalizacijskem postopku vrnjene med drugim nepremičnine v T. V konkretnem primeru gre za deset stanovanj, zavezanca za vrnitev sta bila M., d. d., in P., d. d. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da so po zapustniku štirje dediči in so v zapuščinskem postopku sklenili dedni sporazum, da denacionalizirano premoženje dedujejo po enakih delih ter da se pri delitvi zapuščine upoštevajo vsa prejeta darila in terjatve do zapustnika, ki jih je prejel oziroma imel posamezni dedič do zapustnika (zapisnik obravnave v zapuščinski zadevi D 717/2007 - priloga A 1). Tožnica v tem postopku od toženca kot enega od dedičev zahteva najemnine od desetih vrnjenih stanovanj, ter navaja, da jih toženec kot samooklicani skrbnik prejema, ostalim sodedičem pa jih ne razdeli.

7. Sodišče prve stopnje je glede primarnega zahtevka dejansko stanje pravilno ugotovilo, pravilno je tudi uporabilo materialno pravo. Ugotovljeno je, da v obravnavanem primeru skupnost dedičev še ni prenehala, saj tožnica ni uspela dokazati svojih trditev, da je prišlo do delitve zapuščine, posledično pa ne, da je prav ona v solastnem deležu do četrtine solastnica stanovanj, za katere uveljavlja svoj domnevni delež najemnin. Pritožbeno sodišče glede zavrnitve primarnega zahtevka v celoti sprejema obrazložitev sodišča prve stopnje.¹ Navedeno je bilo tožnici že obrazloženo v identični zadevi P 41/2014 Okrajnega sodišča na Jesenicah, kjer sta bili isti pravdni stranki kot v tu obravnavani pravdi.² Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da ima sklenjeni dedni dogovor vse učinke sodne poravnave. Temu ni tako, saj (še) ni bil zajet v sklep o dedovanju. Tudi ni res, da ni treba čakati na sklep o dedovanju, niti da vštevanje daril nima nobene zveze s tožničino pravico. Nadalje ni utemeljena pritožbena navedba, da je dediščinska skupnost prenehala na podlagi dogovora o solastnini. Iz dednega dogovora ne izhaja, da bi prišlo do dogovora o delitvi zapuščine, nasprotno iz podatkov spisa izhaja, da so odprti pravdni postopki glede vštevanja prejetih daril, kar pomeni, da obseg zapuščine in obsegi posameznih dednih deležev še niso znani, ne v alikvotnem deležu, ne po posameznih stvareh, ki jih bodo dediči lahko pridobili. Da bi prišlo do dogovora o delitvi solastnine, prav tako ni razvidno iz izdatka sodne poravnave P 77/2008 (priloga A 14) in pogodbe o poravnavi s M., d. d. (priloga A2). Tudi to je bilo v zgoraj navedenem identičnem postopku tožnici že obrazloženo. Ker še vedno obstaja dediščinska skupnost, saj dediči zapuščine še niso razdelili, je pravilen zaključek, da bi morala tožnica oblikovati zahtevek v korist dediščinske skupnosti, ne pa zgolj v svojo korist kot ene od štirih dedičev. Primarni zahtevek je sodišče pravilno zavrnilo, pritožbene navedbe v tej smeri pa so neutemeljene.

Glede skrbništva

8. Ob zgoraj navedenem se za nerelevantno izkaže pritožbena navedba, da toženec ni skrbnik premoženja ter da sodba o tem nima nobenih razlogov. Poleg tega iz podatkov spisa izhaja, da so bili z delno odločbo RS Ministrstva za kulturo, ki je postala pravnomočna 27. 12. 2013, za skrbnike za poseben primer vrnjenega premoženja določeni vsi denacionalizacijski vlagatelji, torej vsi štirje dediči, kar izhaja iz 6. točke njenega izreka (priloga A 15). Pritožbena navedba, da toženec ni skrbnik, je zato tudi neutemeljena. Iz podatkov spisa in trditev obeh pravdnih strank izhaja, da tudi ostali dediči kot skrbniki z vrnjenim premoženjem upravljajo. Toženec npr. zatrjuje, da tožnica pridobiva sredstva iz sečnje gozda. V zapuščinskem postopku bo zato treba najprej ugotoviti obseg celotne zapuščine, nato si bodo morali dediči zapuščino razdeliti, v okviru delitve pa se bodo lahko dogovorili tudi glede plodov, ki jih kot skrbniki pridobivajo iz vrnjenega premoženja. Pred tem ni mogoče ugotoviti, koliko je posamezni dedič že dobil in koliko mu še pripada. Tudi iz tega razloga je primarni zahtevek pravilno zavrnjen.

Glede podrednega zahtevka

9. Višje sodišče v Ljubljani je v identični zadevi tožnici v sklepu II Cp 2581/2016 obrazložilo, da ima v primeru pasivnosti ostalih treh dedičev zagotovljeno pravno varstvo. Ker od toženca zahteva plačilo kolektivne terjatve, lahko v skladu s pravnim pravilom iz drugega odstavka 416. člena Obligacijskega zakonika (OZ) zahteva izpolnitev bodisi v korist vseh dedičev, bodisi da toženec zahtevek položi pri sodišču. Sodišče prve stopnje je tožničin podredni zahtevek zavrnilo iz razloga, ker je ugotovilo, da uveljavlja le izpolnitev domnevno njej pripadajočega deleža najemnine in izključno v svojo korist, kar izhaja iz tožničine trditvene podlage. Takšne ugotovitve sodišča so protispisne. Tožnica je v pripravljalni vlogi z dne 16. 3. 2018 (list. št. 36 sodnega spisa) navedla, da iz previdnosti, če bi sodišče štelo, da dedni dogovor in njegovo izvajanje v praksi ne pomeni dogovora dedičev, da postanejo solastniki posameznih zapuščinskih stvari v sorazmerju z dednimi deleži, in bi štelo, da gre še vedno za nedeljivo obveznost več upnikov, postavlja podredni zahtevek na podlagi drugega odstavka 416. člena OZ in zahteva, da toženec vtoževano obveznost položi pri sodišču. Iz trditvene podlage tožnice jasno izhaja, da uveljavlja kolektivno terjatev v korist vseh sodedičev in so zaključki sodišča prve stopnje, da jo uveljavlja izključno v svojo korist, napačni. Sodišče pravilno ugotavlja, da lahko tožnica v tožbi zahteva manj kot znaša vrednost vseh najemnin. Tožnica ima torej pravico zahtevati položitev pri sodišču (le) četrtine najemnin od desetih stanovanj. Pritožba glede podrednega zahtevka pravilno opozarja tudi, da bi moralo sodišče, če je štelo, da podredni zahtevek ni popoln ali sklepčen, tožnico v okviru materialno procesnega vodstva na to opozoriti. V novem sojenju naj sodišče prve stopnje najprej ugotovi, ali je tožničin podredni zahtevek popoln. Potem bo moralo glede na njeno trditveno podlago, to je, da zahteva položitev kolektivne terjatve pri sodišču na podlagi 416. člena OZ v korist vseh upnikov, o njem ponovno odločiti (360. člen ZPP).

10. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo razveljavilo v II. točki izreka glede odločitve o podrednem zahtevku, posledično pa tudi v III. točki izreka glede stroškov (351. člen in 154. člen ZPP). Ker je zaradi zmotne presoje podrednega zahtevka ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, saj se sodišče prve stopnje v višino vtoževane terjatve ni spuščalo, toženec pa je v zvezi s tem podal ugovore, pritožbeno sodišče ni imelo podlage za spremembo izpodbijane sodbe. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje, če bo ugotovilo, da je podredni zahtevek po temelju utemeljen, ugotoviti, ali je utemeljena višina vtoževane terjatve, pri tem pa se bo moralo izreči tudi o toženčevih ugovorih v zvezi s tem (360. člen ZPP).

11. Za odločitev o pritožbenih stroških je podlaga podana v četrtem odstavku 165. člena ZPP.

-------------------------------
¹ 14. do 19. točka obrazložitve.
² Sklep II Cp 2581/2016 v prilogi B 3.

Datum zadnje spremembe:

05.04.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 2581/2016
• VSRS Sodba II Ips 145/2018
• VSL Sklep II Cp 2169/2018