VSL Sklep II Cp 2264/2018

Jedro

Pritožnik zmotno meni, da je sodišče prve stopnje ravnalo arbitrarno, ko ga je v dopisih pozivalo oziroma obveščalo po določbi sedmega odstavka 34.a člena ZST-1. Za opozorilo po navedeni določbi ni potrebno izdati ponovnega sklepa, ampak je dovolj dopis, ki je vročen priporočeno.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdita sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 2. 7. 2018 delno ugodilo ugovoru tožeče stranke proti plačilnemu nalogu, opr. št. P 2184/2016, z dne 8. 5. 2018 in plačilo sodne takse za znesek 16,50 EUR razveljavilo ter določilo novo sodno takso za umik pritožbe z dne 18. 3. 2017 in sicer na znesek 11,00 EUR. Ugovoru zoper plačilni nalog z dne 8. 5. 2015 za plačilo takse 800,00 EUR pa je v celoti razveljavilo.

2. Proti sklepu vlaga pritožbo tožnik in uveljavlja vse pritožbene razloge. Sodišče je razveljavilo kar dva plačilna naloga in sicer z namenom, da se postopek ustavi. Moralo pa bi odločiti po zakonu in predpisih, to je ZST.

3. Z drugim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se tožba tožeče stranke z dne 8. 10. 2016, šteje za umaknjeno.

4. Proti temu sklepu vlaga pritožbo tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Nikoli ni umaknil tožbe. Sodišče odloča ves čas z nepopolnimi sklepi. Pritožnik je na pomanjkljivosti opozoril in pričakoval, da bo sodišče svoje odločitve popravilo oziroma dopolnilo po predpisanem postopku. Namesto tega pa mu sodišče pošilja dopise, kar ni obvezno. Proti temu ni mogoče vložiti pravnih sredstev. Zato takšna odločitev ne more postati pravnomočna in izvršljiva. Še manj lahko na podlagi takega postopka konča postopek. Sodišče je ravnalo tako, kot v predpisih ni določeno in dolžnik nima pravnih sredstev. Zato je sodišče ravnalo arbitrarno in se izogibalo možnosti preverjanja.

5. Na vročeni pritožbi tožena stranka ni odgovorila.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi proti sklepu III P 2184/2016 z dne 2. 7. 2018:

7. Pritožnik graja izpodbijani sklep in kratko zapiše, da je sodišče s sklepom z dne 2. 7. 2018 razveljavilo dva plačilna naloga in da le želi, da se postopek ustavi. Spregleda, da je sodišče prve stopnje izdalo dva plačilna naloga (list. št. 81 in list. št. 83). Oba je izdalo pod isto opravilno številko in z dne 8. 5. 2018. V prvem je odmerilo sodno takso za umik pritožbe po tar. št. 1122 ZST-1 v znesku 16,50 EUR. V drugem pa je odmerilo takso za tožbo v znesku 800,00 EUR. Pritožnik je vložil ugovor zoper plačilni nalog z dne 8. 5. 2018 in samo napisal, da ugovarja iz vseh razlogov in da predlaga razveljavitev sklepa z dne 8. 5. 2018. Sodišče prve stopnje je očitno štelo, da je ugovarjal obema plačilnima nalogoma. O prvem je sklenilo tako, da je plačilni nalog delno razveljavilo in na določilo pravilno sodno takso za umik pritožbe v znesku 11,00 EUR. Pritožnik ne pojasni, zakaj je ta sklep napačen. Pritožbeno sodišče pa se pridružuje sodišču prve stopnje v tem delu, ko ugotavlja, da je pravilna odmera takse v skladu s četrtim odstavkom 34. člena ZST-1 1/3 takse za postopek o vlogi, ki se šteje za umaknjeno zaradi neplačila takse, saj taksa za umik te vloge v tarifnem delu zakona ni določena. ZST-1 takse za umik pritožbe, ki se taksira po tar. št. 3001, ne določa, zato je tožeča stranka dolžna plačati tretjino te takse, torej 11,00 EUR. Celotna taksa po tar. št. 30010 je namreč 33,00 EUR. Zato je bilo v treba ugovoru ugoditi glede prvotno odmerjene takse za 16,50 EUR, ta plačilni nalog razveljaviti in določiti višino sodne takse 11,00 EUR.

8. Tudi drugi del izpodbijanega sklepa je pravilen. Pritožba sicer ne pojasni, zakaj graja izpodbijani sklep v II. točki izreka. S tem delom izreka je sodišče prve stopnje razveljavilo plačilni nalog z dne 8. 5. 2018 za plačilo sodne takse po tar. št. 1111 ZST-1 v znesku 800,00 EUR. Ugotovilo je namreč, da je bila najprej odmerjena sodna taksa za tožbo 873,00 EUR (list. št. 1) in da je zaradi tožnikovega predloga za obročno plačilo, stekel postopek za odločitev o predlogu. Tožnik pa je sodno takso v znesku 73,00 EUR že plačal. Pritožnik ni uspel s predlogom za obročno plačilo sodne takse za tožbo in ta del je bil pravnomočno zavrnjen s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 2651/2017 z dne 22. 11. 2017. Nato je sodišče prve stopnje poslalo pritožniku plačilni nalog za plačilo preostanka dolgovane sodne takse za tožbo in sicer 800,00 EUR. Ko je proti temu plačilnemu nalogu tožeča stranka ugovarjala, pa je sodišče prve stopnje spregledalo, da je bil ta plačilni nalog odveč. Ker je bil predlog tožeče stranke za obročno plačilo sodne takse za tožbo zavržen, je ostal v veljavi že izdan plačilni nalog v tej predmetni zadevi in sicer z dne 21. 10. 2016. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je v drugem odstavku izpodbijanega sklepa ta plačilni nalog razveljavilo, saj je prvi plačilni nalog pravnomočen. Po drugem odstavku 34. a člena ZST-1 oseba, ki je izdala plačilni nalog lahko ugotovi, da je ugovor utemeljen, ugovoru ugodi in plačilni nalog razveljavi.

9. Pravilno je nato sodišče ravnalo, ko je tožečo stranko ob vročanju tega sklepa tudi opomnilo, da po sedmem odstavku 34.a člena ZST-1 začne teči rok za plačilo takse naslednji dan po vročitvi sklepa, s katerim je bilo odločeno o ugovoru oziroma pritožbi, na kar mora biti stranka opozorjena. Sodišče je opozorilo tožečo stranko, da teče rok za dolgovano sodno takso za tožbo (preostalim 800,00 EUR) po plačilnem nalogu z dne 21. 10. 2016 in sicer rok 15 dni od prejema tega dopisa (list. št. 92 do 93).

O pritožbi proti sklepu z dne 8. 10. 2018:

10. Pritožnik trdi, da ni tožbe umaknil in da je pričakoval, da bo sodišče dopolnilo postopek po predpisanem postopku. Meni, da ni imel možnosti vložiti pravnega sredstva zoper odločitev sodišča, ker sodišče posluje z dopisi. Meni, da je tako ravnanje arbitrarno.

11. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu povzelo vse dogajanje v tej zadevi. Tako pravilno ugotavlja, da je tožnik prejel plačilni nalog za plačilo sodne takse za tožbo v višini 873,00 EUR, da je ta plačilni nalog postal pravnomočen in izvršljiv. Tožnik je plačal 73,00 EUR in menil, da bo uspel s predlogom za obročno plačilo sodne takse. Vendar je bil njegov predlog zavržen in to pravnomočno, ker ga tožnik kljub pozivu ni dopolnil. Predlog za obročno plačilo je bil nepopoln in pozvan je bil na dopolnitev s sklepom z dne 30. 11. 2016. Ker tega ni storil, je bil predlog zavržen s sklepom 18. 1. 2017. Njegov predlog za vzpostavitev v prejšnje stanje pa je bil tudi zavrnjen. Pritožnik ni plačal takse za pritožbo proti temu sklepu; na plačilni nalog z dne 23. 3. 2017 je podal ugovor in sodišče prve stopnje je ugovor zavrnilo s sklepom z dne 26. 4. 2017. Nato se je tožnik pritožil in Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom II Cp 1456/2017, z dne 21. 6. 2007, to pritožbo zavrnilo. Nato je bil tožnik pozvan, da plača takso 33,00 EUR za pritožbo, saj bo sicer štelo, da je predlog za postavitev v prejšnje stanje umaknjen (dopis na list. št. 44). Zato je pravilno sodišče prve stopnje štelo, da se pritožbo šteje za umaknjeno (sklep z dne 18. 10. 2017). Tudi proti temu sklepu se je pritožnik pritožil in Višje sodišče v Ljubljani je tudi to pritožbo pravnomočno zavrnilo (II Cp 200/2018, list. št. 77).

12. Po prejemu sklepov višjega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno opozorilo tožečo stranko na tek roka za plačilo potrebnih sodnih taks. Pritožnik zmotno meni, da je sodišče prve stopnje ravnalo arbitrarno, ko ga je v dopisih pozivalo oziroma obveščalo po določbi sedmega odstavka 34.a člena ZST-1, če sodišče pravnemu sredstvu ne ugodi, začne teči rok za plačilo takse naslednji dan po vročitvi sklepa, s katerim je odločeno o pravnem sredstvu, na kar mora sodišče stranko opozoriti. Za takšno opozorilo ni potrebno izdati ponovnega sklepa, ampak je dovolj dopis, ki je vročen priporočeno.¹ Tako je v sodni praksi bilo zavzeto stališče, da v nobenem zakonu sicer ni predvideno, da bi lahko sodišče stranko, kateri je pred tem poslalo nalog za plačilo sodne takse, kasneje z dopisom opozorilo, v kakšnem roku naj le-to plača. Vendar je v tem oziru edino relevantno vprašanje, zakaj naj bi bil v konkretnem primeru tožnik glede takšnega načina postopanja, za katerega je sodišče prve stopnje opozorilo, v kakšnem roku je dolžan sodno takso plačati, kakorkoli prizadet v svojih procesnih pravicah. Res pa je, da je tudi v vsakem plačilnem nalogu zapisan sedmi odstavek 34.a člena ZST-1 (če sodišče ugovoru zoper ta plačilni nalog ali pritožbi zoper sklep o ugovoru ne bo ugodilo, bo začel teči rok za plačilo naslednji dan po vročitvi sklepa), npr. list. št. 82, list. št. 84. Vendar še poseben opomin in jasno določen rok zagotovi tožeči stranki več procesnih pravic, kot da bi sodišče po vročitvi svojih sklepov ali sklepov pritožbenega sodišča samo izdalo sklep o umiku tožbe. Tako pa je tožeča stranka imela še dopise sodišča z jasno določenim rokom plačila in od kdaj ta rok teče.

13. Posledica neplačila sodne takse za tožbo pa je po prvem odstavku 141. člena ZPP po tretjem odstavku 105.a člena ZPP, da se šteje, da je tožba umaknjena. Sodišče je pravilno povzelo datume vročitev, česar tudi pritožba posebej ne graja (razlogi v točki 3 in 4). Pritožnik tudi ne trdi, da bi sodno takso za tožbo v celoti plačal. Gre za procesno predpostavko, zato je sodišče prve stopnje pravilno izdalo izpodbijani sklep. Ni ravnalo arbitrarno, pritožnikove procesne in temeljne ustavne pravice so bile v zadevi spoštovane. Tako se izkaže, da ni podana smiselno očitana 8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP in tudi ne ostale absolutne bistvene kršitve določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

14. Tako je bilo treba obe pritožbi zavrniti in potrditi oba izpodbijana sklepa (365. člen ZPP).

-------------------------------
¹ Primerjaj sklep VSL II Cp 200/2018.

Datum zadnje spremembe:

05.04.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 1977/2016
• VSL sklep II Cp 2892/2016
• VSL Sklep IV Cp 1270/2022