VSL Sklep II Cp 1990/2018

Jedro

Če je toženec tožen na izpraznitev stanovanja iz razloga, ker nima najemne pogodbe, se lahko izpraznitvenemu zahtevku upre z vložitvijo nasprotne tožbe. Ker postopek za mirno rešitev spora pred Državnim odvetništvom RS skladno s 27. členom ZDOdv ni bil končan do konca glavne obravnave, sodišče pa ni ugodilo predlogu toženca za preložitev naroka za glavno obravnavo, je bila tožencu odvzeta možnost vložiti nasprotno tožbo. Potrdilo o neuspelem poskusu mirne rešitve spora je namreč procesna predpostavka za vložitev (nasprotne) tožbe.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo, da je dolžan v roku 60 dni izprazniti službeno stanovanje št. 18 v VI. nadstropju stanovanjskega bloka na ... (ID znak: 000) in ga praznega oseb in stvari izročiti tožnici. Odločilo je, da je toženec v roku 15 dni dolžan tožnici povrniti njene pravdne stroške v znesku 540,01 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Toženec v pravočasni pritožbi izpodbija sodbo sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP¹). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Kot bistveno navaja, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je tožnica lastnica stanovanja na naslovu ... in posledično, ali je aktivno legitimirana za vložitev tožbe, zato je podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako pa bi sodišče moralo tožbeni zahtevek iz tega razloga kot nesklepčnega zavrniti, saj tožnica ni zatrjevala niti ni dokazala, da je lastnica stanovanja. Sodišče je tudi prezrlo obstoj izjemnih osebnih okoliščin na strani toženca in se do navedb toženca v zvezi s tem ni opredelilo. Tudi če bi sodišče navedbe toženca štelo za nerelevantne, bi se do njih moralo opredeliti. Ker se ni, je sodišče poseglo v pravico toženca do izjave (22. člen Ustave RS) ter storilo kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je kršilo 8. točko 339. člena ZPP, pravico do izjave in pravico do učinkovitega pravnega sredstva tudi s tem, ko ni izvedlo dokaznega predloga z zaslišanjem toženca, prav tako pa niti ni navedlo konkretnih razlogov, zakaj zaslišanje toženca ni bilo potrebno. Meni, da izpodbijana sodba predstavlja tudi kršitev pravice toženca do spoštovanja doma (8. člen EKČP in prvi odstavek 36. člena Ustave RS). Namreč skladno z uveljavljeno sodno prakso ESČP, lahko dom predstavlja tudi prostor, ki ga posameznik nezakonito zaseda. Poudarja, da ESČP pri posegu v pravico do spoštovanja doma izpostavlja, da mora imeti posameznik možnost, da pri presoji sorazmernosti posega v pravico do spoštovanja doma, uveljavlja svoje osebne okoliščine. Posamezniku mora biti pred neodvisnim organom zagotovljena presoja posega v pravico, četudi po domačem pravu nima pravice bivati v tem prostoru. Sklicuje se na sodbo ESČP McCann proti Združenemu kraljestvu z dne 13. 5. 2008 in Ćosić proti Hrvaški z dne 15. 1. 2009. Opozarja, da tudi iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-64/14-20 z dne 12. 10. 2017 izhaja, da je treba sorazmernost in dopustnost posega, ki ga predstavlja odločitev o izpraznitvi stanovanja, utemeljiti z vidika nujnosti v demokratični družbi. Pri tej presoji pa bi sodišče moralo upoštevati tudi osebne okoliščine toženca. Nadalje navaja, da je toženec v postopku navedel, da je na podlagi noveliranih določb Zakona o dopolnitvi Zakona o organiziranosti in delu v policiji (ZODPol-D²) zaprosil za sklenitev najemne pogodbe za nedoločen čas, da se je nato na negativno odločitev pritožil, kasneje pa vložil tudi predlog na Državno odvetništvo skladno s 27. členom Zakona o državnem odvetništvu (ZDOdv³), o katerem pa do zaključka glavne obravnave še ni bilo odločeno. Meni, da odločitev o tem, ali je tožnica nezakonito in neustavno zavrnila predlog toženca, predstavlja predhodno vprašanje v predmetnem pravdnem postopku, saj bi v primeru, da bi se izkazalo za resnično, nastopila pozitivna fikcija sklenjene najemne pogodbe. Odločanje o neutemeljeni zavrnitvi predloga toženca bi tako pomenilo odločanje o pravici toženca, od katere bi bila odvisna odločitev sodišča. Sodišče prve stopnje je s tem, ko ni želelo prekiniti postopka do trenutka, ko bi postalo jasno, ali je Državno odvetništvo predlogu za mirno rešitev spora ugodilo ali ne, grobo poseglo v ustavno varovano pravico toženca do sodnega varstva.

3. Tožnica je na vročeno pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Predmet pritožbenega preizkusa je odločitev sodišča prve stopnje o ugoditvi tožbenemu zahtevku na izpraznitev in izročitev službenega stanovanja. Toženec je skladno s 3. členom ZODPol-D, ki je bil sprejet med pravdnim postopkom, predlagal sklenitev najemne pogodbe za nedoločen čas. Predlog toženca je bil s strani tožnice sicer zavrnjen, vendar je toženec skladno z navodili tožnice pri Državnem odvetništvu RS skladno s 27. členom ZDOdv podal predlog za mirno rešitev spora, posledično pa sodišču prve stopnje predlagal preložitev naroka za glavno obravnavo. Toženec je v postopku na prvi stopnji tudi napovedal vložitev nasprotne tožbe v primeru zavrnitve predloga za mirno rešitev s strani Državnega odvetništva RS.

6. Pritožba utemeljeno opozarja, da stališče sodišča prve stopnje, da vložitev predloga za mirno rešitev spora in napovedana nasprotna tožba v podanih okoliščinah ni ovira za odločitev v predmetnem postopku, ni pravilno. Če je toženec tožen na izpraznitev stanovanja iz razloga, ker nima najemne pogodbe, se lahko izpraznitvenemu zahtevku upre samo z vložitvijo nasprotne tožbe, saj trdi, da bi morala tožena stranka z njim skleniti oziroma podaljšati najemno pogodbo. Namreč v primeru, da bi toženec uspel z nasprotno tožbo na sklenitev najemne pogodbe, bi bil zahtevek tožnice na izpraznitev in izročitev stanovanja neutemeljen,⁴ saj mora sodišče odločiti po pravnem in dejanskem stanju, kakršno je v času zadnje glavne obravnave. Nasprotna tožba se sicer lahko vloži do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, vendar v obravnavanem primeru toženec do konca glavne obravnave nasprotne tožbe ni mogel vložiti. Procesna predpostavka za vložitev nasprotne tožbe je namreč bila neuspeli predhodni postopek za mirno rešitev spora pred Državnim odvetništvom RS (četrti odstavek 27. člena ZDOdv), ki pa do konca glavne obravnave ni bil končan. Toženec torej ni imel možnosti obrambnega sredstva, ker sodišče prve stopnje njegovemu pravočasnemu predlogu za preložitev naroka brez navedbe razlogov ni ugodilo. S tem je sodišče prve stopnje storilo smiselno uveljavljano kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj bi na podlagi navedenega tožencu moralo dati možnost vložiti nasprotno tožbo in iz tega razloga preložiti narok za glavno obravnavo skladno s 115. členom ZPP.

7. Utemeljena je tudi pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje pavšalno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje toženca kot nepotrebnega, v sodbi pa je le obrazložilo, da je za odločitev zadoščala v spis predložena listinska dokumentacija. Sodišče prve stopnje pravdnih strank torej ni seznanilo z vsebinskim razlogom za zavrnitev izvedbe dokaznih predlogov. Prav tako je utemeljena pritožbena navedba, da se sodišče ni opredelilo do navedb toženca o potrebnosti upoštevanja njegovih osebnih okoliščin. Toženec je svojo obrambo v odgovoru na tožbo gradil na zatrjevanih osebnih okoliščinah, pri čemer iz obrazložitve sodbe ne izhaja, zakaj je te navedbe sodišče prve stopnje štelo za pravno nepomembne.

8. Neutemeljeno pa se pritožba zavzema, da bi sodišče prve stopnje moralo odločiti o tožnikovi pravici na sklenitev najemnega razmerja v okviru predhodnega vprašanja. Skladno s 13. členom ZPP lahko sodišče samo reši vprašanje, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje, kadar je odločba sodišča odvisna od predhodne rešitve tega vprašanja. ZODPol-D pa ni določil, da tožencu pripada pravica na sklenitev najemne pogodbe, ampak da lahko predlaga sklenitev pogodbe o najemu ali podaljšanju najema službenega stanovanja, pri čemer se pogodba sklepa pod enakimi pogoji, kot veljajo za uslužbence policije. 88. člen ZODPol se glede dodelitve službenih stanovanj sklicuje na interne akte policije, torej prepušča dodelitev avtonomnemu odločanju delodajalca ob pravilnem upoštevanju meril in kriterijev, določenih s Pravilnikom o oddaji službenih stanovanj, samskih sob in ležišč v samskih sobah ministrstva za notranje zadeve za potrebe policije.⁵ Prav tako pa v obravnavanem primeru ob odločanju sodišča prve stopnje tudi ni obstajalo pravno razmerje, saj bi ga bilo treba šele oblikovati, zato sodišče vprašanja sklenitve najemne pogodbe tudi ne more rešiti v okviru predhodnega vprašanja.⁶ Kot že obrazloženo, bi se toženec lahko branil le z nasprotno oblikovalno tožbo na sklenitev najemne pogodbe.

9. Ne drži pritožbena navedba, da tožnica ni zatrjevala, da je lastnica stanovanja. Prav tako je sodišče prve stopnje navedeno dejstvo ugotovilo kot med strankama nesporno, zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da sodišče navedenega ni ugotavljalo. Očitek kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tem je zato neutemeljen, prav tako pa tožbeni zahtevek ni nesklepčen.

10. Do drugih pritožbenih navedb toženca se pritožbeno sodišče ne opredeljuje, ker je bilo treba pritožbi ugoditi že na podlagi obrazloženega (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Ker tožencu zaradi ravnanja sodišča ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, je bila storjena procesna kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na naravo kršitve je pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti z razpisom naroka (drugi odstavek 347. člena ZPP), saj bi bila s tem strankama kršena pravica do sojenja in izvajanja dokazov pred sodiščem prve stopnje. Namreč nasprotna tožba (še) ni bila vložena, prav tako pa se dokazi sploh še niso izvajali in bi jih prvič moralo izvajati pritožbeno sodišče, s tem pa bi bila strankama odvzeta tudi možnost pritožbe. Izpodbijano sodbo je bilo zato treba razveljaviti in zadevo vrniti v novo sojenje (354. člen ZPP).

12. V ponovljenem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo v okviru materialno procesnega vodstva opozoriti toženca na možnost vložitve nasprotne tožbe ter mu za to dati primeren rok. Nato bo sodišče v primeru vložitve nasprotne tožbe in glede na njeno (ne)utemeljenost, moralo ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka. V primeru nevložitve nasprotne tožbe pa bo tožbeni zahtevek tožnice utemeljen, saj v času odločanja, toženec ne bo imel najemne pogodbe, kar je razlog za utemeljenost tožbenega zahtevka na izpraznitev in izročitev stanovanja.

13. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK:

1. Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka tega sklepa, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

2. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

3. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

-------------------------------
¹ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami.
² Zakon o dopolnitvi Zakona o organiziranosti in delu v policiji, Uradni list RS, št. 77/2017.
³ Zakon o državnem odvetništvu, Uradni list RS, št. 23/2017.
⁴ Glej Galič, A., in drugi, Zakon o pravdnem postopku s komentarjem, druga knjiga, komentar k 183. členu, stran 174.
⁵ Primerjaj sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 434/2015 z dne 18. 3. 2015.
⁶ Glej Galič, A., in drugi, Zakon o pravdnem postopku s komentarjem, prva knjiga, komentar k 13. členu, stran 139.

Datum zadnje spremembe:

04.04.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep II Cp 214/2018
• VSL sklep I Cp 3542/2014
• Sklep II Ips 78/99