VSL Sodba I Cp 2201/2018

Jedro

Ker je toženec vozilo med pravdo (neposredno po zaključku glavne obravnave ob prvem sojenju) prodal, to ne sodi več v skupno premoženje pravdnih strank. Ker ga v tej obliki ni več mogoče deliti, tudi ni več pravnega interesa za ugotovitveni del zahtevka. To pa ni ovira, da tožnica neodvisno od te pravde v posebnem postopku zoper toženca in kupca vozila izpodbija prodajno pogodbo, s katero je toženec nedovoljeno razpolagal s skupnim premoženjem, in ustrezne zahtevke postavi (tudi) zoper kupca vozila.

Kadar dela skupnega premoženja ni več v lasti zakoncev oziroma izvenzakonskih partnerjev, so po ustaljeni sodni praksi izključene njune stvarnopravne pravice na tem premoženju in s tem njuni stvarnopravni zahtevki glede tega dela premoženja. Skupno premoženje v takih primerih, kot je bil ugotovljen tudi v obravnavani zadevi, sicer ne preneha, spremeni pa svojo obliko. Vanj ne spada več (odtujena) stvar, pač pa le denarna terjatev, ki je posledica prikrajšanja (oškodovanja) skupnega premoženja zaradi zatrjevanega nedovoljenega razpolaganja drugega zakonca.

Ker tožnica po odtujitvi vozila med pravdo zahtevka glede vozila ni spremenila, ugotovitvenega zahtevka, da v skupno premoženje namesto odtujenega vozila spada terjatev v višini prikrajšanja zaradi nedovoljenega razpolaganja z vozilom, pa ni postavila (razen obvestila, da ga je toženec brez njenega soglasja prodal, ni podala nobenih trditev o svojem prikrajšanju, niti dokazov, s katerimi bi ga dokazovala), sodišče ni imelo nobene osnove za presojo postavljenega denarnega zahtevka na drugem pravnem temelju, kot je bil vtoževan (namesto povračila denarnega zneska, ki ga je k nakupu vozila prispevala tožnica, izplačilo vrednosti, ki bi ustrezala njenemu prikrajšanju zaradi nedovoljenega razpolaganja toženca s skupnim premoženjem).

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank sodijo v točki I. izreka navedene premičnine in (terjatev) iz naslova zasaditve s sadnim drevjem na parceli v ... v višini 630,00 EUR ter da ugotovljeno skupno premoženje pripada pravdnima strankama vsaki do 1/2 (točka I in II izreka). Iz naslova vlaganj v stanovanjsko hišo, stoječo na parc. št. 15/4 in parc. št. 15/19 k. o. X, je tožencu naložilo v plačilo 9.246,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2012 naprej (točka III izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka IV izreka). V točki V je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.

2. Pritožbo vlagata obe pravdni stranki. Sodbo izpodbijata iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP,¹ in sicer tožeča stranka v zavrnilnem delu za vozilo Y in za brunarico ter v stroškovnem delu, toženec pa v obsodilnem in stroškovnem delu. Oba se zavzemata za ustrezno spremembo, toženec podrejeno tudi za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Tožeča stranka ponavlja svoje tožbene navedbe v zvezi z nakupom vozila Y. Navaja, da je podala predlog za izdajo začasne odredbe za prepoved prodaje osebnega vozila, ki je bila zavrnjen. Sedaj pa je tožbeni zahtevek zavrnjen zato, ker je toženec osebno vozilo prodal. Odločitev je napačna. Sprememba lastništva na osebnem vozilu ne pomeni, da je treba tožbeni zahtevek umakniti, niti da je bil kupec vozila dobroveren. Sklicuje se na 190. člen ZPP, po katerem odtujitev stvari med pravdo ni ovira za dokončanje pravde med istima strankama. Pravdni stranki bosta imeli med seboj še nepravdni postopek. Zato je zahtevek za ugotovitev, da vozilo sodi v skupno premoženje, utemeljen, tudi če toženec v času nepravdnega postopka ne bo razpolagal več z nobenim delom premoženja, ki je sodilo v skupno premoženje. Obligacijska zaveza prodajalca oziroma toženca še vedno obstoji. Prodajna pogodba je do višine 1/2 izpodbojna oziroma nična, ker je toženec prodal lastnino, ki ni bila njegova. Zato bi moralo sodišče razsoditi, da je tožeča stranka solastnica vozila do 1/2, v nadaljnjem postopku do novega lastnika bi od njega zahtevala izročitev polovice vozila oziroma adekvatne vrednosti denarja. Sodišče bi moralo na podlagi prodajne pogodbe oziroma cenitve ugotoviti, da ima tožnica do toženca terjatev v višini 1/2 kupnine za prejeto vozilo, ob upoštevanju dejstva, kdaj je razpadla izvenzakonska skupnost in izračunati vrednost vozila na datum razpada izvenzakonske skupnosti. Kupec pa bi imel možnost, da se sklicuje na obstoj pravnih napak oziroma jamčevalne zahtevke. Tožnica zaradi toženčevega ravnanja z začasno odredbo ni uspela. Življenje je pokazalo, da je imela prav. Sodišče kot državni organ bi jo moralo zaščititi, pa je ni. V prvi sodbi, ki je bila razveljavljena, je bil tožbeni zahtevek za vozilo zavrnjen. V tej sodbi ni razlogov o zahtevku za izplačilo 41.795,00 EUR, kar je predstavljalo njeno polovico zahtevka, kar je vtoževala. Ker je namesto izročitve vozila postavila denarni del zahtevka, bi moralo sodišče, ko je ugotovilo, da je osebno vozilo Y prodano, postaviti izvedenca avtomobilske stroke, ali pa pozvati toženo stranko, da predloži prodajno pogodbo, iz katere bo razvidna cena, za katero je vozilo prodal oziroma upoštevati vsaj plačila, ki jih je tožnica izkazala na račun leasinga z ustreznimi listinami. Na ta način je dokazala, koliko je prispevala k nakupu osebnega vozila, a se sodišču do tega, zakaj denarnemu delu zahtevka ni ugodilo, ni opredelilo. Vozilo je bilo prodano na dan zadnje obravnave v prvotnem postopku zgolj zaradi izigravanja.

Nerazumljiva je tudi odločitev glede nepremičnine na parceli v ... Pravdni stranki sta skupaj izdelali brunarico – nadstrešnico in letno kuhinjo ali kakorkoli se že imenuje objekt, zasadili sadno drevje. Izvedenec je vrednost izračunal. Sodišče je del zahtevka glede brunarice neprepričljivo in neobrazloženo zavrnilo.

Izpodbija tudi odločitev o pravdnih stroških. Obravnave so bile izvedene pretežno zaradi temelja tožbenega zahtevka in ne zaradi višine. Pri odločitvi o stroških bi moralo sodišče to upoštevati, pa tudi dejstvo, da je zaradi odtujevanja premoženja tožnici nastala večja finančna škoda. Zato bi moralo tožencu naložiti ustrezen del pravdnih stroškov.

4. Toženec v svoji pritožbi navaja, da je sodišče preuranjeno, na podlagi napačno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in v nasprotju s podatki spisa ter z izvedenimi dokazi ugodilo tožbenemu zahtevku. Vztraja, da gre pri vlaganjih v stanovanjsko hišo za njegovo posebno premoženje. Podedoval ga je po materi, ki je vlaganja sama financirala. To je potrdila priča A. A. Toženec je dokazal prihranke svoje matere s sklepom o dedovanju po njej. Prerekal je vsa zatrjevana vlaganja, razen adaptacije dvorišča s tlakovanjem in oblačenjem fasade z izolacijo. Hiša je imela že prej fasado, urejeno dvorišče, betonsko ograjo, tla na balkonu in terasi, vrt z drevesi in travno površino. Neutemeljene in protispisne so ugotovitve o notranjih policah. Nesporno je, da so bila okna zamenjana še pred partnersko zvezo pravdnih strank. Iz podatkov GURS izhaja, da so bila okna zamenjana 2000. Razlogi sodbe so glede na navedeno v nasprotju z dokazi v spisu, sodba nima razumljivih razlogov in se je ne da preizkusiti. V zvezi z vlaganji so nepravilno ocenjene izpovedbe prič B. B., C. C., D. D. Vlaganja so bila bistveno nižja, kot ugotavlja sodišče (da se je zaradi njih vrednost nepremičnine povečala za 18.493,94 EUR). Sodba nima preverljivih razlogov o ugovorih toženca in o njegovih pripombah na cenitev izvedenca E. Meni, da je dokazal, da opravljena vlaganja predstavljajo njegovo posebno premoženje.

Neutemeljene in protispisne so ugotovitve, da v skupno premoženje spadajo stroj za prešivanje, kombinirano vozilo znamke Z in vozilo W ter terjatev glede sadovnjaka in vrta na parceli v ...

Sodišče je pristransko sledilo tožbenim trditvam in izpovedbi tožnice, da se je njegovo poslovanje izboljšalo z njenim prihodom, ter o njenem sodelovanju in delu pri njegovi dejavnosti. Dokazna ocena je napačna, sodba pa obremenjena s kršitvami po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je nerazumljivo in neutemeljeno ugotovilo, da karkoli spada v obseg skupnega premoženja pravdnih strank. Tožnica ni v ničemer izkazala in dokaza obstoja skupnega premoženja. Vse premoženje je bilo pridobljeno z osebnim premoženjem toženca. Dokazal je, da pravdni stranki nista enakovredno prispevali k nastanku skupnega premoženja. Deleža na njem, če bi to obstajalo, še zdaleč ne moreta biti enaka. V nasprotju z ugovori toženca so bile tožbene navedbe pavšalne, nekonkretizirane in nedokazane. Sodišče je z izpodbijano sodbo prekoračilo navodilo drugostopenjskega sodišča in neutemeljeno odločilo v škodo tožene stranke.

Z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je obremenjena tudi odločitev o stroških. Upoštevati bi bilo treba temeljno načelo uspeha in ga matematično izračunati. Tožnica je zaradi pretiranega zahtevka po višini uspela le s 17,36 %. Zato mora nositi 82,64 % vseh stroškov. S previsoko ovrednotenim tožbenim zahtevkom ter s pavšalnim in pretiranim pravdanjem je zakrivila visoke odvetniške stroške toženčevega pooblaščenca, ki so bistveni del stroškov. Zato bi bilo treba pri odločitvi o stroških upoštevati izračunljiv in matematično preverljiv delež njenega uspeha, po medsebojnem pobotanju pa razliko naložiti v plačilo tožnici.

5. Tožnica ni odgovorila na toženčevo pritožbo. Toženec pa v odgovoru na njeno pritožbo predlaga, naj jo višje sodišče zavrne s stroškovno posledico.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Po pravnomočno zavrnjenem stvarnopravnem zahtevku, da sodi v skupno premoženje delež na stanovanjski hiši toženca do 1/3, in sicer za vsakega od pravdnih strank do 1/2², je sodišče prve stopnje ponovno odločalo o (podrednem) obligacijskem zahtevku za povračilo denarne vrednosti 1/2 vlaganj v toženčevo stanovanjsko hišo, o obsegu ostalega zatrjevanega skupnega premoženja, višini deležev na njem ter zahtevku za civilno delitev (izplačilo denarnega zneska 41.795,00 EUR). V ponovljenem sojenju je opravilo vsa pravdna dejanja in obravnavalo vsa še sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem razveljavitvenem sklepu. Pritožbeni očitki toženca v smeri kršitve prvega odstavka 362. člena ZPP so neutemeljeni.

8. V okviru podane trditvene in dokazne podlage strank, ko se je toženec branil, da je celotno vtoževano premoženje njegovo posebno premoženje, je na podlagi zaslišanja strank in prič, predložene listinske dokumentacije in izvedeniškega mnenja pravilno ugotovilo obseg skupnega premoženja in povečano vrednost toženčeve nepremičnine zaradi skupnih vlaganj pravdnih strank, kar vse sta po ugotovitvah sodišča prve stopnje s skupnim delom in sredstvi ustvarili v času njune izvenzakonske skupnosti od začetka 2002 do 15. 8. 2012. Ugotovilo je, da sta pravdni stranki enakomerno prispevali k ustvarjenemu skupnemu premoženju in odločilo, da znaša delež na skupnem premoženju za vsakega do 1/2 oziroma tožencu naložilo izplačilo 1/2 ugotovljene povečane vrednosti njegove nepremičnine na račun vlaganj (9.246,97 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi). Tožbeni zahtevek glede vozila Y in brunarice je zavrnilo po ugotovitvi, da ne obstajata (več). Prav tako je zavrnilo tožbeni zahtevek za višje izplačilo obligacijskega zahtevka iz naslova vlaganj ter celotni zahtevek za civilno delitev premičnega premoženja v pravdi.

9. Pritožbeno sodišče se s sprejeto odločitvijo strinja. V okviru trditvene in dokazne podlage strank in tožbenega predloga je sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje o pravno odločilnih dejstvih glede obsega skupnega premoženja in deležev pravdnih strank na njem in nato o tem odločilo ob pravilni uporabi 51. in 59. člena ZZZDR.³ Sprejeta odločitev je pojasnjena s popolnimi in jasnimi razlogi. V njih ni protislovij in nasprotij, ki bi onemogočala vsebinski preizkus pravilnosti odločitve. Tudi nasprotij z listinami v spisu ni. Sodba torej ni obremenjena z uveljavljenimi absolutnimi bistvenimi kršitvami po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, pa tudi ne s tistimi procesnimi kršitvami, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Netrinjanje pritožnikov z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki jo nakazujeta z očitanimi procesnimi kršitvami, ne zadošča za očitek o kršitvi 8. člena ZPP. Sodba tudi ni obremenjena z njo. Dokazna ocena je namreč natančna, skrbna in celovita. Opravljena je upoštevaje metodološke napotke iz 8. člena ZPP: po skrbni presoji vseh dokazov, ne le tistih, ki bi utegnili koristiti posameznemu pritožniku. Ker pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno, razloge in odločitev sodišča prve stopnje kot pravilne, bo v nadaljevanju odgovorilo le na bistvene pritožbene navedbe obeh pritožnikov (prvi odstavek 360. člena ZPP).

O pritožbi tožeče stranke o glavni stvari:

10. Vzvezi z vtoževanim vozilom Y je tožnica v tem postopku zahtevala, naj ji toženec izplača znesek, ki ga je sama plačala za nakup navedenega vozila po pogodbi o leasingu. Hkrati je trdila, da gre za skupno premoženje. Znesek 7.295,00 EUR je bil vsebovan v skupno vtoževanem znesku 41.795,00 EUR, s katerim je tožnica po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje (razlogi v točki 27 sodbe) že v pravdi zahtevala civilno delitev premičnega skupnega premoženja. Sodišče prve stopnje ga je v celoti zavrnilo po ugotovitvi, da zaradi toženčevega nasprotovanja ni pogojev za izvedbo civilne delitve skupnega premoženja v pravdnem postopku. Odločitev je pravilna in skladna s stališči sodne prakse. Civilna delitev skupnega premoženja v pravdi je dopustna, če obstajajo posebne okoliščine, med njimi npr. tudi soglasje obeh strank. V obravnavani zadevi ga ni bilo. Toženec je zahtevku nasprotoval. Sodišče se proti njegovi volji ni odločilo za civilno delitev skupnega premoženja v pravdi.⁴ Razlogi o zavrnitvi tega dela zahtevka so v točki 27 sodbe. Pritožbeni očitki, da jih ni oziroma o absolutni bistveni kršitvi pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, so neutemeljeni.

11. Za pritožnico ni sporna dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženec vozilo Y med pravdo (neposredno po zaključku glavne obravnave ob prvem sojenju) prodal, niti dejstvo, da v postopku zavarovanja svoje denarne terjatve, ki je merila na civilno delitev tega dela skupnega premoženja, ni bila uspešna. Predlog za izdajo začasne odredbe s prepovedjo odtujitve tega vozila je bil s sklepom (z dne 21. 1. 2016 na red. št. 91 spisa) zavrnjen zaradi nezatrjevane in nedokazane nevarnosti otežene ali onemogočene izvršbe denarne terjatve (drugi odstavek 270. člena ZIZ⁵). Tožnica zoper sklep ni vložila pritožbe in so nasprotne pritožbene navedbe protispisne. Za presojo o pravilnosti zavrnitve ugotovitvenega dela zahtevka glede obsega skupnega premoženja pa so nerelevantne.

12. Tudi s pritožbenimi navedbami o morebitnih tožbenih zahtevkih zoper novega lastnika (kupca) vozila pritožnica ne more omajati pravilne odločitve sodišča prve stopnje. Prodano vozilo ne sodi več v skupno premoženje pravdnih strank. Ker ga v tej obliki ni več mogoče deliti, tudi ni več pravnega interesa za ugotovitveni del zahtevka. To ni ovira, da tožnica neodvisno od te pravde v posebnem postopku zoper toženca in kupca vozila izpodbija prodajno pogodbo, s katero je toženec nedovoljeno razpolagal s skupnim premoženjem, in ustrezne zahtevke postavi (tudi) zoper kupca vozila. Kadar dela skupnega premoženja ni več v lasti zakoncev oziroma izvenzakonskih partnerjev, so po ustaljeni sodni praksi izključene njune stvarnopravne pravice na tem premoženju in s tem njuni stvarnopravni zahtevki glede tega dela premoženja.⁶ Skupno premoženje v takih primerih, kot je bil ugotovljen tudi v obravnavani zadevi, sicer ne preneha, spremeni pa svojo obliko. Vanj ne spada več (odtujena) stvar, pač pa le denarna terjatev, ki je posledica prikrajšanja (oškodovanja) skupnega premoženja zaradi zatrjevanega nedovoljenega razpolaganja drugega zakonca.⁷

13. Tožnica po odtujitvi vozila med pravdo zahtevka glede vozila ni spremenila. Ugotovitvenega zahtevka, da v skupno premoženje namesto odtujenega vozila spada terjatev v višini prikrajšanja zaradi nedovoljenega razpolaganja z vozilom, ni postavila. Razen obvestila, da ga je toženec brez njenega soglasja prodal (vloga na red. št. 96 spisa), ni podala nobenih trditev o svojem prikrajšanju, niti dokazov, s katerimi bi ga dokazovala. Na nesklepčnost denarnega zahtevka (v smeri delitve civilnega premoženja, ko je zahtevala vrnitev z njene strani zagotovljenih sredstev za nakup vozila, po drugi strani pa uveljavljala civilno delitev vozila kot skupnega premoženja, ne da bi predlagala ugotavljanje vrednosti vozila z izvedencem), je bila opozorjena že v prvem sojenju.⁸ V ponovljenem postopku trditvene in dokazne podlage ni dopolnila. Trditveno in dokazno breme ter breme pravilnega oblikovanja zahtevka je bilo na njej (7. in 212. člen ZPP; 2. člen ZPP). Sodišče namesto strank ne sme oblikovati niti samo spreminjati tožbenega zahtevka. Ob opisani pasivnosti tožnice ni imelo nobene osnove za presojo postavljenega denarnega zahtevka na drugem pravnem temelju, kot je bil vtoževan (namesto povračila denarnega zneska, ki ga je k nakupu vozila prispevala tožnica, izplačilo vrednosti, ki bi ustrezala njenemu prikrajšanju zaradi nedovoljenega razpolaganja toženca s skupnim premoženjem). Pritožbeno naziranje, da bi moralo mimo trditvene in dokazne podlage ter tožbenega predloga tožnice sodišče samo ugotavljati dejansko stanje o (nezatrjevanem) prikrajšanju zaradi nedovoljenega razpolaganja toženca s skupnim premoženjem in samo (po uradni dolžnosti) izvajati dokaze o tem (pozivati toženca k predložitvi prodajne pogodbe, ugotavljati prodajno ceno na podlagi pogodbe ali vrednost prodanega vozila z izvedencem), je zgrešeno. Nasprotuje razpravnemu načelu. Ne gre namreč za primer razpolaganja z zahtevki, s katerimi stranke ne bi smele razpolagati, ko je sodišče pooblaščeno za ugotavljanje dejstev in izvajanje dokazov po uradni dolžnosti (drugi odstavek 7. člena ZPP). Odločitev v zvezi z vozilom Y je torej pravilna, pritožba pa neutemeljena.

14. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje v točki 19 sodbe tožnica ni dokazala, da bi s tožencem izdelala brunarico. Tožbeni zahtevek za ugotovitev, da ta stvar sodi v skupno premoženje in za njegovo civilno delitev je dovolj jasno in pravilno zavrnjen v točki 19 sodbe. Zahtevka za povračilo vlaganj zaradi povečane vrednosti obzidanega starega čebelnjaka ni postavila. Ker sodišče odloča le v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP), mu o tem ni bilo treba odločati. Izvedeno dokazovanje z ugotavljanjem povečane vrednosti čebelnjaka je bilo nepotrebno.

O pritožbi toženca o glavni stvari

15. Pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti odločitev, da spadajo ugotovljena vlaganja v toženčevo nepremičnino, stroj za prešivanje, kombinirano vozilo znamke Z, vozilo W in zasaditev s sadnim drevjem na parceli v ... v skupno premoženje obeh pravdnih strank in da sta deleža obeh na njem enaka – za vsakega do 1/2. Z zaslišanjem strank in prič se je zanesljivo prepričalo, da sta pravdni stranki od leta 2002 do 15. 8. 2012 živeli v izvenzakonski skupnosti, da sta oba delala v toženčevi dejavnosti, s skupnim delom povečala obseg njegove proizvodnje in na ta način s skupnim delom pridobivala dohodke, ustvarila ugotovljeno skupno premoženje in k njemu enakovredno prispevala z dohodki in drugimi oblikami pravno upoštevnih oblik dela (drugi odstavek 59. člena ZZZDR). Pritožnik vztraja pri svojih ugovorih o posebnem premoženju in izničevanju vsakršnih prispevkov tožnice k ustvarjanju skupnega premoženja.

16. Po natančno izvedenem dokaznem postopku in pravilno ocenjenem procesnem gradivu je toženčeve ugovore s pravilnimi, prepričljivimi in življenjsko logičnimi razlogi zavrnilo že sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče mu v celoti pritrjuje. Strinja se z njegovo oceno, da pritožniku ni uspelo dokazati, da vlaganja v stanovanjsko hišo niso njegovo posebno premoženje (ker naj bi jih izključno financirala njegova mati, po kateri je hišo podedoval). S sklepom o dedovanju po njej, na katerega se sklicuje v pritožbi, ni dokazal njenih domnevnih prihrankov, pa tudi tega ne, da bi iz njih financirala gradbena dela. Tak zaključek bi bil tudi nelogičen: če so bili materini prihranki porabljeni za gradnjo, niso mogli biti več predmet dedovanja po njej. Tudi drugih dokazov, ki bi potrjevali toženčeve navedbe o materinem financiranju gradnje, ni ponudil. Ugotovitev, da gre pri vlaganjih za skupno premoženje pravdnih strank, je torej v dejanskem in pravnem pogledu pravilna.

17. Pritožnik z ničemer ne omaje dokazne ocene in ugotovitev o skupno pridobljenih vtoževanih premičninah in zasaditvi s sadnim drevjem v ... Glede slednje se je sodišče pri obsegu res oprlo na mnenje izvedenca, in sicer v toženčevo korist. Sam je namreč v lastni izpovedbi potrjeval celo večje število novo zasajenih dreves, kot jih je upošteval izvedenec. O pridobitvi premičnin pa se je sodišče oprlo na pravilno ocenjene izpovedbe strank in prič. Enako velja za ugotavljanje enakih prispevkov obeh k ustvarjanju skupnega premoženja. Prepričljivo je pojasnilo, v katerih delih in zakaj je komu verjelo. Pritožnik sprejete dokazne ocene ne more omajati z izpostavljanjem posameznih delov izpovedb posameznih prič, niti z očitki o absolutnih bistvenih kršitvah pravil postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker jih ni. Dokazna ocena je celovita in prepričljiva. Skrbno in natančno je opravljena po primerjavi vseh dokazov in celotnega procesnega gradiva. Pojasnjena je s pravilnimi, jasnimi in življenjsko logičnimi razlogi. Napak pri tehničnem prenosu dokazov v sodbi pritožnik ne konkretizira. Z navedbami o "kontraspisnosti" glede izpovedi oziroma verodostojnosti posameznih prič (B. B., D. D.) v resnici izraža svoje nestrinjanje s sprejeto drugačno dokazno oceno sodišča. To pa ne predstavlja uveljavljane procesne kršitve po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

18. Obseg vlaganj je pravilno ugotovljen v točki 11 sodbe na podlagi neprerekanih tožbenih trditev in na podlagi zaslišanja strank in prič. Nato jih je vrednostno ocenil izvedenec. Pravilna je ugotovitev sodišča v izpodbijanem sklepu, da zatrjevane zamenjave okenskih polic toženec vse do prejema mnenja (tretjega v postopku postavljenega) izvedenca ni konkretizirano prerekal. Zato njegovih prepoznih trditev, da okenske police niso bile zamenjane v času trajanja izvenzakonske skupnosti s tožnico, pravilno ni upoštevalo.

19. Povečanje vrednosti stanovanjske hiše zaradi skupnih vlaganj je pravilno ugotovljena na podlagi mnenja izvedenca. Po zaslišanju, v katerem je izvedenec natančno odgovoril na vse toženčeve pripombe, mu slednji ni več ugovarjal. Izvedeniško mnenje je sodišče pravilno ocenilo in nanj pravilno oprlo ugotovitev o povečanju vrednosti stanovanjske hiše zaradi skupnih vlaganj pravdnih strank. Pritožbeni očitki o nepreverljivih razlogih in neupoštevanju pripomb toženca na pisno izvedeniško mnenje so neutemeljeni. Izvedenec je namreč ob ustnem zaslišanju natančno pojasnil, da je upošteval stanje stanovanjske hiše pred vlaganji (tudi glede prejšnje fasade, prejšnje ureditve dvorišča in balkona), ter ovrednotil, v kolikšni meri so ugotovljena nova vlaganja prispevala k povečanju tržne vrednosti toženčeve stanovanjske hiše. S ponavljanjem ugovorov, na katera je dobil popolne odgovore na prvi stopnji, toženec ne more uspeti. Drugih ugovorov na ugotovljeno vrednost povečanja nepremičnine za 18.493,94 EUR pritožnik ne navaja, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je ugotovljena pravilno. Glede na ugotovljeni delež tožnice na skupnem premoženju je pravilno odločeno tudi o višini povračilnega denarnega zahtevka.

O pritožbah obeh strank glede pravdnih stroškov:

20. Odločitev o pravdnih stroških je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na drugi odstavek 154. člena ZPP. Svojo odločitev je pojasnilo z razlogi, ki jim pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje. Okoliščine obravnavanega primera ne dajejo opore za matematični obračun uspeha pravdnih strank in njunih stroškov. Postavljenih je bilo več zahtevkov (primarni, podredni, ugotovitveni, dajatveni, denarni, nedenarni). Uspeh strank glede zahtevkov in ugovorov je bil delni. Dokazni postopek je bil izveden z zaslišanjem številnih prič, ki sta jih predlagali obe stranki, in kar s tremi izvedenci, ki so bili angažirani na predlog in zaradi ravnanja obeh pravdnih strank. V obravnavanem primeru torej ne gre le za odvetniške stroške, kot trdi toženec. Dokazni postopek pa tudi ni bil izveden samo zaradi temelja, kot trdi tožnica. Sodišče prve stopnje se je zato pravilno oprlo na merilo iz drugega odstavka 154. člena ZPP, ko je o stroških odločilo glede na ugotovljene okoliščine primera. Te narekujejo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

21. Pritožbeni razlogi obeh pravdnih strank torej niso podani. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in nanj pravilno uporabilo materialno pravo. Sodba ni obremenjena z uveljavljenimi in uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami. Zato je pritožbeno sodišče obe pritožbi zavrnilo in v izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22. O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker pritožnika s pritožbama nista uspela, nista upravičena do povračila stroškov s pritožbama (prvi odstavek 154. člena ZPP). Toženec z odgovorom na pritožbo tožnice ni prispeval k reševanju zadeve na pritožbeni stopnji. Zato naj tudi stroške z odgovorom na pritožbo nosi sam (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Zakon o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 26/1999 s spremembami.
² Sodba sodišča prve stopnje P 570/2012 z dne 5. 2. 2016 v zvezi z odločbo VSL I Cp 1491/2016 z dne 19. 10. 2016.
³ Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Ur. list SRS, št. 15/1976 s spremembami.
⁴ Primerjaj VS RS II Ips 211/2014 z dne 28. 1. 2016.
⁵ Zakon o izvršbi in zavarovanju, Ur. list RS; št. 51/1998, s spremembami.
⁶ Primerjaj VS RS II Ips 2/2015 in v opombi 2 navedeno sodno prakso.
⁷ Primerjaj VS RS II Ips 19/2016 z dne 18. 2. 2016.
⁸ Primerjaj točko 14 sodbe Ip 570/2012 z dne 5. 2. 2016.

Datum zadnje spremembe:

04.04.2019

Podobni dokumenti:

• VSC Sodba in sklep Cp 402/2019
• VSL Sodba I Cp 2241/2017
• Sodba II Ips 317/2003