VSL Sklep II Cp 2317/2018

Jedro

Navedb pooblaščenca tožeče stranke ni mogoče šteti za procesne ali materialnopravne navedbe, ki bi kakorkoli prispevale k uspehu stranke v konkretni pravdi, saj z njimi ne polemizira z dejstvi, dokazi in pravnimi naziranji sodišča v obravnavani zadevi. Tudi sodna praksa je že večkrat poudarila, da mora biti kritika izrečena na konstruktiven in dostojen način in v funkciji obrambe interesov stranke. Pritožnikov sporni zapis tega standarda ne dosega. Ne gre za konstruktivno kritiko, ampak le za pavšalno navržene očitke, s katerimi pooblaščenec ni branil interesov svoje stranke v konkretnem postopku, ampak le „opisoval“ svoje domnevne slabe izkušnje z razpravljajočo sodnico.

Omejen forum ljudi, ki je bil seznanjen s pisanjem, in časovna odmaknjenost med sporno izjavo in kaznijo v okoliščinah konkretnega primera ne izkazujeta nujnosti izrečene omejitve svobode izražanja oziroma nujnosti posega v pravico iz prvega odstavka 39. člena URS.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje pooblaščenca tožeče stranke kaznovalo z denarno kaznijo 500 EUR, ki jo je dolžan plačati na transakcijski račun okrajnega sodišča v roku 30 dni.

2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožil pooblaščenec, ki najprej navaja, da vsaka negativna kritika ni žalitev, kar je pred kratkim odločilo tudi ESČP v zadevi Peter Čeferin proti Sloveniji. Stališče sodišča, da je bil zapis objektivno žaljiv, ne zdrži resne presoje. Poleg tega ni bil javno izpostavljen, ampak je šlo za kritiko, ki se je zdela pooblaščencu subjektivno upravičena. Gre za del zapisa v rokovnem predlogu, zapis ni bil usmerjen zoper sodstvo, ampak zoper konkretno razpravljajočo sodnico. Kritika se je zdela upravičena, ostra, a še vedno dostojna. Upravičena zato, „ker se pisanje razpravljajoče sodnica in Urada predsednika nanaša na to“¹, da pooblaščenec piše neresnice in da ni poslal dveh urgenc. Ves čas je vztrajal, da sta bili vloženi dve urgenci. Ni res, da je sodnica v okviru materialnoprocesnega vodstva v prejšnjem postopku podala svoja stališča, saj bi bilo to sicer v zapisniku. Kritičen je bil njen odnos na naroku, kjer je sodnica pred stranko z namenom ponižanja njenega pooblaščenca povedala besede kot "vaš odvetnik je narobe tožil, zato ste izgubili". In nenazadnje tožba je bila vložena 18. 7. 2016, do dne preklica pooblastila 9. 10. 2018 ni bil razpisan niti narok.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je zaradi žalitve sodišča pooblaščencu tožeče stranke izreklo denarno kazen zaradi naslednjega spornega besedila v rokovnem predlogu z dne 7. 2. 2018, ki se glasi: "Prav tako naj predsednik ugotovi okoliščine, zaradi katerih v postopku prihaja do zastojev in po potrebi odredi pravosodni nadzor nad delom razpravljajoče sodnice, saj so dosedanje izkušnje z omenjeno tako glede procesnega kot vsebinskega dela izjemno vprašljive narave (vključujoč, vendar ne omejeno na povsem nekorekten odnos do odvetnikov – pooblaščencev na naroku in zaničevanja dela le teh vpričo strank).“

5. V skladu z ustaljeno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), Ustavnega sodišča in Vrhovnega sodišča, je treba v zadevah denarnega kaznovanja po 109. členu ZPP upoštevajoč okoliščine primere izvesti tehtanje med pravico (pritožnikovo svobodo izražanja iz prvega odstavka 39. člena Ustave RS) in javnim interesom v koliziji (potrebo po zaščiti avtoritete in ugleda sodstva iz drugega odstavka 10. člena EKČP)².

6. Po prvem odstavku 39. člena Ustave je zagotovljena svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema ter širi vesti in mnenja. Ustava v prvem odstavku 39. člena izrecno ne opredeljuje razlogov za omejitev svobode izražanja. Taki razlogi so navedeni v drugem odstavku 10. člena EKČP³, ki je glede na 8. člen in peti odstavek 15. člena Ustave zavezujoč.⁴

7. Poseganje v svobodo izražanja je po tem odstavku in praksi ESČP dopustno le, če je 1) omejitev določena z zakonom; 2) če je omejitev potrebna zaradi prizadevanja za enega od legitimnih ciljev, to je zaradi varnosti države, njene ozemeljske celovitosti, zaradi javne varnosti, preprečevanja neredov ali kaznivih dejanj, za varovanje zdravja ali morale, za varovanje ugleda ali pravic drugih ljudi, za preprečitev razkritja zaupnih informacij ali za varovanje avtoritete in nepristranskosti sodstva; in 3) če je omejitev nujna v demokratični družbi.⁵

8. Izpodbijani sklep temelji na prvem odstavku 109. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), v zvezi s tretjim in četrtim odstavkom 11. člena ZPP.

9. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da navedb pooblaščenca tožeče stranke ni mogoče šteti za procesne ali materialnopravne navedbe, ki bi kakorkoli prispevale k uspehu stranke v konkretni pravdi, saj z njimi ne polemizira z dejstvi, dokazi in pravnimi naziranji sodišča v zadevi II P 1575/2016. Tudi sodna praksa, navedena v izpodbijanem sklepu, je že večkrat poudarila, da mora biti kritika izrečena na konstruktiven in dostojen način in v funkciji obrambe interesov stranke. Pritožnikov sporni zapis tega standarda ne dosega. Ne gre za konstruktivno kritiko, ampak le za pavšalno navržene očitke, s katerimi pooblaščenec ni branil interesov svoje stranke v konkretnem postopku, ampak le „opisoval“ svoje domnevne slabe izkušnje z razpravljajočo sodnico.

10. Upoštevajoč kriterije pri tehtanju pravice in javnega interesa v koliziji, ki jih je začrtalo Ustavno sodišče v odločbi Up-793/15, uporabilo pa tudi Vrhovno sodišče v odločbi Cp 38/2018, pritožbeno sodišče kljub prej navedenemu ugotavlja, da je treba v okoliščinah konkretnega primera dati prednost svobodi izražanja. Gre za zapis, ki ni bil posredovan širšemu krogu ljudi (rokovni predlog), poleg tega pa je od spornega zapisa (z dne 7. 2. 2018) do sklepa o kaznovanju (z dne 8. 10. 2018) poteklo šest mesecev. Ustavno sodišče je izpostavilo, da se kaznovanje ob taki (enaki) časovni distanci lahko izkaže kot sporno z vidika presoje o nujnosti izrečene omejitve svobode izražanja v demokratični družbi. Omejen forum ljudi, ki je bil seznanjen s pisanjem, in časovna odmaknjenost med sporno izjavo in kaznijo v okoliščinah konkretnega primera ne izkazujeta nujnosti izrečene omejitve svobode izražanja oziroma nujnosti posega v pravico iz prvega odstavka 39. člena Ustave.⁶

11. Zaradi navedenega je višje sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP).

-------------------------------
¹ V tem delu je pritožba nerazumljiva, pritožbeno sodišče le na podlagi okoliščin primera sklepa, kaj je hotel pritožnik povedati.
² 12. točka odločbe Ustavnega sodišča Up-793/15.
³ Drugi odstavek 10. člena EKČP določa: "Izvrševanje teh svoboščin (namreč pravice do svobodnega izražanja, ki obsega svobodo mišljenja ter sprejemanja in sporočanja obvestil in idej brez vmešavanja javne oblasti in ne glede na meje) vključuje tudi dolžnosti in odgovornosti in je zato lahko podvrženo obličnostnim pogojem, omejitvam ali kaznim, ki jih določa zakon in ki so nujne v demokratični družbi zaradi varnosti države, njene ozemeljske celovitosti, zaradi javne varnosti, preprečevanja neredov ali zločinov, za zavarovanje zdravja ali morale, za zavarovanje ugleda ali pravic drugih ljudi, za preprečitev razkritja zaupnih informacij ali za varovanje avtoritete in nepristranskosti sodstva."
⁴ 12. točka odločbe Ustavnega sodišča Up-793/15.
⁵ 6. točka sklepa Vrhovnega sodišča Cp 38/2018 z dne 24. 1. 2019, v katerem je Vrhovno sodišče v skladu z izhodišči odločbe Ustavnega sodišča Up-793/15 ponovno odločalo o pritožbi zoper sklep o kaznovanju Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 560/2015.
⁶ Primerjaj 13. točko obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča Cp 38/2018.

Datum zadnje spremembe:

04.04.2019

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II Up 1/2019-9
• VSRS Sklep II Up 1/2019-9
• Sklep Cp 19/2007