VSL Sodba in sklep I Cp 2329/2018

Jedro

Trditveno in dokazno breme, da je res prišlo do prikrajšanja nujnega deleža, je bilo na tožniku, zato ne zadostujejo navedbe o vrednosti zapuščinskega premoženja ter navedbe in dokazi o darilih in njihovi vrednosti, danih drugemu in tretjemu tožencu, pač pa bi moral tožnik navesti tudi vrednost ostalih zatrjevanih daril, ki so bila dana vsem štirim otrokom oziroma posameznemu od njih.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba in sklep sodišča prve stopnje razveljavita v točkah III/1, IV in V izreka in v tem obsegu vrneta sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (to je točkah III/2 in III/3) sodba potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik je v tem postopku zatrjeval, da v zapuščinsko premoženje pok. A. A. poleg tega, kar je ugotovilo zapuščinsko sodišče, spada še drugo premoženje. Trdil je tudi, da je bil z zapustnikovimi neodplačnimi razpolaganji v korist ostalih sodedičev, prikrajšan njegov nujni delež, zahteval pa je tudi njihovo vračunanje v dedne deleže posameznih dedičev.

2. O nekaterih zahtevkih, ki jih je postavil tožnik, je bilo že pravnomočno odločeno in sicer s sodbo in sklepom I P 1079/2012 z dne 19. 11. 2014.

Tako je bilo pravnomočno ugodeno zahtevku za ugotovitev, da v zapuščino sodi terjatev zapustnika do tretjega toženca v višini 15.000 EUR s pripadki (točka III izreka).

Pravnomočno pa so bili zavrnjeni zahtevki za:

- ugotovitev, da denarna sredstva v višini 100.000 EUR, ki naj bi jih imela na svojih računih prva toženka in vrednostni papirji, vpisani na ime prve toženke, spadajo v skupno premoženje zapustnika in prve toženke in zato polovica tega premoženja sodi v zapuščino (točka V izreka sodbe);

- ugotovitev, da darilna pogodba, ki sta jo sklenila zapustnik in četrta toženka, proti tožniku nima pravnega učinka glede 1/10 nepremičnin 12, 1/2 in 2.S, vse k. o. A., in se ta del teh nepremičnin vrne v zapuščino (točka VI izreka sodbe);

- ugotovitev, da v zapuščino sodi terjatev zapustnika do tretjega toženca večja od 15.000 EUR s pripadki (točka III izreka).

3. Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje:

I. dopustilo spremembo tožbe; II. zaradi delnega umika tožbe v umaknjenem delu postopek ustavilo; III/1. zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da je pogodba o priznanju lastninske pravice, prodajna pogodba in pogodba o ustanovitvi služnostne pravice z dne 24. 2. 2009, SV 58/2009, v delu, s katerim je zapustnik na drugega toženca prenesel svoj solastni delež na nepremičnini parc. št. 194/72 k. o. B., nična (nima učinka med pogodbenima strankama) v deležu do 107/379 in v tem delu prikriva darilno pogodbo; III/2. zavrnilo zahtevek, da ista darilna pogodba proti tožniku nima učinka glede deleža do 1/10 od 107/379 nepremičnine parc. št. 194/72 k. o. B. in se ta del nepremičnin vrne v zapuščino; III/3. zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da darilna pogodba, ki sta jo 29. 6. 2007 sklenila zapustnik in tretji toženec, proti tožniku nima pravnega učinka glede 1/10 nepremičnine parc. št. 230/6 in 230/7, obe k. o. C., 1/20 parc. št. 1036/2 in 814/0, obe k. o. C. in 1/10 parc. št. 2395 k. o. D. in se navedene nepremičnine v tem deležu vrnejo v zapuščino; IV. zavrglo tožbo v delu, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev posameznih daril, danih drugemu in tretjemu tožencu, njihovo vrednost in vračunanje v dedni delež; V. tožniku naložilo, da tožencem povrne potrebne stroške, o katerih višini bo odločilo s posebnim sklepom.

Zahtevke, navedene pod točko III izreka je zavrnilo, ker zaradi pomanjkljive trditvene podlage ni moglo ugotoviti, ali in za koliko je bil tožnikov nujni delež prikrajšan. V preostalem delu pa je tožbo zavrglo, ker tožnik po presoji sodišča prve stopnje, za zahtevke kot jih je postavil, nima pravnega interesa.

4. Pritožbo vlaga tožnik. Izpodbija odločitev v točkah III, IV in V izreka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijanih delov odločitve tako, da bo zahtevkom ugodeno. V primeru, da bi pritožbeno sodišče odločitev razveljavilo, pa naj zadevo dodeli v delo drugemu sodniku. Priglaša pritožbene stroške.

Opozarja, da je rezultat sojenja v nasprotju s procesnim vodstvom in pričakovanji pravdnih strank. Če je sodišče menilo, da je zahtevek za vrnitev daril treba zavrniti, bi to moralo storiti takoj, ne pa po tem, ko je nastalo veliko stroškov.

Zahtevku pod točko III/1 bi, glede na ugotovitve o darilu v vrednosti 38.400 EUR, moralo vsaj delno ugoditi. Ker je ravnalo drugače, so razlogi v nasprotju z izrekom oziroma ni jasno, zakaj je bil zahtevek v celoti zavrnjen (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

Nasprotuje tudi ugotovitvi sodišča, da ni navedel vrednosti zapuščine. To je storil v tožbi (točka III) in vlogi z dne 12. 12. 2017 (točka 9), ko je navedel, da je vrednost nizka in ne presega 20.000 EUR. Ker te vrednosti toženci niso prerekali, bi jo sodišče moralo sprejeti in bi ob upoštevanju v pravdi ugotovljenih daril lahko naredilo obračun. Ne glede na to meni, da je obračun zapuščine naloga zapuščinskega sodišča. V kolikor o vrednosti daril ne bo odločeno, bo to v zapuščinskem postopku ponovno sporno. Če sodišče o vrnitvi daril ni moglo odločiti, bi tožbo v tem delu lahko kvečjemu zavrglo.

Pravni interes za ugotovitev daril in njihove vrednosti je očiten, saj bo na tej podlagi mogoče izračunati obračunsko vrednost zapuščine in nujni delež. Zaključek, da tega interesa tožnik nima, je zato zmoten. Celoten postopek je tekel zato, da se ugotovi darila in njihovo vrednost in je sodišče to tudi ugotovilo. Ker je kljub takim ugotovitvam nato tožbo zavrglo, je s tem podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče je s tem, ko tožniku ni priznalo pravnega interesa, storilo tudi kršitev 181. člena ZPP in posledično bistveno kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP.

Za primer, da bi pritožbeno sodišče sodbo samo spremenilo, izpodbija tudi ugotovitve o vrednosti daril. Vztraja, da je bila tretjemu tožencu podarjena celotna vrednost obnovljene hiše in znaša vrednost darila 90.720 EUR. Obnova se je izvedla v času, ko je bil lastnik še zapustnik in z njegove strani. Sodišče je spregledalo, da je tretji toženec poleg hiše v C., to je parcel 230/6 in 230/7, prejel še polovico dveh gozdnih parcel (to je parcel 814 in 1036/2) v vrednosti 4.750 EUR. Tudi glede parcele oziroma hiše v D., katere vrednost je ob smrti zapustnika znašala 46.900 EUR, je sodišče tožbo zavrglo, čeprav je ugotovilo darilo in njegovo vrednost. Vrednost darila, ki ga je prejel drugi toženec, je višja. Vlaganja je plačal zapustnik in je dejansko stanje glede tega zmotno ugotovljeno. Upoštevana bi morala biti vrednost 379.200 EUR in se ne bi smela zmanjševati zaradi služnosti. Obremenitev je enaka za eno ali za dve osebi. Če že, bi se lahko upoštevala le za dve leti, kolikor je zapustnik v hiši živel. Vrednost, ki odpade na zapustnika in bi morala biti upoštevana, je tako 189.600 EUR. Ob ugotovljenem plačilu, ki ni sporno (½ od 165.000 EUR), znaša darilo 107.000 EUR. Če bi sodišče ugotovilo vsaj vrednost daril, bi bila sporna razmerja rešena tako daleč, da bi o ostalem lahko odločilo zapuščinsko sodišče.

5. Prva, drugi in tretji toženec so na pritožbo odgovorili. Menijo, da je neutemeljena in predlagajo njeno zavrnitev. Priglašajo stroške odgovora.

6. Pritožba je delno utemeljena.

7. Zakaj je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek pod točko III izreka sodbe in zakaj je v ostalem delu tožbo zavrglo, je v sodbi obrazloženo, med temi razlogi in izrekom pa tudi ni nasprotja. Ker ti razlogi, ki so v bistvenem povzeti v drugem odstavku 3. točke te odločbe, omogočajo pritožbeni preizkus odločitve, je očitek o kršitvi po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljen. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da sočasna navedba razlogov o dejstvih (to je danih darilih in njihovi vrednosti), ki so odločilna ob drugačni materialnopravni presoji, v sodbo ne vnaša nejasnosti, ampak to pomeni kvečjemu nepotrebno obremenjevanje sodbe z ugotovitvami o dejstvih, ki jih je sodišče prve stopnje (glede na svoje materialnopravno stališče, ki ga je zavzelo) očitno štelo za nerelevantna.

8. Sodba sodišča prve stopnje za tožnika ne more biti presenečenje. Drži sicer, da je bil dokazni postopek voden v smeri ugotavljanja danih daril in njihove vrednosti, a je bil tožnik že s sklepom tega sodišča I Cp 1554/2015 z dne 8. 7. 2015 opozorjen na določilo 28. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) ter s tem na dejstva, ki jih je treba navesti (in dokazati), da je mogoče ugotoviti, ali je nujni delež prikrajšan in za koliko. Na pomanjkanje trditev pa je bil tožnik ponovno opozorjen še na naroku 4. 12. 2017, a trditev tudi takrat ni dopolnil. Ne glede na to, da bi sodišče prve stopnje materialno procesno vodstvo lahko izvedlo prej in posledično tudi odločitev (kot jo je sprejelo z izpodbijano sodbo) sprejelo prej, to v ničemer ne vpliva na presojo njene (ne)pravilnosti in tudi ne predstavlja relevantne postopkovne kršitve.

9. Tožbena zahtevka pod točko III/2 in 3 izreka sodbe je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo¹. Pritožbeno sodišče soglaša, da ponujena trditvena podlaga ne omogoča ugotovitve obračunske vrednosti zapuščine kot to določa 28. člen ZD (relevantno vsebino določbe povzema sodišče prve stopnje v točki 19 sodbe)². Drži sicer, da je tožnik vrednost obstoječega zapuščinskega premoženja zatrjeval (navedel je, da ne presega 20.000 EUR) in toženci tej vrednosti niso obrazloženo ugovarjali, a to izračuna še ne omogoča. K čisti vrednosti zapuščine je namreč treba (med drugim) prišteti tudi vrednost vseh daril, ki jih je zapustnik naklonil osebam, ki pridejo v poštev kot dediči (glej četrti odstavek 28. člena ZD). V konkretnem primeru zato ne zadostujejo navedbe o vrednosti zapuščinskega premoženja ter navedbe in dokazi o darilih in njihovi vrednosti, danih drugemu in tretjemu tožencu, pač pa bi moral tožnik navesti tudi vrednost ostalih zatrjevanih daril, ki so bila dana vsem štirim otrokom oziroma posameznemu od njih (glej povzetek navedb v točkah 43 in 44 izpodbijane sodbe). Trditveno in dokazno breme, da je res prišlo do prikrajšanja njegovega nujnega deleža, je bilo namreč na tožniku.

10. Izračun čiste vrednosti zapuščine, njene obračunske vrednosti ter izračun višine nujnih deležev praviloma res opravi zapuščinsko sodišče, vendar pa sklicevanje na tako možnost, ob upoštevanju zahtevkov, ki jih je tožnik postavil v točkah III/2 (v zvezi z III/1) in točki III/3, na odločitev ne more vplivati. Z zahtevkom pod točko III/2 in 3 namreč tožnik ni zahteval ugotovitve, da je bilo darilo dano in kakšna je njegova vrednost, pač pa ugotovitev, da v razmerju do tožnika v določenem delu darili nimata učinka in da se do določenega dela vrneta v zapuščinsko premoženje zapustnika. Do ugoditve takemu zahtevku pa lahko pride šele in izključno takrat, ko je ugotovljeno, da je nujni delež prikrajšan in za koliko je prikrajšan. To pa je, kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, mogoče ugotoviti le z obračunom po 28. členu ZD. Obračun zapuščinskega sodišča tega ne more nadomestiti, saj zapuščinski postopek sledi šele, ko je pravda zaključena in je o zahtevkih pravnomočno odločeno.

11. Pri zahtevku pod točko III/1 gre za vmesni ugotovitveni zahtevek (tretji odstavek 181. člena ZPP). Ker je bil zahtevek za vrnitev dela zatrjevanega darila v zapuščino (točka III/2) zavrnjen zaradi pomanjkljive trditvene podlage, torej ne glede na ugotovitev, ali gre pri pogodbi z dne 24. 2. 2009 delno za prikrito darilo, je prejudicialnost odločitve o obstoju darila, ki je predmet zahtevka pod točko III/1, odpadla. Tak ugotovitveni zahtevek je zato postal nedopusten³ in bi bilo zato treba tožbo v tem delu kvečjemu zavreči. Ker pa tak zahtevek lahko obstane kot zahtevek splošne ugotovitvene tožbe, če je zanj izkazan pravni interes, je pritožbeno sodišče preverilo tudi to. Ugotavlja, da tožniku glede na napotitveni sklep zapuščinskega sodišča (priloga A2) takega interesa ni mogoče odrekati, saj je bil na pravdo med drugim napoten tudi zaradi ugotovitve, da je nepremičnino E. zapustnik drugemu tožencu podaril. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je zahtevek tudi v tem delu zavrnilo zato, ker tožnik za obravnavo zahtevka pod točko III/2 ni ponudil dovolj trditev, je zato nepravilna.

12. Pritožbeno sodišče pa se ne more strinjati niti z odločitvijo o zavrženju dela tožbe. Za ugotovitvene zahtevke, ki jih je tožnik postavil z vlogo 12. 12. 2017, ima slednji nedvomno izkazan pravni interes. Med dediči je namreč glede nepremičnine E. (parc. št. 194/72 k. o. B.), sporen tako obstoj darila kot njegova vrednost, glede ostalih nepremičnin, ki so bile predmet darilne pogodbe z tretjim tožencem, pa vrednost darila. Ker zapuščinsko sodišče o teh spornih dejstvih samo ne sme odločati (glej tretjo točko drugega odstavka 210. člena ZD), ampak dediče, če med njimi pride do spora, napoti na pravdo, navedba tožnika, da takšen zahtevek uveljavlja zaradi uveljavitve pravice do vračunanja daril, ugotovitve (o darilih in njihovi vrednosti) pa bo kasneje uporabilo zapuščinsko sodišče pri izračunu dednih deležev, za utemeljitev pravnega interesa zadošča. Vsebina zahtevkov v tem delu tudi ni nedopustna in je skladna z ustaljeno sodno prakso⁴ in stališči teorije⁵.

13. Pritožba je iz navedenih razlogov utemeljena v delu, v katerem tožnik nasprotuje odločitvi pod točko III/1 in IV. Sodišče prve stopnje je s tem, ko ni presojalo, ali ima tožnik za zahtevek pod točko III/1, kljub zavrnitvi zahtevka pod točko III/2, še pravni interes in ko je zmotno presodilo, da tega interesa tožnik za ostale ugotovitvene zahtevke, s katerimi je zahteval vračunanje daril, nima, storilo bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki jo je tožnik v pritožbi izrecno uveljavljal. Pritožbeno sodišče je zaradi storjene kršitve odločitev v točkah III/1 in IV na podlagi 354. člena ZPP razveljavilo in vrača zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Storjeno kršitev bi pritožbeno sodišče sicer lahko odpravilo samo, a bi s tem nesorazmerno poseglo v pravico strank do pritožbe. O zahtevkih, razen o zahtevku pod točko III/1, namreč sodišče prve stopnje sploh še ni meritorno odločilo. Pravica do učinkovitega uresničevanja pravice do sodnega varstva, ki jo varuje pravilo, da pritožbeno sodišče v zadevi dokončno odloči, se mora zato umakniti drugi (ustavni) pravici. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da zaradi povezanosti zahtevkov seveda ni smiselno, da bi pritožbeno sodišče odločalo o zahtevku pod točko III/1 sodbe, o ostalih pa sodišče prve stopnje. Zato se je za razveljavitev odločilo tudi glede zahtevka pod točko III/1. S tako odločitvijo tudi ne bo prišlo do nepotrebnega odlašanja, saj bo sodišče prve stopnje o zadevi vsebinsko lahko hitro odločilo, saj je vse dokaze že izvedlo in večino tudi ocenilo.

14. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje glede na razloge, ki so terjali razveljavitev, o zahtevkih glede katerih je odločitev razveljavljena, vsebinsko odločiti.

15. Ker je bila razveljavljena odločitev o glavni stvari, je bila razveljavljena tudi odločitev o stroških postopka, saj je ta odvisna od končnega uspeha strank v postopku (154. člen ZPP). Tudi odločitev o priglašenih pritožbenih stroških (za pritožbo in odgovor na pritožbo) je pridržana za končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP).

16. Pritožbeno sodišče še dodaja, da razlogov za to, da bi odredilo sojenje pred drugim sodnikom, ni našlo in zato predlogu tožnika ni sledilo. O drugih pritožbenih očitkih se ni izjavljalo, saj to glede na razlog razveljavitve ni bilo potrebno (prvi odstavek 360. člena ZPP).

PRAVNI POUK

Zoper sklep (prvi odstavek I. točke izreka), ki se nanaša na razveljavitev odločitve pod točko III/1 sodbe, je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v dveh izvodih. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katero se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

-------------------------------
¹ Pogojev za zavrženje tožbe v tem delu, za kar se pritožnik zavzema v pritožbi, ni. Tožba namreč ni nerazumljiva ali nepopolna v smislu 108. člena ZPP, ampak so bile pomanjkljive le trditve, takšna tožba pa je nesklepčna, posledica nesklepčnosti pa je zavrnitev zahtevka.
² Stališče, da pravilo 28. člena ZD terja ustrezno trditveno podlago, je v sodni praksi splošno sprejeto (glej odločbe VS RS II Ips 547/1997, II Ips 806/2005, II Ips 45/2007, II Ips 137/2012 in druge).
³ Več o tem glej v A. Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 162 in 163.
⁴ Glej na primer odločbo II Ips 579/2004.
⁵ Glej stališče dr. Mateje Končina Peternelj v članku "Oblikovanje tožbenih zahtevkov za vrnitev darila za prikrajšanje nujnega deleža", Podjetje in delo, 2008, številka 6-7, stran 3, točka 3.2., članek A. Bizjaka, Napotitev na pravdo v zapuščinskem postopku, Pravna praksa, 1996, št. 19 in članek dr. Ane Božič Penko, Napotitev na pravdo v zapuščinskem postopku, Pravosodni bilten, 2/2003, stran 108 in 109.

Datum zadnje spremembe:

04.04.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 2666/2008
• VSL Sklep II Cp 2698/2017
• VSL sklep I Cp 913/2012